Kdaj počivati? Dobro vprašanje, na katero je bil moj odgovor, z vidika profesionalnega kolesarja, ko te telo ustavi in ne moreš več naprej. To se je tudi največkrat zgodilo.

Kot sedemnajstletnik sem pričel trenirati kolesarstvo. Z višino 150cm in težo 37kg, sem bil v velikem zaostanku v primerjavi s sovrstniki. Ker mi je kolo dajalo svobodo, bolje sem se počutil po dolgem, izčrpljajočem treningu (seveda je bila to iluzija, kolo je bilo sredstvo za izčrpavanje in sproščanje čustev, predvsem sovraštva do mame), sem tistega poletja ostal doma sam, z namenom, da bom nadoknadil zamujen trening in da bom lahko dirkal z najmočnejšimi kolesarji. Ker »takrat bom srečen«.

Vsak dan sem vstal ob 7h, pojedel 330g čokolina, zajahal kolo in kolesaril. Kolesaril sem po 4,5,6 in več ur. Spomnem se podatka, da sem v povprečju naredil 1200km tedensko, z enim dnem »počitka«, 2-2.5h treninga.

Kajhitro sem ugotovil, da, če si dovolim vzeti dan brez kolesa ali dva dni počasne, kratke vožnje, se počutim slabše, bolj utrujeno, večkrat tudi zbolim. Takrat nisem vedel, nisem niti hotel vedeti, da s pretiravanjem povečujem dolg ega do telesa, ki bo na določeni točki tako velik, da ga ne bom mogel poplačati in me bo telo pokopalo.

Dejstvo je, da se um pri vadbi ne utrudi toliko kot telo, od telesa ločen um (kar je v mojem primeru definitivno držalo) pa verjame da telo lahko prenese veliko več, kot so njegove dejanske zmožnosti. Samo okolje kolesarja spodbuja, da stisne zobe, potrpi, trenira in dirka bolan, poškodovan. Še več, taki kolesarji so s strani okolja, v katerem delujejo, pa tudi navijačev, medijev, poveličevani, so heroji, vzor za mlajše generacije.

Glava je verjela, da mora telo trpeti, da ga moram utruditi, izčrpati, »ubiti«, saj bom le tako lahko boljši od drugih. Ko sem šel dnevno preko zmožnosti telesa, je ego še bolj blokiral telesne občutke, ki so bili nezaželeni. To je zmanjševalo kompleksnost mojega gibanja na kolesu in tudi izven kolesa. Učinkovitost se je zmanjševala. Lahko bi trdil, da je bil moj način treninga eden najmanj učinkovitih, saj sem za isti rezultat moral vložiti tudi do 30% več energije, kot drugi tekmovalci. Tonus mišic, zakrčenost membrane se je z leti povečevala, do meje, dokler nisem mogel najti maserja, ki bi mi lahko zmehčal, sprostil mišice. Razmišljam, sproščenih mišic nisem smel imeti, morale so ostati zakrčene, toge, zato da nisem čutil notranjih občutkov, ali pa da so bili ti občutki zelo popačeni. Um je moral ostati ločen od telesa, zaradi kolesarstva in zaradi iluzije, katero sem ustvaril zaradi travm v otroštvu.

Spomnem se, kako zelo sem bil vedno utrujen, edini cilj v dnevu je bil trening, za kaj več ni bilo energije. Po nekaj letih take zlorabe telesa, je telo reklo »basta, konec«, zbolel sem, izgorel. Dobrih osem mesecev sem se pobiral. V borbi telesa in ega, ego dobi bitko, telo pa vojno.

Takih primerov je bilo ogromno. Spomnem se leta 2010, ko sem spomladi veliko dirkal. Po dirki v maju sem si vzel teden počitka. Dovolil sem si sprostiti. Vendar, ko se je mišični oklep začel sproščati, je energija ujeta v oklepu našla pot ven, skozi membrano, v obliki bolezni.

Ustavila se mi je prebava. V dveh tednih sem opravil 3 solidne dni treninge, več mi telo ni dopustilo. Tri dni pred dirko se je vse spremenilo, bolje sem bil. Verjetno prvič in zadnjič v karieri sem se odločil, da te tri dni ne pretiravam. Telo me je nagradilo z življenjsko formo, zmagal sem dirko, premagal najboljšega kolesarja na svetu…z lahkoto.

Človek bi rekel, da sem se kaj naučil iz tega. Ampak temu ni bilo tako. Spet sem začel pretiravati, spet se je ponavljala zgodovina. Padci, poškodbe, bolezni, kronična utrujenost.

Ko sedaj gledam nazaj, si mislim, saj drugače ni moglo biti. Ujet sem bil v spirali uničenja, kjer nisem mogel najti rešitve iz nje. Zakrčenost membrane sem potreboval, da nisem čutil, fizične in psihične bolečine, ter realnega stanja, hkrati pa mi je taista zakrčenost preprečevala čutenje telesa, ki mi je vseskozi sporočalo naj se neham ubijati, zlorabljati, uničevati.

Danes je drugače. Še pred letom, čeprav sem že bil v AEQ®-ju, sem še zmeraj zlorabljal sebe. Bil sem odvisen od kolesa. Vsaka odvisnost pa vemo da vodi v propad. Raje hodim na sprehode z Moniko, sedaj rad hodim, ker sem v gibanju (malo) bolj učinkovit. Kolesa ne rabim več, včasih grem kolesariti, ko imam dobro družbo. Po seminarju AEQ® 2.stopnje, sem si vzel 2 dni počitka, ker sem čutil, da ga potrebujem. 3.dan je bilo počutje veliko boljše. Komaj zdaj začenjam dojemati, kako pomemben je počitek in da počitek ne pomeni zmeraj lenobe.

Janez Brajkovič, Učitelj AEQ dihanja 2. stopnje