Primer Birsen Yavuz Engin
Turška atletinja, sprinterka, se je rodila leta 1980 in je dobitnica mnogih medalj tudi z evropskih prvenstev. Visoka je 1.73 metra in tehta 63 kilogramov.
Uvod njenega trenerja Nikole Borića
Vsekakor ni bilo niti namerno niti slučajno, da sem ta dan s svojim športnikom zaključil pri dolgoletnem prijatelju. Bil je to spet eden tistih dni frustracije in nemoči ter brezupa, kot je bilo to v zadnjih treh mesecih intenzivnih terapij: masaž, magnetov, elektrostimulacije, fizikalne terapije in kdo ve česa še v najdražjih bolnišnicah v Istanbulu, pri najboljših strokovnjakih in zdravnikih. Diagnoza je bila kopičenje vode okoli kosti zaradi poškodbe pred šestimi meseci; bolečina se je ‘sprehajala’ od kolena pa vse do medenice. Moja atletinja ni bila v stanju sedeti, vozit avta, hoditi, o treningu nisva mogla niti razmišljati. Sledilo je trimesečno zdravljenje z injekcijami proti revmi, s spremljajočimi glavoboli; nakazana je bila možnost operacije, če zdravljenje ne bi pomagalo. Bal sem se izgube sezone in Olimpijskih iger v Riu de Janeiru čez dve leti.
Vse omenjeno sem opustil in ji predlagal obisk zdravnika v Zagrebu, tako ali tako nisva imela česa izgubiti. A je bilo enako kot v Istanbulu, le da je vrhunska športna zdravnica Nataša Desnica pri turški olimpijki in nacionalni sprinterski rekorderki Birsen Engin prepoznala porušeno biomehaniko. V Zagrebu naj bi nadaljevali s terapijami, enako kot je bilo to zadnje tri mesece v Istanbulu, brez enega samega treninga.
Bilo je sončno hladno decembrsko popoldne, ko sem ponovno, kot je bilo to pogosto v zadnjih dvajsetih letih, prišel k Alešu. Z mano je bila tudi poškodovana Birsen. Aleš je vedel, da delam s športniki, čeprav se nisva videla niti slišala od takrat, ko sem bil pred nekaj leti pri njem z Elvan Abeylegesse in kupil Polar. Problem z Birsen ga je zelo zanimal in ponudil je pomoč na meni povsem nerazumljiv način, zvenelo je, kot da se ukvarja z nečim, kar prvič slišim … Skeptičen do njegovega načina pomoči, a z mislijo, da nimam česa izgubiti, smo prekinili razgovor in odšli v ordinacijo, kjer se je začenjal zame povsem nov in neverjeten svet, ki ga pri Alešu še nisem poznal; soba je bila opremljena za najboljšo fizikalno terapijo, kakršne sem v svoji dolgoletni praksi videl po svetu.
Aleš je prenehal govoriti, polegel Birsen na mizo in z njo začel izvajati niz meni neznanih gibov. Da ne bi motil, sem zapustil sobo.
Čez uro je iz sobe s solznimi očmi prišla tudi Birsen, me objela in rekla: „Thank you coach, thank you so much, this is best doctor in the world,“ jaz pa sem obstal …, „ampak to ni zdravnik, to je …“. Tega dne, prvič po šestih mesecih, je s širokim nasmehom in polna energije in elana stekla čez dvorišče in se vrnila z besedami, „I can run“. Vse skupaj me je spominjalo na sceno iz filma Forest Gump, v kateri Forest pred huligani beži skozi drevored, njegove proteze razpadajo, on pa še vedno teče, čeprav ga nihče več ne lovi. In po tem samo še teče in teče.
Spremenil sem plan in za teden dni sva se preselila v Brežice in od takrat se pripravljava na Evropsko atletsko prvenstvo, kakor da se ne bi nič zgodilo. Ljudje so me spraševali, po tem ko sem še nekaj atletov poslal k Alešu na terapije in jim je ta pozdravil poškodbe, kaj ta zdravnik sploh dela. Še vedno tega ne vem niti sam, ne vem, kako njegova terapija funkcionira in kaj se med njo dogaja, enostavno vse pošiljam k njemu in naj se sami prepričajo. K Alešu pripeljem tudi olimpijske rekorderje, od katerih so vsi dvignili roke ali jim ponujajo operacije. Vse to spominja na dirkalnega konja, ki po svoji zadnji, nedokončani tekmi zadnjič vstopi v prikolico, a tokrat ne gre na trening ali na tekmo, pač pa po igri naključja pristane na edinem pravem mestu, kjer bi tudi moral biti.
Nikola Borić
Pred prvo terapijo
Že ko je Birsen stopila skozi vrata, sem opazil, da šepa in da ji počasna hoja predstavlja napor. Pomislil sem, kako sploh lahko tako hitro teče, ko pa celo hodi težko. Vprašal sem, kaj je narobe z desno nogo in Nikola je razložil, da ima kronično vnetje stegenskih mišic ter da se ji pod rastiščem desne stegenske mišice in medenico nabira voda. Birsen mi je povedala, da je kronično utrujena, razbolena in nemotivirana za trening in tekme.
Zategnjenost desne strani telesa in potisnjenost desne rame naprej sta bili očitni. Oba funkcijska vzorca sta ji povzročala strukturne spremembe, zaradi katerih je težko tekla in hodila.
Stanje pred prvo terapijo 21. novembra 2013 ob 12.00 uri
Prva terapija, 21. novembra ob 14.00 uri
Ob uspešni sprostitvi desnega latisimusa in desne strani trupa in trebuha je takoj začutila spremembo glede napetosti v desni preponi in olajšanje v predelu, ki ji je že več let povzročal bolečine. Prosila me je, če lahko poizkusi gib, ki ji je povzročal težave: sedeča na robu mize je počasi in previdno spustila desno stopalo proti tlom in z rokama uravnavala spust kolena. Na obrazu se ji je videlo, da pričakuje močno bolečino, toda dlje kot je spuščala stopalo, bolj se je obraz spreminjal v veselega in zadovoljnega. Stopalo se je dotaknilo tal, bolečine pa od nikoder. Videl sem, da je bila ganjena do solz in na obrazu ji je pisalo, kako sproščena je in kakšno olajšanje čuti ob tem. Rekla je samo: I can’t believe this! Skočila je pokonci in me silovito objela. Nato je skakala naokrog in se veselila kot majhen otrok. Rekla je, da že deset let čaka na ta trenutek. Ko se je malo umirila in zbrala, sem jo naučil še nekaj vaj, s katerimi bo bolj utrdila in razširila področja v možganih, ki nadzorujejo senzorno motorični del gibanja desne strani trupa.
Na koncu sva se pogovarjala o občutkih med tekom. Povedala je, da je dosegla najboljše rezultate, ko se je počutila sproščeno in lahko ter med tekom imela občutek lahkotnosti – vedno znova je presenečena nad tako doseženim dobrim časom. Razložil sem ji, da bo lahko s pomočjo klinične somatike to lahkotnost nadzorovala in povečevala zavestno in tako vsakič tekla optimalno.
Stanje po prvi terapiji ob 16.00 uri
Druga terapija, 22. novembra ob 14.00 uri
Sledil je spopad z drugim večjim problemom, s preveč napetim hrbtom in ledveno krivino. Ob vaji je spoznala, kako pretirano napet hrbet ima, tudi ko sproščeno leži na mizi, ter koliko je vsak njen gib težak in neučinkovit. Po terapiji je med hojo po ordinaciji čutila, da se telo giblje lahkotneje, kot da bi bili njeni rami olajšani za deset kilogramov, kot tudi to, da je gibanje medenice in trupa med hojo intenzivnejše in bolj povezano. Nikola mi je zvečer pisal, da je razlika, ki jo čuti, neverjetna, kot tudi, da je že po dveh terapijah lahko tekla brez bolečin, čeprav to ni bilo možno zadnje leto navkljub različnim zdravniškim in terapevtskim posegom.
Po drugi terapiji ob 16.00 uri
Tretja terapija, 28. novembra ob 13.00 uri
Sledila je lekcija za sprednji del trupa. Že od začetka je bilo videti, da je abdomen zategnjen in je nezmožna sprostiti trebuh glede na gibljivost telesa. Zato je bilo učenje kontrole abdomna in dihanja bistvenega pomena za uspešnost terapije. Z lekcijo se je večala sposobnost odpiranja prsnega koša v globino in napor ob dihanju se je zmanjševal. Skladno z izboljšanjem se je spreminjalo tudi njeno razpoloženje. Počutila se je lažjo, optimistično in zadovoljno. Po lekciji sva testirala stabilnost ter ravnotežje in ugotovila, da je preslabo razvita tudi zaradi zategnjenega trupa. Ni več znala aktivirati mišic hrbta, s katerimi nadzorujemo stabilnost telesa. Povedala mi je tudi, da spet čuti željo do teka in da se je odpor do teka, ki ga je čutila prej, stopil kot »sneg v avgustu«.
Stanje po tretji terapiji ob 14.30 uri
Četrta terapija, 29. novembra ob 13.00 uri
Pri del terapije sva zaključila z delom na desni rami in levem kolku. Vidna je bila rotacija njenega telesa v levo, kar je posledica teka po tekaški stezi, ki je vedno v nasprotni smeri urinega kazalca. Zaradi pretirane zategnjenosti desne rame je imela težave z zadnjo stegensko mišico na levi nogi, kar je negativno vplivalo na dinamiko in učinkovitost teka. Na koncu terapije sva se naučila še hojo nazaj in vrtenje obroča hula hop. Oboje sem ji priporočil za vajo doma v naslednjih dveh tednih. Ob zavestnem ponavljanju teh vaj se je začela drugače zavedati delov telesa in jih povezala v gibanje.
Peta terapija, 14. decembra ob 11.00 uri
Po daljšem oddihu sva preverila smer spremembe drže in gibanja. Povedala je, da se počuti bistveno bolje in sproščeno ter da je tek vedno bolj nadzorovan in občuten. V pogovoru sva prišla do vzrokov za tako zategnjen trebuh. Večinoma so bili čustvene narave. Spoznala je tudi, da je razumevanje in reševanje preteklosti zelo pomemben del priprav in sposobnosti doseganja vrhunskih rezultatov. Naučila se je več gibov in vaj, ki služijo integraciji občutkov za povezanost gibov telesa ter izboljševanje občutka za gibanje telesa kot celote. Na koncu sva se učila še dihanja, kajti za pravilno gibanje je potrebno uskladiti vse telesne funkcije.
Šesta terapija, 16. decembra ob 13.00 uri
Zadnja lekcija prve serije terapij. Dogovorila sva se, da bova učenje somatike nadaljevala aprila. Ponovila sva vaje, ki se jih je naučila, in preverila način hoje in držo. Ponovila je lekcijo za desno stran telesa, kjer ima dominantno senzorno-motorno amnezijo (SMA refleks). Naučil sem jo tudi, kako prepoznati ta vzorec, da se bo kar najhitreje spopadla z njim. Zame največje zadovoljstvo je bilo, ko je odšla zadovoljna in polna načrtov za prihodnje leto.
Stanje po šesti terapiji ob 15.00 uri
Elektronska pošta, ki mi jo je Birsen poslala 5. januarja 2014:
Delam, kar si me naučil. Zdaj sem zelo dobra na treningih. Nimam več problemov s trebuhom, razen po dolgi vožnji z avtom čutim rahlo napetost, ki pa jo hitro rešim s somatsko vajo »roža«. Včasih med treningom čutim drobno bolečino v quadricepsih, a se ta spet umakne, ko naredim vaje.
Najlepša hvala Birsen Yavuz
Sedma terapija, 16. aprila 2014 ob 15.00 uri
Na terapijo je prišla z več novimi ugotovitvami. Opazila je, da je povsem prešla bolečina v desni nogi in ugotovila, da ji tudi leva noga in desna rama ne povzročata več težav. Pred dvema letoma je imela operacijo levega kolena zaradi obrabe hrustanca. Ugotovila je, da je po operaciji levo nogo uporabljala bistveno manj od desne. S pomočjo somatike pa je spremenila zaznavo nog in ponovno več uporabljala levo nogo. Skladno s tem se ji je tudi spremenila drža ter se ni več konstantno vračala v travma refleks desne strani trupa. Opazila pa je konstantno rotacijo v levo, ki se je povečevala pri teku na atletski stezi, ne pa na običajnih treningih. Zato sva se posvetila predvsem zaznavi in sanaciji adaptacij gibov teka v krogu, ki ji povzroča konstantno vračanje bolečine v levo stegno in levo koleno in ovira trenažni proces. Časa je imela za pet terapij. Naredila sva lekcijo za levo stran telesa in še posebej za levo nogo in levi kolk, kjer se je čutila zmanjšana gibljivost.
Po sedmi terapiji ob 17.00 uri
Osma terapija, 17. aprila ob 15.00 uri
Posvetila sva se desni strani hrbta in zadnji stegenski mišici leve noge. Še posebej sva namenila pozornost aktivaciji teh mišic, razvijanju občutkov in kontroli. Zaradi boljšega občutenja bo lahko tekla enakomerneje ter zmanjšala obremenitev in obrabo levega kolena. Opazila je tudi oteženo ločevanje gibov ramena in medenice, zato sva vadila diferenciacijo trupa ter s tem izboljšala občutek za tekoč gib in povečala učinkovitost rotacije trupa.
Stanje po osmi terapiji ob 16.30 uri
Deveta terapija, 18. aprila ob 11.00 uri
Urejala sva napetost abdomna. Opazila je, da ga še vedno pretirano uporablja, skladno s tem pa tudi pretirano zateguje. Izpopolnila je občutek napetosti med hrbtom in trebuhom in občutek za razliko, ko to zmore uravnati; tako je tudi povečala vdih zraka. Posebno pozornost sva namenila še desni rami in s tem spremenila gibe leve noge in rotacijo stopala.
Stanje po deveti terapiji ob 12.30 uri
Deseta terapija, 19. aprila ob 7.00 uri
Od pomembnejših področij je ostalo še delo z vratom in glavo. Vadila sva diferenciacijo mišic vratu in ramen ter lahkotnejše gibanje ramenskega obroča in glave, s čimer se ji bo še dodatno povečala učinkovitost teka. Naučila se je še vaje za sprostitev zadnje stegenske mišice ter rotatorjev levega kolka. Tako si bo lahko sama pomagala ohraniti pravilen občutek za tek.
Stanje po deseti terapiji ob 8.30 uri
Enajsta terapija, 21. aprila ob 7.00 uri
Na zadnji terapiji sva ponovila že naučene gibe, zato da bi jih doma izvajala s še večjim občutkom ter tako dosegla največji učinek v najkrajšem času. Poseben poudarek sva namenila hrbtnim mišicam. Zaradi vaj bo svoje telo uporabila kar najbolj učinkovito in znala pravilno izmenjaje vzpostavljati napetost in sprostitev ter se izogibati uporabi pretirane moči in napetosti, kot se to vse preveč rado zgodi.
Stanje po enajsti terapiji ob 9.00 uri
Zaključek:
Klinična somatika se je razvila na dejstvu, da se je človek skozi evolucijo razvil v samo-zavedni, samo-regulacijski in samo-napredujoči organizem, ki ob večjem samozavedanju lahko prevzame še večji nadzor nad sabo. Klinična somatika pa ne ostaja le pri psiholoških vedah, ampak nadaljuje osvajanje nevropsiholoških znanj. V svojem bistvu za učenje klienta terapevti psihosomatike uporabljamo spoznanja nevropsihologije, pri tem pa se osredotočamo na klientovo zavestno delo. Tako se v njem zgodijo spremembe, ob večjem občutenju samega sebe zmore svoje telo boljše nadzorovati. Boljša kontrola pa privede do še boljšega občutka in nadalje do boljše učinkovitosti in boljše usklajenosti telesnih funkcij. To pa pomeni manj bolečin in boljše ter daljše delovanje. S tem se tudi izboljša rezultat atleta, ki je kondicijsko na svojem genetskem maksimumu in ohrani motivacijo in smisel treninga in tekmovanja. Točno to se je zgodilo tudi z Birsen v 5 mesecih. Nekoliko depresivni in naveličani tekačici se je na koncu njene športne poti povrnilo veselje do teka in optimistično zdaj gleda v športno prihodnost. Letos je dosegla najboljši rezultat v Turčiji na 800 metrov.
