Če želimo na najbolj učinkovit način doseči željeni rezultat, mora veljati: Karkoli počne um, mora početi tudi telo, in obratno. Tako izkušnjo smo v življenju imeli že vsi, osredotočenost nam omogoča želeni rezultat našega dela, seveda v okviru našega znanja in zmožnosti. Koncentracija je tisti pomembni del dejanja (to ve vsak vrhunski športnik), ki je ključen za najvišje dosežke.
Recimo, v večini fitnes klubov predvajajo preglasno glasbo, mnoga orodja so nameščena pred velike ekrane, kamor so zazrti obiskovalci med vadbo, ali pa imajo v ušesih slušalke, prek katerih se pogovarjajo, poslušajo glasbo ali glas, ki bere elektronsko knjigo. Njihovi umi so zaposleni s prebiranjem novic, gledanjem televizije ali s poslušanjem glasbe, medtem ko so njihova telesa vključena v zahtevno fizično aktivnost, katere namen naj bi bila boljša umsko-telesna koordinacija, dvig sposobnosti in pripravljenosti! Osredotočenost na dihanje je zelo učinkovit način, da smo pozorni na občutenje ter primeren nadzor nad telesnim gibanjem in telesnimi senzacijami.
Zlato pravilo uspešnega dela celote je, da um in telo ne smeta biti ločena. Med nekaterimi poznavalci sicer velja, da so zgoraj omenjeni pripomočki, kot sta glasba in TV, odlični za borbo proti dolgočasju med treningi. Vendar so vaje dolgočasne le takrat, kadar jih ne izvajamo pravilno oziroma z napačnimi nameni. Če pa vadimo pravilno, povežemo um in telo; pri tej točki postane vaja želeno dejanje, in ne nekaj, kar mislimo, da moramo početi. Postane več kot le prijetno – postane navdušujoče opravilo. In to ne more biti dolgočasno. Vendar je pa za dosego in ohranjanje takšnega odnosa pomembno, da um spoštuje signale iz telesa, tudi tiste, ki egu niso po volji.
Če pa ego uporablja vajo kot orodje za premagovanje telesnih šibkosti in hoče premagati telo, se gibanje hitro spremeni v trening in s tem namen izvajanja dejanj postane ločevanje uma od telesa, in ne povezovanje obeh v sintropično celoto. Takrat se mora um ločiti od telesnih občutkov ter omejiti zaznavanje realnega stanja, za kar pa potrebuje dodatne možnosti, kamor lahko preusmeri pozornost (glasba, TV, športne ure …), saj je noče usmerjati v telesne občutke.
To vodi v izgubo učinkovitost dejanj, na kar telo opozarja z neprijetnimi občutki, ki se jih um trudi potiskati stran od zavesti in površine telesa. To pa vodi v spiralo ločenosti med telesom in umom in omogoči ter tudi zahteva premik uma v iluzijo. To pa povečuje potrebo po motilcih in plenilcih pozornosti iz okolice, saj ima tak pristop kratkoročno za posledico velik napredek in ustvari željo po več, če bivamo v okolju obilja energije in pomanjkanja časa. Dolgoročno tak odnos vodi v čedalje močnejšo aktivacijo dviga mišične napetosti v membrani in kronične hiperventilacije. Tako pa ne moremo izstopiti iz zanikanja realnosti ter ostajamo ujeti v egu in iluziji.
Ne glede na to, kakšni so vaši cilji med vajo, jih boste vzljubili, ko bodo ti postali drugotni v procesu samega dosežka. Potem boste postali na svoja dejanja osredotočen človek. Urjenje osredotočenosti v vadbo vnaša zabavo, fizično izobraževanje, izboljša izvedbo.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja
