Naj vam povem zgodbo…?
Morda o lutku? Ki mu je lahko ime Ostržek. Ali pa Irena, kot je to v moji zgodbi.
Uvod želi pritegniti pozornost. Je slikovit, in nekaj obeta.
Take so tudi Aleševe (Aleš Ernst, avtor in učitelj AEQ metode) razlage delovanja fizikalnih zakonov, zakonov o ravnovesju, času in gravitaciji, ki delujejo, če vemo zanje ali ne, in tudi, če jih priznavamo ali ne.
Aleš pripoveduje v slikah, prispodobah, v zgodbah. S tem pritegne poslušalčevo zavestno pozornost. Ker bi sicer odfrlela bogve kam. Ker se podzavest brani z vsemi štirimi, da bi se spremenila. Če se ji želimo le malo približati, se začuti strašno ogroženo, zato se posluži vseh mogočih trikov in ukan – pa tudi ognja in meča, če ne gre drugače – da nas le odvrne od sebe.
Aleša sem spoznala (pre)pozno. Prej pač nisem slišala zanj, niti za njegovo AEQ metodo. Ni kaj, tako je, in vpliva na to nimam. Imam pa polno moč in odgovornost, kaj bom počela z novimi orodji v naprej. Jih bom uporabila za osebni razvoj, ali jih bom potisnila v zasebno ropotarnico?
Pomoč pri Alešu sem poiskala zaradi razpada, ki sem ga čutila v svojem telesu, v odnosih na različnih področjih in zaradi neustreznosti svojih ravnanj. Desetletja sem se spraševala, kdo je to skrivnostno bitje, to mogočno Nekaj v meni, ki odloča nemesto mene? Ker Jaz, moje zavedno, nikakor ne bi ravnalo na enak način!
Sedaj vem, da je ta kreatura, ki me odvrne od vsega, za kar se trudim, kar gradim, v kar vlagam svoj čas, energijo in sredstva, moja Podzavest!
Na prvem individualnem srečanju z Alešem sem dobesedno pribila na tla. In istočasno se mi je prižgala luč razodetja. Kot svetemu Pavlu, ko je padel s konja. Ne da bi sploh veliko opisovala in ga spraševala, sem dobila pojasnilo, zakaj se moje želje in moja prizadevanja ne uresničujejo. Zakaj nastopi blokada? Zakaj rečem ja, ko vse v meni vpije NE!? Zakaj rečem ne, ko vse v meni želi ponujeno sprejeti?!
»Vi niste ženska«, je rekel Aleš, »vi ste lutka!«
»In česa nima lutka? Nima svoje volje! In kaj lutka potrebuje, da (o)živi? Rabi lutkarja!«
Srhljivo, kajne?!
Najbrž sem se že rodila kot lesena lutka. Nezaželjena, neustreznega spola, čustveno nezrelim osebam. In to sem ostala, dokler sta bila starša živa in sem še vedno. Sledila sem zapovedim staršev: Ne izražaj želja! Ne izražaj čustev! Ne izražaj mnenj! Ne upiraj se! Le služi, služi tiho, brez besed. Brez mimike na obrazu, brez neželjenjih kretenj, brez bleska v očeh, ki bi lahko izdal tvoja čustva! In tako sem ravnala. Bila sem pač nebogljen otrok. To je bila moja strategija preživetja. Ker otrok lahko preživi le, če mu odrasla oseba ne odvzame podpore. Nobeno živo bitje pa noče umreti.
Uprla sem se enkrat samkrat. Komaj slišno sem izrazila protest in odmaknila roko osebe, ki me je zlorabljala. Pogubna napaka! Povratni ukrepi so bili tako hudi, da mi na misel ni več prišlo, da bi se še kdaj čemurkoli in komurkoli uprla!
Odraščala sem, postala sem ženska, žena, tudi mama. Imela sem nove vloge v gledališču življenja. A lutka je ostajala enaka. Le lutkarji, ki so izvajali animacije brez moje zavestne privolitve, so se menjavali. Ker je moja podzavest tako oblikovana, da je z veseljem stopala v sodelovanje z njimi.
Vem, zavedam se, da me čaka naporno delo. Oživiti mrtvo lutko in jo z metodo AEQ preobraziti v čutečo žensko.
Ampak, če je uspelo Ostržku, bo tudi meni! V to verjamem, v to zaupam in na tem delam.
In pri tem nisem sama. Imam Učitelja. Končno imam Očeta! Imam nekoga, ki mu je mar zame. In ta Oče je oživil že veliko človeških lutk. Zato mu zaupam.
Hvala, Aleš!
In hvala Vesni, brez katere tudi Aleš ne bi postal to, kar je!
Irena