Do Aleša me je pripeljala moja stara znanka, bolečina v vratnem predelu hrbtenice. Vedela sem, da je posledica skolioze, a ker so me že v mladosti zdravniki poučili, da je skolioza neozdravljiva bolezen, sem se z njo nekako sprijaznila. Vse dokler niso bolečine postale dobesedno neznosne. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem v solzah zavoljo bolečin pisala Marjanu Ogorevcu in ga prosila, če mi lahko priporoči kakšnega dobrega kiropraktika. Bil je kratek in jedrnat: »Vesna, mislim, da bi bila zate AEQ metoda®, ki jo izvaja Aleš Ernst.« Od tega je devet mesecev in danes vem, da je bil to najboljši nasvet, ki sem ga kdaj koli dobila v svojem 44-letnem življenju. Kajti od takrat se mi je življenje postavilo na glavo. Pravzaprav pa se mi je pričelo postavljati na noge, saj je bilo skoraj od mojega rojstva postavljeno na glavo. Najhuje pa je to, da se tega sploh zavedala nisem. Živela sem v prepričanju, da je moja skolioza dedna bolezen, ki z mojim načinom čustvovanja, razmišljanja in delovanja nima prav veliko. Menda se je moja hrbtenica v mladosti zaradi dednega faktorja, hitre rasti in nošenja težke šolske torbe ukrivila. Fizioterapevti so mi rekli še, naj bom športno aktivna, če pa bodo bolečine prehude, ni greh tu in tam poseči pa kakšnih analgetikih. O povezavi s čustvi ali bognedaj travmami pa nikoli niti besede.

Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko mi je tovrstno povezavo med travmo, umom, mišicami in kostmi predstavil Aleš. Z zanimanjem sem vpijala vsako njegovo besedo in pred mano se je začel odpirati nov svet. Najboljše pri njegovi razlagi pa mi je bilo to, da je lahko prav vsako trditev z igrivo lahkoto, ki je tako zelo značilna za njegovo retoriko, tudi dokazal. Nobene mistike, nobenega tipanja v megli; pri Alešu ima vsak zakaj svoj zato. Če se odločiš, da boš zlagal sestavljanko po tehniki njegove AEQ metode®, si lahko siguren, da te nekje čakajo prav vsi manjkajoči koščki. Od tebe pa je odvisno, ali boš posegel po njih. In že po nekaj obiskih pri njemu se mi je pričelo svetlikati, kako zelo je moja življenjska sestavljanka raztreščena; koščki povsod, samo ne tam, kamor sodijo. Skozi pogovore sem začenjala spoznavati celotno sliko, ki mi je bila do takrat skrita. Nanjo me je opozarjala edino bolečina.

Postajalo mi je jasno, kaj se je dogajalo v otroštvu, da je pripeljalo do skolioze in kakšne mehanizme sem razvila, da sem lahko ohranjala stanje, v katerem sem bila. Začela sem razumevati vse bolj ali manj boleče situacije, v katerih sem se znašla skozi leta in odnose, v katere sem se zapletla. Zaradi aktivnih terapij in vsakodnevnega izvajanja AEQ vaj® so se moje dolga desetletja zaklenjene mišice, za katere zdaj vem, da jih je doletela mišična amnezija, pričele počasi »odklepati«. Z odklepanjem mišic pa so se pričela sproščati tudi moja potisnjena čustva. V praksi je to pomenilo jok, jok in še enkrat jok. Ker sem se že preden sem poznala Aleša aktivno ukvarjala z alternativnimi metodami, me jok ni prestrašil. Bil je dobrodošel, še toliko bolj pa zato, ker je bil pod Aleševim vodstvom vedno »varen«. Za razliko od prej, sem tokrat razumela vsako solzo, razumela sem, kaj jo je sprožilo in zakaj. To se mi zdi neznansko pomembno, saj daje občutek, da imaš vajeti v rokah. In ravno slednje sem doslej najbolj pogrešala pri metodah alternativne medicine – iti v globine lastnih senc in biti hkrati trdno v sedlu; imeti pred seboj jasen cilj in hkrati imeti vse potrebno znanje in razumevanje, kako do cilja priti.

Ni bilo vedno lahko premagati odpor, ki se je pojavljal vsakič, ko sem se odločila misliti, čutiti in delovati izven starih vzorcev. Ni bilo lahko, saj se mi je marsikdaj zdelo lažje pogledati proč kot se zazreti v lastno temo. A čeprav je bilo težko, je bilo po svoje spontano in neizogibno. Kajti po nekaj mesecih izvajanja vaj sem pričela čutiti lastno telo, posledično pa sem pričela čutiti svoje prave potrebe in želje. Previdno in počasi sem pričela odlagati maske. Najprej sama pred sabo, potem še pred drugimi. Bolj kot sem urejala svoj čustveni in miselni svet, bolj se je hkrati z njim urejalo moje zunanje življenje. Nekateri ljudje so se odmaknili, druge sem odmaknila sama. Kopico obveznosti sem opustila, saj sem spoznala, da me nikoli niso v resnici radostile. Radost pa je postala moja pomembna znanka in upam, da bova nekoč najboljši prijateljici. A zdaj vem, da se ne gre zanašati ne na zvezde ne na karmo, usodo ali srečo. Kam bom usmerjala svojo pozornost, čas in energijo, tam bodo sadovi, slednji pa bodo premo sorazmerni s količino vloženega.

Če se ozrem nazaj, zdaj vidim, da me izvajanje AEQ vaj® pravzaprav uči nečesa veliko večjega in pomembnejšega, uči me – izvajanja življenja. Tako kot sem pozorna na gib, sem pozorna na vse, kar počnem. In to počnem z zavedanjem in z občutkom, s pravo mero, brez naglice in nikoli na silo. Naučila sem se, kako zelo zna biti življenje lepše in lažje, če znaš poiskati ravnotežje in ostati v njem. Naučila sem se razmisliti preden delujem, pretehtati preden se odločim. Končno sem se naučila brez slabe vesti odložiti bremena, ki sem si jih vsa desetletja nalagala in vse težje nosila. Najbolj od vsega pa sem se naučila prisluhniti svojemu telesu, ki vedno govori. Ko me zdaj – sicer zelo redko a vendarle, z bolečino opozori, še kako razumem, kaj mi želi povedati. Ker razumem, lahko zadevo sprejmem in potem tudi spremenim.

Aleš, neizmerno sem ti hvaležna, da si mi pokazal, kako s AEQ vajami® urediti svoje svetove: čustveni, miselni in fizični. Zdaj vem, da le ko so vsi trije urejeni, lahko govorimo o pravi svobodi.

Vesna Žist, Napoli, Italija