Vsi koraki, ki sem jih ob suportu “AEQ vaj”naredila, gredo v meni želeno smer

Sem psihoterapevtka, ženska v srednjih 🙂 letih. Veliko ur imam dela na sebi in načeloma sem zadovoljna s svojim življenjem. Svoje delo imam res rada. Verjetno sem tudi zato veliko delala, pogosto preko svojim mej. Zadnja leta me je začelo telo opozarjati, med ostalim so se začele bolečine v ramenih in kolkih. Občasno sem se sicer malo ustavila in šla celo na vse preglede, da “ugotovijo”, kaj mi je. Razen zakrčenosti mišic, nisem dobila neke konkretne diagnoze. In ko je moja izgoorelost, približno leto nazaj dosegla, ne vem, kaj bi rekla, vrhunec, ali dno, so bile med vsemi ostalimi znaki, bolečine predvsem v ramenskem obroču tako hude, da rok nisem mogla več dvigniti, nisem se mogla več obleči majice čez glavo, nisem več mogla opravljati vsakodnevnih opravil, ker sem bila gibalno precej omejena. In ker sem se bila prisiljena ustaviiti, kar je zame zelo težko in ker ne maram zdravil in rada pridem stvari do dna, sem začela raziskovati, kako bi si lahko pomagala, kaj lahko sama naredim, da se moje zdravstveno stanje izboljša.
 
Šla k fizioteraapevtki po pomoč. To je bil prvi korak moje novi poti. Pokazala mi je neke, zame precej čudne in premalo intenzivne vaje za moje rame. Potem mi je razložila namen vaj. Izvedela sem tudi, da je zaključila edukacijo prve stopnje AEQ vaj klinične somatike. Najprej precej skeptična, ker zame so vedno pomenile samo “konkretne”, intenzivne vaje nekaj, kar lahko pomaga. Ker nisem imela kaj izgubiti, sem začela raziskovati, najprej s fizioterapevtko in s prebrano literaturo, ki mi jo je svetovala. Ves čas sem bila vztrajna pri izvajanju vaj in moja gibljivost se je začela postopno izboljševati. Tako sem se povezala z Alešem. Po njegovem priporočilu sem se potem udeležila enomesečnih vaj dihanja in nato še eno mesečnih vaj za zgornji del trupa. Ker sem psihoterapevtka in imam nekaj znanja, sem mogoče lažje začela povezovati nastalo situacijo z mojem načinom življenja, mojimi vedenjskimi vzorci in obenem razmišljala kaj lahko drugače, da bom res lahko dihala s polnimi pljuči, da bodo rame zopet postale gibljive in prožne, da se bodo bolečine v kolkih zmanjšale. Potem sem bila še parkrat pri Alešu, individualno.
 
Vsi koraki, ki sem jih ob suportu “AEQ vaj”naredila, gredo v meni želeno smer. Vem, da to še ni cilj, ampak, kot je rekel Nejc Zaplotnik, pomembna je pot, po kateri gremo.
 
Priznam, da ni enostavno, eno so vaje, drugo pa je način življenja, ki ga živimo in kako delati korake v smeri izboljšanja. Hvaležna sem Alešu, da je na tej točki mojega življenja stopil na mojo pot da me pomaga usmerjati. Žal pa delati na tem in spreminjati pa moram sama.
 
Jerica Penko, psihoterapevtka

Preberite še:

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA