Kondicijski trener turške tekaške reprezentance Nikola Borić me je prosil, da si ogledam rentgenske posnetke njegove varovanke Elvan, ki se je dva tedna pred tem udarila v levo koleno, med tem ko je stopala iz avta. Od takrat naprej je vidno spremenila gibanje med tekom, zato se je njen rezultat poslabšal. Vedno bolj je tožila zaradi bolečin v desni nogi in na desni strani medenice. Trener je še napisal, da ima občutek, kot da bi dekletu med tekom leva noga zaostajala. Poslali so mi tudi fotografijo in po drži njenega telesa je bilo jasno, da se nagiba na desno; njena hrbtenica je pretirano ukrivljena, njen trup zategnjen, zato se je med tekom zibala, kar je verjetno privedlo do 'stres fraktur', utrujenostnih mikro zlomov v desni nogi (na rentgenskih slikah so bile vidne razpoke na desni stegnenici, ki so bile, po mnenju radiologa iz Carigrada, posledice teka, sam pa sem videl, kako je pretirano obremenjevala desno nogo – pri teku na 42 km tako pride do mikro poškodb).

Vsekakor ni bilo niti namerno niti slučajno, da sem ta dan s svojim športnikom zaključil pri dolgoletnem prijatelju. Bil je to spet eden tistih dni frustracije in nemoči ter brezupa, kot je bilo to v zadnjih treh mesecih intenzivnih terapij: masaž, magnetov, elektrostimulacije, fizikalne terapije in kdo ve česa še v najdražjih bolnišnicah v Istanbulu, pri najboljših strokovnjakih in zdravnikih. Diagnoza je bila kopičenje vode okoli kosti zaradi poškodbe pred šestimi meseci; bolečina se je 'sprehajala' od kolena pa vse do medenice. Moja atletinja ni bila v stanju sedeti, vozit avta, hoditi, o treningu nisva mogla niti razmišljati. Sledilo je trimesečno zdravljenje z injekcijami proti revmi, s spremljajočimi glavoboli; nakazana je bila možnost operacije, če zdravljenje ne bi pomagalo. Bal sem se izgube sezone in Olimpijskih iger v Riu de Janeiru čez dve leti.