Refleks ima, tako kot vsak biološki proces, čutno zaznavno in gibalno komponento.
Kadar nam preide v navado – postane nehotena reakcija, to pomeni, da smo izgubili zavestni nadzor nad določenim gibom ali vrsto gibanja in zavedno ter čutno zaznavanje tega istega giba ali gibanja. Takemu stanju pravimo senzorno-motorna ali čutno-gibalna amnezija in je pri človeku vsesplošno prisoten pojav, ki nastane kot posledica dolgoročne izpostavljenosti stresnim dejavnikom predvsem pomanjkanju časa in prevelikem pritisku ter odgovornosti. Neprestana izpostavljenost ponavljajočim stresnim dražljajem povzroči izgubo zavestnega nadzora nad večjimi sklopi mišičja v telesu. Pogosto do največje izgube nadzora pride pri mišičju osrednjega dela telesa, med medenico in prsnim košem.
Ko pa postane senzorno motorična amnezija premočno aktivirana se želja po pendikulaciji vedno manjša in počasi izgine. Za razliko od živali, ki imajo nagonsko potrebo po njej, da ostanejo pripravljeni za hitre in učinkovite gibe pri ljudeh živečih v industrijski družbi temu ni tako. Močno aktivirano senzorno motorno amnezijo (SMA) uspešno odpravimo le z somatskim pristopom gibanju, ki spet aktivira zavestni del možgan za kotrolo in občutenje gibov ter se tako zavemo pomanjklivosti in jo lahko odpravljamo. S tem postopoma odpravimo SMA. Pri močnejši amneziji je pa potrebna aktivna terapija ki ima še bolj močan učinek na povečanje zavedanje telesa in nadzora nad mišicami.
Osnovni namen AEQ metode® je povečanje urejenosti (reda) pri krajšanju in daljšanju mišic, ki sodelujejo ali bi morale sodelovati pri gibu z posebnim pristopm do njihovega izvajanja ter dovolj razumevanja da ego ta pristop sprejme in redno uporablja. Mišice v gibu sodelujejo na dva načina: s krajšanjem (kontrakcija) in daljšanjem (sproščanje). Pri vsakem še tako majhnem gibu bodo vse mišice morale sodelovati usklajeno in gib izvesti urejeno ter učinkovito. To je mogoče le, če ni prisotne večje senzorno-motorične amnezije.
Naloga možganov je, da mišice vodijo v pravilen gib s tem, ko usklajujejo njihovo sodelovanje v gibu. Zato je potrebno dovolj dobro čutenje stanja mišic v zavestnem delu uma. Možgani tako v somi ustvarijo določen in potreben red. Skladno s stopnjo urejenosti lahko izvajamo bolj ali manj kompleksne gibe. Gib izvedemo lahkotno, neboleče s prijetnim občutkom in brez odpora, če naša zmožnost – urejenost – kompleksnosti nekega giba ustreza. Če pa gib zahteva urejenost in stopnjo nadzora, ki jo naš živčno-muskulaturni sistem ne obvladuje , pa občutimo strah, odpor in potrebo po premagovanju naših meja z namenom, da bi gib vseeno izvedli. Tega pri otrocih skoraj nikoli ne vidimo, saj ne izvajajo gibov, na katere še niso pripravljeni, ampak ostajajo v območju prijetnega, ki jim kaže meje trenutnega znanja. Otroke v odkrivanje veščin vodi radovednost, ki jim omogoča počasno progresivno povečevanje znanja brez borbe in premagovanja samih sebe. A kljub navidezni počasnosti otrokovega pristopa, da bi izboljšal razvoj novih veščin, njegovo učenje privede do napredka, ki pa ga odrasli ne zmorejo doseči niti s pridnostjo, trudom in premagovanjem samega sebe. Sploh če primerjamo dolgoročen vpliv pridobljenega skozi igro pri otrocih in relativno hitro izgubo skozi trud pridobljenega pri odraslih.
Ta izguba urejenosti, ki se zgodi navkljub človekovi pridnosti, in izguba volje, časa in pozornosti do potrebnega učenja privedeta do vedno večjega nereda med krajšanjem in daljšanjem mišic, ki v gibu sodelujejo. Zaradi postopne izgube urejenosti izgubljamo kompleksnost pri gibanju, postajamo čedalje bolj okorni, trdi, neučinkoviti in betežni. To s časom čedalje bolj čutimo in nas bolj in bolj ovira; gibanje postaja nadležno in nekaj, kar moramo izvajati. Stanje lahko spremenimo na bolje samo skozi učenje gibanja s poudarkom na več občutka, pozornosti in nadzora z namenom višje ureditve gibov s pomočjo AEQ vaj®. Posledično nam je gibanje v večje veselje in užitek in si ga bolj želimo.
Vedno boste lahko opazili, da ima oseba z neurejenim gibanjem nered tudi na ostalih področjih svojega življenja, sploh pri obvladovanju čustev. Posledica so lahko napačne odločitve, z njimi pa gre z roko v roki slabo, nenadzorovano, pogosto avtomatizirano gibanje.
To zmanjšanje urejenosti gibanja imamo lahko pod nadzorom le, če smo dovolj pozorni na svoje gibe in pripravljeni na učenje pravilnega gibanja. Pravilo je, z manj dela in več razmišljanja doseči boljši rezultat.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja
Izkušnja razumevanja vpliva SMA na življenje Teje Logar:
Jaz in senzorno motorna amnezija
SMA je tudi moja dobra znanka. Relativno nova, a navsezadnje vse bližja, kajti do tedaj, ko sem se prvič udeležila delavnice AEQ, je bila le moja popolnoma nepoznana in zato izjemno nadležna spremljevalka, za katero nisem niti vedela, da je vse pogosteje in v čedalje v večjem obsegu prisotna v mojem življenju. Čutila sem močnejše in pogostejše bolečine, ki pa jih nisem niti jasno opredelila niti razumela. Kaj šele, da bi jih sprejemala ter spreminjala odnos do njih in same sebe – da bi pojenjale. Nikakršnega znanja in vedenja o SMA nisem bila imela, kljub temu, da sem že od desetega leta zaradi bolečin v križu, kolenih, ramenih bila deležna pomoči maserjev, fizioterapevtov in terapevtov alternativnih metod, ki so po svojih najboljših močeh vlagali trud, da bi mi bilo lažje.
Danes razumem, da AEQ metoda® vpeljuje pristope za izboljšanje učinkovitosti gibanja, s tem pa omogoča lahkotnost bivanja, kar se odraža v zmanjševanju bolečin; za mnoge od njih šele ta metoda zna pojasniti vzrok in poiskati rešitve. Ob učenju AEQ metode postaja SMA moja prijateljica, saj spoznavam, zakaj je že pred časom začela zavzemati vse več mojega telesa ter v določenem trenutku ustavila moj previsoko leteči ego. Ta je nežno žensko telo spremenil v vzdržljiv, brezčuten in brezčustven stroj in ga že do tridesetega leta zlorabil do nepopravljive škode.
Če dobro pomislim, sem po desetih letih treningov badmintona ta šport opustila zaradi razmer v klubu in se lotila teka na dolge proge – ljubiteljsko. Poleg tega je bilo to tudi obdobje, ko se je naše družinsko življenje zaključilo, saj sta se starša pri mojih sedemnajstih letih razšla in z dve leti starejšo sestro sva se bili prisiljeni prehitro osamosvojiti. Jasno je, da so se negativna čustva v meni že od rane mladosti kopičila, vrtinčila in povzročala presežke energije, ki pa jih nisem smela izražati drugače kot skozi gibanje, kar so starši in družba dopuščali; torej odprt je bil le ta ventilček, ki pa je lahko sprostil le del pritiska, preostalega je moralo telo zadržati z zakrčitvijo mišic. To je pravzaprav značilnost odličnjakinj in pridnih deklet.
Tek je bilo nekaj novega v mojem športa polnem življenju, saj sem se po debelosti v prvih šestih razredih osemletke odločila drastično shujšati in pri popolni postavi tudi ostati. Vse to mi je uspevalo s hribolazenjem, jahanjem, ekstremnim kolesarjenjem, trim tekom, sprehodi, plavanjem, smučanjem, tekom na smučeh … Pri približno dvaindvajsetih letih sem opazila, da me po teku boli križ in enostavno nehala teči. Športov, s katerimi sem se imela priložnost ukvarjati, je bilo še precej in s štiriindvajsetimi leti sem se podala v alpinizem. Temu so sledili ekstremne turne smuke, ledno plezanje in kajakaštvo na divjih vodah. Akciji, ki je odvračala mojo pozornost od vse bolj togih, zakrčenih in bolečih mišic predvsem v predelu medenice, ni bilo konca. Pomena počitka, regeneracije in sproščanja mišic (kaj šele pomena njihovega daljšanja pod nadzorom zavesti) ni poznal nihče.
Zaradi privlačnega videza, vedre narave in vedno nasmejanih lic sem razvijala tudi izjemno samozavest, samozadostnost ter visoko samopodobo, kar danes razumem kot obrambni mehanizem zaradi pomanjkanja prave pozornosti, nežnosti in pohval v otroštvu. Teh sem bila lačna, kljub temu, da sem že dve leti pred vstopom v osnovno šolo znala pisati in računati ter se zanimala za naravo in tehniko. Tako sem svoj ego ob spodbudi svojih oboževalcev le še napihovala vse do takrat, ko je počil skupaj s sprednjo križno vezjo v kolenu pri turnem smučanju. Zaradi čedalje bolj togega telesa so bili potrebni vse močnejši impulzi, da sem jih sploh zaznavala. Vse to je bila posledica tako čustvene potlačitve kot prekomernih fizičnih naporov. Ti so bili nekakšen izhod, kajti zaradi močnih energijskih napetosti, bi lahko še zblaznela.
S pomočjo športov sem lahko ubežala realnosti. Doma se nisem počutila dobro, kajti na odnose staršev nisem mogla vplivati. Dom je bil tam, kjer sem bila razdražena, jezna, a hkrati nemočna in zato prisiljena vsa čustva zadrževati v sebi; celo pozitivna. Kako neki se je to lahko zgodilo prav meni? Strah ob streznitvi, soočenju z realnostjo, je bil prisoten le malo časa, s podporo prijateljev in zdravstvenega osebja, ki mi je ulilo upanja in poguma, sem se že čez noč po poškodbi prelevila v pravo herojko in nadaljevala svoje pohode pod vodstvom ega tudi v času preiskav in čakanja na operacijo. Si lahko predstavljate neravnovesje v telesu po poškodbi, ko sem še šepava trenirala do te mere, da sem izsilila visoko fizično pripravljenost.
Enako je bilo tudi po operaciji; po šestih mesecih sem s hokejskim ščitnikom ter z elastičnim povojem že plezala po zaledenelih slapovih. Devet mesecev po operaciji, sem odpotovala na enomesečni treking v Nepal. Preziranja bolečine oziroma napačne interpretacije le-te so me učili vsi strokovnjaki, h katerim sem se zatekala po pomoč. Čutila sem, da telesno vse težje sledim željam in zahtevam uma – vendar se mi je to glede na leta in »brezhibno«, močno in vsemogočno (danes vem, da hudo ranjeno) telo zdelo popolnoma nemogoče, nesprejemljivo.
Zato sem kljub bolečinam v ledvenem delu hrbtenice, kljub neenakomerno razvitim mišicam na operirani nogi in še nekaterim hibam, kot so bili otiščanci in omrzline, odstranjeni nohti na nogah nadaljevala in celo stopnjevala svojo fizično pripravljenost. Vse to je bilo mogoče z nabavljanjem izpopolnjene profesionalne opreme. Vemo, da oprema postaja vse bolj kompleksna, zaslepljeni potrošniki pa jo plačamo ne glede na to, koliko je vredna, da bi se le znebili nadležne bolečine. Tako me je ego inovativno pripravil do ignoriranja bolečine, telo pa je za poskus sledenja njegovim željam in potrebam plačevalo vse višjo ceno. Česar se nisem zavedala.
Nekaj časa sem tak sistem v sebi še uspela ohranjati s pomočjo energije, pozornosti, pomoči drugih ter boljše opreme, saj sem bila prepričana, da je edino prav, da svojo energijo namenjam vse višjim višinskim razlikam pri vzponih in smukih, vse težjim ocenam kopnih in lednih smeri, premagovanju vse strmejših klancev z bolj in bolj obteženim kolesom. In seveda ohranjanju svojega namišljene podobe neranljive, najpogumnejše, najbolj vzdržljive, najbolj privlačne ekstremne športnice. Kar v resnici nikoli nisem bila, a podoba, ki sem si jo ustvarila ob pomoči drugih, me je popolnoma zaslepila.
Končno je telo popustilo, zdrs medvretenčne ploščice me je ustavil. Plačala sem ceno za napore, utrujene, zakrčene, nikoli primerno regenerirane mišice, ki so morale zadrževati toliko pritiska, povzročenega s stalno prisotno zavestno in podzavestno jezo. Cena za vso ignoranco, nevednost in brezmejno fantazijo v obliki sesute hrbtenice me je osvobodila iluzij. Pristanek je bil trd, a nujen za preživetje. Zanimivo je, da sem se z vsako skorajda smrtno situacijo, v katero me je do tega odločilnega trenutka pripeljal neustrašni ego, lahko pobahala pred svojo družbo in tako dobila spet nov zagon za še in več. Večkrat me je zasul snežni plaz, po nesreči sem plezala dolg vertikalen 60-metrski raztežaj v smeri v zaledenelem slapu brez vsakršnega varovanja, poleg mene so padali kubiki ledu, smeri sem opravljala s hokejskim ščitnikom kmalu po operaciji kolena ali pa se podajala vsak dan na turne smuke kljub temu, da prstov brez nohtov (ki so mi jih odstranili zaradi močnega brca v skalo) nisem mogla odeti v nobeno obuvalo, razen v odprt poletni sandal. Po tokratni izkušnji pa ni bilo drugega, kot spoznanje, z mano je konec do nadaljnjega,. če sploh še kdaj.«
Danes razumem, da dvig vode iz korita, ki ga izvedemo pravilno s polno pozornostjo in nadzorom nad gibi, ne pomeni tveganja za hernijo diska. Za to poškodbo in vse bolečine je vzrok v SMA, ki me je na nered v meni z bolečinami in manjšimi poškodbami opozarjala 15 let. Kazala mi je sovražen odnos mojega ega do telesa; me ujela v mrežo kronično napetih mišic ter mi nerealnen odnos vse bolj oteževala. Vsemu temu nisem znala prisluhniti. Vzgojena sem bila kot borka, ne glede na to, proti komu ali čemu se borim (proti situaciji v družini, sestri, sebi, klancem, plezalnim smerem, mrazu, poražena nisem smela biti, če pa že, poraza nisem smela priznati).
Borila sem se tudi z bolečinami, a tak način ne vodi v rešitev, saj borba vodi v razmišljanje, da se bolečine lahko znebimo tako, da se znebimo sebe, svojega življenja. Druga možnost je, da se sprejmemo takšne, kot smo. Odločila sem se živeti in iskala načine, kako naprej. Očitno je moralo preteči toliko časa in sem morala skozi mnogo spoznanj o (ne)učinkovitosti raznih pristopov. Poškodba hrbtenice in druge so me oddaljevale od življenja.
Spoznavati sama sebe in svoje realno stanje sem začela na prvi delavnici AEQ metode®, na katero sem se prijavila zgolj za zabavo – za družbo svojemu prijatelju. Tako sem počasi začela spoznavati vzroke in posledice SMA, mehanizme in logiko, ki omogočajo zmanjšanje SMA, nove zakonitosti življenja in smisel svojega obstoja. Za to je potrebno stopanje po novi poti, poti, ki jo kaže logika AEQ metode®. Omogoča mi drugačno zavedanje sebe in okolice, spremenjen odnos do sebe in okolice in vse bolj spoznavam, da je to mogoče le z znanjem in učenjem. To poteka ob izboljševanju selektivne propustnosti telesa, ki omogoča, da telo na podlagi zaznav v sebi in okolici ustvarja občutke, ki jih je ego sposoben občutiti in razumeti bolj jasno in pravilno ter se na podlagi teh učiti o sebi.
Z dovolj pogostim izboljševanjem delovanja lastnega sistema, z zbliževanjem uma in telesa, je mogoče ustvarjati v sebi red. Sklope mišic in dele telesa, ki jih ne čutim in torej nimam nad njimi nikakršnega nadzora, lahko tako ponovno ozavestim. Tako dosegam višjo urejenost, ki vodi v zmanjševanje SMA in posledično lepše, kakovostnejše življenje – tukaj in zdaj.
Teja Logar, Ljubljana