Pokanje sklepov kaže na povišano potencialno energijo v sklepu, ki je primarno namenjen prenosu kinetične energije. Sklep sam po sebi naj ne bi imel višje potencialne energije, saj je namenjen temu, da določeno potencialno energijo iz telesnih votlin (trebušne, prsne in možganske votline, sinusov, zobnih korenin ter spužvastih organov, kot so jezik, mandlji, žrelnica, krvne žile…) spreminja v kinetično energijo. V telesnih votlinah in spužvastih organih je normalno, da je povišana potencialna energija, v sklepih pa se to naj ne bi dogajalo. Sklepi so torej namenjeni temu, da se potencialna energija skozi njih spreminja v kinetično ter se skozi sklepe izrazi v določeno gibanje, ki s kinetično energijo vpliva na okolje in s tem vzpostavlja homeostazo.

Če nekomu v sklepih poka, to pomeni, da mu sklepi služijo kot hramba potencialne energije, ki pa tam v resnici ne bi smela biti. Ekstremna oblika takšnega zadrževanja potencialne energije v sklepih je revmatoidni artritis ali revma. V tem primeru je potencialna energija v sklepih že tako močna, da pride do spremembe strukture sklepa, lahko pa tudi kolka, kolena oziroma hrustanca in pride do obrabe hrustanca ter podobno.

Kako potem potencialno energijo, ki zastaja v sklepih, izraziti v okolje?

To storimo tako, da pričnemo bolj učinkovito uporabljati svoja čustva. Bistvo je v tem: bolj kot znamo, zmoremo ali pa si upamo realno čutiti, kaj se dogaja okrog nas, bolj lahko vplivamo na to, da postane to, kar se dogaja okrog nas, manj zahtevno ali manj nevarno za nas. Tega pa se učimo skozi dvig čustvene zrelosti.

Za prispodobo lahko vzamemo termostat v prostoru, ki je bolj natančen in lahko z njim nastavimo temperaturo prostora na 21.5 stopinje. Termostat bo vklapljal in izklapljal gretje, tako da bomo imeli lahko 21.4 ali pa 21.6 stopinj, vendar ne več ali manj. Bolj kot znamo točno določiti temperaturo, bolj bodo stabilni pogoji v tej sobi in bolj kot so pogoji stabilni v tej sobi, višja učinkovitost se lahko doseže v njej. Enako je s človekom. Bolj kot čutimo, kaj se dogaja okrog nas, bolj čutimo, kaj se dogaja znotraj nas.

Okolica vedno najprej vpliva na nas, potem pa mi vplivamo na okolico, če je to potrebno ali mogoče. Če povečujemo svojo sposobnost, da čutimo sebe, se nam s tem dviguje sposobnost, da čutimo okolico. Če lahko bolj jasno pri sebi začutimo denimo arogantnost kot odklon od normalnega stanja, bomo tudi v glasu ali v vedenju druge osebe, s katero smo v stiku, zaznali, da je arogantna. Če pa smo morali biti navajeni na to, da je nekdo aroganten, ker je bil morda aroganten naš oče, potem takšnega odnosa, ko je nekdo aroganten, sploh ne bomo prepoznali kot neprimernega ter bomo tej osebi ostali podrejeni. Nasprotje od arogantnosti pa je frustracija.

Nekdo, ki ima arogantnega šefa, ker je imel arogantnega očeta, bo najverjetneje cel čas bolj kot ne frustriran, vendar sploh ne bo vedel, zakaj točno je tako. Frustracija je stanje nemoči, ki vodi v gnev, protest in maščevanje. Tega pa oseba ne bo znala izraziti, ker niti ne bo vedela, zakaj je takšna. Tako bo imela v sklepih veliko več potencialne energije, kot bi bilo treba, ker je ne bo znala dati ven v okolje in z njo urediti odnos, v katerem se nekdo do nje vede arogantno, čeprav za to nima nobene pravice. Potem bo jasno oseba v takšnem okolju bolj napeta. Notranji pritisk bo povprečno višji in posledično bo tudi tlak v sklepih višji. Takšna oseba bo imela najverjetneje težave s pokajočimi sklepi. Nekdo, ki bo znal prepoznati določeno vedenje prej, dokler je problem še akuten, ga bo uredil, da se ne spremeni v kroničnega in bo bil posledično tudi bolj parasimpatičen. Osebi, ki je parasimpatična, pa enostavno ne morejo pokati sklepi, vrat, dlani in ne členki, ker nima viška energije, saj je umirjena. Tudi zvok in olajšanje, ki ga čutimo, ko počimo z vratom, je prisoten zato, ker se potencialna energija, ki nas moti, ker je nekje, kjer ne bi smela biti, spremeni v gibanje in zvok. Po poku je potencialna energija v sklepu manjša, vendar ne za dolgo, saj se potem zopet, jasno, vrne nazaj. Tako moramo kar naprej pokati z vratom, čeprav nimamo na glavi denimo košare polne banan.

Osnovni predpogoj, da lahko bolje razumemo druge ljudi in okolico, v kateri živimo, je, da bolje razumemo samega sebe. Vse, kar pride do naših možganov, gre skozi telo v takšni ali drugačni obliki. Če imamo v telesu kronične zakrčenosti, potem te kronične zakrčenosti po svoje obarvajo absolutno vse, kar pride v nas. Tako smo lahko potem barvno slepi in ne vidimo zelene barve zaradi tega, ker imamo v sebi aktivirane določene filtre, ki nam to zeleno barvo izbrišejo. Zaradi takšne slepote potem niti ne vemo, da bi lahko šli na semaforju (ali v življenju) naprej, ker ne vidimo zelene luči.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode.