Če je okolje dlje časa v stanju, ki na nas vpliva obremenilno in nanj ne moremo primerno vplivati s svojim gibanjem in vedenjem to otežuje in onemogoča ohranjanje homeostaze. Tako smo primorani spremeniti merila, kaj je za nas sprejemljivo in kaj ne, čeprav se ne počutimo v redu. To stanje vedno močneje vpliva na osrednje živčevje, da mora popraviti vzorce normalnosti, jih spreminja ter ustvarja stanje navidezne normalnosti.
Ravnovesje ni takšno, kot predvidevamo in tega ne čutimo ter tako ne moremo primerno vplivati nanj. Podzavestni vzorci se temu prilagodijo in nam omogočajo vedenje, kot da je to, kako smo normalno, čeprav ni in je le vedno bolj običajno. Posledice so vedno večja in trajnejša neravnovesja v telesu in nenaravno stanje telesnih sistemov, ki ga ne zaznamo in nanj tako zavestno ne vplivamo in se ne zavedamo, od kje izvirajo težave, ki nas vedno pogosteje in močneje pestijo. Za to nam manjka spoznanje, kaj je v neravnovesju, ter se vedno pogosteje ukvarjamo s posledicami v prepričanju, da se ukvarjamo z vzroki.
Stanje navidezne normalnosti nastane zaradi popačenja resničnega neravnovesja, ki ga prikrijemo in naredimo navidezno ravnovesje in je nenaravno, saj narava neravnovesje vedno uravnovesi in se ne dela, da nekaj je tako, kot v resnici ni. Vzemimo primer različnega zračnega tlaka. Ta razlika vedno sproži premikanje zraka in področja višjega v področje nižjega tlaka. Narava nikoli ne reče »dajmo spregledati, da je tu višji in tam nižji tlak ter obdržati to neravnovesje takšno, kot je«. Tega ne more izvesti, ker je v nasprotju s fizikalnimi zakoni, ki ne spregledajo napake niti ne gredo v navidezno normalnost. Če je razlika dovolj velika, to za sabo potegne reakcijo, ki razliko zmanjša na vzdržno raven. Enako se dogaja tudi v človeškem telesu, saj je obvezno slediti naravnim in fizikalnim zakonom, četudi zavest mora ali želi ustvariti stanje navidezne normalnosti, da tako popači dojemanje resničnega stanja v nas ali okolju, v katerem smo. Če kljub jasnemu občutku, da nekaj ni, kot mora biti tega ne moremo urediti niti, se iz tega stanja umakniti nam preostane edino, da med zavestjo in telesom ustvarimo proces, ki nam omogoči popačitev resnice.
To stanje pri AEQ metodi imenujem senzorno motorna iluzija (SMI). Takrat v zavesti ustvarimo vzorce, ki prihajajoče signale iz telesa popačijo ali potlačijo. Na ta način vplivamo na to, kako dojemamo sebe in kako iz sebe dojemamo okolico. Tako oblikujemo stanje, ko se na resnico odnosov ne odzivamo primerno in kot bi bilo treba, temveč za nas neprimerno ter dolgoročno škodljivo.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja
