ŠTUDIJA PRIMERA – Odprava skolioze

Opis dogajanja in sprememb - Ivana

K Alešu sem prišla konec avgusta 2014 iz dveh razlogov: primarno zaradi stanja skolioze (ki je bila del mene, odkar pomnim), in sekundarno, ker sem živela v svoji nočni mori.

V brezizhodnem položaju, tako sem v tistih letih videla svet okoli sebe, sem sprejela nasvet dobrega prijatelja. Njegove besede so bile: »najprej si uredi hrbtenico potem življenje.«

Imel je prav.

Ob prvi individualni obravnavi, ko mi je Aleš neposredno razložil, da je moj položaj, v katerem sem se znašla v življenju, moj problem, ki sem si ga sem si sama ustvarila, mi ni bilo najbolj všeč. Na Aleša sem bila jezna. Mislila sem si: »Ni razumel, saj ne more, le kako bi nekdo zunanji razumel to mojo grozo.«

Mislila sem si tudi: »Bo že razumel, ne pozna me dobro.« Pogoltnila sem z grenkobo njegove besede, ko mi je neposredno obelodanil, da sem krivec za vse svoje probleme.

Alešu sem verjela, da ve kaj dela. Samo s pogledom od glave do pete, ko sem vstopila v njegov prostor, je ocenil in povedal diagnozo, brez rentgenskih slik, predklonov in drugega, kar sem bila navajena pri ortopedih.

Po pogovoru in definicij stanja, sem se ulegla ne njegovo mizo, in z nekaj malimi gibi je odklenil zakrčenost lopatic, ravno toliko, da sem občutila, kako je ukleščena energija eksplodirala iz mene. Nisem mogla zadržati solz. Verjela sem, da mi bo njegovo vodenje pomagalo in sem šla naprej po poti. Prepustila sem se vodenju, ki je pomenilo delo z mojo osebnostjo in značajem.

Po prvi obravnavi sem čutila v hrbtenici bolečino in ščemenje. Mišice so se po dolgoletni zakrčenosti začele prebujati, to pa je pomenilo ogromno fizične bolečine, ogromno joka, ogromno zavedanja, da sem sama kriva za svoj položaj v življenju, ogromno obžalovanja, da nisem peljala drugače. Ogromno nezavedne žalosti. Naslednje obravnave so bile prav tako boleče. Stiska se je tako lajšala kot poglabljala. Težko opišem z besedami.

Učenje me je ozavestilo, da sem karakterno odreagirala na stisko v otroštvu in mladosti tako, da sem se ujela v svojo kletko. V kletko, kjer sem bila varna. Ker je bila stiska dolgotrajna, sem se s svojo kletko poistovetila in si tako kopičila vse več omejitev in zažrtih čustev jeze.

Naslednja obravnava pri Alešu je bila že čez nekaj dni, in tako sem nekaj mesecev intenzivno spreminjala svoje fizično ravnovesje. Moje psihično ravnovesje se je skladno s tem začelo ustvarjati na novo in tako se je spreminjala okolica v kateri sem živela. Spremembe so bile zelo agresivne. Danes, ko razmišljam o preteklosti, menim, da drugače ni moglo biti. Okolica je bila navajena mene v kletki, in če sem hotela iz kletke oditi sem to morala storiti hitro, boleče.

V letih ki so sledila so se ustvarili popolnoma novi robni pogoji za kreiranje moje življenjske poti. Tudi ta pot je bila in je težka, zahtevna, sestavljena iz novih problemov novih rešitev. Vendar je drugače, ker sem oblikovalec problemov in rešitev sama zavestno, ker razumem svoje karakterne značilnosti in spretno spreminjam tiste, moteče.

Sem mama štirih otrok, ki so bili v letu 2014 stari: 9, 7, 5 in 4 leta. Sem mama štirih otrok, ki so danes stari 17, 15, 13 in 12. Otroci so skupaj z menoj hodili mojo pot spremembe. Sodniki in priče so njihova telesa, njihovi gibi, njihov odnos do življenja do okolice, ki jo si ustvarjajo.

Z metodo AEQ pomagam sebi iskati ravnovesje. Skolioza in bolečina je še vedno prisotna, a v veliko blažji obliki. Bolečina, ko jo začutim, je močna in je znak, da sem se ulenila, da sem pobegnila iz svojega telesa in da se ukvarjam z zadevamo na površju. Bolečina je opomnik, da se uležem, osredotočim na vaje in ne na okolico in stanje se takoj izboljša.

Moja drža je bolj uravnovešena kot prej, še vedno ni vsak dan idealna, a kaj drugega je življenje kot vsakodnevno lovljenje ravnovesja.

AEQ je del mojega življenja. Udeležila sem se več dnevnih intenzivnih vadb AEQ, ki so mi dodatno pomagale v kreaciji boljšega življenja zame in za moje otroke. Moj cilj še vedno ostaja nedosežen, in sicer intenzivna vsakodnevna vadba AEQ, podzavestno še vedno močno verjamem, da je trdo delo edino, ki nas bo osvobodilo, in mi postavljanje prioritet v urniku vedno prevzamejo službene obveznosti. Moja železna srajca še vedno ni odklenjena.

Opis dogajanja in sprememb - Mama

Spominjam se dneva, ko sem zagledala hrbet svoje hčerke, takrat šolarke. Presenečenje, negotovost, strah. Bojazen pred neznanim. To so prvi občutki.

Potem obisk pri pediatru. Diagnoza: SKOLIOZA!!! Sledili so številni obiski pri specialistu, določanje detajlov na stezniku …

Hčerka je steznik imela na sebi brez pomislekov. V trgovini sva izbrali različne rute. Z ruto bi ovila jekleni del steznika, kateri je sezal od vratu do kolkov. Nosila ga je ves dan. Tudi spala je s steznikom, ovitim okrog trupa. Obiskala ja fizioterapevtko dvakrat tedensko. Telovadila je. Zelo pridno je sledila navodilom specialista. Trajalo je to nekaj let. Med tem je živela življenje kot vse njene sošolke. Tudi na izlete je šla. Imela je veliko potovalko, v katero bi pospravila steznik med potjo.

Njeno obnašanje, razumevanje in trda volja, da stanje svoje hrbtenice izboljša in se mu prilagodi, so za vsako pohvalo.

Jaz, kot mama, sem se zelo bala. Kako bo pozneje, ko bo moja hči dekle, žena, mogoče tudi mama. In spet me je presenetila. Osrečila me je s štirimi prekrasnimi vnuki. Spet se je pokazala njena čvrsta volja, da uresniči svoje sanje.

Seveda, imela je pogosto težave izzvane skoliozo. Tudi bolečine. Jamrala pa ni nikoli. Problemi so se stopnjevali sorazmerno s stresom v njenem življenju.

Posebej se je stanje poslabšalo leta 2014, ko se ji je sesulo življenje.

I spet je uspela. Spoznala je možnosti, ki jih omogoča AEQ. Drža se je izboljšala. Mene je najbolj navdušilo, da sem na lastne oči ugotovila, da je položaj njenih reber sedaj veliko boljši. Tega s steznikom ni uspela doseči. Z izboljšanjem drže in dihanja se tudi ona počuti in je videti bolj samozavestno.

Znanje, ki ga je pridobila, uporablja in ga predaja svojim otrokom. Posebej sinu, ki trenira atletiko.

Sedaj, ko so njeni otroci šolarji in dijaki, več nisem zaskrbljena, saj ona reši probleme, ki jim pridejo nasproti.

Opis dogajanja in sprememb - Mija

Odkar je mami začela z učenjem AEQ metode leta 2014, je veliko bolj sproščena in zna se postaviti zase. Zdi se mi, da se ji je dvignila samozavest. Lahko bi rekla, da odkar je začela z vajami za hrbtenico, ji je zrasla hrbtenica.

