Samorazumetje telesa po poškodbi

Poškodba je običajno posledica dovolj močne in dolgotrajne preobremenitve, da privede do izgorelosti ter prekinitve preobremenitve. Poškodba, sploh če se ponavlja, nam ponuja odgovor na to, česa kljub močni volji in jasnemu motivu ne delamo dovolj učinkovito ali to počnemo z očitno napačnim namenom.

Vse v življenju deluje po sistemu potreb in želja, ki se pojavljajo, ter njihovega zaznavanja in zadovoljevanja. Če je potreba ali želja dovolj močna, se naša pozornost usmeri v  njeno izpolnitev oziroma uresničitev. Tako usmerjena pozornost sproži in ustvari niz dejanj, ki sčasoma omogočijo izpopolnitev potrebe ali uresničitev želje.

Težava nastane, če zaradi izgube jasne povezave med mišicami in zavestjo v zavest ne dobivamo več realnih senzornih podatkov in pomanjkanja zavedanja dejanskega stanja niti ne opazimo. To nam lahko nekaj časa celo ustreza, saj nas telo manj ovira pri doseganju želenega hitreje ali pogosteje, kot je telesno mogoče. Omogoča nam, da presežemo telesne zmožnosti tudi takrat, ko po tem ni dejanske in smiselne potrebe. Tako treniramo, tudi ko smo utrujeni, jemo, tudi ko nismo lačni, in vedno bolj živimo kot odvisnik od izčrpanosti in utrujenosti, ki ne more zaspati, če se ni dovolj izčrpal tako ali drugače.

Spoznanje, da je mogoče tudi pri polni zavesti nerealno čutiti sebe, nam omogoči razmišljanje, kako na učinkovitost doseganja cilja in izboljšanje kakovosti življenja vpliva stanje, ki ga v AEQ metodi imenujemo senzorna amnezija. To nam omogoči ustvarjanje potrebe in želje, da bi stanje, ki se ga prej niti nismo zavedali – temveč smo se zavedali samo neželenih posledic izgube notranje komunikacije –, z učenjem metode ozavestili. Urejenost in učinkovitost, ki se z AEQ vajami in logiko izboljšujeta, nam omogočata boljše in stvarnejše občutenje potreb in želja in njihovo določanje.

Boljša definicija cilja olajša njegovo doseganje. Omogoči nam boljše zavedanje trenutnega položaja, počutja ter sposobnosti. Boljša definicija izhodišča in cilja omogoči trenutno najbolj učinkovito in od našega trenutnega znanja odvisno najlažjo pot do cilja. Zavedanje počutja ter sposobnosti omogoči izbiro najprimernejšega načina, kako priti do cilja, kot tudi točnejšo določitev manjkajočega znanja in sposobnosti za izpolnitev trenutno nedosegljivih želja.

Vse to nam, čeprav si na prvi pogled ne bi mislili, omogoča poznavanje načel AEQ metode in razumevanje logike AEQ vaj. Bolj učinkovito in premišljeno doseganje ciljev spremeni naša merila, želje in strahove ter omogoči večjo drznost, širino in uspešnost.

Enako velja za odpravo vzrokov za poškodbo, ki nam je preprečila športno aktivnost. Bolečina ima podobno funkcijo kot lakota. Potreba po odpravi bolečine preusmeri pozornost nase in vodi v usklajenost z namenom, da jo odpravimo. Ker AEQ metoda veča razumevanje vzrokov in sposobnost, da začutimo stanja bolečine, lažje natančneje določimo, zakaj nas boli, kaj je treba spremeniti in kako, kar povzroči dovolj dobro usklajenost dejanj in mišljenja. Vse to poveča urejenost mišičnega tonusa, s čimer zmanjšamo entropijo, nato pa odpravimo vzrok za bolečino kot tudi bolečino samo. Poznavanje tega sosledja je zato pomembno za učenje AEQ vaj, saj učinkuje na zmanjševanje senzorne amnezije in nam omogoči primerno prepoznavanje informacijskega vakuuma pri potrebi po odpravi bolečine. Omogoči tudi primerno usklajenost dejanj za dosego cilja, zaradi katerega gibe izvajamo.

Opazimo lahko pomanjkanje usklajenosti, pravočasnosti in sposobnosti biti sproščen, tudi ko nismo močno utrujeni. Spoznamo lahko, kateri so pravi motivi, da se ukvarjamo z določenim športom na določen način, saj napačen motiv ne omogoča dosega želenega rezultata brez pretirano pogostih poškodb in psihičnih težav.

Poškodbo lahko razumemo tudi kot obliko telesne depresije dejavnosti, ki je nastala zato, da lahko stopimo korak ali dva nazaj in namesto drevesa vidimo gozd, ki nam je bil pred poškodbo neviden, saj nas je v neprimerno športno aktivnost dejansko vodila podzavestna potreba po izražanju nakopičene energije iz telesa tako, da to ne sproži neželene reakcije okolice, pred katero bi bili naučeno nemočni in nebogljeni. Strah pred tem ustvarimo predvsem v otroštvu, sploh če živimo v družini, ki deluje na način in v odnosih, ki pri otroku ustvarijo stanje toksičnega stresa, ki ga sam brez pomoči in razumevanja odraslih ne more urejati, ne glede na to, kako avtentično in jasno se izraža.

V tej nemoči nam ne preostane drugega, kot da omejimo in popačimo zaznavanje dejanskega stanja v sebi in okolju, od katerega smo bili ali pa smo še odvisni, in tako razvijemo in ohranjamo stanje senzorne amnezije, ki ga obdržimo dovolj dolgo, da postane kronično in preneseno v podzavestni del velikih možganov, kjer ostane aktivno tudi po tem, ko se telesno razvijemo in osamosvojimo. Zato obdržimo priučeno nemoč in odpor do določenih oblik samoizražanja in potrebo, da neizraženo energijo usmerimo v tla skozi tekaške copate, pedale ali brcanje žoge, saj nismo smeli protestirati ali z brco pokazati sovraštva do tistih, ki bi nas morali brezpogojno ljubiti in varovati ter razumeti. Ali pa udarjamo po vodi, ko plavamo, in tako brez negativne reakcije okolice izvajamo gibe, ki so nam bili v otroštvu odsvetovani ali prepovedani, ko nismo smeli zaloputniti z vrati ali pa udariti tistega, ki nas je prizadel, žalil ali zlorabljal.

Žoga tako pogosto nadomesti kamen, ki bi ga v besu vrgli v nekoga, ali klofuto, ki bi jo upravičeno primazali očetu ali materi, ko se do nas vedeta, kot da nas ni, ali pa se obnašata otročje in nezrelo in od nas pričakujeta, da urejamo njune odnose.

Jasen in resnicoljuben razmislek o dejanski povezanosti znotraj nas nam lahko zelo pomaga dopolniti in spremeniti odnos do gibanja in zmanjšati ujetost v kronični zakrčenosti, potrebni za ohranitev iluzije, od katere je bilo odvisno naše preživetje v preteklosti, in tako zmanjšamo ali preprečimo vrnitev poškodbe in odklonitev telesa, da še naprej izpolnjuje naše nerealne potrebe s pretiravanjem v športu ali delu.

 

Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje

Pogost vzrok za težave s sklepi pri športnikih sta senzorno motorična amnezija (SMA) in previsok mišični tonus, ki onemogoča pravilno gibanje medenice in telesa.   Od rojstva naprej se učimo uskladiti delovanje mišic med gibanjem. Ta usklajenost je evolucijsko pogojena. Ob rojstvu je vsakomur dodeljen določen potencial in otrok se ob gibanju nenehno uči nadzorovati mišice ter tako napreduje v okviru svojih zmožnosti. A njegova mišična moč se šele razvija, zato z voljo in trudom ne zmore doseči več, kot bi želel.   Dvig koordinacije omogoči večjo učinkovitost, kar je prijeten občutek. Nasprotno pa manj učinkovito gibanje, ki je posledica slabše koordinacije, poraja neprijetno občutje, in če to traja dlje, postane boleče. Tudi otrok se pri učenju ravna po načelu prijetnega, sploh ker mu to sporoča okolje. Če je gibanje neprijetno, želi bodisi spremeniti bodisi prekiniti neko dejavnost. Ker pa ohranitev prijetnega občutka učinkovitost dviga razmeroma hitro, otrok usvoji usklajenost mišic za določen gib. Zato je otroško gibanje lahkotno, igrivo in že na pogled prijetno.  

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA