Sam se ukvarjam z vadbo, treniranjem strank, terapevtsko vadbo in post rehabilitacijo že približno 5 let. V tem obdobju sem se ob delu z različnimi strankami iz prakse marsikaj naučil. Moj pristop je tak, da naučeno iz seminarjev, knjig, video posnetkov, različnih strokovnih zapisov itd. prenesem v prakso. Zanimivo pa je, da sem šele na seminarju AEQ metode® pravilno razumel in resnično razumel ter skozi lastno izkušnjo dojel, kaj resnično pomeni kontrola nad mišicami; kaj pomeni krajšanje in kaj podaljševanje mišic; kaj pomeni povišan tonus in kaj manjši tonus; razumel in na telesu občutil razliko med raztezanjem in/ali krčenjem mišic (kontrakcija) ter podaljševanjem (ekspanzija) mišic.
Ta razlika in razumevanje ter dojemanje je zame osupljivo. Predvsem zaradi tega, ker tako osnovnega principa, ki je precej enostaven in logičen, nisem zasledil nikjer drugje. Na tem mestu se resno že dlje časa sprašujem, kje ter kdaj se je to znanje izgubilo? Informacijski vakum sicer pojasni marsikaj, a kljub temu mislim, da je precej nenavadno, da med kineziologi, fizioterapevti, različnimi športnimi in osebnimi trenerji, tega bistvenega razumevanja ne poznajo in ne učijo. Vlada kaos in veliko nejasnih ter nenatančnih podatkov o raztezanju in krčenju mišic. O osnovnih principih, ki bi morali ravno v tej gibalno/trenerski industriji biti najbolj jasni in opredeljeni natančno. Morda sem premalo raziskoval, a dejstvo je, da o ustrezni kontroli mišičnih kontrakcij in ekspanziji ter predvsem sproščanju mišičnih tonusov ni pravih, sploh pa ne dovolj koristnih podatkov.
Raztezanje se zato mnogokrat enači s podaljševanjem mišic. Raztezanje naj bi delali za gibljivost mišic – aktivni stretching, dinamični stretching, pasivni stretching, PNF, raztezanje pod obremenitvijo itd. Vse to so metode, o katerih pogosto beremo in slišimo in naj bi nam pomagale pri razvoju gibljivosti mišic in mobilnosti sklepov. A ti principi, ki so sicer zelo uporabni in dobri v določenih primerih, kljub vsemu ne ponujajo prepotrebne sprostitve mišičnih kontrakcij in ustrezno podaljševanje mišic in fascij, da bi se lahko regenerirali, spočili, umirili in znali kontrolirati porabo energije.
Ves stretching (raztezanje) se dogaja v fazi, ko se mišice ekscentrično krčijo, torej še vedno med mišično kontrakcijo. Ne glede na to, da mišice raztezamo, jih ne sproščamo, pač pa jih v fazi raztezanja vseeno krčimo. Pri takšni izvedbi se tonus mišic ne zmanjšuje, pač pa povečuje. Sicer je za športnike tak princip dinamičnega raztezanja pod obremenitvijo v različnih kotih in položajih telesa dober in nujen, da ne prihaja do poškodb, a to nima nobene veze s sproščanjem in kontrolo na nivoju agonistov in antagonistov ter ustrezno kontrolo nad tonusi.
Kot zanimivost bi navedel, da tak princip dinamičnega aktivnega stretchinga učijo tudi najbolj uspešni in svetovno priznani trenerji. Sam sem bil pred dvema letoma na seminarju PPSC v Zagrebu. Seminar je vodil coach Clifton Harsky, eden od učencev svetovno priznanega
Johna Rusina: h ttps://drjohnrusin.com/ . PPSC seminar velja za enega
od najbolj svetovno priznanih na področju preventive oz. treninga, ki vključuje elemente fizioterapije in povezuje rehabilitacijske veščine, klasični fitnes, movement gibanje itd. Trener Cli‰ Harsky kljub vsem svojim izkušnjam, praksi in poznavanju, niti enkrat ni omenil daljšanja mišic oz. pravilne uporabe tonusov po principu pendikulacije. Dobro se spominjam, da smo med praktičnim delom vso dinamično raztezanje izvajali na način, da napnemo “core,” hrbet in zategnemo večino mišic trupa. Potem pa smo določen predel telesa premikali (npr. prsna hrbtenica, kolke, rame itd). Namen je bil, da izoliramo določen predel telesa, ki je manj gibljiv in ostali del “zategnemo,” da s tem vadimo gibanje le v predelu, ki je bolj tog. A takšno krčenje mišic vsepovprek jasno vodi zgolj v veliko porabo energije in vedno manjše zaznavanje občutkov iz telesa. Postajamo vedno bolj zakrčeni in togi, ne pa manj. To pa sem tudi na sebi zelo dobro občutil.
Za ustrezno porabo energije med vadbo ali športom je na daljši časovni rok bolj pomembno imeti nadzor nad tonusi agonistov in antagonistov. Do športnih uspehov, boljše gibljivosti in moči, hitrejšega celjenja poškodb ter posledično boljše rehabilitacije, več volje do gibanja, učenja in splošnega boljšega počutja je bistvena kontrola nad mišicami skozi pendikulacijo.
Višjo gibalno inteligenco dosežemo le s sposobnostjo ustreznega dodajanja tonusov v agonistih (mišične kontrakcije) ter hkratnem podaljševanju (mišična ekspanzija) nasprotnih antagonistov. Tak princip nudi mnogo ustreznejšo porabo energije. Ko tak način uvedemo v vsakodnevno gibanje, vadbo in šport, se začnejo postopoma dogajati spremembe. Seveda pa je tak način izvajanja vaj in gibanja zahtevnejši, saj od nas zahteva več časa, pozornosti, mehkobe ter veliko potrpežljivosti. Takšnega načina izvajanja gibanja pa nas skozi akcijo in reakcijo uči ravno somatika, najbolj pa vaje AEQ metode®.
Energijo, ki jo dobimo skozi dihanje (kisik in ogljikov dioksid), kemično energijo v obliki hrane ter vode, skozi Krebsov cikel pretvarjamo v življenjsko energijo v mišicah. Potencialna energija, ki jo torej dobimo s hrano, vodo in dihanjem se pretvori v kinetično energijo, in v kolikor je takšna pretvorba pretirano anaerobna (neučinkovita) in v odsotnosti kisika, bolj se skozi tak proces utrujamo.
Aeroben proces pa je bistveno bolj učinkovit pri pretvorbi ATP (Adenozin-5-trifosfat) energije v ADP (Krebsov cikel) oziroma ustvarjanje
življenjske energije. To pomeni, da iz 1 molekule glukoze dobimo 38 ATP, medtem ko skozi anaeroben proces dobimo zgolj 2 ATP iz molekule glukoze. Aeroben proces se dogaja v prisotnosti kisika, anaeroben pa ne. Torej, ko nam zmanjka kisika se začne anaeroben proces, ki pa je neučinkovit in ob pretvorbi glukoze v življenjsko energijo se med procesom kot stranski produkt ustvarja mlečna kislina namesto v CO2 in vodo. Tak anaeroben proces v odsotnosti kisika pa lahko traja najdlje 90 sekund. Zato se anaerobni procesi aktivirajo za zelo velike obremenitve v kratkem času. Proces se ustavi, ko je nasičene preveč mlečne kisline.
Tako bi morali vedno strmeti k čim bolj aerobnem pretvarjanju energije, kar pa lahko med gibanjem, športom, vadbo, rehabilitacijskimi vajami itd., dosežemo le z osnovno kontrolo nad mišicami. To mojstrstvo pa lahko dosežemo skozi pravilno doziranje tonusov agonistov in antagonistov. Na tak način se učimo selektivno oziroma po potrebi uporabljati le določene mišične skupine. Po domače, napnemo le določene mišice, druge pa ne. Ko to znamo, se poraba energije bistveno zmanjša. Zato lahko dihamo počasneje, ustvarjamo manj stranskih produktov, smo manj utrujeni in hkrati povečujemo gibalno inteligenco.
Višja gibalna inteligenca pa je osnova za višjo čustveno inteligenco, boljše izražanje, vedenje. Z višanjem gibalne inteligence se nam dvigne nivo življenjske energije in na enak način krepimo tudi moč volje in volje do novega učenja. Tvorno učenje pa vedno vodi v sintropijo in zmanjšuje entropijo. Tako se počasi dvigujemo na več ravneh in kot oseba rastemo v gibalnem in na psihičnem nivoju, ki pa sta tako ali tako povezana.
Zato je ključno razumevanje, da lahko z učenjem gibanja na pravilen način, začnemo skozi telo ustvarjati višek energije za to, da bi lahko le ta višek potem unovčili za učenje novega gibanja, izboljšanje odnosov, za učenje, za delo, vzgojo, itd. Bolj kot uredimo sebe, bolj lahko začnemo urejati tudi okolje v katerem živimo in ne pride do izgube volje, utrujenosti in kroničnih stanj. Pač pa se začenja izgubljanje energije spreminjati v pridobivanje energije., kar pa je verjetno cilj vsakega – športnika, poslovneža, mame, očeta, pacienta ali bolnika.
