Sodobna družina

Sodoben način življenja močno vpliva na spremembe odnosov v družini. Celotnega učinka sprememb se ne da opisati. Življenje, kot ga poznamo, bi bilo nemogoče brez avtomobilov, tehnologije in interneta. Te spremembe pa so povzročile izginevanje tradicionalne družine in sobivanja več generacij pod eno streho in skupnim vhodom, ter ustvarila moderno družino – dva starša in otroci, brez dobre povezave s starimi starši. Sodobna družina je vse bolj izolirana enota, odmaknjena od neposrednega vpliva starih staršev, ki bi omogočali otroku spoznavati tradicionalne, naravnejše načine življenja, ki so prilagojeni njihovi telesni strukturi in omogočajo podaljšanje otroštva ter mehkejši prehod iz otroštva v odraslost. Stari starši imajo tudi preživete izkušnje in modrost izhajajočo iz učenja na napakah, ki jih mladi ne morejo imeti. Pogledom otroka so tako dodajali izkušnje in realnejši pogled na čas ter pomen medsebojni odnosov v družini in okolici za normalno življenje. Stari starši so domu dajali mirnost, toplino in varnost. Tako so dom ločevali od okolja in omogočili potrebno drugačnost doma od okolice, ki omogoča boljše delovanje človeka v vsakdanjem življenju.

Navidezna privlačnost sodobne družine je predvsem v njeni veliki mobilnosti in neodvisnosti od preteklosti ter priložnosti, ki jo nudi samoizražanje, osvobojeno spon tradicije. Vsak starš v sodobni družini verjame in želi, da bo deloval drugače in bolje kot njegovi starši. Ne zaveda se, da so bili odnosi znotraj družine in do okolja v preteklosti ustvarjeni skozi tisočletja preizkušanja in usklajevanja, kar je omogočalo največjo možnost preživetja v entropiji okolice in narave. Ne razmišljamo, kako te hitre pogosto povsem nepremišljene spremembe vplivajo na otroka, ki je ob rojstvu funkcijsko in strukturno enak kot pred pol tisočletja. Vprašamo se lahko tudi, koliko nosečnic danes lahko rodi zdravega otroka brez pomoči sodobne tehnologije v porodnišnicah. Koliko mladih mamic ima stik med zavestjo in telesom dovolj dobro, da ob minimalni pomoči babice rodi in porod preživi? Ob vsem tem se sprašujem, ali mati, ki je rodila na tako nenaraven način, dovolj dobro občuti in razume dojenčka ter je z njim primerno povezana. Otrok pa za zdrav razvoj vse to potrebuje enako kot včasih.

POTROŠNIŠKA DRUŽBA in DOM

Potrošniška družba nam omogoča navidezno širino samoizražanja; oblačimo se po svojem okusu in potrebi, enako opremljamo svoje domove. Skladno s tem se menja tudi površina sodobnega stanovanja ali hiše. Za žensko je nov dom ustvarjalni izziv, okolica to od nje pričakuje. Za moškega je to odraz njegovega statusa in položaja. Če se oba temu posvečata prekomerno, za človeške vidike ostane premalo časa in energije. Z vsem, kar se mora kupiti in vsem kar se mora postoriti v sodobnem domu, pričenja ta izgubljati svoj namen, ki je zatočišče pred svetom ter oaza miru in zaupanja. Otroku tak dom ne zmore ponuditi dovolj dobre varnosti, kakor ko je bil še zelo majhen in se zatekal v varno materino naročje. In to ima jasno vse večje posledice na oblikovanje otrokove osebnosti in karakterja.

Zmožnost umika od zunanjega sveta v membrano doma vse bolj ogroža medijski svet, internet razdvaja člane družine. Namesto tihega mirnega življenja, ki prija našemu parasimpatičnemu živčevju, je dom postal žrtev napredka in polni žepe največji svetovnih korporacij.

SAMOIZRAŽANJE in RAST

Izražamo se skozi naša dejanja. Tudi s tem, da smo razumni, topli, sočutni, živi, radostni, srečni ali žalostni in jezni. Smo predani materinstvu, veri, svojemu delu, ki ga tudi razumemo kot samoizražanje – od katerega je odvisno podjetje, v katerem delamo. Samoizražanje so odnosi med žensko in moškim, ki prinesejo globlje užitke in smisel življenja (otroka). Torej na osnovno življenjskost človeka, biti (being), ta doda delo (doing). Če smo pri biti preveč skopi potem pretiravamo pri delu, da bi to dualnost izenačili. Zato ego poizkuša iskati globlje užitke življenja v rezultatih dela, ne pa v stanju bivanja.

Če nam delo predstavlja večji užitek od uživanja v sadovih dela, se znajdemo v protislovnem stanju. Ob zaključku nekega projekta se ne znamo več poveseliti, si oddahniti ter uživati v zadovoljstvu nad dobro opravljenim delom, saj ego takoj preklopi na nove naloge, nas sili v nenehno dejavnost. To kaže na strah pred življenjem, pred realnostjo telesnega stanja in nezmožnost soočenja s plitkimi odnosi. Postajamo prepričani, da potrebujemo več dejanj, vse več aktivnosti. To sovpada s čedalje večjo zahtevo današnjega časa, da moramo narediti več.

To je zahteva, ki povsem prezre preprosto resnico, da že s tem, da je oseba največ, kar je lahko, uresniči smisel svojega obstoja.

STALNA RAST

Ta logika je nenaravna in škodljiva. Nenaravna je, ker je zasnovana na pogojih, ki jih otrok spoznava skozi šolanje in opazovanje svojih staršev. Ti zapovedujejo:

– človek mora delovati po svojih najboljših močeh
– doseči mora svoj potencial
– z dovolj volje in znanja je vse mogoče

Te zahteve okolice in ega ne dovoljujejo miru, saj osebo silijo v stalno tekmovanje in premagovanje samega sebe – telesa in duha. To je škodljiv pristop predvsem zato, ker se od prenapetih staršev prenaša na majhne otroke, še preden so ti sploh imeli priložnost užiti brezskrbnost, spoznati, da so to, kar so, svobodna in nedolžna bitja, ki se lahko igrajo po mili volji v zaščiti staršev in doma. V bistvu so telesa nas staršev napeta, kot da smo v stanju stalne vojne.

Niso želje mladih tiste, ki pripravijo tla za njihovo kasnejšo ločenost ega od telesa, temveč pričakovanja in zahteve staršev do svojih otrok. Od otrok pričakujemo, da hitro zrasejo, zgodaj postanejo neodvisni, se hitro učijo, so razumni in sodelujoči kot odrasli, čeprav so še vedno le otroci. Od njih pričakujemo, da zvečer zaspijo brez našega toplega in sočutnega objema, ne pomislimo, da jih je verjetno strah teme. Sami zvečer niti niso umirjeni, še doma nas spremljajo službene zahteve in eksistenčni pritiski. Od otrok pričakujemo priznavanje starševskih pravic, medtem ko se on zaveda le svojih potreb. Zahtevamo, da se otrok prilagaja pogojem življenja odraslih, ki se vse bolj razlikujejo od otrokovih naravnim zakonom prilagojenih stanj. Razumljivo je, da se otrok, ki odrašča v lepi sodobno opremljeni, a hladni hiši, težje počuti sproščeno in varno kot otrok, ki odrašča v toplini tradicionalnega okolja, kjer so družinski člani vedno v bližini in z manj skrbmi.

Zahteve odraslih do otroka se povečujejo z odraščanjem: v šoli naj da vse od sebe, kot odličnjak naj postane prepoznaven, odličen naj bi bil tudi pri obšolskih dejavnostih. Njegov mlad um je prezgodaj izpostavljen svetu in njegovim krizam. Vozi se z starši v avtu in posluša radio, gleda televizijo, prisoten je pri pogovoru odraslih. Že v zgodnjem otroštvu ima nenadziran dostop do spleta in vse pogosteje lasten pameten telefon. Pogosto je bolj v podporo odraslim kot odrasli njemu. Od njega pričakujemo, da bo zaradi vsega, kar mu nudimo, vrhunski športnik ali uspešen poslovnež. Pri rosnih letih pokaže odraslost, ki nas preseneti, včasih celo zrelost, ki nas navduši. Vendar, kam je izginil otrok? In kaj se je zgodilo z nedolžnostjo, ki je bila dragoceno darilo narave ob rojstvu.

HIPERSTIMULACIJA IN TRAJAJOČI STRES

Modrost pravi, da drevo ne more biti močnejše od svojih korenin. Dober sadjar bo zaviral in nadziral rast sadike, da tako doseže boljše razvijanje njenih korenin. S tem sicer zakasni prve sadeže in polno rodnost, a se mu to bogato povrne skozi bolj odporno drevo, katerega rodnost je dolgoletna. Danes z otroki ravnamo v nasprotju s tem. Preobremenjujemo jih, da čim hitreje zrastejo, medtem pa jim odrekamo sprejemanje in podporo njihove otroškosti, ki je potrebna za razvoj njihovih korenin, njihove vere vase. Svoje otroke preganjamo tako kot sebe, in se ne zavedamo, da s tem spodkopavamo njihov občutek gotovosti ter zmanjšujemo občutek sprejetosti in varnosti. Ker prehitro odrašča, potlači občutke in čustva iz telesa ter postaja nerealen do sebe in časa.

Otrok od staršev ne dobi prave pozornosti, saj so ti preobremenjeni. Oseba je preobremenjena, če število in vrste vseh vtisov, ki jih prejme od sveta, presega njeno zmožnost, da jih postopoma obdela in se nanje odzove. Učinek preobremenjenosti je, da ostanemo v stanju razburjenja ali prenapetosti, ki se je ne zmoremo otresti in se sprostiti. Počutimo se napeto in preobremenjeno, postanemo razdražljivi in brez miru (anksiozni). Vse našteto vodi do iskanja novih stimulacij. Podobno kot otrok beži od doma, kjer ni miru, varnosti in podpore, tudi mi bežimo stran od zmešnjave v svojem telesu. Ustvari se začarana spirala, ki vrti ego osebe vse višje in višje, stran od realnosti telesa. To škoduje obnašanju in pogosto vodi v omamljanje ter v odvisnosti, ki spremenijo čutenje realnosti, sprostijo mišični tonus ter prehodno zmanjšajo anksioznost. Tako začasno omogočijo povezanost ega in telesa, kar čutimo kot prijetno izkušnjo – žal z omejenim trajanjem.

Permanenten stres osebo vodi stran od svojega telesa, ko moti njegove notranje ritme in harmonije. Spremeni stanje avtonomnega živčnega sistema ter brez omamljanja onemogoči doseganje parasimpatičnosti. Tak človek ne zaznava telesa na pravilen način, saj z omamljanjem dosega lažno veselje. To pa ni nastalo zaradi telesnega užitka, ki za nastanek potrebuje daljšanje mišic in ekspanzijo v prostor, ampak nastane v živčnem sistemu skozi izločanje hormonov užitka. Resnost te motnje lahko opazimo, če oseba ne zmore sedeti mirno oziroma ne zmore biti sama s sabo. Če jo nemirnost peha v stalno aktivnost, v neprestano delovanje, v nenehno nove projekte, kljub očitni utrujenosti, naveličanosti, izgorelosti ali odvisnosti od poživil (kava, cigareti …). Prisili jo v položaj, kjer nima nič več časa samo zase ali svoje bližnje, zato ne zmore vzdrževati globlja razmerja. Mož nima časa za ženo, mame nimajo časa za otroke in prijatelji ne za druženje.

Otroke se lažje preobremeni kot odrasle, saj je njihova občutljivost večja, njihova zmožnost tolerance in omejitve zunanje stimulacije pa manjša. Tako otrok, ki ima preveč igrač, neprestano hoče nove. Če se mu dovoli gledati televizijo, jo bo hotel gledati ves čas. Če se mu dovoli ostati pozno pokonci, ga boste težko pravočasno pospremili v posteljo. Vendar je otrok preobremenjen tudi s hiperaktivnostjo in nemirnostjo staršev ki jo v dom prinesejo od zunaj. Materino preobremenjeno stanje se prenaša na otroka. Na žalost starši mislijo, da več kot stvari otrok počne, hitreje se bo nečesa naučil ter zato hitreje odrasel. Intenzivnost tega povzroči dominantnost ega in je zaskrbljujoča. Biti tih, miren, čutiti z ljudmi in razmišljati modro je danes skoraj neznan način življenja.

LEVI, DESNI ALI ODSTAVNI PAS?

Ob odločitvi, da bomo spoznali AEQ metodo® se moramo zavedati, da je ta dolgoročno izkustveno učenje*, katerega namen je izboljšati komunikacijo med telesnim in zavestnim. Dolgoročno izkustveno učenje danes pozna in uporablja vse manj ljudi predvsem zato, ker nimajo časa. Vsi, ki želijo odpraviti telesne ali karakterne omejitve z učenjem AEQ metode® so daljše obdobje živeli ali živijo ob pomanjkanju časa. Tak način življenja v preteklosti ni bil pravilo, danes sta naglica in egocentričnost v naravnem okolju hitro kaznovana. A to ne pomeni, da smo se spremenjenemu načinu življenja tudi strukturno in funkcijsko prilagodili na telesnem nivoju. Na to različnost in neskladnost telesa za dolgotrajno (če ne že kar trajno) naglico nas telo vse bolj opozarja z neprijetnimi občutki, bolečinami in boleznimi ter nas tako prej ali slej prisili, da se na avtocesti življenja umaknemo iz hitrega na odstavni pas, obenem pa upamo, da nam bo kdo pomagal nazaj. Pomoč okolice pa je omejena, saj ne more prodreti v našo globino, kjer se nahajajo zgoraj opisane sistemske napake v komunikaciji in odnosu med telesnim in zavestnim. Spremembe te globine je sposoben izvesti le naš um, saj ima dovolj globoko čutenje in vpliv na delovanje telesa. A samo če se teh povezav zaveda in jih razume, hkrati pa s primernimi orodji odstranjuje kronično telesno zakrčenost, ki zavedanje popači, da lahko dlje ostanemo na hitrem pasu, čeprav tja največkrat ne sodimo. Zato je povratek na hitri pas čedalje težji in kratkotrajnejši, ne glede na to, kaj si ego želi in zahteva.

AEQ metoda® in AEQ vaje® omogočajo postopno razumevanje teh razmerij in realnejše čutenje hitrosti, s katero se premikamo skozi življenje. Skozi vaje začenjamo razumeti, zakaj ni dobro telo siliti prekomerno, če to ni resnično potrebno za preživetje. Zavemo se, kako pomembno je realno čutiti telo in okolico, da bi naša zavest delovala dovolj dobro. Za to pa je potreben čas in premik s hitrega pasu življenja na počasnejši pas, saj je izkustveno učenje nemogoče v stanju »nimam časa«, kajti zahteva primeren čas, pozornost in rednost.
Kot bitja svobodne volje imamo skoraj vedno izbiro upočasniti, se urediti in dvigniti svojo somo skozi boljše sodelovanje, razumevanje in spoštovanje med telesom in zavestjo. Si s tem omogočiti daljšo vožnjo po avtocesti življenja in po potrebi ter z občutkom (ki lahko izvira le iz telesa) menjati vozne pasove, da tako preprečimo neprostovoljno odstavitev na odstavni pas, ki pomeni poškodbe, bolezni, depresije. Lahko pa nadaljujemo z nogo na pedalu in poskušamo držati korak s hitrostjo, prilagojeno računalnikom – strojem brez občutka, bolečin in čustev, ne pa človeškemu telesu, ki čuti se veseli in trpi. Za vse to pa mora imeti dovolj časa.

*Izkustveno učenje je povezava med teoretičnim ter praktičnim delom in kot tako omogoča obliko učinkovitejšega dojemanja in spoznanja. Pri tem pa je pomembno, da znamo o situacijah in dogodkih razmišljati, razglabljati in jih reflektirati. Težko se učimo iz izkušnje, če je ne ocenimo in ji ne pripišemo pomena, cilja in naših pričakovanj. Neposredna praksa je seveda nujna za izkustveno učenje, ni pa dovolj. V vsaki situaciji moramo biti navzoči tako telesno, kot miselno. Šele potem se znamo iz izkušenj tudi učiti (Selinšek, 2012, Strokovna revija za ravnanje ljudi pri delu).

Sodoben način življenja močno vpliva na spremembe odnosov v družini. Celotnega učinka sprememb se ne da opisati. Življenje, kot ga poznamo, bi bilo nemogoče brez avtomobilov, tehnologije in interneta. Te spremembe pa so povzročile izginevanje tradicionalne družine in sobivanja več generacij pod eno streho in skupnim vhodom, ter ustvarila moderno družino – dva starša in otroci, brez dobre povezave s starimi starši. Sodobna družina je vse bolj izolirana enota, odmaknjena od neposrednega vpliva starih staršev, ki bi omogočali otroku spoznavati tradicionalne, naravnejše načine življenja, ki so prilagojeni njihovi telesni strukturi in omogočajo podaljšanje otroštva ter mehkejši prehod iz otroštva v odraslost. Stari starši imajo tudi preživete izkušnje in modrost izhajajočo iz učenja na napakah, ki jih mladi ne morejo imeti. Pogledom otroka so tako dodajali izkušnje in realnejši pogled na čas ter pomen medsebojni odnosov v družini in okolici za normalno življenje. Stari starši so domu dajali mirnost, toplino in varnost.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA