Moje telo je bilo še vedno v podobnem krču kot v otroštvu, le da so zdaj posledice postajale resnejše

Pravzaprav sem skoraj vse svoje življenje dihal na usta. Že zelo zgodaj v otroštvu sem si ob padcu zlomil nos in potem sem ga v času odraščanja resneje poškodoval še dvakrat. Imel sem tudi nekaj operacij, ki naj bi pomagale pri tem, da je moj nos postajal vse bolj ukrivljen in vse težje prehoden. Zaradi tega je bilo moje dihanje vse bolj oteženo in skoraj vse svoje življenje sem dihal na usta. Včasih so mi rekli, da imam kratko sapo. Kljub temu da sem se vse življenje ukvarjal s športom, nikoli nisem dihal pravilno, ne med športno aktivnostjo ne v prostem času in ne med spanjem. Tako sem s tem le po nepotrebnem obremenjeval svoje telo. Vse to se je začelo odražati tudi v počutju. Moje telo je bilo še vedno v podobnem krču kot v otroštvu, le da so zdaj posledice postajale resnejše.

Odraščal sem v okolju, prežetem z alkoholizmom in neustreznimi odnosi, ob katerih sem se naučil, da moje potrebe niso pomembne, izražanje nezadovoljstva in neprijetnih čustev ni bilo mogoče ali pa ni prineslo želenih sprememb. Dihanje je tako postajalo vse plitvejše in vse bolj neučinkovito, saj je bilo tako najbolj varno. Prsni koš je postajal vse bolj tog, večino jeze sem preprosto potlačil, ker bi bilo njeno izražanje prenevarno. Ostal je strah, čustveno ustrezno postavljanje mej drugim pa vse resnejši izziv. Šele v odraslosti, ko sem se odločil za psihoterapijo, sem začel ozaveščati preteklost, njene posledice, potlačene vsebine in čustva. Česar pa ne s psihoterapevtskim znanjem niti z lastno psihoterapijo nisem uspel razrešiti, sta zakrčenost določenih delov telesa in nepravilno dihanje, kar seveda vpliva na delovanje celotnega telesa.

Kljub športni aktivnosti, teoretičnemu znanju o travmah in telesnemu spominu se moje telo nikoli ni dovolj sprostilo, kar se je kazalo v zdravstvenih težavah, nočnih morah in pogosti utrujenosti, tudi ko za to ni bilo posebnega razloga. Ob izvajanju vaj AEQ sem začel pravilneje dihati, izvajati večino telesnih aktivnosti z zaprtimi usti, predvsem pa sem začel spati z zaprtimi usti. Čeprav so se mi vaje na začetku zdele nenavadne, saj sem bil vajen intenzivnih treningov borilnih veščin in tekmovanj, se je njihova učinkovitost pokazala zelo hitro. Predvsem v tem, kako intenzivno sem začel čutiti čustva, ki sem jih v preteklosti potlačil, in kako slabo sem zaznaval, kaj čutim v svojem telesu. Vendar je samo učenje in izvajanje vaj AEQ le del procesa in ne omogoča trajnejših sprememb. Ustrezna razlaga je enako pomemben del programov in predstavlja nepogrešljiv del kompleksne celote. V sodobni družbi smo navajeni naložiti aplikacijo malodane za vsako stvar in verjamemo, da bomo s tem v hipu dosegli želen rezultat. Pri vsebinah, ki so tako globoko zakoreninjene v nezavednem, pa je tak pristop neustrezen.

Vaje AEQ mi pomagajo pri postopnem sproščanju zakrčenih delov svojega telesa, s čimer se počasi vse bolj odmikam od nemoči, ki izvira iz preteklosti. Vse pogosteje slišim in upoštevam sporočila, ki mi jih pošilja telo, pa čeprav mi to ni vedno všeč. Ali kot pravi Bushido: »Courage is doing what is right!«

 

Peter Topić, psihoterapevt, trener borilne veščine kendo

Preberite še: