Štiriletni Martin pride v dnevno sobo; žejen je in rad bi pil. Mati vstane in oba odideta v kuhinjo.
“Bi rad pomarančni sok? ” Martin pokima, mati pa mu nalije kozarec soka. “Izvoli, popij. ”
“Nočem, rad bi mleko. ”
“Lahko bi takoj povedal.” Nalije mu mleko.
Martin prime kozarec mleka, nastavi ga na usta, naredi požirek in pravi: “Ne maram ga, kislo je. ”
“Mislila sem, da si žejen. ” Materin glas je vse bolj jezen. “Saj tudi sem.”
“Kaj bi torej rad? ”
Martin kratek hip premišljuje. “Češnjev sok!
Mati gre k polici in vzame češnjev sok.
“Nočem te steklenice, hočem tisto zraven.
“Saj je vendar enaka.”
“Enaka je. ”
“Ne!”
“Zaradi mene! ”
Mati postavi to steklenico nazaj in vzame naslednjo. “Tako, zdaj je pa dovolj.” Natoči mu češnjev sok.
“Daj mi pomarančni sok; mislim, da je boljši. ”
“Martin, ponorela bom. Zdaj je pa res dovolj! “glasno – vpije. “Popij ta sok!” V roke potisne kozarec.
Popije požirek, kozarec postavi nazaj in smejoč odide iz kuhinje, v kidanji pa živčna mati tiho stoka predse: “Vsakokrat ta živčna vojna! Ampak res vsakokrat!
Tako pri pijači, hrani, oblačenju ali igračah, da o drugih vsakdanjih okoliščinah niti ne govorimo, je vedno več otrok, ki imajo težave z izbiro; dolgo stojijo pred garderobno omaro in se niso sposobni odločiti: odločitev je zanje prezahtevna. Zjutraj se morajo odločiti, kaj bodo jedli za kosilo, opoldne pa o tem nočejo nič več slišati. Naj je spoštovanje otrokovih želja in potreb še tako nujno, moramo te upoštevati otrokovi starosti in okoliščinam primemo. Tožbe mnogih staršev, da se vsak še tako nepomemben in nedolžen primer, kot je npr. izbira pijače ali obleke, kmalu spremeni v “pravo živčno vojno”, kažejo, da so mnogi otroci preobremenjeni z vzgojnim zgledom samostojnosti, še posebno takrat, če za takšne primere ne obstajajo nobeni dogovori in pravila. Ustrezna negotovost v vedenju je znak za to, da so otroci prezgodaj soočeni s preširokimi mejami.
Če odločitve ne temeljijo na zanesljivih pravilih, obvezujočih mejah in dogovorih, se otroci čutijo prepuščeni samim sebi, čutijo vznemirjenje. Otroci prav tako potrebujejo podporo in vzpodbudo svojih staršev, kot morajo biti pripravljeni dejavno sodelovati pri reševanju težav.
Kdor otroke nenehno preobremenjuje, to velja celo tedaj, ko “še tako dobro” mislimo, jih utesnjuje in nehote povzroča njihovo nesamostojnost. Otrokom olajšamo težave pri izbiri tako, da jih pustimo izbirati iz zanje pregledne množice predmetov. Sicer se otroci v tem izgubijo, to jim vzame pogum, ne upajo si. Posledice tega so boji za prevlado in nemoč, skozi katere otrok izraža svoj “še ne”.
“Kaj bi pa bila morala reči? ” sprašuje Martinova mati.
“Kaj bi rad pil, vodo ali pomarančni sok? ”
‘In če bi otrok potem rad češnjev sok? ”
“Potem mu ponudite češnjev sok in nobenega razpravljanja več.“
“Toda če potem tega noče in je še vedno žejen? ”
“Tedaj ni žejen, temveč vas preizkuša, kako daleč lahko gre s svojimi željami!”
