Citat: Če otroci doživljajo sprejemanje, se naučijo ljubiti

 
Besedo ljubezen uporabljamo za opisovanje najbolj dinamične in življenjsko pomembne izkušnje. Kar imenujemo ljubezen, je večje od vsega, kar lahko povemo o njej. In večina ljudi bi se strinjala, da ni v življenju ničesar pomembnejšega od tega, da ljubiš in si ljubljen.
Kadar z vsem srcem ljubimo svoje otroke in jih brezpogojno sprejemamo, cvetijo. Ljubezen je plodna zemlja, v kateri rastejo; voda, ki spodbuja njihovo rast, sončna svetloba, ki določa smer.
 
Otroci potrebujejo ljubezen od trenutka, ko so rojeni – in celo še prej. Novorojenci so popolnoma odvisni od naše topline, naklonjenosti in ljubeče pozornosti. Naša prizadevna skrb hrani njihove občutke zaželenosti in pripadnosti. Ko se razvijajo, se še naprej zanašajo na nas, da jim bomo dokazovali, da jih imamo radi. Našo ljubezen najbolje razumejo skozi naša skrbna in ljubeča dejanja. To, da jih popolnoma sprejemamo, je vrelec ljubezni.
 
Naši otroci se morajo počutiti ljubljeni. To je obenem tudi temeljna človeška potreba, ki je nikoli ne prerastemo. Zaželeni si želimo biti še, ko smo odrasli. Še vedno potrebujemo vezi z ljudmi, bližino, naklonjenost in topel dotik. Vsi si želimo, da bi bili sprejeti, ker smo taki, kot smo, in da bi imeli prijatelje, za katere bi čutili, da jim pripadamo.
 
Naši otroci vedo, da so zaželeni in ljubljeni, kadar z njimi ravnamo prijazno in kadar ljubeča dejanja spremljajo tudi naše ljubeče besede in topli dotiki. Reči “Rad te imam ni dovolj. Pri delu s starši pogosto govorim o teh stvareh, ki v ljubezni ne smejo manjkati: sprejemanju, naklonjenosti in cenjenju. Naši otroci morajo živeti v okolju, kjer čutijo zaupanje, da bodo vselej sprejeti in ljubljeni kljub svojim pomanjkljivostim. Kadar so ljubljeni tako, bodo sposobni zoreti v svoji zmožnosti, da bi ljubili druge.
 
Brezpogojno sprejemanje uči ljubezen
 
Svoje otroke želimo naučiti, da so zaželeni in ljubljeni. Ljubezen jim izkazujemo z nasmehi, objemi, poljubi in ljubečimi dotiki, s toplino svoje naklonjenosti. Dan za dnem, skozi vsa otroška leta v njihovo odraslost.
 
Kadar jih brezpogojno sprejemamo, jih odvračamo od slehernih morebitnih namenov, da bi spremenili svoj notranji jaz, tisto, kar so. Da bi to dosegli, se moramo mogoče odpovedati nekaterim svojim najstarejšim in najljubšim sanjam. Mati, katere hčerka ima branje raje od baleta, in oče, čigar sin se odloči, da mu je kemija ljubša od košarke, se morata odločiti, kaj je pomembnejše: izživeti svoje sanje skozi svoje otroke ali dati otrokom čustveno podporo in jim nuditi, kar potrebujejo, da bi odkrili svoje sanje in si prizadevali za njihovo uresničitev. V tej luči bi morala biti izbira jasna, in ko otroškim upom omogočimo, da se razprostrejo, tudi svoj svet zelo povečamo in obogatimo.
 
Svojim otrokom moramo povedati tudi to, da njihovi dosežki ali izpolnjevanje naših želja niso predpogoj za to, da so ljubljeni. Ljubezen je treba vselej dajati zastonj in je ne ponujati kot nagrado za lepo vedenje. Nikoli ne bi smeli groziti, da jo bomo komu odrekli ali mu jo odvzeli, ali postavljati pogojev z besedami “Ne bom te imel rad, če… ’ ali “Rad te bom imel, kadar… Nekatere starše skrbi, da njihovi otroci, če jih bodo brezpogojno sprejemali, ne bodo ”nikoli imeli ničesar, za kar bi si prizadevali”. Toda potrebno je, da si otroci prizadevajo za cilje in dosežke, ne pa za svojo temeljno pravico do tega, da jih starši sprejemajo in ljubijo.
 
Brezpogojno sprejemanje pa še ne pomeni, da otrokom dopuščamo neprimerno ali neodgovorno vedenje. To lahko storimo, čeprav zavračamo njihovo nesprejemljivo vedenje in spoštujemo pravila ter meje.
Šestletni Primož je pustil svoje kolo na dovozu – spet. Oče mu nenehno naroča, naj ga pušča na verandi, ter mu pojasnjuje, da se boji, da bo nekega dne z avtomobilom po nesreči zapeljal čezenj. Toda Primož kar naprej pozablja.
 
Naposled se nekega večera zgodi neizogibno in očka zasliši, kako mu pod kolesi glasno zahrešči.
Ko stopa skozi vhodna vrata, je jezen, a trudoma obvlada slabo voljo. Primož, ki ne ve, kaj se je zgodi-lo, steče k njemu, da bi ga pozdravil z objemom. Oče se skloni k svojemu sinu in ga dvigne v naročje. “Nekaj bi ti rad pokazal, ” reče z resnim tonom. Odnese ga k oknu, od koder lahko vidi poškodovano kolo.
 
“O, ne!” vzklikne Primož, ko spozna, kaj se je zgodilo. Se močneje objame očetov vrat in zakoplje obraz v njegovo ramo.
 
”Kolo si pustil na dovozu, ” preprosto reče očka. Primož pokima. Oče ga še naprej objema in doda: “Bal sem se, da se to utegne zgoditi. ” Postavi ga spet na tla, ga pogleda naravnost v oči in reče: “Ali razumeš, da je mogoče uničeno? ” Fantek v solzah prikima. “Poglejva si ga od blizu, ” pravi oče in doda: “Mogoče ga bom le lahko popravil. ” Sporočilo, ki ga oče posreduje sinu, je: “Čeprav mi ni vselej všeč, kar storiš, te imam še vedno rad in ti bom pomagal ter te podpiral. ”
 
 
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris
 
Celostno sprejemanje otroka je nujno za učenje ljubezni. Pogosto pa je težava v tem, da nas otrok preveč spominja nase ali na našega starša in ga ne moremo sprejeti takšnega, kot je. Predvsem zato, ker v njem čutimo tisto, kar smo bili, a smo se morali spremeniti zaradi zahtev okolice. To nas moti in odbija, saj v nas sproži močne občutke, ki smo se jih morali naučiti potlačiti. Podobno kot nas otrokov jok pretirano spravlja ob živce, zato ker smo se sami morali naučiti potlačiti impulz za jok zaradi negativne reakcije starša nanjo.
 
Naša preteklost se izraža v otrokovem vedenju, kar nas lahko zelo odbija. Zato otroka telesno ne moremo sprejeti in biti ob njem telesno sproščeni. Otrok to čuti ter se temu primerno odziva na nas. Tega odziva pogosto ne razumemo.
 
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode® 5. stopnje

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA