Zdravo!

Svoja opažanja in doživljanja povzamem takole:

30-dnevnega programa AEQ metode sem se udeležila z namenom odpraviti ali vsaj ublažiti bolečine v križu, vratu, kolenih in stopalih, ki sem jih z raznimi aktivnostmi pridelala v življenju. Tako sem mislila. Po uvodnem predavanju in prvih dneh vodenih vaj sem spoznala, da so vaje klinične somatike, ki sem jih poznala od prej visoko nadgrajene v AEQ metodo, ki posega globoko v izvor fizičnih bolečin.

Čeprav mi vloga in funkcija podzavesti ni neznana, se mi zdi povezava in vzročnost bolečin in dogajanj v podzavesti (lastni in kolektivni) osupljiva. Da bi kar najbolje opisala svoje doživljanje v zadnjih treh tednih, mi je bilo treba samo polistati dnevnik vsakokratnih zapisov, ki obsegajo od dveh vrstic na začetku do dveh strani na dan v nadaljevanju. Iz njih veje cela paleta občutkov in razpoloženj – od začetnega, že znanega odpora, do navdušenja nad lastnim počutjem, potem izgubljam pozornost, jo ujamem, pa spet padec, razmišljanje o smislu tega početja, sledi premirje in stabilizacija.

Pisanje pomaga. Postopoma dobivam nazaj v upravljanje svoje lopatice, medenico, stopala, mišice. Dozdeva se mi, da se ukvarjam s popolnoma drugimi zadevami, kot sem nameravala in da je presenetljiva odsotnost bolečin v križu in vratu pravzaprav stranski produkt AEQ metode. Vmes pomislim na film E. Kusturice Underground, kjer ljudje 50 let živijo v podzemlju, izdelujejo orožje, misleč, da vojna še traja. Tako tudi podzavesti nihče ni povedal, da nevarnosti ni več in ji ni več treba braniti mojih okončin in drugih delov telesa oz., da naj svojo mašinerijo pospravi ali postavi drugam.

Problem ostaja spanje in jutranja vadba. Od nekdaj sem ljubiteljica nočnega branja in zdaj, ko mi ni treba več v službo, sem si dala duška. Kakopak, s tem izgubim jutra, to je pa tudi škoda. Trudim se iti prej spat in obrniti ritem, vendar sem ob enih, dveh še čisto budna. Zato jutranjo vadbo bolj kot ne samo oddelam. Moja pozornost je zjutraj plašna, frfotava ptica.

Včasih se mi tekom vadbe zdi, da dobivam ‘napačna’ navodila in da je nek gib nemogoče izvesti. Vse skupaj je podobno godbi na razglašenem instrumentu. Nato se v nekem trenutku določen del telesa odmrzne in ga začutim kot svojega. Zavem se, da ni z navodili nič narobe.

Pred in po vadbi imamo možnost postavljati vprašanja in dodatno individualno razčiščevati nejasnosti. Opažam, da drugi udeleženci programa doživljajo podobno kot sama. Vprašanj je zdaj proti koncu programa vse manj, odgovori so postali predvidljivi, oz. jih večino že zna najti vsak sam pri sebi.

Seveda me skrbi, kako bom sama delala vaje po koncu programa. Zdaj že vem, da podzavest ne mara hitrih sprememb in šarjenja po sebi. Bistvo je v tem, da ob prvih odporih ne odnehaš, pač pa previdno in počasi poskusiš znova. In znova! Obenem se veselim tega raziskovanja in potovanja k sebi. AEQ metoda je pravo orodje in pravi kažipot pri tem !

Hvala in lep pozdrav, Zorka