Z dihanjem vplivamo na naše vedenje, naše vedenje pa vpliva na odnose z ljudmi, kateri pa imajo pomembno vlogo pri kreiranju naše osebnosti. In ko smo v homeostazi, smo v sebi v ravnovesju, lahko delujemo s svojo pristnostjo, smo osvobojeni in sproščeni. Takšni se vedemo spoštljivo in odgovorno do sebe in drugih oseb in smo zadovoljni z življenjem.

Življenje nam pa postavi na pot razne izkušnje, ki nas privedejo v kaos tako hitro, da se sploh ne zavedamo. Velikokrat to spoznamo prepozno, ko na primer prenašamo bolečine dalj časa, niti ne pomislimo kaj je vzrok niti zakaj jih prenašamo. Še kar drvimo isto pot dokler ne pademo v izgorelost zaradi tako imenovanih kroničnih bolečin.

Mnogi nam želijo dobro v tem svetu in da bi bili mi uspešni, vredni, ljubljeni, spoštovani se odtujimo od sebe. Že starši nam želijo samo dobro. Pri tem pa je pomembno izpostaviti dva dejavnika: ali so oni dovolj čustveno zreli in nas naučijo takih vedenj, s katerimi bomo postali odgovorna odrasla oseba in koliko so osredotočeni na to ali ustrezamo normativom, ki so določeni trenutek pomembni za ta »sodobni« svet. Raziskave kažejo in tudi moje lastna izkušnja je, da nekateri starši pri vzgoji otrok niso dovoj čustveno zreli, ker ravnajo tako kot so bili naučeni od svojih staršev (neizražanje čustev) in sledijo normativom sveta ter pri tem ne upoštevajo posebnosti in želja otroka. Ni jim pomembno kaj otrok čuti, kako doživlja razne izkušnje, v čem je dober in kaj si želi delati. Tako se otroci bojijo izražati sebe, bojijo se smejati ko so veseli, bojijo se jokati ko jih je strah, ker se zavedajo, da bodo s takim ravnanjem otežili odnos s staršem. In tako bo starš nezadovoljen, otrok pa je nemočen ter se zaradi strahu pred izgubo varnosti pri starših, skrči v svoj nesrečni svet, pri čemer potlači svoja čustva in povzroči zakrčenost mišic. In otrok večji in starejši ko postaja, huje to občuti.

Mogoče ni samo tempo in hitrost življenja tisto, ki narekuje kako se mi počutimo, ali smo v ravnovesju s seboj, ali se naše telo pravilno odziva na čustva, ki jih doživljamo. Zakaj se ob določeni situaciji vedemo drugače kot smo si želeli? Ko smo se odtujili od sebe zato da bi dokazali, da smo vredni, »pridni« (beseda ki je meni najbolj izmaličena, ker če preučiš pomen te besede, ugotoviš da to opisuje navadno suženjstvo), sprejeti, videni,…, smo začeli igrati pričakovane vloge. Nadenemo si maske na obraze, ves čas smo v igri vlog in ob tem pozabimo na svoje telo, tonus v mišicah, dihanje, misli, ideje, dejanja, čustva. Vse bolj čutimo izčrpanost konec dneva, vse manj imamo volje in moči da bi delali tisto, kar si želimo, kar nas veseli in sprošča. Vse to nas vodi v utrujenost, gibljemo se okrnelo in trdo, ne znamo biti več sproščeni, energijo trošimo vsepovprek brez potrebe. Čutimo kot da telo ni več naše, dihamo neanakomerno, odtujimo se od ljudi, ker se ne znamo več primerno obnašati, ne znamo se pogovarjati, ne znamo poslušati.

In ko enkrat ugotoviš, da ne moreš več tako ravnati, da te ves čas spremlja neko nelagodje, bolečine, ki so posledica zakrčenih mišic ter da so te ljudje, ki si jim zaupal, pretentali, odvrnili od svojega jaza in resničnosti, je čas da nekaj spremeniš in stopiš na pot k sebi. Takrat se ustavi, preberi vsebino AEQ dihanja in ugotovi, da lahko z AEQ vajami pripomoreš k temu, da ponovno začneš pravilno dihati. To povroči, da se telo povrne v homeostazo, z vedenjem spreminjaš sebe in odonose z ljudmi ter se vračaš k sproščenem in igrivem gibanju.

Simona Mikolič, Učiteljica AEQ dihanje 1. stopnje