ZAČARANA SPIRALA VEDNO TEŽJIH TRENINGOV

Veliko športnikov, še posebno rekreativnih, se ujame v spiralo povečevanja zahtevnosti treningov, čeprav v sebi čutijo, da jim to ne prinaša pričakovanega napredka in jih pogosto oddaljuje od njega zaradi poškodb, prehladov, prebavnih težav ali neželenega vedenja.

 

Pri odpravljanju kroničnih bolečin in stanj se s končnimi močno bolečimi posledicami pretiravanja v športu pogosto srečujem. Po določenem času sodelovanja s športnikom se vedno pojavi vzorec močno potlačenih senzacij, ki jih oseba za vsako ceno želi ohraniti v pozabi ali nezavedanju. V članku opisujem razumevanje teh stanj po AEQ metodi in lastnih izkušnjah pri delu s strankami.

Težave zaradi pretiranega stopnjevanja treningov nastanejo, ko želijo popačene ali v telo potlačene senzacije primerno vplivati na zavedanje osebe, saj bi ji to omogočilo spoznanja in zavedanja drugačnosti sedanjega trenutka in vloge, ki jo zdaj ima. Hkrati je bila oseba v preteklosti prisiljena, naučena ali spodbujana, da se resničnih odnosov, v katerih je bila, ne zaveda takšnih, kot so, jih popači ali potlači, da bi bil tako njen odziv drugačen od tega, kar je dejansko čutila. To je mogoče doseči le s spremembo mišičnih tonusov in dihanja, ki dovolj spremeni senzorno-motorično zanko med skeletnimi mišicami in zavestnim delom živčnega sistema.

Tako nastaneta notranje nasprotovanje in ločenost med zavestjo in telesom, ki zahteva in vodi v nerazumevanje senzacij iz telesa ter razvije sovražen odnos do samega sebe in hkrati vodi v stanje mišične zakrčenosti, da ni zmožen primernega gibanja in dihanja, potrebnega za dovolj močno in jasno izražanje, potrebno za učinkovito spremembo odnosov.

Zato je neravnovesje, v katerem živi, vedno večje, kar v telesu sproža vedno močnejše senzacije zaradi zahteve po spremembi vedenja in življenja, ki pa jih podzavest blokira, saj želi obdržati tradicijo odnosov, čeprav nam niso v prid. V glavnem zato, ker je podzavest nastavljena na preživeti, in ne živeti. Sploh pri nas Slovencih je ta vzorec zelo močan, saj smo bili v zgodovini vedno ogroženi in smo morali nekako preživeti. Za življenje pa ni bilo potrebne svobode, odločnosti in tradicije.

 

Nezmožnost spremembe kljub jasnemu telesnemu signalu nevzdržnosti tega stanja in močan strah pred dejanji, ki jih sprememba zahteva, vodita v ohranitev in krepitev blokad v telesu in hkrati krepita potrebo, da energijo, ki nam je namenjena za korenite spremembe, preusmerjamo v drugačno vedenje, ki energijo porabi, korenitih sprememb pa ne doseže. Poudarjam dejstvo, da korenite spremembe zahtevajo primerno količino časa in pozornosti, zato je logično, da oseba, ki se teh sprememb boji ali se jim podzavestno upira, sili v dejanja in vedenje, ki ji jemljejo čas in energijo, saj lahko tako prepreči in onemogoči spremembe, ne da bi imela občutke nemoči, strahu ali krivde. A to ne spremeni dejstev, da je v telesu vedno več nakopičene energije, ki jo je zato treba izražati z vedno več dela ali športa, kar vodi v odvisen odnos. Odvisnost je vedenje, v katerem najdemo začasno zadovoljitev ali sprostitev napetosti, ki dolgoročno negativno vpliva na njeno življenje, in se temu vedenju ne more odpovedati kljub zavedanju dolgoročnih negativnih vplivov.

 

Čedalje težji treningi imajo torej vse značilnosti odvisnosti, do katere po mojih izkušnjah privede privzgojena ali pridobljena nemoč urediti odnose, ki nam škodujejo in nas vodijo v zanikanje globokih občutkov, na katere bi se naravno morali odzvati kot odrasla in zrela oseba, a zaradi podzavestnih vzorcev prevzamemo vlogo nemočne žrtve. In kot pri nogometu velja pravilo, da ekipa dobi gol, če ga ne da, velja v življenju pravilo, da mora oseba ustvariti in pridobiti neravnovesja v sebi, če ne uredi neravnovesja v odnosih z okolico. Dlje ko takšno stanje traja, več je kroničnih težav in poškodb, ki prej ali slej pretiravanje preprečijo in osebo tako soočijo z resničnimi razlogi za nezadovoljstvo, nemoč in neželene rezultate na videz dobrih in zdravih dejanj. A soočenje s tem je lahko tako boleče, da je manj boleče iti v novo serijo pretiravanja, utrujanja in preusmerjanja notranje napetosti od resničnih trenj, konfliktov in neprijetnih odnosov, kljub vedno močnejšim signalom iz telesa.

 

Pot, ki jo učim pri kroničnih stanjih, vezanih na pretiravanje, je usmerjena v dovolj globoko razumevanje opisanih povezanosti in sprejetje dejstev, da v preteklosti osebe, ki ima do sebe tako uničujoč odnos, marsikaj ni bilo, kot misli, da je, in je tako morala marsikaj iz zavedanja prestaviti v telo. Zato se ne more sprostiti in razvije strah pred tem stanjem, ker ji onemogoča ločenost od sebe. Bolj ko to razume, bolj se lahko sprosti in s tem prepusti stanjem, ki jih ima v sebi že vrsto let, ter se upa čutiti resnično počutje in vedno bolj sprejema senzacije iz telesa ter si tako dopušča biti to, kar je, ne da se obsoja in sovraži. Tako je potreba po uničevanju ter ustvarjanju stanj izgorelosti in kronične utrujenosti vedno manj močna in se ji lahko vedno bolj uspešno odpoveduje ter ustvari potreben čas in pozornost, da se razume in deluje v okolico tako, da ustvari potrebno homeostazo v njej in sebi.

Tako se ne bori s svojimi čustvi, ker so že v njej, jih sprejme in s tem sprejme sebe. Sebi se tako lahko vedno bolj prepusti, saj si lahko bolj zaupa, saj naravno sama sebi ne bi nikoli škodovala. Ko sebe sprejme, je zadovoljna, srečna in nima potrebe obsojati sebe ali druge, razen če za to obstaja resničen razlog v sedanjosti. Ker temu, kar čuti v sebi, zaupa, lahko celostno in integrirano deluje v okolje na način in z namenom, da uredi, kar je neurejeno in jo sili v to, da ni dobro.

 

 

Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5. stopnje, učitelj AEQ dihanja 3. stopnje

Dihanje je osnovna življenjska funkcija, ki omogoča spremembo kemične energije hrane v energijo, potrebno za delovanje telesnih sistemov, zavedanje in gibanje. To pa je mogoče le, če je v telesu dovolj CO2, plina, ki ga proizvajamo sami, tako kot druge aerobno delujoče živali, v atmosferi ga je namreč že dolgo premalo za kakovosten aerobni proces. Zato je pomembno razumeti vlogo dihanja v tem procesu in dejstva dihalnega procesa. Če nanj nismo pozorni, dihamo bolj ali manj pravilno in s tem močno vplivamo na to, kako se počutimo in kakšne rezultate dosegamo. Običajno razmišljanje je, da zraka ni nikoli preveč, in tako pogosto dihamo preveč. Ko začutimo potrebo po vdihu, jo lahko brez težav zadovoljimo, saj je zraka dovolj in še zastonj je, ter dihanje prepustimo avtomatizmu, ne da bi razmišljali, da se lahko naša dihalna avtomatika razglasi in ne omogoča optimalnega razmerja med kisikom in ogljikovim dioksidom v pljučih in krvi.

Za ogled celotne vsebine se prijavite spodaj

V kolikor že imate račun se lahko prijavite in si ogledate vsebino. V Kolikor pa svojega uporabniškega računa še nimate pa vas vabimo, da si ga ustvarite spodaj.

PRIJAVAREGISTRACIJA