Vsak bi moral izmojstriti zavedanje gibanja svojega telesa. To pomeni, da bi vsakodnevno moral opazovati in se naučiti zaznati spremembe, ki se mu dogajajo ob gibanju ter jih zavestno spreminjati. Tako bi lažje določil vzrok bolečine, jo celo preprečil, vse to pa bi peljalo do boljšega gibanja.
Gibe, ki jih nenehno izvajamo in posledično postanejo nezavedni in avtomatični, moramo redno opazovati in korigirati. Kot tudi gibe, ki jih opravljamo aktivno – pri športu in rekreaciji ali opravljanju službenega dela (za tekočim trakom, več ur dolgo sedenje ob računalniku, dolga vožnja …) -, te zahtevajo več naše energije in pozornosti. Redno zavestno preverjanje gibanja je izjemno pomembno za ohranjanje učinkovitosti in za njeno povečanje. Tako zavedanje gibanja kot njegovo kontroliranje omogočata eleganco in lahkoto ter manj napora. Če je napora manj, je gibanja več – govorimo o racionalnosti ali pravilu manj za več. Vložek energije je manjši, učinek večji. Najpomembnejše pa je da nam takšno gibanje nudi več užitka, ter ga zato raje izvajamo.
Vendar pa moramo to početje gojiti vztrajno ne pa trmasto, ker učinke dosežemo le ob počasnem učenju – na silo ali ob bolečini dolgoročnih rezultatov ne moremo pričakovati. Zakaj? Učenje zahteva pozornost, znan cilj, bistveno upočasnitev ter poenostavitev preveč zahtevnih nalog, ki jih nato združujemo v bolj zahtevne, domišljijo in počitek. Učimo sami sebe, teorija nam je le v pomoč in nas vodi.
Učenje gibanja je povsod okoli nas če opazujemo otroke , na žalost pa se učijo gibanja le redki odrasli. Vsi vemo, da se lahko naučimo različnih veščin, npr. igrati nogomet, postati frizer, mehanik, igrati kitaro, izuriti ali oblikovati mišice, dvigniti kondicijo … Naštete izmed veščin so vsepovsod poznane, kontrolirati mišice v središču telesa, čutiti, pa je skoraj neznano področje. In prav tu imamo največ težav. Stanja kot so zategnjenost in bolečine zaradi obrabe običajno pripisujemo staranju. To resda pusti posledice na koži in laseh, gibalni problemi pa v resnici izvirajo iz čedalje večje podzavestne mišične napetosti, ki so posledica čutno gibalne amnezije, ki zavira učinkovitost telesnih sistemov ter povečuje notranji odpor pri gibanju. Le tega pa po navadi razumemo kot pomanjkanje kondicije ali /in moči, ter zato neprimerno ukrepamo.
Človek, ki ima primerno razvit in vzdrževan občutek ter pozna svoje šibkosti, bo veliko lažje ter učinkoviteje iskal boljšo kvaliteto gibanja jo čutil, razumel ter uporabil v praksi. Ravno zaradi vedno večje odtujitve od samega sebe, je ugotavljanje trenutnega stanja prepuščeno tehnologiji in občutku ali ugibanju . Vedno znova vidim, kako se tako rekreativni kot tudi vrhunski športniki po nekaj mesecih posvečanja klinični somatiki spremenijo in čedalje bolj natančno opazujejo, kaj in kako narediti, da gredo lahko po najkrajši možni poti proti zastavljenim ciljem.
Odgovor za rešitev teh na videz težko rešljivih težav ponuja AEQ metoda®, ki nas v relativno kratkem času na enostaven ter neboleč način ‘spomni’ otroške lahkotnosti in učinkovitosti ter z obstoječo močjo, kondicijo, izkušnjami in modrostjo privede do zadovoljnega, motiviranega, samo zavednega, samozavestnega, napredujočega in proti poškodbam odpornega človeka, ki ve, kaj še potrebuje na poti proti cilju in ga z užitkom tudi doseže.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja