Zakaj med izvajanjem AEQ vaj stiskam mišice v čeljusti? Zakaj stiskam čeljust tudi med spanjem in škripam z zobmi?
Stiskanje čeljusti je iz vidika AEQ metode najpogosteje posledica tega, da je ta oseba morala v otroštvu velikokrat “držati jezik za zobmi”. Na začetku raziskovanja se nam ta teorija pogosto zdi nepravilna, a se z nižanjem SMA in višanjem čustvene zrelosti in spreminjanjem razumevanja lastne preteklosti pokaže za ustrezno.
Kot otrok ali mladostnik, je morala razviti kroničen nadzor nad svojim verbalnim izražanjem, med tem, ko je vsaj eden od staršev ali skrbnikov deloval ravno nasprotno. Ko se je v otroštvu spontano odzvala s kriki, glasnim govorjenjem, preklinjanjem, očitanjem, verbalnim napadanjem, kazanjem zob, renčanjem, grizenjem dobesedno ali pa skozi verbalno izražanje, je bila zaradi takega vedenja, ki je bilo takrat objektivno lahko popolnoma upravičeno, kaznovana.
Dejstvo je, da ima otrok bistveno manj razvit racionalen um in sofisticirano izražanje. Veliko bolj močno pa ima izražanje, ki je podobno živalskem, se pravi nekomu z nižjo razvito inteligenco. Lahko rečemo temu tudi bolj primitivno vedenje, ki pa seveda za eno, dve ali tri leta starega otroka nikakor ni primitivno, ampak je za njegova leta povsem normalno.
V otroku lahko zaradi visoke napetosti v okolju, v katerem živi, in njegove nizke upornosti, pride do močnega toka. Ta močan tok ni racionalno nadziran in ga otrok ne more odraslo ali zrelo izraziti skozi globoko ogorčenje nad nezrelim vedenjem očeta in mame, ki se morda že petič v dveh mesecih kregata zaradi ene in iste stvari, ki je ne znata urediti. Otrok ne more namreč z besedami reči, da ne razume, kako sta starša lahko tako čustveno nezrela in neučinkovita in da je zaradi njiju razočaran, ogorčen ter užaloščen. Si predstavljate, da bi vam kaj takšnega rekel dveletnik? Verjetno bi ga debelo pogledali. Otrok torej na tak način ne more delovati, ker še nima razvitih tovrstnih sposobnosti, lahko pa nekoga ugrizne, špikne, zbode, se upira ter izvaja različne agresivne pritiske.
Osnoven problem otroka je, da je na začetku življenja vpliv njegovega telesa na njegovo zavest izjemno močan, v bistvu je skoraj čisto takšen, kot bi moral biti. Seveda je to tudi odvisno od tega, kakšna je bila mati med nosečnostjo in po njej. Vendar pri otrocih v veliki večini primerov senzorne-motorne amnezije med telesom in med zavestjo skorajda ni. Problem je pa, da v njihovi zavesti in še posebej v levi možganski hemisferi ni besed, s katerimi bi lahko opisali in izrazili to, kar čutijo. Izražajo se po svoje na otroški način, z otroškim vedenjem, ki ga zrela odrasla oseba sicer ne more razumeti racionalno, lahko pa ga čuti iracionalno.
Če starš želi iracionalno začutiti otroka, mora imeti (še posebej ženska) dovolj mehko telo, dovolj nizko mišično napetost in dovolj dobro delujočo desno možgansko hemisfero. Edino desna možganska hemisfera lahko določi, “kaj je pesnik želel povedati s pesmijo”. Desna hemisfera je torej tista, ki zna razumeti, kaj želi otrok sporočiti, ker zmore kombinirati to, kar sliši, in to, kar vidi, s tem, kar čuti. Zna se postaviti v otrokovo kožo in ga tako lahko razume. Otrok potem lahko v taki okolici pove tisto, kar čuti v svojem telesu in to je tudi slišano, razumljeno in sprejeto. Ženska lahko začuti, da otrok živi v okolju previsoke napetosti in da ima premočan tok ter lahko s svojo zrelostjo in odraslostjo to skomunicira z moškim. To stori z namenom, da primerno uredita okolje, ki bo bolj primerno in zdravo za otrokov razvoj. Moški na drugi strani primarno uporablja levo možgansko hemisfero, ki je ločena od telesa in s telesom komunicira primarno skozi desno možgansko hemisfero. Če med desno in levo možgansko hemisfero naredi blokado ter med desno možgansko hemisfero in telesom prav tako, je verjetnost, da bo moški razumel, kaj otrok hoče, bistveno manjša. Tako je njegova sposobnost, da razume otroka, bistveno manjša od ženske.
Danes pa se velikokrat zgodi, da je prav moški tisti, ki prej uspešno pomiri otroka v naročju kot ženska. Če bi bilo vse v redu z moškim in ženskim vedenjem, bi bilo to nemogoče. Če pa je ženska zelo napeta in v močnem simpatičnem stanju, je ona manj sposobna umiriti otroka kot moški. Moški pa pri visoki notranji napetosti vedno boljše funkcionira kot ženska pri visoki notranji napetosti. Moški je bil namreč evolucijsko razvit tako, da lahko funkcionira v dolgotrajnejšem visokem tlaku, ker ima drugo funkcijo urejanja nereda kot ženska.
Otrok se na začetku življenja zelo dobro zaveda, kaj se dogaja v in okrog telesa, nima pa besed, s katerimi bi to izrazil. Kasneje, od leta in pol starosti naprej pa bolj kot razvija besede in levo možgansko hemisfero in več kot pozna besed, s katerimi bi lahko opisal, kaj čuti, da bi ga tudi odrasli razumeli, ker bi govorili podoben jezik, bolj začne hkrati razvijati vedno močnejšo senzorno-motorno amnezijo. To pomeni, da je vpliv telesa na njegovo zavest vedno manjši in od tega večjega besednega zaklada nima kaj dosti koristi. V kasnejši fazi je tudi pogosto, da se otrok vede tako kot v pravljici Cesarjeva nova oblačila in je edini, ki pove resnico, ki jo odrasli sami ne vidijo, ne želijo videti ali je preprosto nočejo povedati.
Problem tega, da povemo nekomu resnico, je vpliv resnice na tistega, ki mu jo povemo, ki je skoraj vedno v obliki 3. Newtonovega zakona. Torej gre za močan udarec ali močan vpliv. Pravilo 3. Newtonovega zakona je, če se ga spomnimo iz osnovne šole, da vsaka akcija sproži enako močno nasprotno reakcijo. Torej, če nekomu povemo resnico, je verjetnost, da bomo dobili nazaj svojo porcijo izjemno visoka. Če pa nam otrok pove resnico, mu ne moremo očitati enakih stvari, ker je pač otrok in ni imel niti časa še narediti svojih napak ali se zlagati. Tako potem, ker ne moremo vrniti otroku z enako mero na enak način, mu vrnemo z drugačno mero na drugačen način in tak otrok hitro spozna, da govoriti resnico odraslim ni najbolj pametno početje. Tako potem otrok drži jezik za zobmi in je verjetnost, da bo zakrčil mišice, ki stiskajo čeljust, izjemno visoka.
