Triletni Davorin se s triciklom pelje proti prometni cesti in jo hoče prečkati, čeprav na semaforju za pešce gori rdeča luč. Njegov oče ga s sunkovito kretnjo roke zadrži. Na vprašanje “Zakaj? ” oče z odločnim glasom in dižo mirno odgovori: “Rdeča luč gori. Ustaviti se moraš!” Njegova roka na Davorinovih ramenih daje besedam poseben poudarek.

Sedemletna Patricija svojo mater večkrat močno uščipne v nadlaket. Zaboli jo. “Takoj prenehaj! ” ošteje mati svojo hčer, a kljub temu se Patricija smeji. Mati jo zgrabi za zapestje in ji reče: “Boli me. Nehaj, prosim!” Potem počepne in Patriciji nepremično gleda v oči. “Zakaj?” mežikajo njene male oči. “Nehaj s tem, sem ti rekla! Boli me.”

Toda ni veliko primerov, ki bi bili tako jasni. V marsikaterih omahujemo, marsikateri zahtevajo prepričljivo potrditev in izzovejo več vprašanj kot jasnih, enoumnih odgovorov:

Devetletni Primož vsako jutro postopa po stanovanju in kar pogosto se mu zgodi, da zamudi šolski avtobus. “Ali me pelješ? ”ponižno prosi svojo mater. “Sam si kriv, ” meni ta. Primož vztraja, spva trmasto, nato vse bolj jokavo, čim bolj mati vztraja pri svojem “ne”. Končno jo zaskrbljeno pogleda: “Dobro, pa bom ostal neumen in če hočeš, da ponavljam razred …” Tedaj mati malce obupano popusti: “Pohiti, greva, zapeljem te v šolo in spotoma nakupim še nekaj stvari. ”

Okrog poldneva Katja po izdatnem “klepetu” s svojo prijateljico vedno zamudi kosilo ob dogovorjeni uri. Mati ji je zagrozila, da bo s kosilom začela brez nje, Katja pa se bo morala v prihodnje zadovoljiti z mlačnimi jedmi. Katja užaljeno sedi pred polnim krožnikom, ki se ga niti ne pritakne: “Mrzlo kosilo ni dobro. ” “To je tvoja težava, ” pripomni mati. Potem ko zamudnica nekaj časa omahuje, vstane in odide od mize z besedami: “Dobro, bom pač lačna in me bo začela boleti glava. ” “Ostani, ” popusti mati. “Kosilo ti bom pogrela v mikrovalovni pečici, toda le še tokrat. ” Teh “tokrat” se je medtem nabralo že nešteto.

Osemletni Vojko se okrog devete ure zvečer prikrade v dnevno sobo. Spati bi moral že eno uro. Obred za lahko noč je že davno mimo. Ponovno je zagotovil, da se ne bo več prikazal. “Ne morem spati. ” Gospa Hribernik pravi: “Saj veš, da je to čas, ki pripada nama z očkom. Lahko bereš, se igraš, toda to, prosim, počni v svoji sobi. ” “Očka, ne morem spati. ” “Vojko, saj vendar veš, kakšno je moje mnenje. ” Neodločno postava naokoli, toda starša se ne ozirata nanj. Še naprej bereta knjigo, časopis, na kratko se pomenkujeta. “Očka?” Gospod Hribernik ga presliši. Vojko gre k očetu in ga strese. Medtem ko ta neprizadeto ogovori svojo ženo: “Ti, Marina, hotel sem ti še povedo- ti, se Vojko zagrenjeno obrne stran: “Ne marata me. Bosta ze še videla, kaj bosta imela od tega. ’’ Ves jezen odide iz dnevne sobe.

Ljudje se ne bi smeli slepiti, in mednje prištevam seveda tudi sebe, da postavljanje meja ni le težko, marveč je odvisno tudi od mnogih, včasih povsem naključnih okoliščin: od čisto določenega vsakdanjega primera, od “trenutnega počutja” udeleženca, od načina vzgoje, če včasih povsem odmislimo osebno življenjsko zgodbo.

V naslednjih primerih in zgodbah, v katerih so bili starši bolj ali manj uspešni pri postavljanju meja, ne gre za to, da bi pokazali, s kakšno lahkoto jih je mogoče postaviti; vem namreč za raznovrstne težave, ki so povezane s tem. Zgodbe zato utegnejo ponazoriti dve stvari: težave pri postavljanju meja so normalne in ne pomenijo neuspeha pri vzgoji. Starši naj bi težave obravnavali kot darove, darove posebne vrste, ki jih lahko obogatijo z novimi, morda neznanimi sposobnostmi. S tem ko težave obravnavamo kot izziv, jih ne razumemo kot poraz, manjvrednost, nesposobnost, dvom o samem sebi ali nezmožnost, ampak nanje gledamo s stališča, da jih še nismo sposobni rešiti.

Postavljanje meja je oblika nenehne preizkušnje. Pot je tu cilj, kar pomeni: postavljanja meja ne moremo izkusiti v obliki učnega programa, ki se ga je enkrat mogoče naučiti; nasprotno, to je izziv za vse življenje, je napetost med poskusom in zmoto. Ovinki in slepe ulice so dopuščeni in dovoljeni. Če jih obravnavamo povsem stvarno, pomenijo izkustveno pridobitev. Postavljanja meja, ki bi bilo brez napak in brez težav, ni; kar je še včeraj bila idealna formula, danes ne velja več in jutri bo brezupno zastarelo. Otroci se spreminjajo prav tako kot odrasli in s tem se vsakokrat spreminja tudi vzgojni odnos. Dejstvo, da si dopuščamo napake, nam daje občutek sproščenosti in hkrati pomeni odmik od predstave, da smo popolni – popolnosti tako in tako ni, niti v vzgoji niti sicer.

Kdor se predstavlja kot vsemogočna in povsod prisotna

osebnost, nas naravnost izziva, da skušamo odstreti vse preveč sproščeno in privlačno masko, da bi videli in začutili, ali je za njo človek, poln čustev, življenjskih zgodb, čutnosti, zavzetosti in protislovij.

Kljub zagovarjanju poguma, da si priznamo nepopolnost, in zagovarjanju sproščenosti pri postavljanju meja so kriteriji’ za ocenjevanje in ovrednotenje nujno potrebni. Zato je treba preveriti ali so meje in pravila, ki jih postavimo otroku, namenjene ugodju staršev ali s tem povezane posledice predstavljajo odkrite ali skrite prepovedi, ki končno privedejo do tega, da se otrok počuti utesnjenega, ali pa so za otrokov razvoj koristne, mu nudijo varnost stabilnost, zanesljivost, ga hrabrijo in vzpodbujajo. Otroke, to velja zlasti za tiste, ki izzivajo z motečim vedenjem in s težavami, pa v njihovih ustvaijalnih in razvijajočih se zanimanjih narobe ocenimo če jih obravnavamo le z zornega kota “Nikoli ne moreš…?” ali pa “Moraš vedno…?”. Tudi težaven, pozornost zbujajoč, moteč otrok, ki krši ali išče meje, ima osebnostna zanimanja, ki jih je treba spodbujati in s pomočjo katerih je mogoče razvijati njegovo samozavest. Iz tega lahko izpeljemo nekaj osnovnih predpostavk za postavljanje meja:

– Ravno negotovi, nesamostojni, izgubljeni v proštom in vznemirjeni otroci potrebujejo pregledna pravila in meje. Za to so potrebni obredi in rutine, ki vlivajo varnost in samozavest.

– Da bi prepoznali meje, otroci potrebujejo odrasle, ki ne postavljajo meja le drugim, temveč določajo meje tudi sebi, jih upoštevajo in so s svojim življenjem zgled otrokom. Postavljanje meja temelji na medsebojnem spoštovanju, razumevanju lastnih meja kot tudi na spoštovanju telesnih, psihičnih in duševnih meja sočloveka.

– Meje je mogoče postavljati le na temelju sožitja. Pogosto opaženo medsebojno nasprotovanje kot “Ali boš to naredil ti ali pa …!” oziroma pametno besedovanje kot “Samo dobi o ti želim … praviloma privede bodisi do boja za oblast (“Bomo videli, kdo bo zmagal …”) bodisi do povračila (“Sovražim te!”) ali do nemoči in užaljenega umika (“Nočem te več videti!”). Kdor postavlja meje, mora razmišljati o posledicah kršenja pravil. Pri jasnih mejah morajo otroci znati oceniti posledice kršenja pravil Posledice nimajo nobenega opravka s kaznovanjem: posledice temeljijo na sodelovanju otroka pri tem, da v prihodnje prepreči kršitve pravil in prekoračitve meja. Kazni delujejo povratno, kličejo po maščevanju in merijo na nekaj takega kot “Ti bom že pokazal, kdo ima tu glavno besedo.”