Pritisk. Ključna beseda. Ker smo iz otroštva navajeni na občutek pritiska, ga potem celo življenje poustvarjamo. In naš sistem je izredno domiseln pri ustvarjanju pritiska znotraj telesa ali izven v okolici. Ta navajenost na stres in občutek pritiska je strašansko močna. Dodatno pa načini soočanja naših staršev in okolice, ki so globoko prepredeni v nas. Tako smo se navadili biti cinični, osorni, sarkastični, večopravilni, zmedeni, premlevajoči, nesrečni, zbegani, izbezumljeni, tečni, potlačeni, napeti, itd. Vse to in še več, z razlogom, da vzdržujemo, povečujemo in drvimo v entropijo, ker smo pač tako navajeni. Hmm. In tukaj pride AEQ pristop v igro, da umiri, sprosti, odpre in preusmeri ta tok v sintropijo, v življenju podporno obnašanje.

Zaradi zunanjega pritiska staršev ali druge okolice, smo sposobni v telesu ustvariti notranji pritisk, da se le ta izenači z zunanjim. Tako se dobesedno ne sesujemo vase, ali ne razpočimo na ven.

Prenesemo eno ali drugo stanje in preživimo. Požremo občutke, čustva in besede, da ne bi prizadeli tistih, od katerih smo nekako odvisni. Ali pa jih ravno prav dregnemo, da se vzburijo in izenačijo naš notranji pritisk. Tekom življenja kopiramo in tudi sami vzpostavljamo načine za ohranjanje ali povečanje pritiska. Veliko tega se odvija v glavi, telo pa reagira, prenaša in trpi posledice. Moji načini so bili premlevanje scenarijev, pretirana skrb, potlačevanje in skrivanje misli, čustev, neizražanje, na koncu pa izbruh, ko več nisem zdržal zadrževati pritiska v sebi. Že samo dviganje tlaka v meni je povzročilo dvig napetosti. Sami izbruhi so delno sprostili ta pritisk, vendar se je hitro prižgala krivda in nadaljnje premlevanje zakaj sem se tako grdo in nezrelo odzval.

Začaran krog, zaradi katerega se mi je velikokrat mešalo.

Albert Einstein je rekel: “Problema ne moreš rešiti z istim umom, ki ga je ustvaril.” Pa vendar dokler si v SMA in SMO, je nepredstavljivo težko priti ven iz uma. Priti ven iz določenega programa delovanja. Zdi se, da ti isti kolut, ki te je spravil v težave, napetost, pritisk, izbruh, hoče tudi pomagati. Kar je norost. Isto, kot se moj pes še vedno s tričetrt telesa v vodi, stresa in misli, da se bo otresel vode. Isto, ko se prenaješ in dobiš idejo, da rabiš še nekaj pojesti, da se boš potem bolje počutil. Isto pravi pregovor “klin se s klinom zbija”, uporabljen velikokrat v primeru alkoholiziranosti. Pa če gremo še bolj v človeško realnost, zgodovino in sedanjost. Vojne. Države, ki ne znajo urediti problema, se odločijo streljati, napadati, ubijati, kar je navsezadnje je nadaljevanje začetne miselnosti, vendar do skrajnega ekstrema. Entropično, levo hemisfersko obnašanje, da če ne gre na lepo, pa naj gre zgrda. Problem, pritisk, tako postaja le večji in uničenje popolnoma nesmotrno. Težav torej ne moremo rešiti s takšnim načinom razmišljanja, kot smo ga uporabili, ko smo jih ustvarili.

Podzavest je en tak črv, ki vleče v svojo stran. Omejen pogled na stvari, čeprav ima dostop do neomejenih količin podatkov in energije. A vedno znova piha v svojo stran, da zadovolji svoj obstoj. Komplicira zato, da upraviči svoj pogled. Ego je v vsemu temu uporabljen, zlorabljen, da zadosti tem potrebam preživetja. Takoj, ko se dvigne zavest, se ustavi ta tok norosti. Modrost zavesti se točno zaveda kaj je pravilno razmišljanje, delovanje in ustvarjanje. To je edino možno s preudarnostjo, počasnostjo in učenjem. Z zavedanjem ali je sploh potreben pritisk, koliko je smiselen in življenjsko podporen, sintropičen. Ko je taka nastavitev, se napetostno ustvarjajoča razmišljanja odstranijo.

Ko delam AEQ vaje sam, brez vodenja druge osebe, se “borim”, prepoznavam, spoznavam moje vzorce delovanja. Kako me podzavest ovira in zamoti. Iščem telefon, misli bežijo v vse strani, hitim, prikazuje se mi zmeda, da ne vem kaj delam in sploh zakaj, da ne znam vaj, da jih je preveč na voljo, pridejo na plano spomini katerim rabim dat pozornost, blazina me moti, tla so čudna, nisem simetričen in zato bolje, da ne delam. Izgleda kot, da imam vse možne diagnoze tega sveta. Potem pa pride mir. Stop. Zavest. Čutenje. Pretok energije. Sprostitev nepotrebne, nesmiselne napetosti. Opazovanje, kar se dviga izpod te napetosti. Odpre se čistost in jasnost. Ne glede na vso dogajanje in sproščanje norih občutkov. Prebudi se nadmoč. Nemoč usahne. Simpatični stres način se umakne parasimpatični mirnosti.

Do take “pravljične” podobe je potrebno čez ves notranji cinizem, sarkazem, premlevanje, potlačevanje, zmedenost in odmikanje. Načeloma se z AEQ pristopom ubije kar nekaj muh na en mah. Ker ljudje se tako radi zapletamo in ukvarjamo s posledicami in simptomi. Rešitev se pa skriva v soočanju z glavnim vzrokom. Saj, ko enkrat globlje dojameš, kaj pomeni sprememba v korenini vzorca, potem se pač več ne vrtiš v začaranem krogu in reševanju z istim pristopom, kot ti je ustvaril težavo. Tudi sam še raziskujem, opazujem in imam še veliko za soočit se. Kot primer, ko sem bral za to domačo nalogo, sem vmes delal še 3 druge stvari. Gledal internet strani, preverjal whatsapp sporočila, pokukal na socialna omrežja. Si dvigal napetost z večopravilnostjo, premlevanjem, bežanjem od čutenja in potlačevanjem tistega, kar vseeno začutim. Bil nizko učinkovit. To je neka mantra mojega obnašanja, ki ga topim in klestim vedno bolj, kot sem v AEQ načinu življenja. S tem se borim že celo življenje. Biti visoko učinkovit, uspešen, a obenem s pravilnim obnašanjem. Tako sam sebe vlečem na različne konce, vse dokler se ne ustavim in usmerim pozornost najprej na eno. Da zavestno vodim sebe v učenje, pa potem v ustvarjanje. Kot prvo v opazovanje in potem spreminjanje. Da ni vsepovprek. Da se ne zamotim s petimi stvarmi naenkrat, ker mi je preveč biti fokusiran na eno. Zakaj mi je preveč? Kaj mi je preveč? Da se ukvarjam s temi vprašanji in še bolj z odgovori, ki me soočajo z resnico. S samim sabo.

Ni prijetno, ko ugotoviš da si cinik. Da si navajen od starih staršev, pa potem delno tudi od staršev, biti zagrenjen, proti vsem, ker itak so vsi proti tebi. In potem dovajanje drugih misli, ki so bolj pozitivne, izpuhtijo oz nimajo take moči, ker niso tako realne v telesu. So samo v glavi.

Mentalno prisotne. Realen občutek je še vedno, da so vsi usmerjeni proti tebi, da se tebi smejijo, iz tebe delajo norca. Že kot 6 letni otrok sem ugotovil, da skrbim zato, ker skrbim. Da sem jezen, ker sem jezen. Spomnim se sončnega popoldneva, ko sem to povedal najboljšemu prijatelju, ki se je strinjal in ugotavljal podobno. Pa sva se le nasmehnila in šla naprej brezskrbno brcat žogo. A že takrat so bili vidni zametki življenjsko začaranega kroga v katerega sva se podajala. Prehitro, preresno ukvarjanje s športom. S strahom pogojena potreba po uspehu v šoli. Vse to je privedlo do ustvarjanja raznih vzorcev obvladovanja čustev, ki pa niso smela obstajati. Tako sem začel dodatno zategovati razne skupine mišic za soočanje s situacijami in posledicami le teh. Večinoma aktivacijo mišic refleksa zelene luči. Na trenutke tudi refleksa rdeče luči, ko je bilo enostavno preveč in sem se rabil zapret vase, se umaknit in pobožat.

Iskanje rešitev in drugačnih pristopov me je pripeljalo do meditacije ter “Pokemon” potlačevanja oz odstranjevanje vsega, kar je negativno. Dovoljeno je samo pozitivno razmišljanje. Vključno s pozitivnimi čustvi, katere je predstavljalo edino biti srečen. Posledično temu, da vedno najdeš rešitve za vse, da nič ni težko, da je za vse na voljo energija, ki uredi probleme. Tako naiven, zaveden in močno fokusiran sem se vrgel v velike spremembe. Ves čas pa čutil, da nekaj manjka. Da ni možno biti samo srečen, oz da drugo ni vredno obstoja. Da negativna čustva motijo urejanje in reševanje težav. Ta pingpong igra v glavi je prinesla več stresa in negative prav zaradi te ironije. Ne pomislit na roza slona. Ne bit negativen. Bodi srečen in pozitiven. Opažanje stresa, pritiska in želje po doseganju svetega grala sreče je bilo duhomorno. Ker je nad mano skoz visel Damoklejev meč izogibanja česa ne smem čutiti oz izražati. S tem pa še večje poglabljanje prej omenjenih osnovnih vzorcev že predhodno vzpostavljenih v otroštvu.

Dejansko so informacije že od nekdaj na voljo. Le razmetane so bile. AEQ pristop mi je dal strukturo in korak za korakom razlago, da sem lahko začel to telesno ponotranjevati. Da sem lahko začel čutiti resnično telesno radost in ne samo mentalno željeno. Navsezadnje ima zavest dostop do 10% energije. Telo s podzavestjo pa do 90%. Torej miselno, zavestno ustvarjena sreča brez telesa je še vedno le ena desetina vsega, kar je nasploh možno. Kot je izrazil Horacij: “Kdor čuti ostri meč nad grešno glavo, mu niso v slast dobrote Sicilije.” Ergo, ko si samo v glavi, ni možno čutiti vsega, kar telo ponuja. In telo se bo vedno znova oglašalo. Podzavest vedno znova prižigala, sploh pod pritiskom iskala znane vzorce odzivanja ter ohranjala ali celo povečevala pritisk.

Zavestno si vsi želimo miru, svobode, moči in radosti. A kaj, ko ne upoštevamo cestno prometnih predpisov, buljimo v telefon (priznam), ter prav tako zemeljskih zakonov narave, kot je gravitacija, realnost, čas in energija (termodinamika). Dokler ne dregnemo v podzavest in si priznamo zbezumljeno beganje po blodnjaku, ni možno imeti miru. Tako se rabim sam s sabo in tudi, ko stranko vodim AEQ vajo, popolnoma osredotočiti, odstraniti motnje in biti celosten. Sam rabim biti jasen, da znam prebiti čez oklep premlevajoče stranke, ki nikakor ne najde izhoda v blodnjaku. Da jo znam usmeriti v labirint z izhodom in tako sprostiti njen tlak. Delo na sebi, dvig moje čustvene zrelosti, mi tako omogoča soočenje s stranko, ki jo rado meče v depresijo. Ko mi piše sporočila, da se slabo počuti, ker se slabo počuti. Da sem takrat sposoben imeti nadzor nad iracionalnim odzivom in ji podati racionalno usmeritev v sproščenost. In to ne več samo mentalno, kratkoročno. Temveč telesno, dolgoročno. Ali pa, ko mi prijatelj piše kako ga je strah pred naslednjim korakom, da bo spet zafkrnil. Prav tako refleks travme, ki je pa itak bil vseskozi prisoten pri meni. Nagibanje na desno stran. Večopravilnost, ker lovim ravnotežje tam kjer ga ni.

Oz ga rušim, zato da imam kaj za delat. Pri hrani, ko delam vse drugo kot jem. Pri času, ko kar pozabim na to-do seznam in zabluzim, potem pa sem pod pritiskom, ko se spomnim kaj je za uredit. Takemu začaranemu krogu je odbila ura. Umirjam se in čutim dolgoročnost. Ni več časa, niti energije za nepotreben stres.

Povzetek po Učbenik za učitelja AEQ metode 2.stopnje, avtorja Aleš Ernst učitelj AEQ metode 5.stopnje

Jure Koščak, Učitelj AEQ metode 2.stopnje in AEQ dihanja 1.stopnje