Refleks rdeče luči je nasproten refleksu zelene luči in je skupen vsem živim bitjem s hrbtenico.

Refleks rdeče luči služi kot obramba pred nenadno spremembo ali nevarnostjo in umik ali beg pred njo. Je nasproten refleksu zelene luči in skupen vsem živim bitjem. Ob nenadnem glasnem poku ali ropotu se aktivira in pokrči mišičje sprednje strani telesa. Trebušna mišica se skrajša, napnejo se prsne mišice, ki glavo potegnejo naprej, napnejo se notranje stegenske mišice, poveča se pritisk na mehur. Takšen odziv nas potisne nazaj, stran od tega, kar nas je presenetilo, napadlo ali nas ogroža. Predstavljajte si, da nekdo z nožem zamahne proti vam, instinktivno se umaknete nazaj, zaradi aktivacije tega refleksa. Če pa je to gibanje namensko, ima vlogo izražanja kintične energije naprej, kar zaradi zakona o vzajemnem učinku potisne telo nazaj. V rdečo luč gremo, ko izvajamo dejanje in izražamo energijo, ki smo jo prej z zeleno lučjo ustvarili v sebi. Primerno usklajena akutna uporaba tega refleksa omogoča učinkovito izvedbo dejanja s katerim vplivamo na okolico in urejujemo tisto, kar nas moti, ovira, ogroža in omejuje. Dlje kot lahko gremo v ta refleks, bolj dokončno lahko izvedemo dejanje, kar povečuje njegov učinek in trajnost tega učinka.

Zato je tako pomembna čustvena zrelost, ki nam omogoča, da prenesemo močno aktiviranost rdeče luči, ki je potrebna, da dokončamo dejanje. Ravno zato ima večina ljudi odpor do dokončevanja in strah pred posledicami, ko dejanje dokončajo, saj aktiviran refleks rdeče luči, ki je nujen za dokončanje dejanja, hkrati čutimo kot strah in tesnobo. Prepričan sem, da ste ta občutek že vsi doživeli. Nazorno ga lahko vidite npr pri kvizu Lepo je biti milijonar ob vprašanju ”Je to vaš zadnji odgovor?” Če primerjam proces pretvorbe potencialne energije, ki jo ustvari refleks zelene luči, v kinetično energijo dejanj in vpliva, ki se ustvari s prehodom iz zelene luči v rdečo, z vožnjo avta, je to enako, kot ko ob prižgani zeleni luči stopimo na plin in potencial goriva v avtu spremenimo v gibanje avta naprej proti določenem cilju; torej v dejanje, ki ga avto izvede po navodilu voznika. Za učinkovito pretvorbo potrebujemo somo z nizko SMA in odsotnostjo kronične aktiviranosti zelene ali rdeče luči, saj kronična stanja aktiviranosti enega od refleksov otežijo učinkovitost drugega.

Za razumevanje tega procesa je pomembno razumeti, da ima sproščena mišica najvišjo mogočo potencialno energijo, do konca napeta pa najnižjo. Razlika v ravni potencialne energije se med dvigom mišičnega tonusa spremeni v kinetično energijo, ki edina lahko opravi koristno delo, a le če je pred tem prisotna višja potencialna energija.

Kronično aktiviran refleks rdeče luči tako onemogoča polno aktivacijo zelene luči in s tem pripravo na dejanje. Podobno, kot če bi v križišču videli, da na semaforju svetita rdeča in zelena luč. Rdeča sicer sveti močneje od zelene, a bi vas to zmedlo in zmanjšalo jasnost in odločnost priprave na zeleno luč. Vaš odziv bi bil manj učinkovit in dejanja manj jasna.

Ob stalno prižganem refleksu rdeče luči postane drža postopno starikava, nagnjena naprej, z grbo ter kurjim vratom. Dalj časa aktiviran refleks povzroči plitko dihanje, aritmijo, astmo, hemoroide, ploska stopala, migrene, zvonjenje v ušesih, težave s prebavo in presnovo, bolečine v ramenih, kolkih, kolenih in stopalih, občutek brezvoljnosti, žalost, depresijo in obup, brezvoljnost ter utrujenost. Ta refleks je v kronični obliki odgovoren za večino težav v hrbtenici zaradi obdobja, v katerem oseba vpliv kronično aktiviranega refleksa rdeče luči skriva pred sabo in drugimi s pretirano aktivacijo refleksa zelene luči in tako preobremeni hrbtenico, kar privede do spremembe njene funkcije in strukture (hernija, protruzija, obraba, degenerativne spremembe, skolioza, spinalna stenoza).

Skrbi, strah, depresija, previdnost, neopaznost, skromnost, pretirana kritičnost do sebe in drugih, pomanjkanje samozavesti, odpor do sprejemanja odločitev, utesnjenost, nagnjenost do sedenja ter kronična utrujenost so tipične lastnosti oseb z aktiviranim refleksom rdeče luči, ki je prešel v kronično stanje. Probleme vidijo večje, kot so v resnici, so pretirano previdni in preudarni in zamujajo priložnosti za napredek in so pogosto zelo konzervativni in usmerjeni v preteklost. Ne marajo presenečenj in pogosto predvidijo vse možne scenarije in od drugih zahtevajo zanesljivosti ter predvidljivost. Tak človek je zelo tih ali pa pretirano glasen, glavo drži naprej, njegov prsni koš je stisnjen, lahk ocelo vdrt, dihanje plitvo in hitro, koža bleda in pogosto ga zebe v dlani ali stopala. Tesnobo in strah občuti tudi in predvsem takrat, ko se mu ni treba bati ničesar, prihodnost v resnici vidi pesimistično in se pretirano hitro utrudi in pretirano utruja. Med hojo dela prekratke korake, videti je utrujen, počasen ter previden. Z leti se mu telo grbasto usloči.

Primer močno aktiviranega refleksa rdeče luči