 

(Mija je pri 9 letih dobila napotnico za ortopeda zaradi pojava skolioze. Takrat je nisem peljala na nadaljnjo obravnavo. Ukvarjala sem se s svojo skoliozo. Po letu dni, ko sem se zavedala in pogledala Mijo, iščoč nepravilnosti v drži, jih več ni bilo. Obisk pri ortopedu ni imel več smisla. Danes pri 17 letih Mija nima nobenih težav s hrbtenico. Prav tako imajo uravnovešeno hrbtenico vsi ostali otroci.)

Opis dogajanja in sprememb - Aleš Ernst

ALEŠ ERNST UČITELJ AEQ METODE 5. STOPNJE

Ivano sem spoznal kot drobno, krhko, zakrito, deformirano punčko. Skoraj nisem mogel verjeti, da je mati štirih otrok in da dela kot učiteljica v tehniški šoli, kjer je velika večina dijakov moških. Že iz tega mi je bila logična njena drža, močna ukrivljenost ter umikanje v desno, stran od mame in v iskanju podpore očeta ali moža, ki je ni nikoli dobila. Imela pa je tisto, kar ji je omogočilo tako veliko spremembo. Vizijo, voljo in potrpežljivost. Enostavno ni nikoli dvignila rok od sebe in si ni dopustila razočarati samo sebe. Veliko je pri tem pomagalo, da se je že od začetka zavedala, da se pri meni ne uči samo to, kako spremeniti sebe, temveč, predvsem to, kako rešiti otroke pred enako usodo in izgubljenostjo biti odrastel.

Uspelo mi je, da je spoznavala resnično stanje in razloge zanj na primeren način in je vedno videla možnost izboljšanja stanja, če bo postopoma vedno bolj uporabljala naučeno pri meni in občuteno iz sebe. Proces zmanjševanja SMA in SMO je podoben procesu dekompresije med vzponom iz potopa. Ne sme biti prehiter in ravno tu tiči največji izziv učitelja, ki ta proces vodi in določa njegov tempo. Stranka seveda želi čim prej biti bolje, a hkrati ne more dovolj dobro razumeti zakonitosti časa in fizike, ki določajo tempo sprememb. Hkrati je proces odprave skolioze v celoti odvisen od dviganja čustvene zrelosti in učinkovitosti na področji postavljanja mej in sposobnostjo pogajanja znotraj družine, zveze in samega sebe. Neravnovesja v okolju, v katerem živi in dela oseba s skoliozo so tako velike, da se drža deformira ter tako ustreza v porušene odnose in jih drži skupaj na lastno škodo.

Tako je logična posledica, da mora za odpravo skolioze priti do višje integriranosti agresije v osebnostno strukturo, saj le to omogoča pokončnejšo in pravilnejšo držo.

Ivani je to skozi učenje AEQ metode postopoma uspelo opaziti, določiti in vedno bolj vplivati na to, kar jo je oviralo, motilo, omejevalo ali ogrožalo, ter je zaradi AEQ vaj in aktivnega dela na mizi vedno jasneje, odločneje in bolj učinkovito spreminjala dinamiko odnosov ter za seboj puščala kronično neprimerna vedenja in odnose ter tako ustvarjala pogoje za spremembo oblike prsnega koša, hrbtenice in ramenskega obroča. Predvsem zato, ker je zaradi manj strahu in več samozaupanja drugače dihala, govorila, hodila, tekla in imela vedno bolj dinamično držo skladno s tem, kako v določenem trenutku je in ne da je njena drža kronično enaka ne glede na to, ali ve vesela, žalostna, jezna ali zaljubljena.

Skladno z njenim zorenjem je videla določene odnose v drugačni luči, kot prej saj dvig čustvene zrelosti in učinkovitosti viša verjetnost, da si upamo videti resnico in jo sprejeti takšno, kot je ter iskati najboljšo rešitev za ureditev potrebnega. Na tak način se postopno dvigne urejenost okolja, v katerem živi in dela ter s tem zmanjša potreba po neurejeni drži in kronični nezmožnosti spremembe oblike prsnega koša, ki je osnova za čist, odločen glas in učinkovito verbalno izražanje. Ob tem je tudi vedno bolj spoznavala nefunkcionalnost medenice ter nog, ki ji niso dopuščale odločnejšega delovanja. Veliko časa je vložila v ta del svojega razvoja ter tako postopoma ustvarila pogoje, da celostno stoji na svojih nogah. Takrat je lahko prišlo tudi do urejevanja odnosov do staršev in s tem urejevanje najglobljega vzroka za skoliozo.

Oteževalne okoliščine, ki so onemogočile še višje izboljšanje drže, so bile njena starost ob začetku dela, obilo travme v osebnem življenju, ki jo je morala preživeti in se postaviti na noge v času skupnega dela in štirje otroci, ki so bili primarno odvisni od nje. Hkrati ni bilo mogoče ustvariti primerne partnersko zvezo, ki bi razbremenila njeno desno stran in povečala dinamiko leve strani telesa. To bi bistveno povečalo simetričnosti in živost obeh strani trupa. Ob vsem skupaj je morala vedno bolj odločno ustvarjati nove odnose in omejevati vpliv svojih staršev na njene otroke, kar je bila vse prej kot lahka naloga. Delati na sebi, vzgajati štiri otroke, graditi poslovno pot in še poskušati učiti starša o neprimernosti njunega odnosa do nje in vnukov je zahtevalo ogromno časa in pozornosti in ji ni puščalo dovolj časa zase in ustvarjanje okolja nizke napetosti, ki je potrebno, da se oseba, ki je zvita v skoliozo, razbremeni, se te razbremenjenosti ne boji kot zatišja pred viharjem in se podaljša ter odvije iz nepravilne sprilane uvitosti trupa in hrbtenice.

Ivana je vzgojila otroke, ki so primerno samostojni in dovolj ljubljeni, da bodo lahko ljubili sebe dovolj, da ne bodo dopustili odnosov, ki so njihovo mamo zvili. Tako je Ivana dosegla osnovno nalogo starša; Da prepozna in spremeni tradicijo, ki bi požrla njegove otroke in jih potisnila v enako usodo, kot jo je imel starš, ki se ni znal, zmogel ali hotel žrtvovati za otrokov boljši in svobodnejši jutri in mu ni mogel predati bolj urejenih odnosov med njim in otrokom, kot jih je imel sam s svojima staršema.

Prepričan sem, da se bo z osamosvojitvijo otrok breme Ivane postopoma zmanjševalo. To ji bo omogočilo nadaljevanje ravnanja sebe in vedno manjšo neuravnovešenost med levo in desno polovico telesa. Na ta način bo preprečila težave sklepov nog in rok in bila vedno bolj sposobna spoznati primernega partnerja za enakovreden dopolnjujoč spoštljiv odnos.  

 Delo z Ivano je prineslo potrditve pravilnosti razmišljanja in pristopov, ki tvorijo AEQ metodo in omogočajo spremembe kroničnih stanj in bolezni, ki pogosto veljajo za nerešljiva. Sploh, ker je imela stanje odnosov na začetku skupnega dela izjemno neugodno in na videz brezizhodno. To še poveča izjemen dosežek, ki ga je dosegla v osmih letih. Če pogledam nazaj, je razlika v odnosu Ivane do sebe precejšnja. Seveda ravno zato, ker je to proces spremembe samega sebe od stranke zahteva odločenost, vztrajnost in željo, da se nauči potrebnega in s tem energijo, ki jo je prej uničevala, spremeni v energijo, ki jo zdravi in postopoma pozdravi.

Vesel in ponosen sem, da na tej poti lahko pomagam Ivani iz skolioze ter njenim otrokom, da je niso od mame »nasledili«.

Preberite še:

Ivano sem spoznal kot drobno, krhko, zakrito, deformirano punčko. Skoraj nisem mogel verjeti, da je mati štirih otrok in da dela kot učiteljica v tehniški šoli, kjer je velika večina dijakov moških. Že iz tega mi je bila logična njena drža, močna ukrivljenost ter umikanje v desno, stran od mame in v iskanju podpore očeta ali moža, ki je ni nikoli dobila. Imela pa je tisto, kar ji je omogočilo tako veliko spremembo.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA