Citat: Če otroci doživljajo spodbudo, se naučijo samozavesti

Kadar spodbujamo svojega otroka, prelivamo pogum iz svojega srca v njegovega. Naša naloga je, da otrokom pomagamo in jih podpiramo, medtem ko razvijajo svojo samozavest in spretnosti, ki jih potrebujejo za samostojnost. Veliko taktnosti potrebujemo, da vemo, kdaj posredovati in kdaj stati ob strani, kdaj pohvaliti in kdaj izreči upravičeno kritiko. To je umetnost, ne znanost.
 
Naši otroci potrebujejo našo podporo in prav tako iskreno ovrednotenje njihovega napredka v razvijanju in izpopolnjevanju mnogih svojih spretnosti. Potrebujejo nas, da jim pomagamo narediti korak naprej in da jim stojimo ob strani, kadar omahnejo. Potrebujejo nas, da jih spodbujamo, naj potisnejo svoje meje kar najdlje od sebe, razširijo svoja obzorja, ter jih nagovarjamo, naj delajo bolje, kot menijo, da zmorejo. Obenem pa morajo vedeti, da smo na njihovi strani, celo kadar jim spodleti.
 
Da bi počeli vse to, moramo biti zelo pozorni na potrebe, talente in želje vsakega otroka posebej. Prepoznavanje razlik med posamezniki – kako uspešno se nekdo spopada z neodobravanjem, kako zmore nekdo drug ohraniti zanimanje, kateri otrok potrebuje več pomoči in vodstva in kateri bolje dela samostojno – je ključ do tega, da vsakemu od njih podarimo učinkovite in določne smernice, medtem ko si prizadevajo doseči svoje cilje.
 
Raznovrstne spodbude
 
Naravno je, da pohvalimo dobro opravljeno delo, toda pomembno je tudi, da svoje otroke opazujemo in jih pohvalimo za majhne korake, ki jih naredijo na poti proti svojim ciljem.
 
Za triletno Samanto je biti nenehno prijazna do svojega bratca, ki je še dojenček, morda prevelik zalogaj. Toda ko je razpoložena nežno potreplja njegovo roko ali se potrudi, da ga med vožnjo v avtomobilu spravi v smeh, je pomembno, da je njena pozornost opažena. “Glej, kako si ga razveselila!” opazi mama in Samanta je vesela ter tudi-ponosna!
 
Svoje otroke lahko spodbudimo tudi tako, da jim pomagamo dosegati njihove cilje, za kar imamo na voljo mnogo načinov. Včasih je bolje, da jim priskočimo na pomoč prej, preden jim zmanjka moči, in včasih seje bolje umakniti ter jim pustiti, da rešijo težave sami. Toda celo ko jih prepustimo same sebi, smo jim lahko v oporo z nekaj prijaznimi besedami, trepljanjem po hrbtu ali predlogom v pravem trenutku.
 
Kadar so razočarani, se lahko osredotočimo na nalogo, ki so jo opravili, ali na težavnost tega, v čemer so se poskusili, namesto na to, česa jim od tega, kar so se namenili storiti, še ni uspelo opraviti.
 
Petletni Nejc zida stolp iz kock. Konstrukcija je nadvse imenitna, a tudi nestabilna in se bo vsak čas podrla. Ko se to zgodi, plane v jok in tuli od razočaranja. Na srečo ima oče na zalogi spodbudno besedo. “Opazil sem, da si tokrat zgradil zares visok stolp. Skoraj tako visokega, kot si ti, pravi. “Bi rad, da ti pomagam začeti drugega?” Ko skupaj postavljata nov stolp, mu oče pokaže nekaj tehnik, ki jih lahko uporabi zato, da bo konstrukcija trdnejša. Neje je zadovoljen, ker ve, da je bil njegov prejšnji poskus opažen in pohvaljen, in zdaj se uči novih veščin, ki mu bodo pomagale, da bo v prihodnje izdeloval še imenitnejše stolpe iz kock.
 
Spodbujati svoje otroke pomeni več kot le pohvaliti jih.
 
Štirinajstletna Suzi piše zgodovinski referat o lovu na čarovnice. Oče z veseljem opazuje, kako zelo jo je delo pritegnilo in da si je vzela čas, da je zbrala veliko različnega gradiva o temi. Toda njeno raziskovanje se je zaradi preobilice podatkov ustavilo, referat pa mora oddati v dveh dnevih.
 
“O, vidim, da si zbrala veliko podatkov, ” reče oče. Suzi odgovori: “Da, sem. Nikoli se ne bom prebila skoznje.”
“Za katero gradivo se ti zdi, da ti bo prišlo najbolj prav? ” vpraša oče. “Zakaj se najprej ne osredotočiš na tisto, in ko boš imela čas, se vrni in preglej še druge? “
 
Suzi z zanimanjem dvigne pogled in oče skorajda vidi, kako ji delujejo možgani. “Najboljše so te tri knjige, ” reče navdušeno in z nekolikšnim olaj-šanjem. “Zaenkrat bom vse drugo pustila. ”
Oče je Suzi pomagal natanko tako, kot je potrebovala. Ker je opazil, da ima pri delu težave, sije vzel čas in ji pomagal priti do rešitve, da je nadoknadila zamujeno in pravočasno dokončala referat. Taka pomoč je veliko pomembnejša od besed “No, lepo”.
 
Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris
 
 
Osnova primerne samozavesti je primerno samo zavedanje. Tega pridobimo od svojih staršev in ga razvijemo do ravni, kot je njihova.
 
Samozavedanje je odvisno od stopnje senzorno motorične amnezije katere poglavitni namen je, da popači samo zavedanje za dosego prilagoditve vedenja zahtevam in potrebam okolice, da s svojo avtentičnostjo ne motimo njenega delovanja, je ne ustavljamo in se ji ne postavljamo po robu. Discipliniranje, ki je pogosto sestavni del odraščanja in vzgoje tako močno izkrivi resničnost samozavedanja in vpliv telesnih senzacij na delovanje zavesti. S tem pride do ločitve znotraj nas, kar onemogoča samozavedanje in celostno naravno samozavest.
 
Drug izziv, ki se postavlja pred starše je dejstvo, da graditev samopodobe otroka in spodbujanje zahteva čas, in pozornost, ki jo v otroka vlagamo. Težava je že v tem, ker ima otrok drugačno pojmovanje čas od odraslih in je običajno prepočasen za današnje standarde hitrosti. Zato ga je težko primerno in pravilno spodbujati, predvsem zato, ker občutek za pravočasnost in primeren odnos do časa izvira iz telesa ter njegovega vpliva na zavest. In če imamo v sebi senzorno motorično amnezijo, so naše dobronamerne spodbude otroku zelo hitro pretirane ali neprimerne in dolgoročno naredijo veliko več škode kot koristi. Več o čustvih lahko izveste na: https://aeq.si/delavnice/
 
 
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode® 5. stopnje

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA