Po nedavno zaključenem 30-dnevnem programu so se mi pričela odpirati vrata v posodobljen način dojemanja sebe in posledično tudi okolice. Seveda je spreminjanje dojemanja sebe vseživljenjski proces, pa vendar mi AEQ metoda predstavlja pomembno točko v tem procesu.

Kaj lahko rečem, da sem opazila do sedaj? Predvsem to, da ima čisto vsak “zakaj” svoj “zato”. In to zares čisto vsak, tudi tisti, na katerega prej nisem pomislila. Precej lažje je reči, da nekaj “pač je tako”, kot prevzeti odgovornost za stanje, v katerem si se znašel.

Po enem mesecu vaj lahko rečem, da presenetljivo bolj zaznavam zakrčenosti v sebi, katerih se poprej sploh nisem zavedala (tj. prav nič). Sedaj začutim bolj jasne tenzije v mišicah in kako nisem sproščena. Iskreno? Da, gre za neprijetne občutke v telesu. Kot je dejal Aleš med programom: “Bolj, ko se čutim, slabše se počutim”. Resnično stanje očitno res ni takšno, kakršno bi si želeli, da je. Vendar nam ponuja ogromno možnosti za izboljšanje in razreševanje vzrokov. Nezavedanje sebe pa tako ali tako na dolgi rok pelje v težave. In če si želimo spremeniti sebe in svoje odnose, je nalivanje kozarca čistega vina pač nujno. Dobra novica pa je ta, da večje čutenje prinaša tudi okrepljene prijetne občutke!

Precej zanimivo je prihajati v stik s telesom. Med vožnjo v avtu kar naenkrat začutim stik s sedežem, občutim lopatici in obliko celotne hrbtenice. Občutim, kako drugače čutim eno lopatico kot drugo. Ko hodim, opazim, da trebušne mišice niso sproščene. Tudi bolečine v telesu zaznavam nekoliko drugače. Sedaj opazim, kako pogosto stojim s prekrižanimi nogami in se zavestno popravljam. Sprašujem se, česa nočem čutiti? Zakaj naredim tako jasen X nad tlemi, nad zemljo? In tako se odpirajo nove stvari, ki jih poprej niti opazila nisem o sebi.

Ko sem v interkaciji z drugimi ljudmi ali na nekem prostoru, obračam več pozornosti v telo in poskušam zaznati, kako mi je. Kaj, kje in zakaj tako čutim. Kaj mi sporoča telo? Ko mi določena družba ne ustreza, bolj zaznam odpor, kako telo reče ne in si želi stran. Je pa precejšen zalogaj ločiti podzavestne strahove od dejanskih opozoril telesa. A vsaj vem, da kadar zares poslušam telo/sebe, je posledica boljše počutje in občutek opolnomočenja.

Prvi stik z AEQ metodo je tako zajemal različne spektre barv; od prijetnih do manj prijetnih. Ni si lahko priznati, da v resnici nisi tako čustveno zrel, kot si mislil, da si, saj si se že 10 let trudil z delom na sebi. Sprevidiš, da energije pogosto ne spremeniš v obliko, s katero bi lahko primerno urejal odnose. Pogosto ne veš, kaj narediti s kupom intenzivnih čustev, še posebej med konflikti, da bi prišlo do dejanskega in učinkovitega urejanja ter razreševanja.

Potem še ugotoviš, kako plitko dihaš. Kako veselo govoriš o tem, “da je potrebno poslušati sebe”, ampak se zaveš, da če imaš v sebi močno zakrčenost in senzorno-motorno amnezijo, tako ali tako ne moreš zares jasno slišati sebe. Sedaj mi je jasno, zakaj določenih težav nisem uspela rešiti samo z dolgoletno meditacijo oz. so se s časom celo povečevale.

In v časih, ko ljudje pogosto iščemo uteho v duhovnih sferah, s čimer po mojem mnenju seveda ni nič narobe, če duhovnost in meditacijo uporabljamo na primeren način (tj. ne za beg), pa vendar nikakor ne smemo pri tem pozabljati na svojo zemeljskost. Verjetno bo vse bolj nujno opazovati, kaj povečuje našo ločenost od telesa in nas potiska še dlje stran in kaj nas dejansko pripelje bližje v stik s seboj. Čeprav sem v preteklosti delala veliko na zavesti in zavedanju, sem sedaj ugotovila, da se moja podzavest ves ta čas ni zares primerno posodabljala. Razkorak med zavestjo in telesom pa je postal prevelik. Nedvomno se s stikom z AEQ metodo spreminja moj koncept “osebne rasti”, ki ga izpopolnjujem na svoj način. Najbolj pa me veseli, da postajam spet “samo” človek. Človek, ki želi biti v telesu in mu prisluhniti.

Nato se še bolj jasno zaveš, da so čisto vse izbire v življenje pogojene z našo podzavestjo. Izbira kraja bivanja, službe, poklica, partnerja… “Kako, a zakaj sem se preselila v Bovec? Ja, zato, ker je tam krasna neokrnjena narava in hribi! Ker imamo veliko možnosti za aktivnosti v naravi,” odgovorim AEQ učitelju. To je vse seveda res, a je le del širše resnice. Življenje pač ni sestavljeno samo iz lepih planinskih rožic in smaragnih rek, tudi globoke in temne jame so, plazovi in kupi blata. Priznati si, da so za vsako odločitvijo, tudi tisto, ki izgleda nedolžno lepa, določene težke travme, je težko. A hkrati tako razbremenilno.

Sedaj se še bolj trudim v življenju videti čim več plasti in plati. Se zavedati vsakega dejanja in odločitve, iz kje ta izhaja. Prevzemanje odgovornosti je zahtevno. Soočiti se z lastnimi iluzijami (ki so stare že kdo ve koliko let ali generacij) še bolj. A na dolgi rok je osvobajajoče. In če pomislim, koliko smo v zadnjih letih govorili o svobodi… Pa sploh vemo, kaj je to svoboda? Nekomu svoboda pomeni potovanja v tuje dežele, nekomu pivo v gostilni, nekomu tek v naravi… Vse to je lahko delček svobode. Zame je trenutno dojemanje svobode to, da se lahko v življenju odločam in izražam zares avtentično in na to ne vpliva moja zasterela podzavest, v kateri se je skozi življenje in prehodne generacije nabralo malo morje ran in travm. Verjetno imamo vsi veliko dela na tem področju. A morda nas lahko samo to delo pripelje do zares globjega vdiha… polnega življenja.

Ana Vehovar