POSLEDICE POMANJKLJIVE POVEZAVE TELO – UM

Če športnik ni izobražen o principih in mehanizmih težav, s katerimi se sooča, je trening večinoma neučinkovita poraba energije in časa, saj se bo v enakih okoliščinah odzival tako kot prej in povzročil enake težave ter ponovil običajno neželen rezultat. Tako se bo ujel v zanko ponavljanja in potenciranja dejanj z več volje in odločenosti do točke, ko bo telo, ki mora delovati po fizikalnih zakonitostih, popustilo in športnika postavilo v depresijo gibanja in vedenja na telesni ali psihološki ravni, pogosto pa kar v oboje.

Učenje je treba izvajati brez kazanja s prstom, iskanja krivde ali obsojanja preteklih napak športnika in brez premoči, ki jo lahko ima učitelj nad učencem. Sam pri sodelovanju s športnikom uporabljam primerjalno analizo dejstev, ki so ga v preteklosti pripeljala do želenih rezultatov, in dejstev, ki so privedla do neželenih rezultatov. Tako lahko zelo natančno določim, kateri odnosi in vedenjski vzorci so tisti, ki športniku kljub jasni nameri in močni volji onemogočajo dosego cilja. Nato pa ga s šolanjem po AEQ metodi vodim v razumevanje teh dejstev, do spoznanj, ki jih to razumevanje omogoča, in sprejemanje teh ne glede na to, ali so v skladu z želenimi cilji ali ne. Šele sprejemanje spoznanih dejstev iz preteklosti lahko omogoči celostno spremembo in s tem dvig povezave telo – zavest, brez katere ni mogoče dvigniti čustvene zrelosti, ter postopno, a trajno odpraviti neželene rezultate.

Pri delu s športniki opažam, da je poglaviten vzrok za kronične bolečine in poškodbe ravno neskladje med prepričanji, ki jih določa telo, in voljo, ki izhaja iz zavesti. Če sta volja in telo neusklajena in s tem na različnih ravneh razvitosti, povzroči ta razlika telesno zakrčenost in onemogoča učinkovito delovanje telesa in sprostitev tudi takrat, ko je delo dobro opravljeno. Največja ovira je predvsem dejstvo, značilno za veliko večino športnikov, da se zelo slabo zavedajo občutkov in senzacij v telesu, kar jim omogoča, da gredo lažje in dlje prek telesnih zmožnosti, in da nanje manj vpliva pritisk okolice, ko je treba v pravem trenutku dati vse od sebe in ohraniti visoko zbranost za dosego najboljšega mogočega rezultata.

A ta sposobnost je za športnika dvorezen meč, saj mu po eni strani omogoča, da lahko doseže skoraj nemogoče, po drugi strani pa mu je odvzeta življenjsko pomembna povezava telo – zavest, prek katere se zavedamo dejanskega stanja v telesu, ki je lahko zelo drugačno od potrebnega, da dosežemo želeni rezultat, še zlasti če je ta rezultat nad dejanskimi telesnimi zmožnostmi.

V proces se pogosto vključi še močan vzgib po dokazovanju pomembnosti ali potrebe, ki vodi v samouničevanje zaradi nespoštovanja samega sebe in dojemanja telesa kot stroja. Telo bo brez ugovora ali omahovanja naredilo vse, kar od njega pričakuje zavest, kljub temu da je ta od telesa ločena.

V takšnih okoliščinah se športnik do telesa vede kot CEO Amazona do svojih zaposlenih v distribucijskih centrih. Zavesti ne zanima, kako bo telo izvedlo potrebno, temveč je pomembno samo to, da doseže cilj za vsako ceno. Za telo sicer športnik zelo dobro skrbi in mu zagotavlja vse, kar je dosegljivo, da bi delovalo kar najbolje, tako kot kolesar skrbi, da je kolo čisto, dobro vzdrževano in kar najbolje opremljeno. A kolo je stroj, ki nima senzorno motorne zanke, in kljub odsotnosti te deluje, saj jo učinkovito nadomeščata kolesar in ekipni mehanik.

Pri telesu je pa ravno ta povratna zanka ključna za konstantno zagotavljanje primerne usklajenosti med telesom in zavestjo ter edina omogoča določanje realnih ciljev ter primeren preskok iz območja normalnosti v območje učenja, kjer čas in energijo usmerjamo v rast in izboljšavo. Dovolj časa, preživetega v območju učenja, omogoča dvig sposobnosti, da z izražanjem urejamo vse potrebno za ustrezno ravnovesje med športnikom in okoljem, v katerem živi in dela. Sprostitev telesa je mogoča šele, ko si skozi dejanja prepričan, da lahko s čustvi urejaš svoje življenje. Če pa tega ne moreš, je nemogoče biti res sproščen. In ravno nezmožnost sprostitve po končanem treningu ali nastopu je največja ovira sodobnega športnika.

Brez dovolj dobre povezave je nemogoče določiti, kaj je prav in kaj narobe, kaj je ravno prav in kaj je preveč, kot tudi ni mogoče zaznati, da smo zaradi pretiravanja ne glede na dober namen šli iz območja učenja v območje uničevanja, kjer čas in energijo vlagamo v povečevanje notranjih nasprotij in onemogočamo pravilno delovanje življenjskih sistemov, saj športnik energijo, ki jo proizvaja, vedno bolj uporablja samouničujoče, kar seveda ni v interesu telesa in starih možganov.

V tej vojni med primarnim (telo in stari možgani) in sekundarnim (zavest – podzavest) lahko sekundarno dobiva bitke, vendar bo na koncu vedno zmagala primarna naveza, predvsem zaradi dejstva, da energija, ki omogoča delovanje, sekundarni sistem prejema od primarnega in je od njega v celoti odvisen. Tako kot je CEO Amazona v celoti odvisen od delavcev v distribucijskih centrih. Tega se CEO tudi zelo dobro zaveda in vlaga obilo časa ter sredstev, da bi ljudi, ki delujejo kot stroji, a imajo še vedno vsaj nekaj svobodne volje in čustev, nadomestili z roboti in umetno inteligenco, ki nimajo teh motečih procesov.

Sodoben šport je na večini področij podoben Amazonu, zato je logično, da so tudi sodelujoči v tem športu vedno bolj podobni robotom, saj lahko samo tako dosegajo želene, a hkrati nerealne cilje, za ceno vedno hitreje slabšajočega se in bolj kronično bolečega stanja.

In vrč hodi po vodo, le dokler se ne razbije.

 

Dihanje je osnovna življenjska funkcija, ki omogoča spremembo kemične energije hrane v energijo, potrebno za delovanje telesnih sistemov, zavedanje in gibanje. To pa je mogoče le, če je v telesu dovolj CO2, plina, ki ga proizvajamo sami, tako kot druge aerobno delujoče živali, v atmosferi ga je namreč že dolgo premalo za kakovosten aerobni proces. Zato je pomembno razumeti vlogo dihanja v tem procesu in dejstva dihalnega procesa. Če nanj nismo pozorni, dihamo bolj ali manj pravilno in s tem močno vplivamo na to, kako se počutimo in kakšne rezultate dosegamo. Običajno razmišljanje je, da zraka ni nikoli preveč, in tako pogosto dihamo preveč. Ko začutimo potrebo po vdihu, jo lahko brez težav zadovoljimo, saj je zraka dovolj in še zastonj je, ter dihanje prepustimo avtomatizmu, ne da bi razmišljali, da se lahko naša dihalna avtomatika razglasi in ne omogoča optimalnega razmerja med kisikom in ogljikovim dioksidom v pljučih in krvi.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA