Refleks rdeče luči je nasproten refleksu zelene luči in je skupen vsem živim bitjem s hrbtenico.
Služi kot obramba pred nenadno spremembo ali nevarnostjo. Ob nenadnem glasnem poku ali ropotu se aktivira in pokrči mišičje sprednje strani telesa. Trebušna mišica se skrajša, napnejo se prsne mišice, ki glavo potegnejo naprej, napnejo se notranje stegenske mišice, poveča se pritisk na mehur. Ob stalno prižganem refleksu rdeče luči postane drža starikava, nagnjena naprej, z grbo ter kurjim vratom. Dalj časa aktiviran refleks povzroči plitko dihanje, aritmijo, astmo, hemoroide, ploska stopala, migrene, zvonjenje v ušesih, težave s prebavo in presnovo, bolečine v ramenih, kolkih, kolenih in stopalih, občutek brezvoljnosti, žalost, depresijo in napetost ter utrujenost.
Skrbi, strah, depresija, previdnost, neopaznost, skromnost, pretirana kritičnost do sebe in drugih, pomanjkanje samozavesti, odpor do sprejemanja odločitev, utesnjenost, nagnjenost do sedenja ter kronična utrujenost so tipične lastnosti oseb s pretirano podzavestno aktivacijo refleksa rdeče luči. Probleme običajno vidijo večje, kot so v resnici. Tak človek je tih ali pa pretirano glasen, glavo drži nekoliko naprej, njegov prsni koš je stisnjen, dihanje plitvo in hitro. Tesnobo in strah občuti tudi takrat, ko se mu ni treba bati ničesar, bled je in brez energije. Med hojo dela kratke korake, videti je utrujen, počasen ter previden. Z leti se mu telo grbasto usloči.
Primer močno aktiviranega refleksa rdeče luči
