Dejstvo je, da bodo vselej obstajali taki, ki bodo imeli več stvari, ki si jih želimo, a tudi taki, kijih bodo imeli manj. Od nas je odvisno, kako bomo živeli s tem dejstvom. Če smo nezadovoljni in se nenehno primerjamo s tistimi, ki imajo več, ter jim zavidamo, kar imajo, bodo šli naši otroci verjetno po naših stopinjah in živeli življenje, ki ga bosta zaznamovala zavist in razočaranje. Ukrotiti moramo svoje zelenooke pošasti, tako da se bodo naši otroci lahko naučili uživati v tem, kar imajo, in ne bodo nesrečni zaradi tistega, česar nimajo.

 

Primerjanje

 

Opažanje napak in primerjanje je normalno, neizogibno in najbrž tudi bistvenega pomena za naš obstoj. Pomembna prvina veščine opazovanja je prav sposobnost opažanja razlik. Za otroke je učenje opažanja napak prvi korak k sposobnosti kritičnega razmišljanja. V težave nas lahko privedejo sklepi, do katerih pridemo na podlagi primerjav, ki so posledica uničujočih čustev ljubosumnosti in zavisti.

 

Otroci so se igrali na dvorišču in mama je delala na vrtu, ko se je po dovozu s popolnoma novim avtom pripeljal oče. Mama je bila zadovoljna, da je bil take barve, kakršno si je želela, in dekleta so bila navdušena. Bil je njihov prvi novi avto, popolno presenečenje. Oče je bil zelo ponosen.

 

Skrb za novi avtomobil je bilo opravilo, v katerem je uživala vsa družina. V poletnih mesecih so ga dekleta ob koncu tedna pomagala čistiti, in ko so se vozile v njem, so se lepo vedle. S čevlji se niso dotikale oblazinjenih delov in niso jedle v njem.

 

Tisto jesen je sosed kupil nov avtomobil, novejši model, za nižjo ceno. Ko je oče to slišal, je bil prizadet. “Mogoče bi se bil moral bil odločiti za ta model,” je dejal. “Ko bi le bil počakal nekaj mesecev, bi bil sklenil boljšo kupčijo. ”

 

Mama ga je mirila. “Saj ni pomembno, “je dejala.

 

“Naš avto je za nas popoln. ”

 

Mož je imel občutek, da ga žena ne razume, in ni bil potolažen. Otroci niso natančno vedeli, v čem je bila kar naenkrat težava z njihovim čudovitim novim avtomobilom, zelo razločno pa so opazili, kakšen je poslej očetov odnos. Videli so ga, kako z zavistjo gleda sosedov avtomobil vsakič, ko zapelje z dovoza. Vedeli so, daje nevoščljiv, pa čeprav niso zvedeli, zakaj. Na žalost je bila ta izguba navdušenja nalezljiva. Avtomobil za dekleta ni bil več nekaj posebnega. Na zadnjem sedežu so začele jesti in drobtinice so z roko pometale na tla. Čez nekaj časa tudi videti ni bil več nič posebnega. Očetov odnos je vplival ne le na njegov občutek blaginje, ampak tudi odnos, ki ga je gojila preostala družina. Njegova zavist je hčeram sporočila, daje občutek osebne vrednosti odvisen od lastništva in imetja. Takega sporočila pa svojim otrokom ne želimo predati. Primerjanje ne vodi vselej v težave – marveč prinese tudi cenjenje in občudovanje. Če bi bil oče v mislih znal ločevati srečo, ki jo je imel sosed, od svoje lastne, bi soseda lahko spoštoval zaradi spretnosti nakupovanja in občudoval njegov avtomobil, obenem pa se še naprej veselil svojega. Včasih pa naše zavisti ne zaneti materialna lastnina, ampak tuji otroci.

 

To se največkrat zgodi takrat, kadar na svoje otroke gledamo kot na podaljšek nas samih in verjamemo, da so njihovi dosežki odvisni od nas. Če svojo identiteto zamešamo za njihovo, ustvarimo pogoje za primerjanje, ki vodijo naravnost do nezdrave tekmovalnosti. Nenadoma nam je zelo pomembno, kateri otrok shodi prvi, kateri je sprejet v športno moštvo, osvoji nagrado, je najprikupnejši, ima največ prijateljev in obiskuje priznano šolo.

 

Odlomek iz knjige: Otroci so podoba svojih staršev Dorothy L. Nolte, Rachel Harris

 

 

Dvom v nas nastane, ko odnosa ali dogajanja ne moremo učinkovito urejati ali se iz njega umakniti in zato občutimo nemoč. Ravno taka nemoč vodi v oblikovanje zavisti, saj drugemu zavidamo njegovo sposobnost in učinkovitost urejanja in ustvarjanja tisto, česar mi ne znamo, smemo ali zmoremo. Zato je zavist posebna oblika jeze na druge, čeprav je to jeza nase, ker smo v določenih področjih življenja nemočni.

 

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja