Moj način življenja je postal drugačen-boljši.

OPAŽANJA:
Na delavnico sem se prijavila zaradi bolečin in nefunkcionalnosti desne roke, ki mi je zadnje tri leta onemogočala normalno življenje in opravljanje poklica. Imam tudi zbirko protruzij diskov hrbtenice, ki pa mi trenutno niso delali težave, saj sem zaradi neuspešnega reševanja težav z roko zdrsnila v depresijo in nisem kaj prida uporabljala telo oziroma se je gibalnost znižala na minimum.

Poskušala sem odmisliti bolečine, kar je seveda šlo na račun celotne otopelosti. Ko mi je nekdo omenil, da je tovrstni program že pomagal ljudem, ki so imeli podobne težave v mojem poklicu, sem se prijavila, vedela pa sem že od prejšnjih poskusov reševanja teh težav, da četudi bi rada rehabilitirala roko, je potrebno rehabilitirati celotno telo, tako da sem se prijavila na delavnico za spodnji del hrbta, ki je bila prva na voljo. Na delavnico sem prišla predvsem v upanju, da se najprej izvlečem ven iz depresivnega stanja. To mi je omogočila rednost, da je bil program organiziran tako, da smo se vsak dan ob isti uri zjutraj in zvečer priklopili na zoom. V prvi fazi mi je bilo to najpomembnejše, da sem našla program, ki poteka vsak dan in kjer je izvajalec na voljo za sprotna vprašanja in korekcije. Nič drugega nisem pričakovala niti spraševala pred programom. Ko smo prve dni začeli delati vaje, se mi je zdelo čudno, da bi bilo kaj učinka od tako malih premikov, tako da sem mislila, da bo to bolj meditacija in zato sem bila zadovoljna, da imam nekaj kjer se lahko umirim in skoraj zaspim zraven. No hitro sem ugotovila, da to ni namen teh vaj. Potem je sledil teden, ko so se začele nazaj pojavljati bolečine, ki so izzvenele že nekaj časa nazaj. Te bolečine so tekom programa spreminjale lokacijo, intenziteto.

Če primerjam s programi, ki sem jih dala čez do sedaj drugje, sem tukaj vsak dan dobila več poguma za premike, za katere sem v predhodnih fizioterapijah dobila občutek, da bolje, da jih ne izvajam več, če ne želim končati na nevrokirurški ali ortopedski mizi. Kar je govoril Aleš med programom, je imelo smisel, vendar prenesti v vsakdanje življenje ni tako lahko. S premiki medenice je prišlo tudi večje zavedanje vedenja in odnosov in s tem večja stopnja frustracije, da določenih stvari ne želim več v svojem življenju in čutim tudi nekaj poguma za izpeljavo. Vendar se zavedam, da sem na začetku poti. Kar je veliko, glede na to, koliko časa že iščem način, da bi ostala aktivna oziroma to postala nazaj. Konkretne rezultate, ki jih opažam po zaključku 30 dnevnega programa zjutraj in zvečer so: bolj odločna hoja, bolj zravnana drža, hitro večanje stopnje frustriranosti, ko ne prenesem več ljudi, ki jim zaenkrat še ne znam postaviti meje, sploh ker sedaj še bolj pritiskajo na moje meje, občasno zavedanje stiskanja nepotrebnih mišic zaradi odnosov, opažanje kako enostavno pozabim dihati, ko me frustrirajo stvari. Tega prej nisem opazila, vedela sem da so določene mišice tako zakrčene, da sem včasih jokala od bolečin, nisem pa čutila ko se zakrčijo. To sedaj občasno že znam prepoznati.

Čeprav bo pot dolga, je bilo v skupini še 30 ljudi s katerimi deliš to pot. Zato je vse skupaj lažje in bolj opogumljajoče. Poleg tega pa lahko desno roko sedaj uporabljam že za nekaj ur tipkanja dnevno in nekaj malega svojega rednega dela. In to dela za katerega sem mislila, da ga ne bom nikoli več opravljala in sem mu posvetila polovico svojega življenja.

Mojca

 

Preberite še:

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA