Moja in sinova skolioza

Pred letom dni sem prvič kontaktirala Aleša Ernsta. Zasledila sem, da ga je nekdo poimenoval za čarovnika. Bi se strinjala. Res je, da moraš sam aktivno sodelovati, pod njegovim vodstvom ostati pogumen in vztrajati, kar ni vedno lahko. Odkrivaš čustvene vzroke fizičnih bolečin, spoznavaš, da s svojim čustvenim nahrbtnikom bistveno vplivaš na svoje otroke in vse najbližje.

Težko je slišati marsikatero resnico in samo na nas je, ali smo jo pripravljeni sprejeti ali pa zakopati globoko vase in počistiti iz globine tisto, kar nas in posledično naše najbližje vleče navzdol, kar lahko pripelje do psihičnih ali fizičnih bolezenskih stanj. Svojo izkušnjo želim deliti, saj je tudi mene nagovorila izkušnja mamice, ki je opisovala spremembe na svoji deklici, ki je imela skoliozo in jo s pomočjo Aleša praktično odpravila. Pomoč pri Alešu Ernstu sem poiskala takoj za tem, ko smo doma pri 13 letnem sinu opazili nakazano skoliozo.

Aleš mi je najprej predlagal obisk delavnice, saj moram kot mama najprej urediti sebe, kajti s svojo zakrčenostjo vplivam na svoje otroke. Aleluja! Takoj sem vedela, da govorim z nekom, ki mu je jasno nekaj o globokih vzrokih za telesne nepravilnosti. Obiskala sem delavnico AEQ metode: Vpliv čustev in stresa na kronične bolečine, utrujenost, depresijo, glavobole ter mišično zakrčenost. Sin je pri 16 mesecih dobil diagnozo sladkorna bolezen tipa 1. Vodenje bolezni pri tako majhnem otroku zahteva vsak trenutek dneva in noči popoln nadzor nad krvnim sladkorjem, sicer je otrok v smrtni nevarnosti. Poleg vseh ostalih obveznosti, sem tudi službo doživljala kot skrajno naporno in desetletje vztrajala v praktično nemogočih razmerah. Strah za sinovo življenje me je kljub večletni kronični utrujenosti držal pokonci, vedno znova sem odmislila utrujenost in bolečine po telesu in vsako noč še naprej spremljala gibanje sladkorja. Mišice sem zaradi vseh skrbi in strahu zakrčila, Tudi kasneje, ko je sin že sam urejal svojo bolezen, se jaz še vedno tudi po daljšem dopustu nisem spočila.

Vedno sem bila utrujena. S svojimi težavami se nisem ukvarjala. Bolečine so bile ves čas prisotne, vendar sem poskušala svoje telo odrezati in ga ne slišati, saj sem bila prepričana, da nimam druge izbire. Moje stanje pa je ključno slabo vplivalo tudi na sina. Po tej delavnici sva se z Alešem dogovorila za aktivne terapije. Zdelo sem mi je nenavadno, hkrati sem takoj verjela v to zamisel, da moram sama obiskovati terapije, da bi kasneje lahko terapija pomagala sinu. Za otroka je ključnega pomena, v kakšnem stanju je njegova mama.

Vse, kar je Aleš pripovedoval, mi je bilo jasno na razumski ravni, kako čustveno obvladovati stvari, pa je bila povsem druga zgodba. Ni mi bilo jasno, na kakšen način mi lahko pomaga, vendar sem po delavnici popolnoma verjela, da mi lahko. Aleševe terapije vsebujejo celostno individualno obravnavo. Ne gre le za vaje, pomaga nam bolje spoznati sebe, svoja čustvovanja, vzroke za doživljanje sebe in drugih, okolice in sveta okoli sebe, s tem pa pomaga razumeti telesne težave, zaradi katerih poiščemo pomoč. Prek pogovorov z Alešem, sem odkrivala stvari o sebi, za katere sem mislila, da sploh niso več pomembne za moje trenutno življenje. Vztrajala sem z vsakodnevnimi vajami in večkrat opazila zakrčenost v ramenih brez potrebe.

Z užitkom sem začela doživljati trenutke tukaj in zdaj.

Tudi ko sem na cesti in stojim v koloni, čakam povsem umirjeno in ne skačem z mislimi od enega problema k drugemu.

Tudi pri hoji sem bolj pozorna na svoje telo.

Dogajanje in ljudi v svoji okolici opazujem in jih drugače dojemam.

Pri sebi opazim večjo umirjenost, občutek stabilnosti, potrpežljivost, čez dan imam več energije.

Spremenila sem način komunikacije, ki je bil prej precej grob, česar se niti slučajno nisem zavedala.

Po letu dni terapij pri Alešu in zavestnem izvajanju vaj končno zjutraj brez težav vstanem.

Še pred letom dni sem se zjutraj počutila, kot bi me povozil tovornjak.

Danes mnogo bolj pozitivno začnem nov dan. Pri sinu so rezultati odlični. Le po pol leta učenja in izvajanja vaj se je skolioza umaknila, bolečine v hrbtu so popolnoma izginile. Pravi, da se počuti mnogo bolj sproščeno, samozavestno komunicira in veliko bolje razume vpliv čustev in odnosov na svojo držo ter počutje. Šele sedaj se zaveda, da je imel mišice kronično zakrčene.

Mojca Orešnik Jelačič, Ljubljana