Erik Mlinar, Učitelj AEQ dihanja 1. stopnje – Dihanje z diafragmo

Dihanje z diafragmo

Diafragma ali trebušna prepona je glavna dihalna mišica. V sproščenem stanju ima obliko kupole ali padala. Fizično ločuje prsno votlino od trebušne votline. Pritrjuje se spredaj na odrastek prsnice, ob straneh na spodnja rebra, ter zadaj na zgornja ledvena vretenca. Ob vdihu se skrči (skrajša), ob izdihu pa sprosti (podaljša).

V razmerah našega ravnovesja je dihanje z diafragmo najbolj učinkovito. Ob vdihu se skrči in spusti v trebušno votlino, kar omogoča vsrkavanje zraka v pljuča. Zrak se najprej spusti v spodnje predele pljuč. Pretok krvi do spodnjih predelov pljuč je odvisen predvsem od gravitacije, zato je v stoječem položaju v tem predelu na razpolago več krvi. Daljša pot zraka skozi pljuča omogoča večji stik vdihanega zraka z avreoli, kar ima za posledico zmanjšanje oksidativnega stresa in večjo zaščito pred posledicami učinkov prostih radikalov.

Vdih je aktiven proces diafragme med katerim se ta premakne v trebušno votlino, ki se izboči in razširi. Za tako dejanje so nujno potrebne sproščene trebušne in medrebrne mišice. Izdih je pasiven proces, ko se diafragma sprosti. Pravilen izdih izvira iz elastičnosti premikanja pljuč. Pritisk na zunanjo površino pljuč jih stisne in tako potisne obdelan zrak (CO2 in ostale pline) iz telesa. Če želimo pljuča povsem izprazniti, je to deloma tudi aktiven proces. Za učinkovit izdih so nujno potrebne sproščene ledvene mišice.

Tak učinkovit in pravilen način dihanja imamo v zgodnjem otroštvu razvit prav vsi. Dojenčkom fizična struktura niti ne dopušča drugačnega dihanja in z veseljem jih lahko opazujemo  v sproščenem in umirjenem dihanju.

Na žalost pa tekom otroštva večina otrok razvije nepravilni vzorec dihanja in opusti dihanje z diafragmo. Dihati pričnejo skozi usta kar je lažje, vendar bistveno manj učinkovito in na dolgi rok vodi v hitrejšo  entropijo. Vse to je posledica nemoči, ki smo jo v primeru čustveno manj zrelih staršev  deležni v otroštvu in potlačenih čustev, ki nam takrat omogočajo preživetje in nam zgradijo trd oklep oz. membrano. V takem stanju je SMA neizbežna.

Vaje in razlaga AEQ metode nam omogočajo, da spet začutimo pravo dihanje z diafragmo in povečujemo red in kompleksnost, ki nam omogočata razumevanje potlačenih čustev, ki prihajajo na plano. Membrano spet lahko zmehčamo in začutimo svoje telo z bistveno manjšo SMA.

Sam sem šele skozi AEQ dihanje začutil, kako imam blokirano trebušno prepono in tudi hrbtne ledvene mišice. Logično je, da mi taka struktura niti ni dovoljevala normalnega in učinkovitega dihanja s diafragmo. Večkrat sem se, sploh v stresnih situacijah zalotil, da diham kot »ptiček«. Nisem imel moči, da bi dovolj sprostil trebušne mišice, ki bi mi omogočale normalni vdih in izdih. Tako sem bil neučinkovit in pasiven. Nisem imel dovolj energije, da bi izražal svoja čustva in sem pogosto bežal v fizično samodestrukcijo s prekomernim športom in delom, ki sta samo še dodatno krepila trdo membrano in nižala učinkovitost dihanja.

Skozi delavnico AEQ dihanja pa sem začutil, kako se mi povečuje možnost širjenja trebušne votline predvsem naprej in nazaj in s tem učinkovitejše dihanje. Skozi dihalne protokole na delavnici sem večkrat začutil nemoč, ki me je vrnila v otroško obdobje in podoživljal sem dogodke, ki so zaznamovali mojo trdo membrano in strukturni razvoj, ki sta me pripeljala do kroničnih težav. Skozi razlago na delavnici sedaj razumem zakaj je do tega prišlo in kako lahko to v prihodnje spreminjam in izboljšam učinkovitost dihanja.

Ker je dihanje pod nadzorom avtonomnega dihanja, nimamo direktnega zavestnega vpliva nanj. Sestavljeno je iz nevroloških, kemičnih in mišičnih komponent. Glavne dihalne mišice so diafragma, medrebrne in trebušne mišice, ki so aktivne ob pravilnem dihanju. Ob nepravilnem dihanju skozi usta pa se elastičnost trebušne votline bistveno zmanjša in v zgoraj naštetih mišicah se razvije hipertrofija. Tako stanje zakrčenosti sem opisal tudi na svojem primeru. Funkcijo dihanja prevzamejo pomožne dihalne mišice kot so skaleni in ostale vratne mišic in mišice ramenskega obroča, ki tako postanejo kronično utrujene. Spremenita se struktura hrbtenice in položaj glava. Kronične težave so neizogibne.

Dokazane prednosti dihanja z diafragmo so znižanje srčnega utripa, povečanje ravni inzulina, zmanjšanje glikemije in višja raven antioksidantov. Omogoča večji dihalni volumen, se pravi nižjo frekvenco dihanja v mirovanju in večji minutni volumen pri fizičnem naporu. To dvoje pa vpliva na nižji srčni utrip in posledično manjšo obremenitev srčne mišice.

Globoko preponsko dihanje je značilno za posameznike z ustrezno homeostazo. Omogoča optimalno izmenjavo plinov telesa z okoljem in ustrezen tlak trebušne, prsne in tudi medenične votline. V splošnem lahko rečemo, da je tako dihanje recept za učinkovito in zadovoljno življenje.

Erik Mlinar, Učitelj AEQ dihanja 1. stopnje

Preberite še: