NAČRTOVANJE DNEVA (1/3)

Pomanjkanje časa otroke utesnjuje, načrti vsakodnevnih obveznosti pa puščajo malo prostora za razvoj. Kot je pomembno, da otrokom pustimo, naj si sami določijo čas za lenarjenje, brezdelje in brezciljno gledanje v zrak, za vedno ponavljajoče se dogajanje, so v poteku dneva pomembni tudi obredi in rutine. Pomenijo bližnjice in avtomatizem, oblikujejo navade, ki zagotavljajo varnost in zanesljivost ter povezujejo svobodo in red. Rutine omilijo zmedo in težave vsakdana. Skupno dogovorjena pravila in zaporedje dejavnosti preprečujejo prepir in izbruhe jeze ter omogočajo dogovore in posledice.
 
Rutine in obredi učinkujejo ustvarjalno: družinskim članom omogočajo, da se v težavnih okoliščinah umaknejo k poprej dogovorjenim pravilom in poteku vsakodnevnih dejavnosti. Vsi udeleženci morajo vedeti, pri čem so. Za otroka imajo izoblikovani, izvajani in živeti obredi številne prednosti: navade izoblikujejo spretnosti, otroke usposobijo, da so kos najrazličnejšim okoliščinam, v katerih se znajdejo. Obredi in rutine dajejo otroku gotovost in samozavest ter ga opogumljajo, da se zanaša na lastne sposobnosti. Otroku kažejo poti, kako naj se osamosvoji od drugih, da bo avtonomno iskal lastne rešitve.
 
Otroci potrebujejo natančno določen potek dneva, ki nima nič opraviti z načrtovanjem obveznosti s pomočjo terminskega koledarja. Potrebujejo ponavljajoče se trenutke, npr. vstajanje, zajtrk, dejavnosti zunaj doma, kosilo, obrede pred spanjem, da bi vzpostavili notranjo uro, ki ustvarja enotnost iz linearnega časa, npr. točnosti, vnaprej danih časovnih struktur in iz časa, ki si ga sami določijo za lenarjenje, brezdelje in brezkončno ponavljanje.
 
Družine bi morale zase izoblikovati svoje obrede: k temu sodi začetek dneva z jutranjim zajtrkom, večerni obred, pravljica pred spanjem, medsebojno ljubkovanje, nežnosti in zaupnost. Potek dneva potrebuje začetek, ki sc ga veselimo, in zaključek, ko je “vzgojno-servisni” program staršev končan. Kajti starši potrebujejo čas zase, za sprostitev, za pogled vase, da prenovijo svoje moči in sc najdejo.
 
Starši imajo pravico do svojega časa in svojega prostora, in to predvsem zvečer. To pravico morajo zahtevati od svojih otrok. Seveda je pozornost potrebna v bolezni, v stresnih okoliščinah, pri stvarnih in socialnih strahovih. To je samo po sebi umevno. Tu pa bi rad opozoril na prizore, ki jih izzovejo otroci, da bi podaljšali čas, ki ga starši namenjajo njim, čas, ko se z njimi ukvarjajo. “Še sem žejen.” — “Še sem lačen.” — “V sobi je krokodil.” Če otroci tako tiranizirajo starše in pritiskajo nanje, in otroci poznajo psihološke trike, s katerimi starše “spravijo na kolena”, potem je pomembno, da starši mirno in odločno opozorijo na dogovorjena pravila.
 
Obenem pa velja tole: če si starši vzamejo čas zase, pomeni, da imajo tudi otroci pravico do svojega prostora in časa, na primer popoldne, ko lahko izživijo svoje želje in potrebe po dolgočasenju, brezdelju, brezkončnih ponavljanjih in raztresenem gledanju v prazno, ne da bi jim dobronamerni odrasli karkoli očitali.
 
Otroci potrebujejo pravila, od kdaj naprej je dnevna soba zanje prepovedan prostor, od kdaj naprej je njihova soba edini prostor, kjer se lahko zadržujejo; starši se morajo prav tako zavedati, da je otroška soba tudi zanje prepovedan prostor, če otroci to želijo.
 
Dogovor, kdaj je treba iti spat, še ne pomeni, da morajo otroci takoj zaspati. Potrebe otrok po spanju so različne. In če se otroci od določenega trenutka naprej ne smejo več prikazati v prostoru, kjer se zadržujejo starši, ne pomeni: “Če ste v svoji sobi, morate spati! Če si otrok vedno znova želi vstati, ga lahko vprašate, kaj bi rad prispeval k temu, da ostane v svoji sobi: en otrok potrebuje malo luči, drug parado zbranih plišastih živali, tretji hoče prelistavati knjigo, četrti bi svoji lutki rad pojasnil potek dneva, peti prisluškuje duhovom in se mu zdi dolgočasno, da pravili ni šesti se s svojo sestro pogovarja o tem, kako bosta naslednji dan razjezila starše, sedmi bi morda rad v posteljo k staršema in se privil k njima.
 
Ko to pripovedujem na nekem izobraževalnem posvetu za starše, gospod Kranjc meni.: “Toda ko svojemu sinu dovolim, da si določi čas za spanje, nikoli ne zaspi in je zjutraj vedno neprespan. In potem pride to na dan v šoli. Obiskuje tretji razred in se ničesar ne nauči. In nato imam težave z učiteljem.
 
Otroci preizkušajo meje. In postavljanje meja pomeni, da jim omogočimo izkušnje z mejami. Če jim zgolj povemo, da premalo spanja ni “dobro zanje”, je to preveč nejasno; le ko čutijo, kaj pomeni neprespanost, doživijo telesno izkušnjo in so potem morda pripravljeni, da v prihodnje ravnajo drugače. Šele tedaj, ko je otrok neprespan, se lahko z njim o tem pogovarjamo.
 

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA