Pri zdravljenju in zmanjševanju verjetnosti ponovitve poškodbe v AEQ metodi velja pravilo, da je potrebno gibanje najprej normalizirati, nato optimizirati, nazadnje izboljšati. Že sama poškodba, do katere je prišlo pri športu, kaže na neusklajenost, neprilagojenost in neučinkovitost gibanja, ki bi bilo za ta šport optimalno. Ne bom pozabil vsem poznanega vrhunskega alpskega smučarja, ki je hodil na aktivno učenje AEQ metode zaradi neznosnih bolečin v kolenu. Čevlje si je lahko zavezal le, če je pokleknil, iz klečečega položaja se ni mogel dvigniti brez pomoči, a ga to ni ustavilo pred spustom po Petelinjem grebenu. Takšnih strank imam na žalost veliko. Lahko dvignejo 200 kilogramov, ne morejo pa si neboleče obuti nogavice.
Pri takšnih poškodbah, sploh če so ponavljajoče, je vedno prisoten močan nenormalen gibalni vzorec, trup in okončine pa pri gibanju niso povezani. Učitelj AEQ najprej ugotavlja dejansko stanja gibalne inteligence in integritete. Določi, kje sta prisotni senzorno motorična amnezija in stalna nezmožnost spreminjanja ravni mišičnih tonusov. Opazimo lahko različno lahkotnost rotacije nog ali rok, neenako zmožnost nagiba medenice, različno držo in obliko telesa med ležanjem ali stanjem. Vsi to so znaki blokad in nepravilnega tonusa.
To je še posebej očitno pri opazovanju dihanja, ki je pri večini športnikov neusklajeno in neučinkovito. Ali imajo preglobok vdih in potlačen izdih, ali pa obratno. Pri analizi dihanja se še posebej osredotočim na mišice, ki jih nimamo pod zavestnim nadzorom in ki s svojo zakrčenostjo otežujejo uravnovešeno in učinkovito dihanje.
Dobra analiza in razumljiva razlaga vzrokov za takšne neskladnosti je pomembna, da lahko športnik razume smisle AEQ vaj ter protokolov, ki postanejo del njegovega trenažnega procesa. Osnoven namen je, da postopoma normalizira svoje gibanje in ter vzpostavi dovolj dobro osnovo zaznavanja lastnih dejanj in reakcij na okolico. Tako lahko primerno presodi, ali so njegova dejanja konstruktivna ali destruktivna. Pri vrhunskih športnikih je še posebej pogosta neusklajenost med tem, kar želijo, in tem, ki ima v ozadju potlačeno mišljenje ter čustva, s čimer sami sebi onemogočajo optimalne rezultate. Še posebej je to opazno pri športnikih, kjer je velika razlika med rezultati, ki jih dosegajo na treningih, in tistimi, ki jih dosegajo na tekmovanjih.
Učitelj AEQ analizira gibanje, držo in osebnostne značilnosti. To napravi, ko oseba leži na mizi in se z njo pogovarja.
Športnik se nauči spremeniti svoje gibalne vzorce.
Poškodba vedno vpliva na ustaljene vzorce premikanja: da bi se izognili bolečini, gibe prilagodimo, saj ne želimo obremenjevati razbolelih predelov telesa. Po angleško temu pravimo favoring an injured area. To vodi v slabo držo, posledica pa je izguba svobode gibanja, oziroma, z drugimi besedami, pospešeno staranje. Na tej točki se lahko odločimo vztrajati v prilagojenem – napačnem – gibanju ali začeti z učenjem AEQ metode.
Na splošno velja, da gibanje krepi obstoječi gibalni vzorec. To pomeni, da vadba po poškodbi okrepi vzorec napačnega gibanja, ki se je razvil kot posledica poškodbe. Tonus poškodovanih mišic postane močnejši in tudi krčenje preostalih mišic, ki ščitijo poškodovano površino, postane močnejše. Ko po poškodbi krepimo mišice, s tem krepimo tudi bolečino. Po vadbi lahko zato poškodovano območje po obdobju začasnega izboljšanja postane ponovno razbolelo, zato je vadbo potrebno prilagoditi ali z njo celo prenehati. To se zgodi pri običajnem pristopu k treningu.
Tudi če po poškodbi počivamo in bolečina čez čas mine, se gibanje kljub temu najpogosteje ne vrne v okvire pred poškodbo. Zato sta slaba drža in omejeno gibanje toliko pogostejša pri starejših.
Ko je bolečina že izginila, se včasih nenadoma vrne. Nismo se ponovno poškodovali, le krčenje mišic na poškodovanem delu je postalo močnejše, posledica sta krč in bolečina. Možno je, da smo se zdravili s fizioterapijo in med vadbo okrepili vzorec napačnega gibanja po poškodbi, kar bo naše težave na dolgi rok le okrepilo. Napredek bo verjetno počasen in boleč.
Vzorec gibanja spreminjamo zavestno!
Poglejmo tekače. Mnogi med tekom noge opazno obremenjujejo različno. Pri večini noge rotirajo z vsakim korakom, namesto da bi bilo premikanje enostavno in elegantno, ravno, naprej–nazaj. Menim, da se tega ne zavedajo.
Podobno je pri poškodbah: bolečina popusti, vzorec pa ostane. Po poškodbi se ne bomo nikoli več gibali in držali tako kot pred poškodbo. Da bi preprečili krepitev napačnih vzorcev gibanja, ki se pojavijo zaradi poškodb, je najbolje, da se ne gibamo rutinsko; svoje gibe moramo spremeniti.
Toda kako naj znova aktiviramo gibalne vzorce izpred poškodbe in si povrnemo svobodo gibanja? Odgovor je preprost: tako, da se izogibamo napačnim gibalnim vzorcem in se naučimo pravilnih.
Poleg tega, da se izogibamo napačnih vzorcev, se lahko s pomočjo AEQ metode® naučimo, kako delovati pravilno. Gre za prekvalifikacijo našega živčno mišičnega sistema, ki vključuje dva koraka:
- Najprej obnovimo in izboljšamo svoje gibanje in si povrnemo prilagodljivost, gibljivost, lahkotnost ter natančnost; ponovno si pridobimo občutek, znanje in nadzor, ki so potrebni za svobodno gibanje.
- Nato uporabimo svobodo gibanja za pridobitev novih vzorcev koordinacije, raznovrstnosti ter prilagodljivosti. To ni enostavno, a je edina pot.
Vzorci gibanja so shranjeni v naših možganih. Pomislimo, kako smo se naučili pisati, tipkati, voziti kolo, smučati, odpreti vrata, vdeti nit, voziti avto. Vsi vzorci koordinacije gibov so naučeni. Možgani se jih naučijo, nakar koordinirajo krčenje in daljšanje mišic ter vzdržujejo primerno mišično napetost. Tudi novih vzorcev gibanja in usklajevanja se moramo zato naučiti. Sposobnost naših možganov, da se učijo, je tu ključnega pomena.
AEQ metoda® nas nauči čuječnosti, zavedanja samega sebe, svojega telesa in svojih gibov. Prek ozaveščanja preprostega mehanizma krčenja in daljšanja mišic nam pokaže, kako ponovno prevzeti nadzor nad mišicami in gibi. Naučimo se razviti sposobnost zavestnega sproščanja in daljšanja mišic, neposredno povezanih z našo poškodbo, kar bo odpravilo pretirano mišično kontrakcijo in nam pomagalo nazaj do usklajenega in lahkotnega gibanja.
Ko bomo sposobni zavestno sprostiti in podaljšati svoje mišice, bo izginila tudi nevarnost povrnitve in okrepitve bolečine ali poškodbe.
