Spoznala sem, da obstaja metoda, ki ima odgovor na vprašanje, zakaj boli in ima orodje za urejevanje nezaželenega stanja.

Seminar mi je odprl nov svet. Zbudila sem se iz navideznega občutja moči. Snov mi je bila neizmerno zanimiva. Bila sem več kot navdušena nad razlago in pripovedovanjem, obenem pa sem bila v stiski, ker nisem dojemala tako hitro, kot bi si želela. In koliko sem pravzaprav razumela? Stvar je zelo kompleksna. Zatorej, korak po koraku.

Seminar je prebudil mojo radovednost in postala sem bolj aktivna. Učim se potrpežljivosti zaradi širše slike, ki jo zaznavam.

Spoznali smo štiri točke spreminjanja, ki jih od seminarja nosim s sabo: poskušam opazovati svoje zavestno razmišljanje, mišični tonus in dihanje in v večji meri opazim svoje vedenje.

Opazim tudi svoj nered in neučinkovitost. Nered opažam v izražanju, v nadzorovanju telesa med dnevnimi opravili, v izražanju čustev do bližnjih. Vidim ga v bolečini. Jasno mi je, zakaj pogledam stran od tistega kote sobe, kjer so nametane stvari in bi jih bilo potrebno uredit, se soočit s staro šaro. Moje okolje je odraz mene.

Sprašujem se, v kolikšni meri rešujem probleme in v kolikšni meri jih ustvarjam?

Sprašujem se, v kolikšni meri lahko usmerjam svoja vsakodnevna dejanja, da na najbolj učinkovit način dosežem želen rezultat.

Spoznali smo AEQ vaje. Z vajami bomo telesu vrnili izgubljene občutke ter nadzor nad gibanjem. Zmanjšali bom senzorno motorno amnezijo. Ker so čustva telo, dobimo z večjim nadzorom telesa, več nadzora nad čustvi. Naš odziv bo postal bolj premišljen. Razumem, da bom z večjim čutenjem sebe, spremenila svoje mišljenje, navade, posledično se bodo spremenili medosebni odnosi, prostor in okolje v katerem živim… Spoznala bom, kje izgubljam čas in energijo in zakaj se mi to dogaja. Spoznala bom, kaj mi prinaša več miru, veselja in zadovoljstva.

Spoznala sem, da sem želela previsoko, ker sem nizko padla. Zdaj bolj razumem, zakaj se je to zgodilo. Zavest moram spustiti na realna tla in podzavest dvigniti na višji nivo.

Našla sem odgovor na vprašanje, zakaj sem sprejemala nespametne odločitve v preteklosti in se borila z občutkom krivde. Zdaj vem, kdo se je odločil namesto mene, kdo je dejanski šef. Prvič lahko pogledam nase s sočutjem. Dovolim si čutiti. Ker razumem, da so bili moji starši otroci svojih staršev, jim ne morem več očitati, kaj vse so naredili narobe. Čeprav vem, da se na tem mestu moja pot začenja. Jeza, razočaranje, bolečina in posledice poškodb so del mene.

Nič ni novega v meni, ste mi rekli. Vse že poznam. Soočim se s tem, kar gre ven (med vajami in dihanjem) in poskušam razumet. Spoznala sem, da me ni treba biti več strah pred sabo.

Odrasla sem, nisem več otrok. Naučim se, da čustva izrazim na učinkovit način. Še dandanes mi moj odziv na določeno situacijo kaže, da je na delu podzavest. Jokala bom v primeru žalosti in ne občutja jeze.

Učili smo se, da delujejo na naše življenje univerzalni zakoni; med drugim: zakon ravnovesja in zakon časa. Da smo preživeli otroštvo, smo razvili senzorno motorno amnezijo, da smo ostali v navideznem ravnovesju. Razumem, da je prišel čas, ko je treba stopit na žogo in se vprašat, kako sem, kje sem, kdo sem in kam grem.

Treba si je vzeti čas in vložit energijo, da se nekaj spremeni. Potrebno je sklonit glavo in priznati, da nekdo drug ve več od nas, da so nad nami določeni fizikalni zakoni.

Sprememba je nujna, a podzavest nas želi voditi kot v »dobrih« starih časih. To dejstvo sedaj lahko opazujem skozi svoja dejanja in občutja. Spoznala sem, da lahko podzavest postopoma spreminjam in na ta način začnem urejati sebe. To dejstvo mi prinaša upanje in veselje. Pot spreminjanja je vse prej kot rožnata, kar sem spoznala pri vaji z imenom roža. Hvaležna sem.