ZMERLJIVKE IN KLETVICE

Petletna Lucija pride iz vrtca, veselo si prepeva, stopi k materi in iznenada reče: “Svinja! Svinja! Svinja!’’ Potem pogleda svojo mater; ta se kratko zasmeji, nato pa povsem odločno in prijazno meni: “Lucija, sleci si plašč. Kosilo je pripravljeno. ”

Lucija gre in se vrne. Obedujeta. V naslednjih štirih dneh se Lucijin obred s “svinjo ” in materin odziv nanj še večkrat ponovita. Zvečer naslednjega dne Lucija takoj po večerji izjavi: “Teknilo je, ti svinja!” Mati čisto odločno odvrne: “Tako se ne govori!” Lucija pa jo čisto veselo dopolni: Svinja se ne govori! ” Ta stavek nekajkrat igrivo ponovi. Mati malce kislo izdavi: “Lucija, prosim! ” Lucija postane nejevoljna, nato pa rahlo zadržano meni: Toda tudi očka kdaj to reče. ” Mati obotavljivo prizna: “No, to se mi tudi ne zdi v redu!” Tedaj se Lucija nasmehne, rekoč: “In očka je veliko večji od mene. Če on tega ne ve … “

Zmerljivke in kletvice otroke močno prevzamejo, z njimi in prek njih preizkušajo normativne meje in medčloveške načine vedenja. Čim manjši so otroci, tem manj si lahko predstavljajo, kaj pomenijo besede, ki sojih slišali večinoma iz ust starejših otrok ali odraslih; besede, ki zvenijo skrivnostno, besede, s katerimi očitno lahko nekaj dosežemo. Otroci prevzamejo izraze, jih nato postavijo v njim znano zvezo in preračunajo učinek: čim bolj buren je odziv staršev, tem bolj otroci slutijo, da so zadeli v polno. Kletvica hitro najde pot v njihov vsakdan, na njihovo veselje in na jezo odraslih.

Pretirano burni začetni odzivi niso primerni, vendar pa tudi moralne ocene ne pomagajo.

Šestletni Valter ozmerja svojo štiriletno sestrico: “Ti psica!” Sestrica mu vrača: “Ti žival… žival… prašeč! ”

K njima pristopi oče in zelo ostro nastopi: “Valter, kaj takega ne govorimo! ”

“Zakaj?”

“Kerje to grda beseda!”

“Kako to? Ali je to nekaj takega kot sranje ali svinja? ” “Valter!” Oče je ogorčen.

Otroci slutijo, kako silen učinek imajo kletvice. Ne zavedajo pa se niti njihovega pomena niti učinka, zato ravnajo nezavedno, včasih pa tudi namerno, s preiskušanjem.

Na začetku seje Lucijina mati primemo odzvala. Ni se menila za vedenje svoje hčere, ni ga niti moralno ovrednotila, niti ni spraševala po tem, od kod ji ta beseda. Takšna vprašanja otroke hitro spravijo v obrambni položaj. Za to krivijo druge otroke. To pa jim ne pomaga, da bi spremenili svoje navade, to storijo kvečjemu ob prisotnosti tistih oseb, ki kletvice obsojajo.

Če z ignoriranjem zmerljivk in kletvic ne odpravimo, potem je treba ukrepati; sicer bi spregledanje in preslišanje potrdila Lucijo v njeni izzivalni prekoračitvi meje in jo spodbudila, da s tem nadaljuje. Lucija bi si ignoriranje morda razlagala kot ravnodušnost in bi z njim nadaljevala tako dolgo, dokler ji mati ne bi postavila meje.

Pomemben pa je način, kako sc mati odzove na Lucijino izzivanje. Medtem ko ji mati odgovori na neosebni ravni, ponudi svoji hčeri priložnost, da vplete lastne izkušnje in opažanja – “Toda tudi očka kdaj to reče!” Primerno pa bi ravnala, če bi ji rekla: “Tega nočem slišati!” ali pa: “Nobena svinja nisem!” In na Lucijino vprašanje “Zakaj?” bi lahko odgovorila: “Čutim se prizadeta.” Pri tem nesoglasju pa je odločilno, da mati Lucijo negativno ocenjuje zaradi njene izbire besed in je ne ocenjuje negativno kot osebo. Treba je torej razločevati med kritiko dejanja in kritiko razvijajoče sc osebnosti. Lucija mora doživeti občutek, da sme izživeti vse osebnostne poteze, tudi tiste, ki jo vodijo v prekoračitve meja. Lucija pa mora potem vzeti v zakup to, da se ji postavijo meje in da občuti posledice.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA