Vrtnarjenje po duši

Počasi sem že obupala nad težavami s hrbtenico in nogami; boleče hoje ni odpravila niti menjava kolka pri mojih 44 letih. Čeprav so rentgenski posnetki potrjevali, da je operacija odlično uspela, težave na moje veliko razočaranje še zdaleč niso bile docela odpravljene; po dveh letih trdega in predanega dela (vaje,  hydro bike, plavanje, fitnes) in dobremu sodelovanju z mojim ortopedom sem imela občutek, da več ne uspem najti svojega notranjega središča za hojo in da me pridobljene mišice samo še dodatno z(a)vijajo. Vse skupaj je spremljala precej nadležna in občasno tudi huda bolečina v križu, ki je sevala v obe nogi in zategovala prste. Ker je artroza že dodobra načela tudi moj drugi kolk, so mi po dveh letih predlagali zamenjavo še tega.

Če sem bila prvič neučakana, me je tokrat postalo strah, da bi postala nepokretna. Obenem se mi je zdelo vse skupaj tudi izjemno nepošteno, saj se s svojim križem intenzivno ukvarjam od praktično 17. leta (oz. še prej, ker imam skoliozo). Vse moje življenje se vrti okoli tega – rekreativno ukvarjanje s športi, kot so kolesarjenje, hoja, plavanje, rolanje, joga, pilates, masaže, fizioterapije, celo diete itd. Kljub temu sem pretežni del svojega odraslega življenja vsako jutro vstajala po štirih in preživela v različnih stopnjah bolečine. Čeprav se mi je po vseh teh letih nekako začelo dozdevati, da je problem očitno drugje oz. drugačen, sem bila kljub preizkušanju različnih alternativ zelo daleč od kakršne koli (zadovoljive) rešitve in počasi vse bolj nejeverna ter izbirčna pri ponudbah. Zato sem, preden sem prvič kontaktirala Aleša, najprej temeljito preštudirala vse, kar sem našla o AEQ metodi. Precej zanimanja in dodatne motivacije mi je vzbudil že njegov prvi odgovor, saj se mi je zdelo neverjetno, da mi lahko da nekdo na osnovi res skopih podatkov tako temeljito razlago ne le moje bolezni, temveč tudi moje osebnosti.

Začela sva pri otroštvu, kar me sicer ni niti najmanj navduševalo. Kmalu se je izkazalo, od kod izvira ta moj sarkastičen odnos – že na prvi terapiji se je kar usulo okostnjakov iz omare mojih najnežnejših let. Morala sem biti še zelo majhna, saj se niti ne spomnim, kdaj sem čez to poglavje naredila velik križ. Po nekaj terapijah mi je z Aleševo razlago postalo jasno, pred čem si zatiskam oči in zakaj se  krčevito otepam priznanja, da sem še vedno enako nebogljena, ranljiva in ranjena.  Moje telo je namreč z leti postalo en sam krč. Pri izvajanju prvih AEQ vaj sem tako po dolgem času izkusila neko prijetno in pomirjujočo toplino ter zdravilno globoko utrujenost.

Sprva je bil moj trdoživi ego precej izgubljen in se je histerično oklepal predvsem izpopolnjevanja tehnike ter ponovitev pri izvajanju vaj. Počasi se je le začelo taliti: imela sem kratka obdobja z manj ali celo brez bolečin, potem je bolelo še bolj in še več, tudi vratna vretenca in ramena in roke. Predvsem pa je bolelo vrtnarjenje po duši, imuni na protibolečinske tablete.

Kljub Aleševim izjemno nazornim in logičnim razlagam mi še vedno ni bilo jasno, kaj je AEQ. Na trenutke me je celo pošteno jezilo, da se zavestno namakam v nekakšni kadi samopomilovanja, skušam zagovarjati svoje šibkosti in iskati nekakšne izgovore. Še sploh, ker se mi je vmes zgodilo nekaj izjemnega: po devetih mesecih sobivanja z AEQ metodo sem po 35 letih strastnega kajenja s tem brez posebnega napora precej nepričakovano odnehala. Prvi znanilci pomladi torej, da sem zmožna biti namesto največjega rablja sama sebi tudi malo vir ljubezni in usmiljenja.

Po deveti terapiji me je sesulo do temeljev. Moj vratne žile so popustile in moj večni optimizem, ki je bil pravzaprav le represivni organ za zanikanje/utišanje notranjega ječanja, je sredi največjega poletja potonil v črno luknjo. Ne vem, kaj oz. kje je bolj bolelo in tiščalo, a sem se po mesecu dni izkobacala na plano – vsa potolčena, vendar nekako popravljena in pripravljena. Tudi moje telesno počutje se je prvič izboljšalo za nekoliko dlje časa, dokler ga nisem, kot sem ugotovila kasneje, pokvarila sama, ko sem namesto sebe po svoji stari navadi za mesec dni postavila na prestol službene obveznosti …

Ampak sedaj razumem in vem, da je možnost odločanja in ravnanja v mojih rokah oz. glavi. Po 11 terapijah v 16 mesecih sem napredovala v vseh pogledih. Z na novo usvojeno hojo si občasno privoščim izlet v hribe, zadnji mesec celo teden dni snorklanja po 4 ure dnevno, dolge vožnje ipd. To me neizmerno osrečuje in navdaja z elanom, saj gibanje zame osebno pomeni predvsem svobodo. Prav tako se zavedam, da je moje stanje še vedno kritično, da lahko moj stari ego kaj hitro znova objestno prestopi meje svojega leta in leta (iz)mučenega telesa.

AEQ metoda postaja moj način življenja in jo dojemam kot neke vrste potovanje k sebi. Čeprav sem sama še izjemno daleč na začetku, sem trdno prepričana, da končno na pravi poti. Z neprecenljivo Aleševo pomočjo, saj je vsakič, ko kam zatavaš, izjemno pronicljiv vodnik in odličen motivator.

Sanja Pirc, Rim