Strupeni starši

Dr. Susan Forwards in Craigh Buck

strupeni_star_i

V knjigi Strupeni starši je ameriška psihoterapevtka Susan Forward pod drobnogled vzela odnose med starši in otroki. Ta odnos je temelj, na katerem gradimo odnose z drugimi ljudmi in predvsem lastno osebnost.

Strupeni starši so tisti starši, ki so svoje otroke pretepali, zanemarjali, spolno zlorabljali, obremenjevali s krivdo ali so bili do njih preveč zaščitniški. S takim ravnanjem so zastrupili odnose s svojimi otroki. Prizadeti otroci čutijo, da so nevredni ljubezni, nepomembni in nesposobni in predvsem negotovi. Ko odrastejo, se njihove težave stopnjujejo, zato iščejo, a le redko najdejo, izhod iz začaranega kroga krivde in samoobtoževanj.

Avtorica nam v prvem delu nazorno predstavi, kako se različni strupeni starši vedejo do otrok. Osredotočeni so le na svoje težave, ki so jim jih največkrat povzročili njihovi starši: zato ne opazijo ne besednega in telesnega nasilja,s katerim kaznujejo otroke, ne nasilja in manipulacij, ki so jih beli deležni v otroštvu in jih prenašajo na otroke.

V drugem delu atorica svetuje, kako prekiniti ta strupeni krog, kako izstopiti in zaživeti bolj zdravo brez strupenega ravnanja v odnosih.

Knjiga razkriva najbolj občutljiva in najbolj pomembna področja človeških odnosov, o katerih se tisočletja sploh ni govorilo. Vsakomur ponuja jasne, uporabne in učinkovite rešitve.

7 znakov, da ste odraščali ob strupenih starših in tega niste vedeli

Strupeni odnos staršev do svojih otrok je težko prepoznati in mnogi šele, ko odrastejo spoznajo, da so odrasli v takšnem okolju, a obstajajo tudi takšni, ki se tega sploh ne zavedajo.Obstaja več vrst strupenih staršev – od agresivnih staršev do tistih odsotnih, ki ne vidijo in ne slišijo svojih otrok.

Dr. Susan Forward, strokovnjakinja za starševstvo, je prepoznala več vrst duševno nezdravih odnosov staršev do svojih otrok in jih opisala v svoji knjigi “Strupeni starši”.V njej so našteti tudi alkoholiki, kaotični starši, tisti, ki ovirajo otroke, ker želijo, da sledijo njihovim sanjam namesto svojim, pa tudi tisti, ki besedno zlorabljajo otroke, ki s svojimi stališči in pripombami ubijajo samozaupanje svojih otrok, ker jih konstantno ponižujejo celo pred drugimi ljudmi, kar lahko na otroka pusti resne psihične posledice.Teh sedem znakov kaže odraščanje ob tako imenovanih strupenih starših.

To je precej pogosta težava. Če nam starši, ki naj bi skrbeli za nas in nas vodili, ne morejo nuditi tiste prave podpore, potem bomo v odraslosti težko ustvarili pristne in podporne stike z drugimi ali verjeli, da lahko trajajo. Zaradi določenega vzora, ki ga imamo (ali je to starš, ki je “eksplodiral” ali starš, ki je bil ves čas preveč kritičen, ali je izginil ali pa zahteval popolnost), nimamo zdravega pogleda na resnične, skrbne odnose in verjamemo, da bodo z nami vsi delali tako, kot so z nami delali naši starši.To lahko privede do lastne sabotaže, destruktivnega vedenja v odnosu, odvisnosti ali raznih drugih težav povezovanja. Že na vsem začetku se bojimo, da bo naša zveza doživela neuspeh, saj nikoli nismo bili priča  v celoti uspešni zvezi.

Otroci strupenih staršev so pogosto nagnjeni k strašljivim reakcijam na vse, kar ni zvezdni uspeh. Spet pride tu do izraza negotovost in nezaupanje vase, zaradi staršev, ki so se do njih tako vedli. Ta odnos je bil približno tak – otrok mora biti najboljši v vsem ali ne velja nič. Na primer, če v šoli nima samih petic, ga imajo starši za poraženca in zgubo. Spet tukaj do izraza pridejo kompleksi, ki jih imajo starši.Na primer, starš vztraja pri odličnih ocenah, ker sam nikoli ni blestel v šoli in se je zaradi tega bedno počutil. Ali mama, ki sili svojo hčerko, da je najlepša in jo s tem uči, da je fizični izgled v življenju najpomembnejši, to pa počne samo zato, ker nikoli ni bila zadovoljna s svojim izgledom in je bila neprestano ljubosumna na druge, “lepše” od nje. Takšni otroci imajo lahko pozneje ogromne težave, ker ne želijo sprejeti, da obstajajo ljudje, ki so uspešnejši in lepši od njih in da je to povsem normalno.

To je lahko posledica strupene vzgoje. Če pogosto “znorite” zaradi stvari, ki sploh niso pomembne in nimajo z ničemer nobene zveze, to kaže, da je v vaših možganih še vedno nekaj strupa, ki vam ga je zapustila strupena vzgoja. Na primer, odločite se delati za neprofitno organizacijo in tako slediti svojim sanjam, vendar dobite živčni zlom, če kdo omeni plačo in denar. To lahko kaže na to, da so bili vaši starši v otroštvu nasilno proti nekaterim poklicem, s katerimi se ne da dobro služiti. Odraščanje v takšnem okolju lahko vključuje tudi občutek krivde, strahu, da vas bodo zapustili ali iracionalni bes.

Ne glede na to, če je otrok zrasel ob fizičnem ali verbalnem nasilju staršev, gre tu za manipulativni odnos, zaradi katerega bo takšen otrok lastne čustvene potrebe postavljal na zadnje mesto. In to verjetno zaradi strahu, kaj si bodo drugi mislili, namesto da bi postavil na prvo mesto tisto, kar je za odnos najbolje. Taki otroci med odraščanjem potiskajo svoja čustva ali jezo, ker se bojijo, da bo prišlo do težav, če jih izrazijo. Vendar pa se včasih pri njih zgodi “izbruh”, zato se takrat mnogi čudijo, kaj se je z njim naenkrat zgodilo, saj je do zdaj “bil miren, dober in zadržan”.

Veliko otrok strupenih staršev smatra, da jim je zelo težko ugotoviti, kdo pravzaprav so in kakšni so … Pri takih otrocih obstajajo tri področja, pri katerih nimajo dovolj samozaupanja, to pa so: kdo so, kaj čutijo in kaj želijo. To se dogaja zato, ker jih je zaradi nezdravih odnosov s starši dolga leta bilo strah izraziti sebe in svoja čustva taka, kakršna so, ampak so jih potiskali in skrivali pred starši. Z drugimi besedami – niso se imeli priložnosti posvetiti lastnemu razvoju in rasti, ampak so zrasli v negotove in zmedene osebe.

To je bistveno. Psihologija samospoštovanje definira kot občutek lastne vrednosti, otroci strupenih staršev pa imajo pogosto na tem področju resne težave. Veliko njih je ujetnikov lastnega notranjega glasu, oz. so nerealno kritični do sebe, tako kot so do njih bili njihovi starši. Na primer, neprestano so jim govorili, da so neumni, ničvredni, da si ničesar ne zaslužijo, da so popolni neuspeh, človeška smet …Ljudje, ki so tako odraščali oz. za svoje starše nikoli niso bili dovolj dobri, bi morali vedeti, da so njihovi starši bili sebičneži in da so besede, ki so jih namenili svojim otrokom, kazale izključno na to, kako so bili brezčutni.

Veliko otrok strupenih staršev smatra, da jim je zelo težko ugotoviti, kdo pravzaprav so in kakšni so … Pri takih otrocih obstajajo tri področja, pri katerih nimajo dovolj samozaupanja, to pa so: kdo so, kaj čutijo in kaj želijo. To se dogaja zato, ker jih je zaradi nezdravih odnosov s starši dolga leta bilo strah izraziti sebe in svoja čustva taka, kakršna so, ampak so jih potiskali in skrivali pred starši. Z drugimi besedami – niso se imeli priložnosti posvetiti lastnemu razvoju in rasti, ampak so zrasli v negotove in zmedene osebe.

Otroci, ki so zrasli v takem okolju, pravzaprav pogosto nočejo priznati, da so njihovi starši naredili kaj narobe. Občutek krivde je tako globoko vsajen v njih, da se ga ne morejo z lahkoto otresti. Kot otrokom jim je bilo povsem normalno, če so jih starši tepli ali zanemarjali, saj so si to sami zaslužili in niso bili vredni njihove pozornosti in ljubezni.Znanost je dokazala, da imajo otroci strupenih staršev za njihovo vedenje razna opravičila, ker jim je težko sprejeti, da jih starši nimajo tako radi. Ne glede na to, kaj so jim starši v otroštvu počeli, jih imajo mnogi od njih še vedno radi in težko sprejmejo dejstvo, da je težava bila v starših in ne v njih samih.

Če želite prelistati knjigo, pritisnite na spodnjo povezavo: