Pozdrav, Aleš
Poizkusil sem že nekaj pristopov, vendar so te vaje in tudi rutina pri vajah, pokazale največ učinka. Ali pa vsaj obetajo največ, saj je pred mano še kar nekaj mesecev ali let spreminjanja. Več kot 40 let skrivanja se ne razkrije v nekaj tednih.
Vaje so vsekakor drugačne. Drugačne od tega, kar se učimo vse življenje: višje, hitreje, močneje. Premikanje delov telesa samo toliko, da se čutijo premiki in opazovanje, kako telo deluje, je pa nekaj novega.
In telo ne posluša ukazov. Zanimivo. Posluša, ampak doda še kakšen premik, gib, napetost. Zavedanje tega dejstva samo po sebi mogoče ni toliko presenetljivo. Razen, ko razum poveže neupoštevanje navodil z informacijo, da je to zato, ker sem se naučil biti zakrčen. Zakrčen pa sem zato, ker sem skrival občutke. Katere občutke in kdaj je to bilo, še ne vem. Da pa čustvom in čutenjem ne pustim obstajati, oziroma jih ne priznam ali upoštevam, je pa v glavni razlog, zakaj sem se udeležil vaj.
Torej, približujem se bistvu svojih težav. Kar se kaže tudi v reakcijah. Nekaj prvih vaj je bilo še vse tako kot prej. Po nekaj dnevih se je začelo z intenzivnimi sanjami. Da bi nekaj noči zapored imel tako žive in doživete sanje, se ne spomnim. In bilo so kar pestre in zanimive. Zadnje dneve pa je nespečnost nadomestila sanje. Podzavest se zelo trudi, da čustva in preteklost ostanejo skrita. Večkrat pomislim na omenjeno v začetnem predavanju: ljudje postanemo zelo inovativni pri iskanju izgovorov, da te stvari ostanejo, kjer so.
Z radovednostjo pričakujem prihajajoče vaje.