O znakih, da naša vadba ni zdrava

Naša zavest pogosto pretiravanje v gibanju uporablja za preusmeritev čustvene energije v gibanje, s katerim ne urejujemo odnosov, ki nas obremenjujejo. Rojeva se umetno zadovoljstvo, ki nas pripelje na odstavni pas.

 Kot bitja svobodne volje imamo skoraj vedno izbiro upočasniti, se urediti in dvigniti svojo »somo« skozi boljše sodelovanje, razumevanje in spoštovanje med telesom in zavestjo.

Zaradi pomanjkanja časa in prevelikega osredotočenja na tehnologijo in odvisnosti od nje smo vedno slabši v razumevanju samega sebe in postajamo vse bolj odvisni od strokovnjakov ali aplikacij, od katerih pričakujemo, da nam povedo, kaj je narobe z nami.

Žal pa ne obstajata ne program niti naprava, ki bi lahko pokazala ali izmerila, kaj in kako čutimo sebe v svojem telesu.

Posledično je verjetnost, da si s športom zdravje dolgoročno slabšamo, zelo velika. Tako ni nepričakovan rezultat raziskave v kateri so leto dni spremljali 60 tekačev – ugotovili so, da je 39 od njih razvilo 55 poškodb.

Več truda in prenašanja bolečin očitno ne vodi v rešitev stanja. Pomaga pa nam vrnitev sposobnosti samo-občutenja, samo- popravljanja, samo-regulacije, samo-zdravljenja, samo-nadzora; vse to so naravni temelji delovanja vsakega človeka v prostoru in času. Prav te sposobnosti so nam skozi evolucijo omogočile obstoj in razvoj. Na teh principih temelji razvoj vsakega otroka dokler se ni primoran življenja lotevati tako, kot njegovi vzorniki – starši. Otrok skozi odraščanje spreminja um in hkrati prilagaja uporabo mišic in dodaja motorične sposobnosti, ki mu omogočajo nova spoznanja, znanja in razvoj inteligence ter čustev.

Vsak od nas ve, na kako hiter, učinkovit, neboleč, trajen in zadovoljujoč način se razvija človek v obdobju otroštva. Kosti stojijo, kakor jih mišice vlečejo, in mišice vlečejo tako, kakor jim možgani ukažejo, ti ukazujejo na podlagi naučenega ter občutkov iz telesa!

Vedno več truda za isto?

Če se zavedamo tega vrstnega reda je več kot očitno, zakaj je za veliko večino težav boljši, učinkovitejši in trajnejši pristop spreminjanje uma skozi učenje in zavedanje naših dejanj ter gibov – ne pa samo popravljanje telesa brez sprememb v umu. Zlasti še, če za težave v telesu nimamo znanega dogodka in povezave s to bolečino. Očiten znak, da vadimo nezdravo, je vedno višja zahteva po trudu, ki ga vlagamo, da bi lahko ohranili trenutno raven ali pa da bi dosegli višjo raven od sedanje.

Osebam v kroničnih bolečinah in stanjih je skupno to, da so daljše obdobje živeli ali živijo ob pomanjkanju časa. Tak način življenja v preteklosti ni bil pravilo, danes sta naglica in egocentričnost v naravnem okolju hitro kaznovana.

Če je pristop do aktivnosti pravilen, je za ohranitev določene ravni potrebno vedno manj energije, saj je zaradi učenja in večanja vloge podzavesti v izvajanju gibanja to gibanje vedno učinkovitejše in bolj kompleksno povezano. Tako stanje je naravna posledica dolgoročnega učenja in nadgraditve senzorno motoričnih povezav med možgani in skeletnimi mišicami ter fascijo. Fascije (ovojnice) veljajo za največji sistem v človeškem telesu, so vezivno tkivo, ki imajo poleg mehanične opore ostalim mehko-tkivnim strukturam tudi veliko vlogo pri tekočem in nebolečem gibanju posameznika, ter tudi verjetno proprioceptivno vlogo. Višja urejenost omogoča višjo učinkovitost, ki jo telo označi z užitkom, tako kot neučinkovitost označuje z bolečino.

Vsak od nas ve, na kako hiter, učinkovit, neboleč, trajen in zadovoljujoč način se razvija človek v obdobju otroštva.

Da bi nam vadba koristila mora biti razmerje med telesnim užitkom in telesno bolečino ustrezno. Hkrati pa moramo znati ločevati med telesnim užitkom in občutkom užitka, ki ga ustvari um, ko premaga telo in prikrije telesno bolečino z izločevanjem hormonov sreče, ki lahko privedejo do odvisnosti od visoko naporne vadbe (odvisnost od rekreacije, cardio junkie).

Učinkovito gibanje nam telesno prija in nas spravi v radostno razpoloženje. Počutimo se lahkotno in igrivo. Dobro razmerje med vloženim in dobljenim občutimo kot prijetno in v tem uživamo.

Rojevanje umetnega zadovoljstva

Slabo razmerje nas jezi, razočara, povzroči strah in tesnobo in napetost in bolečine. Zavest pogosto pretiravanje v gibanju uporablja za preusmeritev čustvene energije v gibanje, s katerim ne urejujemo odnosov, ki nas obremenjujejo. Hkrati pa se tako utrujeni in prazni za neprimerne odnose ne zmenimo in nočemo prenehati s staro prakso, saj se bojimo posledic.

Zato zavest ustvarja umetno zadovoljstvo in odvisnost od take uporabe energije, ki pa ne vključuje urejevanje problemov doma ali v službi, od katerih pobegnemo v šport, in s tem sprostimo vsaj nekaj stresa. Hkrati s tem izgubimo možnost, da urejujemo nered, saj za to nimamo energije. S tem lastno vest in občutek krivde vsaj za nekaj časa umirimo.

Ne bom pozabil izjave slovenskega maratonca, ki je v povedal, da mu je teden dni po odtečenem maratonu povsem vseeno za vse, kar se dogaja okoli njega. Ta iluzija vodi v vedno večji prepad znotraj športnika in tako vedno bolj nezdrav odnos do športa in dela.

AEQ vaje in uporaba zakona akcija/reakcija omogočajo povečanje razmerja med vloženim trudom in dobljenim gibom, pravilno krajšanje in daljšanje mišic in izboljšajo vedenje, čutenje in razumevanje tega, kar delamo. Šele potem se lahko odločamo, kaj spremeniti, da bi izboljšali razmerje, posamezen gib nam pomaga to tudi občutiti. Vadba in gibanje bosta lažja, ljubša, po tem se bomo bolje počutili. To vse so znaki, da smo izboljšali učinkovitost in zmanjšali trud.

Razumevanje in praktična uporaba teh povezanosti sta ključnega pomena za konstanten napredek v življenju. Stari vzorci mišljenja in pasivno prilagajanje bi morda zadostovali za zmerno plavanje s tokom; da pa bi bili vedno bolj učinkoviti in izpolnjeni, moramo jezditi na vrhu tega postindustrijskega informacijskega vala.

Takšno učenje povečuje spretnosti mišljenja, kar nam omogoča prilagoditev novih informacij za domačo rabo, delo in šolo. V želji po pozitivnih rezultatih moramo te informacije ustvarjalno prilagoditi svojemu življenju.

Ob spoznanju, da so rezultati drugačni od želenega se moramo zavedati, zakaj je do te razlike prišlo in da je potrebno primarno pozornost usmeriti v dolgoročno izkustveno učenje, katerega namen je izboljšati komunikacijo med telesnim in zavestnim.

Um, prevečkrat neodkriti prijatelj

Dolgoročno izkustveno učenje danes pozna in uporablja vse manj ljudi predvsem zato, ker nimajo časa in se ne zavedajo njegove vloge pri izboljševanju počutja in rezultatov, sploh ker je za izboljšanje potrebnega veliko več časa kot če pristopamo na danes uveljavljen način stalnega večanja vloženega truda in ega. Ob znanih neželenih posledicah.

Osebam v kroničnih bolečinah in stanjih je skupno to, da so daljše obdobje živeli ali živijo ob pomanjkanju časa. Tak način življenja v preteklosti ni bil pravilo, danes sta naglica in egocentričnost v naravnem okolju hitro kaznovana. A to ne pomeni, da smo se spremenjenemu načinu življenja tudi strukturno in funkcijsko prilagodili na telesnem nivoju. Na to različnost in neskladnost telesa za dolgotrajno (če ne že kar trajno) naglico nas telo vse bolj opozarja z neprijetnimi občutki, bolečinami in boleznimi in nas tako prej ali slej prisili, da se na avtocesti življenja umaknemo s hitrega na odstavni pas, obenem pa upamo, da nam bo kdo pomagal nazaj.

Pomoč okolice pa je omejena, saj ne more prodreti v našo globino, kjer se nahajajo opisane sistemske napake v komunikaciji in odnosu med telesnim in zavestnim. Spremembe te globine je sposoben izvesti le naš um, saj ima dovolj globoko čutenje in vpliv na delovanje telesa.

A samo, če se teh povezav zaveda in jih razume, hkrati pa s primernimi orodji odstranjuje kronično telesno zakrčenost, ki zavedanje popači, da lahko dlje ostanemo na hitrem pasu, čeprav tja največkrat ne sodimo. Zato je povratek na hitri pas čedalje težji in kratkotrajnejši, ne glede na to, kaj si ego želi in zahteva.

Znanje in razumevanje določenih procesov in pravil, ki ga oseba lahko pridobi, oboje omogoča postopno razumevanje teh razmerij in realnejše čutenje hitrosti, s katero se premikamo skozi življenje.

»Nimam časa« – to je izgovor

Znanje in razumevanje določenih procesov in pravil, ki ga oseba lahko pridobi, oboje omogoča postopno razumevanje teh razmerij in realnejše čutenje hitrosti, s katero se premikamo skozi življenje. Skozi takšno učenje začenjamo razumeti, zakaj ni dobro telesa prekomerno siliti, če to ni resnično potrebno za preživetje, ali pa, ko se ne počutimo dobro.

Zavemo se, kako pomembno je realno čutiti telo in okolico, da bi naša zavest delovala dovolj dobra. Za to pa je potreben čas in premik s hitrega pasu življenja na počasnejši pas, saj je izkustveno učenje nemogoče v stanju »nimam časa«, kajti to zahteva primeren čas, pozornost in rednost.

Kot bitja svobodne volje imamo skoraj vedno izbiro upočasniti, se urediti in dvigniti svojo »somo« skozi boljše sodelovanje, razumevanje in spoštovanje med telesom in zavestjo. In si tako omogočiti daljšo vožnjo po avtocesti življenja, in po potrebi in z občutkom (ki lahko izvira le iz telesa) menjati vozne pasove, da tako preprečimo neprostovoljno odstavitev na odstavni pas, ki pomeni poškodbe, bolezni, depresije.

Lahko pa nadaljujemo z nogo na pedalu in poskušamo držati korak s hitrostjo, prilagojeno računalnikom – strojem brez občutka, bolečin in čustev, ne pa človeškemu telesu, ki čuti, se veseli in trpi.

Za vse to pa mora imeti dovolj časa.

Naša zavest pogosto pretiravanje v gibanju uporablja za preusmeritev čustvene energije v gibanje, s katerim ne urejujemo odnosov, ki nas obremenjujejo. Rojeva se umetno zadovoljstvo, ki nas pripelje na odstavni pas.

 

 Kot bitja svobodne volje imamo skoraj vedno izbiro upočasniti, se urediti in dvigniti svojo »somo« skozi boljše sodelovanje, razumevanje in spoštovanje med telesom in zavestjo.

 

Zaradi pomanjkanja časa in prevelikega osredotočenja na tehnologijo in odvisnosti od nje smo vedno slabši v razumevanju samega sebe in postajamo vse bolj odvisni od strokovnjakov ali aplikacij, od katerih pričakujemo, da nam povedo, kaj je narobe z nami.

 

Žal pa ne obstajata ne program niti naprava, ki bi lahko pokazala ali izmerila, kaj in kako čutimo sebe v svojem telesu.

 

Posledično je verjetnost, da si s športom zdravje dolgoročno slabšamo, zelo velika. Tako ni nepričakovan rezultat raziskave v kateri so leto dni spremljali 60 tekačev - ugotovili so, da je 39 od njih razvilo 55 poškodb.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA