Zamrznitveni odziv, nastane ob hkratni aktivaciji simpatičnega in parasimpatičnega stanja avtonomnega živčnega sistema. Do nje pride, ko limbični sistem zazna, da ni primeren ne beg ne boj in da je smrtna nevarnost realna. Žrtev travme in posledično zamrznitvenega refleksa drugače dojema realnost. Občutek bolečine se zmanjša, čas upočasni, oseba deluje otrplo.

Zaradi zaščite centra organizma zavest razvije omrtvičenje njegove površine skozi višanje tonusa v njej. Freud je zapisal, da zunanji del takrat preneha imeti strukturo, značilno za živeče bitje, in do neke mere postane neorgansko. Oklepi mehkužcev so lep primer otrditve površja membrane za zaščito občutljivih delov organizma.

Koža ni le ščit in zunanja fizična meja telesa, temveč je tudi globoko povezana z zavestjo. Freud je definiral zavest kot funkcijo površja, ki predstavlja področje stika zunanjega in notranjega sveta organizma. Ko gremo spat, postopno izgubimo zavest in se ne zavedamo samih sebe – izključimo zunanji svet. Takrat naše zaznavanje zunanjih in notranjih dražljajev močno upade, kar nam tudi omogoča spanje. Na isti način deluje močan anestetik.

Ščitenje organizma proti neubranljivemu dražljaju je del prilagoditvene funkcije ega, ki je namenjen ščitenju integritete osebe. Tako lahko ego celo zavrne nekatere vidike zunanje resničnosti kot vrsto obrambe v neki brezizhodni situaciji. Delam s strankami, ki so opisale svoje otroštvo kot veselo in svoje starše kot ljubeče, čeprav hkrati priznavajo travmatična pretepanja, kazni in kritike. Zato da lahko preživijo takšne situacije, morajo otroci potisniti svoje uporniške nagone in se podrediti, kar lahko naredijo le tako, da zavračajo svoja čustva in občutke ter zanikajo resnično obnašanje staršev. Tako uporabijo skeletne mišice za obrambo pred premočnimi dražljaji iz notranjosti in s tem ustvarijo stanje otopelosti ter zamrznjenosti, čeprav je od dogodkov, ki so to stanje povzročili, minilo veliko let.