Mnenja o AEQ metodi®

Mnenje o AEQ metodi, Sanja Pirc

Do Aleša me je pravzaprav pripeljal Google, ko sem počasi že obupana iskala kar koli, kar bi mi pomagalo iz težav s hrbtenico in nogami oz. predvsem bolečo hojo, ki je ni odpravila niti menjava kolka pri mojih 44 letih. 

Čeprav so rentgenski posnetki potrjevali, da je operacija odlično uspela, težave na moje veliko razočaranje še zdaleč niso bile docela odpravljene; po dveh letih trdega in predanega dela (vaje,  hydro bike, plavanje, fitnes) in dobremu sodelovanju z mojim ortopedom sem imela občutek, da več ne uspem najti svojega notranjega središča za hojo in da me pridobljene mišice samo še dodatno z(a)vijajo. Vse skupaj je spremljala precej nadležna in občasno tudi huda bolečina v križu, ki je sevala v obe nogi in zategovala prste. Ker je artroza že dodobra načela tudi moj drugi kolk, so mi po dveh letih predlagali zamenjavo še tega. Vsem pozitivnim izkušnjama s svojim ortopedom navkljub me je za razliko od neučakanosti na prvo operacijo ob misli na drugo postalo strah tega, da bom pri svojih 46 letih pristala na poti k nepokretnosti. Obenem se mi je zdelo vse skupaj tudi izjemno nepošteno, saj se s svojim križem intenzivno ukvarjam od praktično 17. leta (oz. še prej, ker imam skoliozo), ko me je tam prvič »usekalo«:  pravzaprav se celo moje življenje vrti okoli tega – rekreativno ukvarjanje s športi, kot so kolesarjenje, hoja, plavanje, rolanje, joga, pilates, masaže, fizioterapije, celo diete itd. itd. Kljub temu sem pretežni del svojega odraslega življenja vsako jutro vstajala po štirih in preživela v različnih stopnjah bolečine. Čeprav se mi je po vseh teh letih nekako začelo dozdevati, da je problem očitno drugje oz. drugačen, sem bila kljub preizkušanju različnih alternativ zelo daleč od kakršne koli (zadovoljive) rešitve in počasi vedno bolj nejeverna oz. izbirčna pri ponudbah. Zato sem, preden sem prvič kontaktirala Aleša, najprej temeljito preštudirala vse, kar sem našla o AEQ metodi na spletnih straneh. (No, vsaj tako se mi je zdelo. 😉 Precej zanimanja in dodatne motivacije mi je vzbudil že njegov prvi odgovor, saj se mi je zdelo neverjetno (pravzaprav skoraj malo vedeževalsko 😉, da mi lahko da nekdo na osnovi res skopih podatkov tako temeljito »diagnozo« ne le moje bolezni, temveč tudi moje osebnosti.

Potem sva začela. Na začetku, pri otroštvu, kar me sicer ni niti najmanj navduševalo, vendar sem bila fizično tako razsuta, da res nisem imela kaj izgubiti – pa tudi, če se bo treba pogovarjati o otroštvu … Kmalu se je izkazalo, od kod izvira ta moj sarkastičen odnos – že na prvi terapiji se je kar usulo okostnjakov iz omare mojih najnežnejših let, ki pa so bila vse prej kot takšna. Morala sem biti še zelo majhna, saj se niti ne spomnim, kdaj sem čez to poglavje naredila velik križ.  Po nekaj terapijah mi je z Aleševo razlago postalo jasno, pred čem si zatiskam oči in zakaj se  krčevito otepam priznanja, da sem še vedno enako nebogljena, ranljiva in ranjena.  Moje telo je namreč z leti postalo en sam krč. Pri izvajanju prvih AEQ vajami sem tako po dolgem času izkusila neko prijetno in pomirjujočo toplino ter zdravilno globoko utrujenost. 

Vsakega od nas so do Aleša pripeljali žulji od lastnih neprimernih čevljev in vsaj meni, ki sem sicer relativno odprte glave,  je bilo na začetku najtežja naloga iskati take udobne z vsaj približno pravo številko zame.  Čeprav sem imela kar nekaj izkušenj od joge, je bil moj trdoživi ego sprva precej izgubljen in se je histerično oklepal predvsem izpopolnjevanja tehnike ter ponovitev pri izvajanju vaj. Počasi, zelo počasi se je le začelo taliti: imela sem kratka obdobja z manj ali celo brez bolečin, potem je bolelo še bolj in še več, tudi vratna vretenca in ramena in roke … predvsem pa je bolelo vrtnarjenje po duši, imuni na protibolečinske tablete. 

Kljub Aleševim izjemno nazornim in logičnim razlagam mi še vedno ni bilo čisto jasno, kaj je AEQ oz. česa se grem, na trenutke me je celo pošteno jezilo, da se zavestno namakam v nekakšni kadi samopomilovanja, skušam zagovarjati svoje šibkosti in iskati nekakšne izgovore … vendar sem nekako le vztrajala. Še sploh, ker se mi je vmes zgodilo nekaj izjemnega: po devetih mesecih sobivanja z AEQ metodo sem po 35 letih strastnega kajenja s tem brez posebnega napora precej nepričakovano odnehala. Prvi znanilci pomladi torej, da sem zmožna biti namesto največjega rablja sama sebi tudi malo vir ljubezni in usmiljenja. Se imeti rada – jaz sebe?!? Čeprav redke in kratke, pa zato toliko bolj neprecenljive izkušnje, ko se ugledaš iz druge perspektive, vrednega.

Po deveti terapiji pri Alešu me je sesulo do temeljev. Moj vratne žile so popustile in moj večni optimizem, ki je bil pravzaprav le represivni organ za zanikanje/utišanje notranjega ječanja, je sredi največjega poletja potonil v črno luknjo. Ne vem, kaj oz. kje je bolj bolelo in tiščalo, a sem se po mesecu dni izkobacala na plano – vsa potolčena, vendar nekako popravljena in pripravljena.  Kot pri Tetrisu se je naenkrat zložilo skupaj več kock in se je odprla velika jasnina, ne le pri zaznavanju sebe, temveč tudi smislu AEQ metode ter vaj (transferju v prakso). Tudi moje telesno počutje se je prvič izboljšalo za nekoliko dlje časa, dokler ga nisem, kot sem ugotovila kasneje, pokvarila sama, ko sem namesto sebe po svoji stari navadi za mesec dni postavila na prestol službene obveznosti … 

Ampak sedaj razumem in vem, da je možnost odločanja in ravnanja v mojih rokah oz. glavi. Po 11 terapijah v 16 mesecih sem napredovala v vseh pogledih. Z na novo usvojeno hojo si občasno privoščim izlet v hribe, zadnji mesec celo teden dni snorklanja po 4 ure dnevno, dolge vožnje ipd. To me neizmerno osrečuje in navdaja z elanom, saj gibanje zame osebno pomeni predvsem svobodo. Prav tako se zavedam, da je moje stanje še vedno kritično, da lahko moj stari ego kaj hitro znova objestno prestopi meje svojega leta in leta (iz)mučenega telesa. 

AEQ metoda postaja moj življenja in jo dojemam kot neke vrste potovanje k sebi. Čeprav sem sama še izjemno daleč na začetku, sem trdno prepričana, da končno na pravi poti. Z neprecenljivo Aleševo pomočjo, saj je vsakič, ko kam zatavaš, izjemno pronicljiv vodnik in odličen motivator.

Screenshot 2020-06-05 at 23.48.25

Mnenje o AEQ metodi, Štefan Hadalin

Sam sem imel že dlje časa nadležne težave s hrbtom, ki so mi vedno znova po napornejših fizičnih treningih tako v poletnih kot zimskih mesecih povzročale nemalo težav.

Bolečine, ki sem jih čutil so vplivale na moje počutje, mi omejevale potek treninga in me v sezoni 16/17 prikrajšale za slab mesec sezone. Poleg bolečin v hrbtu, sem imel zaradi utrujenosti in preobremenjenosti tudi težave s spancem in nespečnostjo. Nisem uspel razbrati in ugotoviti, zakaj toliko težav in od kod vse to prihaja. Sicer sem vedel, da je utrujenost po vseh količinah treninga in obveznosti, ter stresa, ki ga to prinese normalna, vendar pa se te utrujenosti nisem mogel znebiti tudi s popolnim počitkom.

Odločil sem se nekaj spremeniti in zgoraj naštetim težavam narediti konec oz. jih omejiti do te mere, da me to ne bo oviralo pri mojem vsakdanjem urniku. Z AEQ metodo® sem prišel v stik pri Alešu Ernstu na aktivni terapiji, iskal sem rešitev za zgoraj naštete probleme. S primerno razlago, učenjem in izvajanjem vaj pod njegovim nadzorom sem dojel bistvo in začutil prve spremembe v telesu.

Prav z AEQ metodo® sem si uspel približati razumevanje zakaj se mi vse to dogaja in kako določene stvari izboljšati in se jih naučiti narediti drugače. Seveda, tako kot druge stvari tudi to učenje ni lahko in je zato potrebno vložiti določeno količino časa in pozornosti. Učenje skozi AEQ vaje® me vodi do tega, da vse bolje razumem svoje telo in se znam ustaviti brez slabe vesti takrat, ko je nivo pozornosti na treningih nižji in posledično nižje zavedanje telesa in gibov. S pomočjo AEQ vaj se sproščam po treningih in daljših napornih dnevih. Izboljšujem si kvaliteto počitka in spanca in vedno bolj čutim in razumem svoje telo. Še vedno sem v procesu razumevanja in učenja, vendar si s pomočjo vaj in razumevanja AEQ metode® odpiram svoja nova razumevanja do občutkov in dogodkov, ki se mi dogajajo in s to pomočjo odpravljam morebitne anomalije v telesu in čutenju.

Štefan Hadalin, alpski smučar, Stara Vrhnika

Screenshot 2020-06-04 at 16.30.03

VPLIV UČENJA AEQ METODE - KAKO OZDRAVITI BOLEČINO

Kaj je AEQ metoda? AEQ metoda je inovativen pristop katerega je razvil moj čudoviti učitelj Aleš Ernst, katerega se učim in redno izvajam zadnja 3 leta. Izgleda kot mešanica med yin yogo in tai chi-jem ampak ko metodo dejansko občutiš pa vidiš da je veliko več kot to – bolj revolucionarna in napredna. Vključuje AEQ dihanje ki je posebne vrste dihalna tehnika in posebno gibanje mišic ki omogoča globoko sprostitev čustvenih travm in kroničnih bolečin, prav tako pa ti omogoči močnejše zavedanje telesa in samokontrolo. Aleš in njegova metoda mi je pomagala ozdraviti se težkih fizičnih in čustvenih bolečin, razumeti samo sebe in od kje izvirajo moja čustva prvič v življenju (s tem mislim ali še vedno nezavestno reagiram na stvari iz nezaceljenih otroških ran – torej ali sem še vedno ostala na psihološki razvojni ravni otroka ali moja dejanja in reakcije zrcalijo izražanje odgovorne odrasle osebe), sprejeti odgovornost za svoje življenje in prevzeti kontrolo nad svojim telesom in umom. Vse to je povzročilo ključno spremembo na moji poti samo-zdravljenja in duhovne, notranje rasti. Aleš je neverjetno talentirana oseba ki te prebere kot odprto knjigo in nežno vodi skozi ta osvobajujoč proces. AEQ gibanje je bilo razvito in posodobljeno iz somatskih vaj po Thomasu Hanni, ustvari pa globoko spremembo v mišični strukturi in funkciji ter živčnemu sistemu, odpravi senzorno-motorično amnezijo in spremeni vzorce ki povzročajo kronično bolečino ter nizko kvaliteto življenja. Omogoči globoko telesno sprostitev ter ti pomaga priti nazaj v telo prvič v življenju medtem ko ti tudi pomaga bolje razumeti kako bolje skrbeti za svoje telo, kako ga poslušati in se uskladiti z njim, se povezati in ne delati proti njemu. Z AEQ gibi se omogočijo okoliščine ki poskrbijo da pridejo na površje globoke čustvene traume zato da se lahko ozdravijo in ozavestijo ter spustijo skozi čustveni izraz kateri povzroči dokončen konec kroničnih bolečin. AEQ gibi pomagajo upočasniti telo, upočasniti um ter upočasniti dihanje in prav tako pomagajo naučiti osebo kako se premikati bolj lahkotno in mehko. Resnično neverjetno je občutiti na kakšno frekvenco, vibracijo in stanja zavesti te odpeljejo. Vedeti pa je treba da je to dolg proces kateremu je treba ostati predan ter biti zavesten in odgovoren do sebe ter do sprememb ki jih je treba uvesti v svoje življenje če se želi ustvariti novo, bolj zdravo ravnovesje  v telesu. Postaneš svoja lastna avtoriteta, tako do svojih mišic kot do svojega življenja, ne ostajaš več v starih vzorcih žrtve in v svojih nepredelanih čustvih ki radikalno (nezavedno) vplivajo na tvoje življenje, od tvojih odnosov to tvojega obnašanja in najbolj pomembno – fizičnega in čustvenega zdravja, kar so pa osnove za vse ostalo kar hočeš zgraditi v življenju. In kot vemo, ničesar vrednega ne moreš zgraditi na nestabilnih temeljih.

Osebno sem imela zelo težko čustveno življenje skozi odraščanje in sem zato nosila tone čustvenega bremena skozi življenje, bilo me je preveč strah da bi se izrazila v nespodbudnem okolju zato sem vse potlačila, saj se nisem počutila varno, nisem bila spoštovana, brezpogojno ljubljena, upoštevana, bila tretirana kot vredna (tako kot večina ljudi danes), prav tako tudi nisem imela omogočena mirnega, stabilnega in zdravega družinskega okolja zaradi, kar razumem danes, trenutnega stanja kolektivne zavesti človeštva. Med drugim sem nosila tudi zelo boleč strah pred izražanjem močnih čustev saj ni bilo nikogar ob meni ki bi bil tam zame da bi mi dal varen prostor da jih izrazim, še huje, posmehovali so se mi za vsako stvar ki je prišla iz mojih ust. Sčasoma je strah pred izražanjem resnice in osebnosti prerastel v paralizirajoč strah zaradi katerega sem popolnoma izgubila svoj avtentičen glas. Vse kar sem lahko storila da bi obdržala bližino ljudi okrog sebe je bilo to da sem jih začela posnemati v njihovem obnašanju ter zgradila fasado ki je bila primerna da sem se lahko vključila v okolje. Nihče ni bil dovolj močen in čustveno zdrav da bi lahko držal moja močna čustva zato vse kar sem lahko naredila je da sem jih potlačila globoko noter kot sem le lahko ter sem zato energijsko podoživljala te nočne more znova in znova in znova zadnjih 30 let. Težko breme žalosti ker nisem bila ljubljena in varovana so se manifestirali kot kopica opek na mojih prsih ki so povzročili da sem zelo težko dihala ves ta čas in nikoli nisem mogla globoko vdihniti. Druga čustva so se manifestirala kot bolečina in otopelost po celi desni strani telesa, predvsem nogi, prav tako pa sem doživela močno bolečino v hrbtu leta 2013 zaradi katere nisem mogla hoditi več tednov. Bilo je brutalno, saj sem imela v sebi skrite močne strahove pred biti popolnoma nemočna in šibka kateri so prišli na površje skozi to situacijo zato da bi se lahko soočila z njimi. Kljub temu da sem poskusila več različnih metod mi ni nobena pomagala preprečiti da bi se boleča vedno znova vračala razen AEQ.

Ko si starš globoko in intenzivno čustvenega otroka nisi zmožen ravnati z njegovo živostjo ter jo obvladati zato ker si sam čustveno in fizično otopel zaradi svoje nepredelane bolečine. Na srečo greva jaz in moja mama skupaj skozi AEQ proces ter ostajava disciplinirane vsaka pri svoji rasti in razvoju. Skupaj nama je uspelo radikalno spremeniti najin odnos medtem ko redno pomagava ena drugi ozavestiti stvari iz nezavednega skozi pogovore in deljenje izkušenj ter pogledov. Skupaj prideš vedno dlje kot bi prišel sam. Torej, ko poskušaš potlačiti otroka s svojo egovsko kontrolo in superiornostjo začneš ustvarjati nezdravo osebo katero naučiš uničujočiš mentalnih igric in ga potegneš stran od njegove in svoje lastne avtentičnosti. Zaradi takšnega in podobnega obnašanja sem vedno čutila globoko znotraj sebe zapuščenost in osamljenost ki se je stopnjevala še v močnejše traume ko me je oče popolnoma zapustil in odšel iz mojega življenja. Vedno sem čutila da se ne morem res zanesti na nobenega od njih ter se resnično srčno povezati, vse kar sem se naučila od njih in od vseh ljudi v mojem takratnem okolju da moram ustvariti debel zid okrog svojega srca če želim preživeti. Vedno sem čutila globoko nezaupanje v življenje in ljudi, vedno sem čutila globok nemir kamor koli sem šla, nezavedno sem nosila ta težek nemir zavit v strah in občutek nevrednosti ki je bil prekrit z glasnim egom, le-ta pa je ustvaril plasti in plasti zgodbic in laži vse zato da bi ubežal tej bolečini ki se je skrivala pod njim. To je drugače zelo pogost način življenja v današnji družbi na ravni zavesti v kateri smo kolektivno in če ne spremenimo sami sebe ter naredimo konec tem vzorcem obnašanja se bodo samo še naprej ponavljala v neskončnost. Edini način da to spremenimo je iti vase ter ozdraviti svoje rane. Kljub temu da sem naredila veliko duhovnega dela na sebi od leta 2008 naprej, se udeleževala energijskih zdravljenj, seminarjev, se izobraževala o čustvih in psihologiji človeka, zdaj ugotavljam da se nisem dotaknila niti površine vsega tega kar se skriva v globini moje notranjosti saj vedno znova pridejo na površje nove stvari katerih se nisem zavedala. Svoje srce sem šele začela zelo počasi odpirati ko sem začela proces AEQ – postopoma sem postala zavestna svojega telesa, svojih čutov in potreb ter prebila skozi iluzije uma v realnost sedanjega realnega trenutka. Soočiti se s takšno realnostjo je boleče in kruto, soočiti se s čimer se naši predniki niso zmogli. Verjetno bo trajalo še kar dolgo časa da se znebimo oklepa težkega strahu v katerem se kolektivno utapljamo. Strahu pred občutkom ne-varnosti. Strahu ki je tako globoko zaznamovan v nas da nas žene da zlorabljamo svoje telo ter ga silimo da dela veliko več kot je zmožen. Strahu ki nas žene da drvimo skozi življenje. Strahu pred biti ne-ljubljeni. Strahu ki prekine povezavo med nami in našo notranjo žensko platjo ki si samo želi biti slišana, ljubljena in varovana z strani avtentične prisotnosti. Strahu ki žene našo notranjo moško plat da potlači, zavrača in ignorira potrebe in glas ženske plati v nas, da jo dominira in zamenja pravo ljubezen, harmonijo in enotnost z materialnimi stvarmi, saj je družbeno pogojen z obnašanjem da jo samo ignorira ko krvavi vpričo njega. Vse to je znotraj nas tako kot je zunaj nas, kar lahko vidimo v destrukciji našega planeta, naših domov, virov, v otroškem in nezrelem obnašanju naših vodij, nas samih ter vseh ljudi okrog nas. V resnici smo tisti ki smo odgovorni za vse to.

Ko se ustavimo in nehamo bežati pred lastnimi strahovi ter zapolnjevati notranjo praznino z materialnimi stvarmi ter odnosi, ko se obrnemo navznoter in se soočimo z resnico neudobja ki ga čutimo, z globokim vodnjakom občutkov nezadostnosti in močnih strahov, šele takrat jih lahko spremenimo, transformiramo in sklenemo z njimi mir. Na zunaj se poslužujemo veliko različnih stvari zato da bi ustvarili lažen občutek sigurnosti ki prekrije te naše strahove in pomanjkljivosti, od odvisnosti do znanja, odvisnosti do čustvene bližine, odvisnosti to dela ali kakršnihkoli projektov. Nikoli pa nam te stvari ne bodo dale tega kar res rabimo – ko se obrnemo navznoter, in redno delamo vaje, meditacijo in dihalne vaje takrat se šele lahko soočimo z najblogljimi deli sebe in spustimo ven boleče spomine. Šele potem lahko obrnemo nov list in se premaknemo naprej v življenju. Sčasoma se naša realnost začne spreminjati tudi na zunaj. Ustvariti moramo prostor in mir znotraj sebe, šele takrat lahko živimo iz sedanjega trenutka z manj bolečine v naših telesih in psihah.

Vse to kar trenutno doživljamo je samo stanje zavesti ki ga lahko spremenimo kadarkoli želimo, s trudom in vztrajnostjo. AEQ vaje mi pomagajo biti in ostati zavestna, mirna, prisotna in imeti se pod nadzorom, pomagajo mi postopoma zmanjševati bolečine, pomagajo mi rasti in se soočiti s težkimi realnostmi katerih sem se zelo dolgo izogibala. Pomagajo mi počutiti se varno v telesu, pomagajo mi se prvič občutiti živo, prvič res občutiti življenje skozi 5 čutov kar mi prej ni bilo dostopno. Občutim kako energija teče skozi mene in prvič sem dovolj sproščena da lahko uživam te magične občutke. Moje mišice prvič obstajajo v harmoničnem timskem delu, kar me naredi mehkejšo in bolj v stiku s svojo dušo. Pomaga mi biti čustveno prisotna ter postaviti ego na zadnji sedež, samo kot pomočnika in ne kot vodjo, kamor v resnici spada. Pomaga mi bolje poslušati in slišati ter ne dovoliti egu da me sili delati stvari za katere nisem pripravljena. Biti boljši poslušalci se moramo naučiti vsi. Celo življenje sem bila globoko nesrečna in šele zdaj se učim in raziskujem kaj to pomeni biti srečen brez da bi hotela zapolniti notranjo praznino z zunanjimi projekti, stvarmi in ljudmi. Učim se spoštovati bolečino ki mi poskuša nekaj povedati z razlogom. Večino svojega življenja sem zelo trpela, fizično, mentalno, čustveno in duhovno, od tega da sem bila kronično utrujena že v mladih letih, nisem mogla normalno dihati, imela konstanten nekontroliran plaz negativnih misli na vsakem koraku, do tega da sem neprestano podoživljala negativna čustvena stanja in težke občutke zlomljene duše in zapuščenosti od vseh vključno mene. Moje potovanje do zdaj je bilo zelo temno ampak odkar sem se posvetila AEQ procesu in disciplinam so se ta stanja postopoma začela razblinjati in odhajati. AEQ gibanje z AEQ dihanjem ustvari popolno harmonijo znotraj telesa kar je dejansko občutiti kot čista magija po tem ko desetletja živiš v globoki bolečini in temi. Razlika med tem kako živim in doživljam stvari zdaj in prej je neprepoznavna. To lahko doseže vsak!

Revolucija se začne znotraj. Objemi svojo bolečino in se imej rad, celega sebe. Projicirati svojo lastno bolečino na druge je iluzija. Več kot ozdraviš znotraj sebe, več prisotnosti ustvariš in s tem prostor da ustvariš nekaj popolnoma novega, nekoga novega – avtentični izraz svoje lastne duše. Ozdravi sebe zato da si lahko potem vzgled drugim da naredijo isto. Ustvariti boljši svet je v naših rokah in izključno naša odgovornost.

Janja Gabrijel

 

Screenshot 2020-06-06 at 00.27.55

Prizemljitev skozi razumevanje

Mineva že več kot eno leto odkar sem se začela učiti AEQ  metodo ob usmerjanju in razlagi učitelja AEQ metode Aleša Ernst.

Skozi redno izvajanje AEQ vaj vse bolj razumem celostno povezanost. Razumem tudi, da je sprememba možna le celostno kakor to velja tudi za prevzemanje odgovornosti.

Občutki danes zame niso več nekaj, kar držim v sebi in prikrivam temveč jemljem jih kot pomemben del procesa soočanja z realnostjo ter soočanja s seboj bolj realno.

Razumem, da delujem celostno in tako danes ob analizi in soočanju

– razumem bolečine in raziskujem vzroke le teh. Skozi razumevanje lahko v sebi predelam in analiziram kaj se v meni dogaja. Spremenim, kar čutim, da je potrebno spremeniti in tako razumem, da so vzroki bolečin, ki sem jih nekoč dojemala predvsem in zgolj kot nekaj zunanjega.. V resnici nekaj, kar prihaja iz mene. Iz tega, kar živim globoko v sebi… Kar je moja trenutna notranja urejenost. Skozi to, kar je mnenje, ki sem si ga v sebi ustvarila.. Skozi čas, skozi mišljenje in prepričanja..

– tudi občutke danes razumem povsem drugače in so le ti zame danes pokazatelj mojega realnega stanja.

Danes skozi občutke in analizo v sebi ozaveščam svoje korenine in vse bolj razumem vzroke s katerimi je pomembno, da se v sebi soočam ter kadar razumem tudi spremenim. Razumem pomembnost vračanja v svojo preteklost, da sem lahko raziskala pomembne vzorce in predvsem čemu sem izbrala pot ki sem jo ubrala, prevzemam odgovornost zase in za svoje izbire. Čemu sem odrezala komunikacijo s telesom? Preprosto, ker sem dojela, da je resnica lahko boleča. Nisem se znala soočati z bolečino v sebi in tako danes razumem, da je bila zame najlažja pot izbira, da občutke preziram. Takrat še brez zavedanja, da tako občutke tlačim v sebi.

V procesu pa sem tudi ozavestila, da sem potrebovala vračanje v preteklost in danes razumen, da je to bil pomemben del, da se povežem s seboj in razumem kaj vse sem zanikala in česa nisem hotela videti, da sem prerezala komunikacijo s telesom.

Če ne čutim telesa, ne občutim občutkov, ki v meni vzbujajo bolečino in če ne čutim nobene bolečine se s tem ne rabim ukvarjati. Sedaj v procesu pa je potrebno, da se ukvarjam in soočam z vsemi tistimi skritimi vsebinami.

Prevzemanje odgovornosti je težko in že kot otrok nisem imela orodij, da razumem tako kot razumem danes kot odrasla oseba.

Skozi izvajanje vaj se vse bolj odpiram ozaveščanju sebe v sebi. Na dan prihajajo stvari, ki sem jih v sebi tako globoko potlačila, da na začetku sploh nisem mogla  verjeti, da so del mene.

Danes razumem pomembnost soočanja in prevzemam odgovornost do sebe. Do tega, kar je moj podzavestni program, ki sem ga skozi odraščanje v sebi zgradila in z razumevanjem vzrokov danes prevzemam odgovornost do tega, da edino sama lahko vplivam na to, da svoj program tudi spremenim.

Ni lahko sploh ne. Uporabila bom pogovorni izraz, ki morda ne zveni najboljša a vem da bo vsem  jasno.. Za vse to mora človek imeti “jajca”!

Vse bolj se zavedam realnosti in vse bolj dojemam kaj so realni vzroki za fizično stanje, ki ga trenutno živim.

Vse bolj razumem, kar v meni vzbuja ponos hkrati pa v sebi občutim močan strah pred prevzemanje odgovornosti in spremembo.
Razumem, da je potrebno občutke izraziti in danes sem ponosna, ker sem jasna in direktna. Ponosna, ker zato ne obsojam več sebe oziroma delam na tem, da v sebi razumem in nato živim brez občutka krivde.

Imela sem obdobje v katerem sem občutila težo odgovornosti in nato sem opazila, da sem šla v iskanje drugih odgovornih. Skratka prelaganje odgovornosti, kar danes razumem tudi in predvsem, da je predajanje sebe in odgovornosti zase nekomu drugemu samo beg..

V celotnem procesu sem naredila veliko majhnih korakov in prav vsak korak me vodi v odkrivanje novega dela s katerim se moram v sebi soočati, da bi lahko napredovala

Občutim kako na fizični ravni AEQ vaje vplivajo na odpiranje kar je tesno povezano z ozaveščanjem.

Še vedno naredim kakšno napako.. Še vedno opazim, da bi včasih najraje zbežala. Zbežala od polnega prevzemanja odgovornosti zase. Za razliko, da sedaj to razumem kot poziv ega in razmejim.

Ni bilo lahko a danes ob ozaveščanju občutim in razumem čemu vse sem potrebovala in potrebujem bolezen in simptome. To je vendar bila najenostavnejša izbira iz vidika predajanja odgovornosti   Saj karkoli že se je dogajalo je vedno bila kriva bolezen.

Očitna sprememba, ki sem jo v sebi sprejela je ta, da se sedaj jasno izražam in ni me več strah obsojanja ali zavrnitve. To sem sedaj jaz, ki sprejemam sebe.

Vse bolj razumem in si vse bolj naravno razlagam sebe in svoje izbire.

Razumem kako pomembno je, da prevzamem odgovornost zase in, ker razumem kako je to težko mi postaja jasno čemu sem se vse življenje temu izogibala.

Jana Špeh, Izola

Screenshot 2020-06-06 at 00.28.28

Prizemljitev skozi razumevanje, 2 del

Mineva že več kot eno leto odkar sem se začela učiti AEQ  metodo ob usmerjanju in razlagi učitelja AEQ metode Aleša Ernst.

Skozi redno izvajanje AEQ vaj vse bolj razumem celostno povezanost. Razumem tudi, da je sprememba možna le celostno kakor to velja tudi za prevzemanje odgovornosti.

Občutki danes zame niso več nekaj, kar držim v sebi in prikrivam temveč jemljem jih kot pomemben del procesa soočanja z realnostjo ter soočanja s seboj bolj realno.

Razumem, da delujem celostno in tako danes ob analizi in soočanju

– razumem bolečine in raziskujem vzroke le teh. Skozi razumevanje lahko v sebi predelam in analiziram kaj se v meni dogaja. Spremenim, kar čutim, da je potrebno spremeniti in tako razumem, da so vzroki bolečin, ki sem jih nekoč dojemala predvsem in zgolj kot nekaj zunanjega.. V resnici nekaj, kar prihaja iz mene. Iz tega, kar živim globoko v sebi… Kar je moja trenutna notranja urejenost. Skozi to, kar je mnenje, ki sem si ga v sebi ustvarila.. Skozi čas, skozi mišljenje in prepričanja..

– tudi občutke danes razumem povsem drugače in so le ti zame danes pokazatelj mojega realnega stanja.

Danes skozi občutke in analizo v sebi ozaveščam svoje korenine in vse bolj razumem vzroke s katerimi je pomembno, da se v sebi soočam ter kadar razumem tudi spremenim. Razumem pomembnost vračanja v svojo preteklost, da sem lahko raziskala pomembne vzorce in predvsem čemu sem izbrala pot ki sem jo ubrala, prevzemam odgovornost zase in za svoje izbire. Čemu sem odrezala komunikacijo s telesom? Preprosto, ker sem dojela, da je resnica lahko boleča. Nisem se znala soočati z bolečino v sebi in tako danes razumem, da je bila zame najlažja pot izbira, da občutke preziram. Takrat še brez zavedanja, da tako občutke tlačim v sebi.

V procesu pa sem tudi ozavestila, da sem potrebovala vračanje v preteklost in danes razumen, da je to bil pomemben del, da se povežem s seboj in razumem kaj vse sem zanikala in česa nisem hotela videti, da sem prerezala komunikacijo s telesom.

Če ne čutim telesa, ne občutim občutkov, ki v meni vzbujajo bolečino in če ne čutim nobene bolečine se s tem ne rabim ukvarjati. Sedaj v procesu pa je potrebno, da se ukvarjam in soočam z vsemi tistimi skritimi vsebinami.

Prevzemanje odgovornosti je težko in že kot otrok nisem imela orodij, da razumem tako kot razumem danes kot odrasla oseba.

Skozi izvajanje vaj se vse bolj odpiram ozaveščanju sebe v sebi. Na dan prihajajo stvari, ki sem jih v sebi tako globoko potlačila, da na začetku sploh nisem mogla  verjeti, da so del mene.

Danes razumem pomembnost soočanja in prevzemam odgovornost do sebe. Do tega, kar je moj podzavestni program, ki sem ga skozi odraščanje v sebi zgradila in z razumevanjem vzrokov danes prevzemam odgovornost do tega, da edino sama lahko vplivam na to, da svoj program tudi spremenim.

Ni lahko sploh ne. Uporabila bom pogovorni izraz, ki morda ne zveni najboljša a vem da bo vsem  jasno.. Za vse to mora človek imeti “jajca”!

Vse bolj se zavedam realnosti in vse bolj dojemam kaj so realni vzroki za fizično stanje, ki ga trenutno živim.

Vse bolj razumem, kar v meni vzbuja ponos hkrati pa v sebi občutim močan strah pred prevzemanje odgovornosti in spremembo.
Razumem, da je potrebno občutke izraziti in danes sem ponosna, ker sem jasna in direktna. Ponosna, ker zato ne obsojam več sebe oziroma delam na tem, da v sebi razumem in nato živim brez občutka krivde.

Imela sem obdobje v katerem sem občutila težo odgovornosti in nato sem opazila, da sem šla v iskanje drugih odgovornih. Skratka prelaganje odgovornosti, kar danes razumem tudi in predvsem, da je predajanje sebe in odgovornosti zase nekomu drugemu samo beg..

V celotnem procesu sem naredila veliko majhnih korakov in prav vsak korak me vodi v odkrivanje novega dela s katerim se moram v sebi soočati, da bi lahko napredovala

Občutim kako na fizični ravni AEQ vaje vplivajo na odpiranje kar je tesno povezano z ozaveščanjem.

Še vedno naredim kakšno napako.. Še vedno opazim, da bi včasih najraje zbežala. Zbežala od polnega prevzemanja odgovornosti zase. Za razliko, da sedaj to razumem kot poziv ega in razmejim.

Ni bilo lahko a danes ob ozaveščanju občutim in razumem čemu vse sem potrebovala in potrebujem bolezen in simptome. To je vendar bila najenostavnejša izbira iz vidika predajanja odgovornosti   Saj karkoli že se je dogajalo je vedno bila kriva bolezen.

Očitna sprememba, ki sem jo v sebi sprejela je ta, da se sedaj jasno izražam in ni me več strah obsojanja ali zavrnitve. To sem sedaj jaz, ki sprejemam sebe.

Vse bolj razumem in si vse bolj naravno razlagam sebe in svoje izbire.

Razumem kako pomembno je, da prevzamem odgovornost zase in, ker razumem kako je to težko mi postaja jasno čemu sem se vse življenje temu izogibala.

Jana Špeh, Izola

Screenshot 2020-06-06 at 00.31.31

Nadaljujem na svoji poti sprejemanja sprememb do celostne spremembe, 3 del​

Skozi proces učenja AEQ metode ob spremstvu, razlagi in tako usmerjanju učitelja Aleš Ernst z rednim izvajanjem vaj, počasi dosegam rezultate tudi na fizični ravni.

NIKOLI nisem mogla razumeti postavljene diagnoze kot nekaj, kar ne morem spremeniti ali na, kar nimam vpliva. Zveni težko pa vendar sem v sebi vedno stremela k prevzemanju odgovornosti za to, kar živim in nisem se želela predati ideji, da bom zaradi simptomov živela v vibraciji bolezni kot žrtev. O ja teh trenutkov je bilo veliko.. Dokler nisem razumela vzrokov za svoje stanje.

– Na dolgi rok ne moraš bežati pred resnico, saj te bo telo vse bolj opozarjalo nanjo in s tem vabilo v soočanje!

Pred skoraj 2 letoma sem začela s pisanjem dnevnika svoje ozdravitve in prepričana sem bila, da bom v kratkem času.. Tako predana procesu samoozdravitve tudi ozdravela in izdala knjigo o tem. Pa vendar ni bilo tako.  Proces je dolg in še traja. Danes razumem sebe in razumem pomen časa v procesu. Danes pišem svoj 688 dan dnevnika in zadovoljna sem, ker napredujem.

V sebi sem imela samo sliko fizične ozdravitve.. Po tem pa sem počasi razumela, da je to celostna ozdravitev sebe na vseh nivojih.

Sedaj razumem kolikokrat sem pomislila na predajo, ker:

– ja je težko in

– ne ni še konec..

Pa vendar spoznavam tako sebe kot pomembnost procesa za celostno preobrazbo sebe.

To ni isto kot kadar greš k frizerki ali kozmetičarki na ličenje in friziranje, ko se po 1 uri vidiš drugače. Nee!

To je proces.. Sestavljen iz razumevanja in sprejemanja majhnih sprememb. To je proces zavestne prisotnosti, da najprej razumeš vzroke. Ob razumevanju čemu sem prekinila komunikacijo s svojim telesom in sploh zavedanju koliko jeze sem prav jaz – vedno nasmejana- potlačila vase.. Sem spoznala, da moram najprej ponovno vzpostaviti povezavo in začutiti svoje telo.. Po tem je iz mene najprej začela “bruhati jeza”.. Ne en dan in ne en teden.. Trajalo je veliko več dni in tednov, da sem razumela kako ni pomembno zgolj duhovno in psihično redno razstrupljanje temveč tudi fizično. Skratka celostno.

Prej sem verjela v ozdravitev misleč, da bo ta prišla sama od sebe, ker sem pozitivna in delujem duhovno.. Šele s časom sem razumela, da sem s tem bežala od resnice.. Od bolečine v meni.. Nekam na lepše.  V iluzijo, ki sem si jo z umom lepo zgradila. Realnost v meni pa je želela ven in to je bilo možno le skozi telo.

Sedaj razumem pomembnost občutkov.. Nekoč sem jih prezirala kot nekaj nepomembnega, ne realnega in jih tako potlačila. Sedaj vem, da telo ne laže in z občutki se soočam in grem v analizo. Tudi to, da sem v sebi občutila kaj se dogaja in razumela kako se soočati je bilo intenzivno in zahtevno.. Danes sem ponosna nase, na to, da sem zase poiskala način kako ravnati s svojimi občutki.. Kako občutiti sebe in ne bežati je zame velika zmaga. In tako je ves proces sestavljen iz veliko majhnih zmag.

Še ne poznam zaključka – z razliko, da sedaj zaupam vase in vem kaj delam- pa tudi ne vem kdaj bom prišla do želenega zaključka.. Vem pa, da bom še naprej dala vse od sebe, da v sebi ustvarim urejenost s katero bom do svojega cilja tudi prišla.

Jana Špeh, Izola

Screenshot 2020-06-06 at 00.31.53

Občutenje in soočanje, 4 del​

Spoznavam in počasi v sebi razumem in sprejemam, da je preprosto čas zelo pomemben del procesa za sprejemanje in ponotranjanje spremnemb.

V zadnjem obdobju sem se morala soočiti s svojim pričakovanji, za katere danes razumem, da so bili tako globok del v meni, da sem jih s svojim načinom potlačila in sebi prikrila. Z veliko vsebinami v sebi sem se že soočala in skozi čas in sprejemanjem sprememb sem tako vse bolj razumela sebe in potolažila ranjeno deklico, ki je živela v mojem srcu.

Da počasi vse tisto, kar sem skozi življenje potlačila globoko v sebi prihaja na površje ni bila dovolj odločitev. Danes vem, da je izrednega pomena predanost in vztrajnost v procesu – celostno. Tako skozi učenje AEQ metode z rednim izvajanjem vaj ter ob primerni razlagi učitelja (Aleš Ernst) danes razumem sebe in počasi napredujem.

V lanskem letu sem si prav v tem obdobju zastavila cilj, da bom v enem letu nedvomno opazila tudi velik fizični napredek.

Pa ni bilo tako in srečala sem se v sebi z občutkom poraženosti. V začetku, ko sem se morala soočiti z razliko med željo in realnostjo ni bilo enostavno. V sebi sem se srečala s starim vzorcem, da bi najraje zbežala. Rekla sem temu predlogu ega odločen ne in okusila v polnosti to, kar sem v sebi občutila kot razočaranje in se soočila s seboj.

Tudi to se ni dogajalo tako na hitro.. Potreben je bil čas, da sem lahko ob analizi razumela in počasi sprejela, da četudi sem že veliko naredila na sebi s sprejemanjem sprememb skozi čas.. Moje telo potrebuje svoj čas, da spremembo občutim tudi na fizični ravni.

Počasi iz mene prihajajo stara prepričanja, ki jih ozavescam in skozi razumevanje le teh vse bolj razumem sebe. Danes se z vsem tem vse bolj naravno soočam in iščem zase primerne rešitve za svojo novo urejenost.

Veliko vzorcev sem lahko prepoznala in jih z namenskim delovanjem ob ozavescanju, kaj pravzaprav zaradi vzorcev počnem, sem počasi sprejemala spremembe v sebi in s tem načinom sem že veliko vzorcev tudi zapustila.

Vse bolj razumem kako zelo sem vse življenje bežala od sebe in od resnice, prav zato danes dajem večjo pozornost na negovanje sebe.

Napredovala sem nedvomno v odnosu do sebe, napredovala, ker sem sedaj realna, napredovala ker sedaj preprosto ne bežim več od sebe in od neprijetnim občutkov ampak jih živim in se skozi analizo z njimi soočam.

Prav zaradi mojega odločnega sprejemanja sprememb predvsem tega kar je realno, sem se oddaljila od vsega tistega, kar podpira laž. Tako sem se čutila tudi odmakniti od tistih oseb, ki jih več ne čutim ob sebi in pravtako se je nekaj ljudi nedvomno počasi oddaljilo iz mojega življenja. Na kar sem bila tudi pripravljena saj sem v sebi razumela vzrok določenih odnosov, ko sem lahko bežala in sem prav ob tem dobila podporo ljudi, ki so počeli enako.

Sprememb imam veliko.. Sem seveda še vedno jaz a sedaj delujem povsem drugače in z namenom.

Bolečine so še kdaj prisotne v ledvenem delu.. Hkrati pa ravno v tem predelu občutim in opazim spremenjeno držo. Držo, ki sem jo skozi čas in ob predanosti učenju in rednemu izvajanju vaj počasi spremenila.

Ko se utrudim pa lahko opazim in občutim kako začnem delovati podzavestno – po starem programu. Zato je izrednega pomena energija za usmerjanje pozornosti in s tem jasno povezan namen – kam in koliko pozornosti usmerjaš.

Svoj proces sem začela tudi z močno ukrivljenostjo ledvenega dela – spodnjega dela hrbtenice (izbočena zadnjica). Danes občutim in opazim bistveno razliko v svoji drži. Tako v prsnem delu (bolj odprt prsni koš in lažje dihanje) kakor v spodnjem delu hrbtenice. Tudi med hojo občutim kako se z novo držo še lovim. Iz tega tudi razumem, da sem dolgo živela s tem in prav zato ni realno pričakovati, da se bom tako na hitro naučila gibanja z novo držo.

Do tega pojava oziroma deformacije pride že v otroštvu zaradi nepravilne drže, ki jo danes razumem kot posledica skupine dejavnikov kot so strahovi, prepričanja, mišlenje, ki seveda izvira iz mnenja in, ker si mnenja v zgodnjem otroštvu nismo sposobni ustvariti sami, živimo tisto, kar je mnenje drugih.

Moje dolgo potovanje v svet razumevanja skozi učenje AEQ metode, predanosti procesu ob vadbi in ob upoštevanju razlage učitelja Aleša ob tem mi je bilo v oporo in spodbudo pri raziskovanju in iz tega razumevanju.

Živela sem v prepričanju, da sem pač žrtev tega pojava – fizične deformacije, kot mnogi. Danes pa razumem, da so mišice tiste, ki usmerjajo kosti in s tako močno zakrčenostjo mišic (kot sem jo sama imela)  seveda ni bilo pričakovati, da bi bilo drugače.

Samo, da sem prišla do tega spoznanja, dokler sem lahko razumela in sprejela dejstva ter počasi prevzela odgovornost, da vse to v sebi spremenim je bil seveda potreben čas.

Tako vse to je tisto, kar v sebi živim in se še ukvarjam s prepričanjem, da bi vedno vse moglo bit v najlepšem redu.. Tudi to je premik saj nebi nikoli prej mislila da imam to prepričanje v sebi.

In.. Proces še traja tako, da bom nedvomno, ob analizi dogajanja, še pisala o svojih spremembah skozi učenje AEQ metode.

Jana Špeh, Izola

Screenshot 2020-06-06 at 00.33.02

Občutenje in soočanje, 5 del​​

Že leto in pol mineva odkar sem začela z učenjem AEQ metode ob aktivnem sodelovanju z učiteljem 5. stopnje Aleš Ernst. Morda bo izgledalo, da se ponavljam, ker sem o tem že pisala.. a v sebi vse bolj razumem pomembnost časa v procesu. V začetku, ko sem že mislila, da razumem, sem prav skozi čas v sebi dojela, da počasi vse bolj celostno razumem. Vsak del procesa ima svoje ključne točke, ki se jih naučiš opaziti, sprejeti in nato skozi razlago razumeti.. Šele, ko sem razumela vzrok sem lahko razumela kaj je potrebno narediti, da spremenim posledico. S tem procesom občutim in opazim, kako v sebi vse bolj razumem, kako grem skozi čas vse globje z razumevanjem in posledično, šele ko razumem lahko napredujem. Počasi.

Ponosna sem nase, ker danes lahko rečem, da sem vse bolj povezana s seboj, vse bolj občutim svoje telo in v tej točki sem se skozi čas in primerno razlago naučila razumeti kaj mi pravzaprav telo sporoča. Vsakič, ko začutim, da prehajam na naslednjo fazo tako vse bolj razumem tudi česa se je zame v tej točki primerno učiti in kaj spremeniti. Prehajanje iz ene faze v drugo razumem bodisi skozi fizične občutke, bodisi skozi to, kar realno v sebi čutim. Ponosna sem, ker sem pripravljena iti v Soočanje brez potrebe po tem, da bi bežala. Tako je bilo zame nekoč. Ko še nisem razumela, ne fizične bolečine in ne občutkov.. Takrat je zame bilo Soočanje nekaj grozljivega. Danes sem sprejela odgovornost zase v sebi in Soočanje v meni izzove zanimanje. Kar je najboljše zame, pa je zavedanje, da se prav skozi zanimanje največ naučim skozi raziskovanje. Sem pa skozi pozorna tudi na to, da iz navdušenja ne pretiravam, saj razumem, da prav pretiravanje vodi v izgorelost. Že v začetnem delu procesa sem razumela način samo spraševanja, da bi lahko prišla do odgovorov v sebi. Fascinantno je bilo opaziti, da vprašanje, ki sem ga v začetku zastavila učitelju je bilo vprašanje, ki sem ga v resnici morala zastaviti sebi.

Učitelj mi je dal vedeti, da je tako, prav s tem, da mi je vprašanje vrnil. Skozi zavedanje sem v sebi prav občutila vzrok (nezaupanje vase, da iščem potrditev drugih) čemu njemu zastavljam vprašanje, če edino sama v sebi poznam odgovore. Kar sedaj pišem zveni enostavno pa vendar ni bilo tako zelo enostavno v začetku iskati odgovore. Skozi čas sem vse bolj dojela sebe in v sebi vzroke za simptome, ki sem jih priklicala in s svojim načinom mišlenja, delovanja in čustvovanja ustvarila na svojem telesu skozi mišično zakrčenost. Razumem, da sem bila skozi v aktiviranem refleksu zelene luči. To pomeni, da sem v sebi vse bolj občutila in opazila kako prav pri vsem, kar počnem v sebi hitim. S tem jasno razumem aktivacijo simpatičnega živčnega sistema in s tem povezujem diagnozo, ki so mi jo zdravniki dali. Pri MS je ravno največji problem stalna aktivacijo simpatičnega živčnega sistema. Tako si telesno skozi v pripravljenosti za nevarnost in jasno telesu tako ne daješ nobene možnosti, da vsaj skozi počitek aktivira parasimpaticni način delovanja, kar vodi v izgorelost.

Danes razumem bodisi pomembnost gibanja kot tudi pomembnost počitka. Pomembna točka, ki sem jo razumela je tudi Zmernost, ne samo v procesu ampak Zmernost v življenju. Preveč in premalo nikoli nista vredu. Zato danes dajem povdarek na to, da ne pretiravam. Prevzemam odgovornost zase celostno in tako sem vse bolj stabilna v sebi. Ta moj napredek se na fizični ravni izraža predvsem skozi občutenje nog in tal pod stopali. Počasi se skozi občutenje vse bolj povezujem. Bolj zaupam sebi, bolj zaupam svojemu telesu in svojim nogam. Vse več energije in volje do življenja imam in sedaj lahko tako tudi vse bolj živim spremembe, ki sem jih sprejela skozi čas. S tem sem zadovoljna in bolj sem zadovoljna več volje imam.

Nekoč sem živela “globoko v svetu Verjamem”.. S tem sem upala in iskala nekaj, kar bo prekinilo vse muke, ki sem jih v sebi živela. To sem mogla prepoznati kot iluzijo. V procesu sem posledično razumela, da bom lahko stabilno stala na svojih nogah šele, ko bom razumela in sprejela svojo odgovornost v vsem tem, kar živim, kar mislim, kar čutim.. V začetku je težko, ker v hitrem tempu je vsekakor lažje biti žrtev nečesa.. Misliti, da si žrtev zunanjih okoliščin.. Prevzeti odgovornost za svoje slabo počutje ni ravno preprosto. Tako tudi zame ni bilo.. Skozi čas pa sem ponosna, ker si ravno skozi prevzemanje odgovornosti zase spet vračam moč. Moč v smislu, da danes vem, da sem jaz edina, tista , ki lahko poskrbim zase in za svoje počutje.

Z vsem tem danes vse bolj čutim svoji nogi in vse bolj si vračam sposobnost gibanja. Vse to pa gre počasi in zato bom omenila, da sem v procesu vse bolj začela razumevati pomembnost potrpežljivosti in vztrajnosti. Sicer ego bi rad vedno več in seveda se pojavi v meni hrepenenje po več rezultatih.. Z razliko, da danes cenim pomembnost časa v procesu, predvsem ker razumem.vn Razumem, da bi jasno vsi radi spremembe na hitro.. Danes z zavedanjem, da so hitre spremembe lahko le kratkoročne, me tovrstni način ne zanima več.

Z vzpostavljanjem povezanosti s seboj, hočeš ali nočeš prideš do točke, ko te vse bolj zanima prepoznati in razumeti vzroke stanja v katerem živiš… Pride trenutek v katerem se v sebi sprašuješ o sebi in začneš prepoznavati svoje korenine. Takrat začneš povezovati svoje vsebine s tem, kar si danes. Nato začneš raziskovati in šele, ko najdeš razlago, da lahko razumeš greš lahko naprej.

– Tukaj je primerno dodati, da ob ustrezni izvedbi in razumevanju vloge in namena AEQ vaj, s katermi vračaš občutenje in tako povezanost s svojim telesom, deluješ celostno. Prav zaradi vaj spodbujaš proces izločanja določenih vsebin, ki si jih shranil v telesu skozi čas, ki se danes izražajo kot mišična zakrčenost in s tem povezano fizično nelagodje in bolečine. Telo ima spomin, um lahko tudi zavedeš z iluzijo, telesa pa ne. To, kar si shranil skozi čas, skozi izkušnje predvsem pa skozi spomine, občutke in čustva. Vse to je v spominu telesa shranjeno. Prav zato je za celostno sprembo pomembno celostno delovati. Meni je bilo zelo v pomoč učenje AEQ metode ob sodelovanju z učiteljem.

V procesu razumeš, da vse tisto, kar ti ni všeč v tebi vzbuja neprijetnem občutke. Rad bi zbežal a se nenadoma zavedaš, da si bežal do sedaj in s tem samo tlačil neprijetne občutke.. Občutke, ki so še danes shranjeni v tvojem telesu in odražajo navzven, tvoje realno stanje v tebi in, ko se tega zavedaš v prvem trenutku nimaš moči ker ne veš.. Nato greš v poglabljanje in razumevanje realnosti. V tvoji tukajšnji realnosti se ne izogneš več zavedanju, da so tvoje korenine tvoji starši. Potem pride še huje, ko se zavedaš da si iz ljubezni do njih lagal sebi. Vse to boli…

In sledi proces v katerem je ogromno jeze, ki sili na površje, ven iz tvojega telesa.. na momente te jeze ne moreš zaustaviti, ne moreš nadzirati. Na površje prihajajo potlačeni spomini, ki niso več tvoji idealizirani spomini ampak realni čustveni spomini. Občutiš kako si se takrat počutil in ne moreš več videti samo tega, kar si mislil, kar si si zamišljal iz svoje idealizirane podobe, s katero si se nekoč potolažil a žal s tem tudi zakril realno sliko.

To ne pomeni, da kot otrok nisi znal čutiti.. Samo čustev nisi znal razumeti, ker se o tem ni govorilo. Seveda kot otrok čutiš zelo. . A kmalu si že v procesu onesnaževanja naravnih impulzov s tem, kar so naučeni vzorci in že v otroštvu tako počasi sebe vse manj čutiš, slišiš in vse manj upoštevaš. V življenju se naenkrat zaveš koliko manipulacije si preživel s tvojimi vzorci in prepričanji.. Koliko blokad s tvojimi omejitvami.. Boli ker razumeš, zakaj si jih v sebi sprejel in še bolj boli, ker živiš s seboj a sebe niti ne poznaš.

Ko ti postane v tvoji družbi lepo in se zavedaš da je prav družba s samim sabo vse kar imaš.. Takrat spoznaš svojega najboljšega prijatelja in se od sebe kot tudi od soočanja s tem, kar realno živiš ne boš hotel nikoli več ločiti.

Jana Špeh, Izola

Screenshot 2020-06-06 at 00.34.47

Mojca Orešnik Jelačič - odprava skolioze

Leto dni mineva odkar sem prvič kontaktirala Aleša Ernsta. Zasledila sem, da ga je nekdo poimenoval za “čarovnika”. Tudi sama bi se strinjala s tem poimenovanjem. Res je, da moraš sam aktivno sodelovati, pod njegovim vodstvom ostati pogumen in vztrajati, kar vedno ni lahko. Odkrivaš čustvene vzroke fizičnih bolečin, spoznavaš, da s svojim čustvenim nahrbtnikom bistveno vplivaš na svoje otroke in vse najbližje.

Težko je slišati marsikatero resnico in samo na nas je, ali smo jo pripravljeni sprejeti, zakopati globoko vase in počistiti iz globine tisto, kar nas in posledično naše najbližje vleče navzdol, kar lahko pripelje do psihičnih ali fizičnih bolezenskih stanj. Svojo izkušnjo želim deliti, saj je tudi mene nagovorila izkušnja mamice, ki je opisovala spremembe na svoji deklici, ki je imela skoliozo in jo s pomočjo Aleša praktično odpravila. Pomoč pri Alešu Ernstu sem poiskala takoj za tem, ko smo doma pri 13 letnem sinu opazili nakazano skoliozo. Na spletu sem iskala možne rešitve za skoliozo in naletela na spletno stran o AEQ metodi. Iskala sem vaje, ki bi pri sinu predvsem odpravile bolečine v hrbtu in popravile skoliozo.

Ko sem po mailu kontaktirala Aleša, mi je najprej predlagal obisk delavnice, saj moram kot mama najprej urediti sebe, saj sama s svojo zakrčenostjo vplivam na zakrčenost svojih otrok. Aleluja! Odkritje! Takoj sem vedela, da govorim z nekom, ki mu je jasno nekaj o globokih vzrokih fizičnih nepravilnosti. Hvaležna sem bila, da mi je že takoj na začetku povedal, da iz mojih težav izhajajo sinove težave. Sledil je občutek krivde, s katerim se je bilo potrebno spopasti, ga sprejeti in aktivno vztrajati. Tako preprosto in hkrati težko je vse skupaj. Obiskala sem delavnico AEQ metode: Vpliv čustev in stresa na kronične bolečine, utrujenost, depresijo, glavobole ter mišično zakrčenost. Ja, ta naslov je bil pravi zame. Sin je pri 16 mesecih dobil diagnozo sladkorna bolezen tipa 1. Vodenje bolezni pri tako majhnem otroku zahteva vsak trenutek dneva in noči popoln nadzor nad krvnim sladkorjem, sicer je otrok v smrtni nevarnosti. Poleg vseh ostalih obveznosti, sem tudi službo doživljala kot skrajno naporno in desetletje vztrajala v praktično nemogočih razmerah. Strah za sinovo življenje me je kljub večletni kronični utrujenosti držal pokonci, vedno znova sem odmislila utrujenost in bolečine po telesu in vsako noč še naprej spremljala gibanje sladkorja. Mišice sem zaradi vseh skrbi in strahu zakrčila, Tudi kasneje, ko je sin že sam urejal svojo bolezen, se jaz še vedno tudi po daljšem dopustu nisem spočila.

Vedno sem bila utrujena. S svojimi težavami se nisem ukvarjala. Bolečine so bile ves čas prisotne, vendar sem poskušala svoje telo odrezati in ga ne slišati, saj sem bila prepričana, da nimam druge izbire. Moje stanje pa je ključno slabo vplivalo tudi na sina. Po tej delavnici, sva se z Alešem dogovorila za aktivne terapije. Zdelo sem mi je nenavadno, hkrati sem takoj verjela v to zamisel, da moram sama obiskovati terapije, da bi kasneje lahko terapije pomagale mojemu sinu. Za otroka je vedno ključnega pomena, v kakšnem stanju je njegova mama. Vedela sem, da sem v slabem stanju, vendar nisem vedela, kako se izkopati iz najhujšega.

Vse, kar je Aleš pripovedoval, mi je bilo jasno na razumski ravni, kako čustveno obvladovati stvari, pa je bila povsem druga zgodba. Ni mi bilo jasno, na kakšen način mi lahko pomaga, vendar sem po delavnici popolnoma verjela, da mi lahko. Aleševe terapije vsebujejo celostno individualno obravnavo. Ne gre le za vaje, pomaga nam bolje spoznati sebe, svoja čustvovanja, vzroke za doživljanje sebe in drugih, okolice in sveta okoli sebe, s tem pa pomaga razumeti telesne težave, zaradi katerih poiščemo pomoč. Preko pogovorov z Alešem, sem odkrivala stvari o sebi, za katere sem mislila, da sploh niso več pomembne za moje trenutno življenje. Vztrajala sem z vsakodnevnimi vajami, in kmalu tudi preko dneva večkrat opazila, da sem v ramenih brez potrebe zakrčena in mišice zavestno sprostila.

Z užitkom sem začela doživljati trenutke tukaj in zdaj. Tudi, ko sem na cesti in stojim v koloni, čakam povsem umirjeno in ne skačem z mislimi od enega problema k drugemu. Tudi pri hoji sem bolj pozorna na svoje telo. Dogajanje in ljudi v svoji okolici opazujem in jih drugače dojemam. Pri sebi opazim večjo umirjenost, občutek stabilnosti, potrpežljivost, čez dan imam več energije. Spremenila sem način komunikacije, ki je bil prej precej grob, česar se niti slučajno nisem zavedala. Po letu dni terapij pri Alešu, vsakodnevnem, zavestnem izvajanju vaj končno zjutraj brez težav vstanem. Še pred letom dni sem se zjutraj počutila, kot bi me povozil tovornjak

Bolele so me vse mišice in vsi sklepi. Danes mnogo bolj pozitivno začnem nov dan. Pri sinu so rezultati odlični. Le po pol leta učenja in izvajanja vaj je opaziti odpravljeno skoliozo, bolečine v hrbtu so popolnoma izginile. Pravi, da se počuti mnogo bolj sproščeno, v stiku z drugimi ljudmi mnogo bolj samozavestno komunicira in veliko bolje razume vpliv čustev in odnosov na svojo držo ter počutje. Šele sedaj se zaveda, da je imel mišice kronično zakrčene. Posvet pri Alešu Ernstu svetujem vsakemu, ki je pri sebi dovolj odločen, da naredi spremembo na bolje.

Mojca Orešnik Jelačič, Ljubljana

Screenshot 2020-06-06 at 00.38.23

Učitelj 2.stopnje AEQ metode® se izpove

Iz dana u dan, u svakom pogledu sve više napredujem.

Danes sem prejel dve sporočili, eno od fizioterapevta, ki ga bežno poznam, drugo od mojega učitelja, ki ga res cenim. Čeprav sem imel res »zapolnjen« dan, sem vsak prost trenutek razmišljal o teh dveh sporočilih. Razmišljal o tem, kaj meni pomeni besedna zveza »biti učitelj«. Kaj to pomeni meni osebno, kaj to »biti učitelj« pomeni zame v mojem življenju. Kaj to pomeni moji hčerki. Kakšen zgled dajem njej, kakšen vsem ostalim. Kako me ljudje sploh »vidijo«. Biti učitelj je nekaj najlepšega na tem svetu.

Biti učitelj, ki uči ljudi, da bodo zdravi ali se bodo naučili biti zdravi, je še lepše.

To, da sem postal učitelj je prišlo nekako kar samo od sebe v moje življenje. Sicer dogodek pred 25 leti, ki je to povzročil, ni bil ravno prijeten. Vseeno sem hvaležen stvarstvu za vso sosledje dogodkov in situacij, ki jih je povzročil in ki so mi pomagali da sem, kjer sem.

Če pomislim samo na tiste, ki so me najbolj »zaznamovali« : Randy Huntington, Dennis Keiser, dr.Drago Smiljanič, Avguštin Puščavnik, Mikel Hoff, dr.Mel Gill, Bodin in Aleš Ernst.

Še več učiteljev me je pomagalo s svojim znanjem na moji dosedanji poti, a našteti so tisti, ki so mi pomagali (in mi še pomagajo) na moji poti do občutnih sprememb. Vsem skupaj iskrena hvala, da ste se pojavili na moji poti. Vsem vam hvala, da ste mi pomagali do sem, kjer sem zdaj. In vsem vam iskrena hvala za vse znanje, ki ste mi ga in mi ga še podajate.

Tudi vi ste »krivi« da sem z vašo pomočjo malo hitreje: – Našel, kar sem dolgo iskal. – Našel smisel svojega življenja. – Našel cilj, ki je dosti večji od mene. Iz srca vam hvala tudi za to! Srečen sem, fajn mi je vsak dan bolj.

Učim se vsak dan, učim druge in obenem spet učim sebe. Popolna zanka.

In vem, da bom učitelj do konca življenja, do svojega zadnjega diha.

Dober učitelj se nikomur ne smeji, nikjer se ne izpostavlja kako pameten je in se ne posmehuje nikomur. Vsakega sprejema takšnega kot je. Vsi smo različni in tudi nepopolni. Nihče ne rabi biti podoben nikomur, vsak zase pa je v svojem bistvu edinstven in se lahko stalno spremeni na bolje. Še sploh, če mu pomaga učitelj.

Zato je učitelj tukaj, da uči in pomaga potrebnim učenja in pomoči. Zato da sodeluje s sebi »enakimi« in da skupaj z njimi uči in pomaga potrebnim učenja in pomoči. In zato, da se uči od tistih z več znanja, da bo še bolje in laže učil in pomagal potrebnim učenja in pomoči. Obenem pa se spet cel čas uči še sam.

A obstaja kak bolj popoln poklic? A kako naučiti ljudi biti zdravi? Je to danes misija nemogoče za učitelja?

Danes v tem vedno hitrejšem načinu življenja, stalnici vsekodnevnega pospeševanja v kakršnem koli početju, hlepenja za denarjem, zbiranjem materialnih dobrin (samo poglejte v svojo omaro z oblekami), čaščenjem »popolnega« telesa in v neprenehnem »iskanju« več časa.

Vse se spreminja s svetlobno hitrostjo.

Znanje na področju računalništva, tehnologije, industrije, medicine, farmacije, poznavanje človeškega telesa, vse raste s potenco že »od danes na jutri«.

A kako je mogoče, da je navkljub enormni rasti znanja, vedno več bolanih, vedno več takšnih, ki imajo bolečine kjerkoli v telesu? Zdravju, ki je katastrofalno slabše, kot je bilo samo 60 let nazaj.

Danes že otroci poznajo bolečine v hrbtu pri osmih, desetih letih…

Življenje je gibanje, nenehno gibanje, vse se giblje in spreminja.

Brez gibanja ni življenja.

Danes pa se vsi vedno manj gibljemo že kot otroci. Že od malega nas učijo (otroci gredo v vrtec že z enim, dvemi leti) sedi pri miru, bodi tiho in poslušaj in opazuj. Vrtec, osnovna šola, srednja šola, šolanje na fakultetah, služba, povsod sedi pri miru, bodi tiho in poslušaj in opazuj.

Tisti, ki pa »ne ubogajo« takoj, pa so »ožigosani« kot hiperaktivni – sindrom ADHD. In že v mladih letih prisiljeni jemati tablete.

Kaj se zgodi zaradi premalo gibanja in preveč sedenja z vsemi naši notranjimi senzorji, ki jih imamo v telesu. Naše telo je še bolj dovršen sistem kot center ameriške vesoljske agencije NASA.

Naše telo je najpopolnejši sistem, ki obstaja. Ampak samo v primeru, če so usklajeni telo, duša in um. Če se dovolj gibljemo, če se dovolj čutimo, če so vsi deli v sinergiji. Zaradi načina življenja, nepravilnega prehranjevanja, nepravilnega dihanja, vsega navedenega odstavek više (od drugega leta nas »trenirajo« da smo usmerjeni navzven), pa naš popoln sistem sploh ne delujejo več tako kot bi moral. Večinoma, sploh v zahodnem svetu, naš sistem danes deluje zelo nepopolno ali lahko rečemo,li, da sploh ne deluje.

Na nek način to niti ni več življensko pomembno, ker ne živimo več v džungli (nevarnem okolju) , kjer bi bili hitro ob glavo zaradi neobčutenja.

A dolgoročno to pomeni ravno to, kar se nam dogaja. Sploh ne čutimo svojega telesa, telo-duša-um niso povezani in ne čutimo bolečin-bolezni dokler že ni prepozno. Pandemija vseh bolezni, bolečin, alergij nam še bolj kaže bolečo resnico.

Zastrašujoče, da najbolj popoln sistem v vesolju ne deluje, ne opravlja svoje najpomembnejše funkcije, senzorji ne delujejo  in mi ne čutimo. Sploh ne čutimo, da ne čutimo! Zdravje je ravno zato postalo ena najbolj iskanih dobrin. Življenje brez bolečin, bolezni, pa prava utopija. Kar je za posameznika slabo, pa je za sistem, današnjo zahodno družbo donosno.

Danes je vse, kar je redko, takoj povezano z denarjem. Z mnogo, mnogo denarja…

Zdravje je danes eden najbolj donosnih poslov..

Povsod je polno reklam zdravilcev, zdravnikov, fizioterapevtov, kiropraktikov, osteopatov, alternativcev, bioenergetikov, vseh vrst ljudi, ki zdravijo, ki edini imajo rešitev.

Povsod se pojavljajo reklame za razne tablete, kreme, učinkovine, ki izvirajo iz vseh mogočih krajev sveta, ki tudi ponujajo rešitev vseh težav.

Povsod se pojavljajo reklame za metode, ki zdravijo karkoli. Ali sploh lahko verjamo komu, ki reče da zdravi? Osebno ne verjamem, da obstaja karkoli zunanjega, izven našega sistema telo-duša-um, kar lahko zdravi ali pa celo pozdravi.

Osebno ne verjamem, da sploh obstaja kakšna bolezen, bolečina…

Na primer, tudi rak razumem, kot ime za situacijo, v kateri je trenutno nek sistem. To ni bolezen, to je trenutna situacija. Vsaka situacija pa se lahko reši ali pa se ne reši. Če se ta trenutna situacija raka v našem sistemu ne reši, pa vsi vemo kako se to konča.

Prepričan pa sem, da je vsaka alergija, bolečina, bolezen, karkoli pač se je zgodilo, znak, sporočilo boga, stvarstva, vesoljcev, nekoga pač, ki nam je s tem povedal: »TI POČNEŠ NEKAJ ZELO NAROBE. BOLI TE, USTAVI SE, RAZMISLI, NEHAJ S TEM KAR SI POČEL SEDAJ, POČNI TO POPOLNOMA DRUGAČE. NE SME BOLETI!«

Kako je človeštvo prišlo do sem, kjer smo sedaj? Evolucijsko gledano smo cel čas znali zelo racionalno uporabljali energijo. A še pomebneje, da smo nekaj, kar smo prej počeli tako, začeli početi potem drugače. Bistvo vsega – sprememba, spremenili smo nekaj.

Samo spremembe so lahko sprožile vsa mala in velika odkritja, ki so nas pripeljala sem, kjer smo sedaj.

Tako so nastali sulica, lok, prača, frača, čoln, okroglo kolo, hiša, grad, parni stroj, telefon, avto, mikroskop, radio, televizija, računalnik, raketa…

Ko se je pojavila nekaj, kar je »bolelo«, kakršnakoli bolečina, je človek bil prisiljen spremeniti način razmišljanja. Spreminjali smo način mišljenja, s spremenjenim načinom mišljenja, pa so bile omogočene spremembe.

Tudi vsi izumi, so lahko nastali samo zato, ker se je način razmišljanja dovolj velike količine ljudi spremenil, da so lahko izumitelji (npr. Leonardo Da Vinci, Kopernik, Newton, Tesla, Einstein…), sploh izumili, to kar so izumili. Brez vseh predhodnih sprememb mi danes ne bi poznali teh imen. Zakaj je sprememba tako pomembna tudi za zdravje, bolečino, povrnitev zdravja, odpravo bolečine?

Že Einstein je rekel, neumno je nekaj stalno početi isto in pričakovati drugačen rezultat.

Potrebno je nekaj spremeniti, da bomo edinemu, ki nas lahko zdravi in pozdravi, omogočili pogoje, da to uspešno naredi. In ta edini je naš imunski sistem.

Njegov kapitan, to pa ste vi sami, pa mu lahko pomaga ali pa ne. Kapitan pa lahko pomaga samo s spremembo sebe.

Vsak, naj ga imenujem »zunanji pomočnik« (zdravnik, fizioterapevt, bioenergetik, kiropraktik, osteopat, alternativec, učitelj…) lahko z več ali manj znanja več ali manj pomaga. Ne zdravi, samo pomaga, pomaga vam, pomaga kapitanu. Vi, kapitan, pa boste nekaj naredili.

Nihče od zunaj NE more zdraviti ali pozdraviti. Ni mogoče. Kaj lahko stori »zunanji pomočnik«, ki ni učitelj?

Z čim več znanja z metodami za katere je specialist, pomagati, vsaj malo olajšati delo imunskemu sistemu. To ni nikoli dolgoročna rešitev. Kaj lahko stori učitelj? Vsak človek je popolnoma drugačen. Popolnoma ista stvar bo čisto drugače delovala na vsakem posamezniku.

Učitelj s svojim znanjem, razumevanjem, empatijo in občutenjem pomaga do dojemanja in potem razumevanja dane situacije. Ta je pri vsakomur drugačna. Ko pa človek dojame, potem razume in nazadnje še občuti, je pripravljen na spremembo. Najprej na spremembo sedanjega razmišljanja. Šele ta sprememba omogoči učenje, ki je edina možno pot do prave spremembe.

Brez tega, da se človek – kapitan, ustavi in si vzame čas, to ne gre. Brez vložka časa učenje nikoli ni možno. Čas ni dovolj, potrebni sta še dve količini brez katerih učenje ni možno, pozornost in energija.

Ko ima človek -kapitan dovolj časa, dovolj pozornosti in zadostno količino energije se lahko uči. Za vse tri količine je nujno, da so v pravem ravnovesju, morajo biti v sinergiji. In na dolgi rok učenje edino prinese spremembe, ki bodo pomagale posameznikovemu imunskemu sistemu spet vzpostaviti homeostazo. Homeostaza omogoča zdravje in nebolečinska stanja.

Učitelj je ta, ki olajša in vsaj malo skrajša pot, ki jo je »potrebno prehoditi« do želenega cilja, biti brez bolečin in se dobro počutiti. A vsak jo mora prehoditi sam. Ni druge rešitve.

To pot sprememb ni lahka.

Nikoli ni bila in nikoli ne bo.

Zelo težka je. Morali se boste spremeniti! Morali boste spremeniti način razmišljanja. To je nekaj najtežjega za vsakogar.

Marjan Ogorevc je rekel – človek raje umre, kot se spremeni. Morali si boste vzeti čas, vložiti pozornost in vložiti boste morali dovolj energije.

In se neprestano učiti. Brez učenja ni možno razmišljati v drugačnih okvirih. Brez drugačnega razmišljanja NIKOLI NI spremembe, sprememba NI MOGOČA.

Tu je učitelj, ki vam bo pomagal, ki bo na nek način tudi vaš zaupnik, partner. A zavedajte se, VI ste glavni igralec. Nihče ne bo nič naredil namesto vas.

Učitelj vas bo vodil s pravilno postavljenimi vprašanji, vi pa boste poiskali vaše odgovore, za rešitev vaših situacij.

Edino vi se boste s svojim vloženim časom, vloženo pozornostjo in vloženo energijo lahko dovolj naučili. Z dovolj znanja boste spremenili način razmišljanja in s tem omogočili dovolj velike spremembe. Te dovolj velike spremembe bodo opustile staro navade in stare načine delovanja in začele omogočati drugačne pristope, ki bodo vrnili sinergijo in homeostazo v vaše življenje.

Stalno pa obstajajo orodja (postopki, načini, metode, vaje), ki olajšajo in pomagajo posamezniku priti do cilja. Tudi vsa ta orodja so podvržena spremembam današnjega časa. Učitelj pa je tukaj, da s svojim znanjem, izkušnjami, empatijo in čutenjem pomaga posamezniku izbrati najprimernejše zanj. Posameznik pa je tisti, ki si bo orodje izbral in potem z redno, kontinuirano uporabo izbranih orodij in stalnim učenjem omogočil spremembo.

Tukaj pa ni konca. Če bomo želeli konstantno vzdrževati sinergijo v svojem življenju in homeostazo v sistemu telo-duša-um, bomo te korake nenehno ponavljali. Vse v našem življenju se bo dogajalo »kar samo od sebe«, stresa bo manj, bolečin ne bo, živeli bomo v FLOWU. Resnično bomo živeli svoje življenje.

Ko se učenčeva ušesa odprejo, učitelj spregovori.

Veselim se vsakega novega dneva, ker vem da bom počel to kar me veseli.

To je nikoli končana zgodba. Konča se edino takrat, ko se konča naša pot na tem svetu. Vsaka pot se konča tako.

James M. Tomazin, učitelj 2.stopnje AEQ metode

Screenshot 2020-06-06 at 00.39.27

Povezovanje v celoto in AEQ metoda®

Že pomen prvega stavka:« ena izmed najtežjih nalog vsakega posameznika je vzpostavljanje zdravega in funkcionalnega občutka o sebi« daje po AEQ delavnici  povsem druge temelje. Velika razlika je med tem kaj mislimo, kako smo in kako smo v resnici. Šele po vajah, vsej  slišani teoriji in povezovanjem s svojim zavedanjem, izkušnjami in napakami, se vedno bolj zavedam  kaj je funkcionalen in zdrav občutek o sebi.

Prepogosto živimo zaradi pomankanja časa preveč izven sedanjosti in naša zavest, kljub opozorilom telesa, ne ve, kaj je zame zdravo. Pa tudi, ko se ravnovesje vzpostavlja, zaradi preveč stvari, ki jih v tistem trenutku še ne znam urediti in uskladiti, hitro padamo v prejšnje podzavestne odgovore in ravnanja. Pomembno pa je, da se jih zavem in zavedno zopet urejam.

Opažam, da vedno hitreje  zaznam, kdaj simpatikus postaja aktivnejši in se že ob prvih znakih preko dihanja in poznavanja razlogov  lahko relativno hitro umirim. Če to storim dovolj zgodaj, se telo povsem umiri. Če pa pride presenečenje s prevelikim pritiskom pa po starem. Tako npr. pri odločilnih sestankih, pogovorih  nisem mogla jasno misliti in najti pravih rešitev. Prej se nisem zavedala, da je moj limbični sistem v strahu pred pravilno odločitvijo ponorel in zavestnega razmišljanja ni bilo. Sedaj je lažje, včasih še sama sebe presenetim nad idejo

Opažam, da delujem v ciklusu. V predmenstrualnem obdobju je manj energije, več premlevanja, večkrat občutek žalosti. Za mano je čas velikih nihanj, notranjih odločitev-mišljenja. Še vedno imam občutek, da je telo minimalno v simpatičnem sistemu, tudi ko ni potrebno. Čeprav mi ljudje okoli mene pripovedujejo drugače?

Vedela sem že kar nekaj o  amigdali in hipokampusu iz vaj TRE ali pa EFT. Nikakor pa nisem našla poti dobre regulacije in zavestne kontrole. Pri vajah sem se nezavedno preveč obremenila in vzorec groze se je ponavljal in ponavljal.  Šele ob  ponavljanju AEQ vaj, vedno boljšem občutenju sebe se vedno bolj zavedam kaj je ravno prav zame. Prav vaje dihanja in občutek groze in kakšni občutki so tik pred tem, mi je dal vedenje kdaj zmanjšati, se umiriti, popustiti.

Preko prepoznavanja podzavestnih vzorce, lahko vplivam in spreminjam trenutno življenje. Bolj vem zakaj sem toliko potlačila vse za ljubi mir. Zakaj mi pravijo, da sem kot mediator, da umirim in uskladim situacijo. Za dobro drugih, potlačim svoje misli in želje. Prav tu čutim, da lahko že  bistveno bolj sproščeno izrazim svoje misli, želje, poglede.  Prav zanimivo, pa zato ni nič več nasprotovanj ali krega. Nasprotno, sama sem bolj svobodna.

Moja leva hemisfera niti ni vedela za desno. Vse  sem si razlagala logično, sistematično, predelovala argumente le na razumski ravni. Šele z AEQ vajami® vedno več pozornosti dajem čustvom, mislim, dojemanju zunanjega in notranjega sveta, kar pa prinaša kompleksnost mišljenja in delovanja. Vedno sem se čudila, kako imajo nekateri šesti čut, predvidijo dogajanje in se dobro odločajo. Preko navpične povezanosti vedno bolj zaznavam telo, občutke in preko vodoravne povezanosti  se jih zavedam, jih lahko izražam, Bolj vem kako sem in kaj želim in zakaj nisem naredila koraka naprej. Ko sebe dobro občutim tudi druge membrane  boljše zaznavam. Tako sem mirnejša, odločitve  so zavestnejše in bolj  sem zadovoljna z življenjem. Šele ob povezavi obeh hemisfer se povečuje naše znanje in zmožnosti, da skozi zavestno spreminjanje sedanjosti lažje in natančneje dosegamo željeno prihodnost.

Nejasna komunikacija znotraj nas samih vodi v napetosti in entropijo. Telo nas na to opozarja z  nelagodjem, bolečino in boleznijo. Šele  z povezovanjem in kontrolo navpične ( med vajami- čutenje) in vodoravne povezanosti med vajami in po njih (opis občutkov in čustev) se začne integracija zavednega in nezavednega, spreminjanje navad in širše, fleksibilno razmišljanje.

Prav včeraj sem zaključila pohod okoli 100 km v 3 dneh. Smo skupina, ki se poleti odpravimo  na daljšo pešpot. Na pot se vedno odpravim z veseljem, ne pretiravamo, sproti se prilagajamo našim sposobnostim. Bolj pozorno  sem opazovala svoje in druge odločitve in vzorce delovanja. Opazila sem, kako sem v iskanju navigacije, odločitev zaradi vremena, počitka, razmišljala drugače, (hitrejše in smiselnejše) jasnejše povedala svoje mnenje in argumente. Zelo hitro sem dobila vlogo navigatorja in organizatorja. Tudi, ko je bila želja skupine po preveč naenkrat sem z argumentiranem razmišljanjem omogočila, da se nismo  preobremenile. Zaupanje je bilo vedno večje. Z opazovanjem sem korigirala ritem hoje, dolžino koraka, gibanje medenice, sledila sem koliko je zame ravno prav, kje se pojavlja več napetosti in zakaj.. Nahrbtnik 10 kg namreč precej spremeni gibanje prsnega koša in ramen. Primerjala sem občutke hoje lani in letos. Ker nisem bila utrujena, so moje sopohodnice opazovale mojo hojo in me spraševale kako.

No, danes smo vse zadovoljne. Sem brez žuljev, bolečin, polna energije. Resnično sem  uživala. Ta trenutek, bi lahko nadaljevala s hojo.

Marinka, Cerknica

Kaj lahko stori učitelj AEQ metode® za vas?

Vsak človek je popolnoma drugačen. Popolnoma ista stvar bo čisto drugače delovala na vsakem posamezniku.

Učitelj s svojim znanjem, razumevanjem, empatijo in občutenjem pomaga do razumevanja in potem doumevanja dane situacije. Ta je pri vsakomur drugačna. Ko pa človek to kar razume poveže z občutki to dojame je pripravljen na spremembo. Najprej na spremembo sedanjega razmišljanja. Šele ta sprememba omogoči učenje, ki je edina možna pot do prave spremembe.

Brez tega, da se ustaviš ali vsaj upočasniš in si vzameš čas ne gre. Brez vložka časa učenje nikoli ni možno. Samo čas pa ni dovolj, potrebni sta še dve količini brez katerih učenje ni možno, pozornost in energija. Ko imaš dovolj časa, dovolj pozornosti in zadostno količino energije se lahko učiš. Za vse tri količine je nujno, da so v pravem ravnovesju, morajo biti v sinergiji.

In na dolgi rok edino učenje prinese spremembe, ki bodo pomagale vašem sistemu spet vzpostaviti homeostazo. Homeostaza omogoča zdravje in je nujna za nebolečinska stanja.

Učitelj je ta, ki olajša in vsaj malo skrajša pot, ki jo je »potrebno prehoditi« do želenega cilja, biti brez neopredeljenih bolečin in se počutiti dobro.

To pot sprememb ni lahka. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. Zelo težka je. Morali se boste spremeniti! Morali boste spremeniti način razmišljanja. To je nekaj najtežjega za vsakogar. Marjan Ogorevc je dobro povedal – človek raje umre, kot se spremeni.

Morali si boste vzeti čas, vložiti pozornost in vložiti boste morali dovolj energije. In se neprestano učiti. Brez učenja ni možno razmišljati v drugačnih okvirih. Brez drugačnega razmišljanja pa NIKOLI NI  spremembe.

Tu je učitelj, ki vam bo pomagal, ki bo na nek način tudi vaš zaupnik, partner. A zavedajte se, VI ste glavni igralec. Nihče ne bo niti ne more nič narediti namesto vas.

Učitelj vas bo vodil s pravilno postavljenimi vprašanji, in vam dal razumevanje, ter omogočil več občutenje da boste vi  poiskali vaše odgovore, za rešitev vaših situacij.

Edino vi se boste s svojim vloženim časom, vloženo pozornostjo in vloženo energijo lahko dovolj naučili. Z dovolj znanja boste spremenili način razmišljanja in s tem omogočili možnost dovolj velike spremembe. Te dovolj velike spremembe bodo premaknile staro situacijo v preteklost  in prinesle drugačne pristope, ki bodo vrnili  sinergijo in homeostazo v vaše življenje v prihodnosti.To pa brez dviga čutenja telesa ni mogoče.

Zastrašujoče, da najbolj popoln sistem na tem svetu sploh ne čuti, da ne čuti.

Stalno pa obstajajo orodja (postopki, načini, metode, vaje), ki olajšajo in pomagajo posamezniku priti do cilja. Tudi ta orodja so podvržena spremembam današnjega časa in se morajo zato stalno spreminjati kot vse v in okoli nas. Učitelj pa je tukaj, da s svojim znanjem, izkušnjami, empatijo in čutenjem pomaga posamezniku izbrati najprimernejše zanj. Posameznik pa je tisti, ki bo z redno, kontinuirano uporabo teh orodij  in stalnim učenjem omogočil spremembo.

Tukaj pa ni konca. Za vzdrževanje sinergije v svojem življenju in homeostaze v sistemu telo-duša-um, bomo te korake cel čas ponavljali.

Ko se učenčeva ušesa odprejo, učitelj spregovori.

Napisal James M. Tomazin, učitelj AEQ metode® 2. stopnje

Screenshot 2020-06-06 at 00.39.27

Zakaj nikoli ne recite »saj bo v redu« ali »saj bo bolje«

Zaradi pomanjkanja časa ljudje vedno bolj hitijo. Hitreje kot opravljate neko opravilo, več je možnosti za površnost in napake. Čas je neposredno povezan z energijo in pozornostjo oziroma koncentracijo. Več kot porabljate enega, manj morate porabljati drugega. Če je časa malo oziroma je preveč pomemben, mora oseba porabljati veliko energije in pozornosti, ter zakrčiti svoj mišični sistem, da zdrži ta pritisk.

Manj kot ima oseba energije, manj ima pozornosti oziroma koncentracije, kar privede do večje možnosti za napako in površnost. Poleg tega posameznik pri opravljanju dela znatno spusti svoja pričakovanja in cilje, ker se mu več ne da, zaradi utrujenosti ali polne glave. Začetni cilj perfektno bom opravil delo/nalogo, se spremeni v opravil bom delo/nalogo. Površnost in napake privedejo do težav in bolečine.

Če glede neke težave ali problema ne storimo nič, bo s časom problem vedno slabši in večji zaradi vpliva entropije. Entropija je časovno in gravitacijsko pogojen pojav, ki vpliva na vsa bitja in vse stvari na svetu, ter jih počasi vodi v degeneracijo proti kaosu, propadu. Iz tega sledi, da več časa kot poteče, večji je vpliv entropije in težava je vedno slabša, če oseba nič ne stori glede težave. Entropije se ne da ustaviti, da se jo znatno upočasniti in v neki meri spremeniti v sintropijo. To je možno le z vlaganjem časa, energije in pozitivne pozornosti v stvar, ki se ne odvija po naših načrtih.

Ljudje velikokrat čutijo majhne bolečine v kolenih, ramenih, križu ali vratu. Odziv velike večine je »ah saj bo s časom bolje« in nadaljujejo s svojo rutino. Kratkoročno je včasih res bolje, vendar to je le iluzija, ker se mišični sistem prerazporedi na način, da zmanjša obremenitev dela telesa, v katerem se pojavlja bolečina. Posledica se prikrije, glavni vzrok za težavo je še vedno prisoten. K temu dodamo še vpliv entropije in rek »saj bo bolje« ne drži več, ter privede veliko več škode kot koristi. Dlje kot čakate in odlašate, več časa kot preteče, slabši/večji bo problem.

Bolečina, neprijetni občutki in težave so v našem življenju prisotni z namenom, da nas učijo, da nekaj v našem življenju delamo narobe oziroma, da nekaj izvajamo preveč ali premalo. Poleg tega nas opozarja ne neučinkovitost našega delovanja in razmišljanja, ter nas ustavlja in umirja. Ignoriranje bolečine, trmasto vztrajanje v bolečini in poslušanje ega, namesto znakov iz telesa privede do vedno večjih težav. Kot sem že omenil je bolečina sporočilo in če um ne dojame prvega sporočila na primer v obliki blage bolečine v križu, bo drugo sporočilo močnejše na primer, da osebo preseka in prisili v počitek in ležanje za teden ali dva. Če ego še vedno ni nič spremenil in še kar trmasto vztraja pri istem delovanju, bo seveda tretje sporočilo še močnejše. Mlajša kot je težava, lažje jo je rešiti. Ignoriranje bolečine privede do samo še več bolečin, kar je odličen recept za obrabe, hernije, artroze in vse t.i. bolezni modernega časa.

Prenehajte misliti in govoriti »ah saj bo bolje« in začnite čim prej vlagati pozitivno pozornost, čas in energijo, ki so potrebni za zmanjšanje vpliva entropije in odpravljanja bolečin. Z AEQ metodo® in AEQ vajami® vlagate pozitivno pozornost, čas in energijo v zakrčene in boleče dele telesa. Na ta način odpravljate vzrok za težave ne samo posledice. AEQ metoda® je lahkoten, prijeten, neškodljiv, celostni pristop k odpravljanju težav in bolečin v telesu. Hkrati pa lahko AEQ model razmišljanja uporabite pri vsakdanjih opravilih in si olajšate, ter izboljšate kvaliteto življenja.

Žiga Božič Žagar, certificiran učitelj AEQ metode® 2. stopnje

Screenshot 2020-06-04 at 01.30.01

Mnenje o AEQ metodi® Severin Lipovšek, Brežice

Kot manualni terapevt vedno znova iščem rešitve in možnosti spoznati človeško telo na drugačen način, iz drugega vidika.

Ravno zato sem se tudi odločil preizkusiti terapije AEQ klinične somatike, katere so obljubljale nekaj, kar sam pri svojem delu večkrat nisem uspel rešiti – trajno sprostitev mišičevja oziroma način, kako klientu “pokazati”, da sam sprosti prenapeto tkivo. Vse prevečkrat sem bil priča “fenomenu”, da se je klientom bolečina čez določen čas vrnila nazaj, bodisi v nekaj mesecih, včasih pa celo v nekaj dneh. In ker je moja etika pri delu takšna, da želim vedno ljudem pomagati v čim manj terapijah, me je prej omenjeni “fenomen” vedno begal.

Priznati moram, da zaradi tega, ker nisem imel večjih bolečin oziroma težav, od prve terapije nisem pričakoval prav ničesar, pustil sem se presenetiti. In, bil presenečen! Po naravi sem zelo senzibilen, zato sem malodane občutil prav vse, kar sva z Alešem počela, in to takoj, po vsaki vaji. Nad občutkom sem bil navdušen. Seveda kot pravi raziskovalec sem pričel pot raziskovanja svojega telesa v mnogih naslednjih terapijah, po katerih moram priznati, da sem spoznal povsem novo plat dojemanja sebe.

Še bolj kot sprostitev mišičevja me je navdušil “feedback”, ki sem ga pričel občutiti v povezavi z umom, torej kako moje delovanje v življenju vpliva na krčenje mišičevja in s tem na težave, ki iz tega izvirajo – če z vajo sprostimo mišice, to še ne pomeni, da bomo bolj “srečni”, ko pa se zavedamo in razrešimo vzroke, ki vplivajo na stiskanje mišičevja, pa smo na pravi poti sproščenosti, veselja ter radosti. In AEQ klinična somatika mi je omogočila prav to zavedanje…

Screenshot 2020-06-04 at 21.26.01

Mnenje o AEQ metodi® Tadej Paščinski, Kranj

Ime mi je Tadej in sem alpski smučar.

Moja športna pot je potekala brez bolečin do lanskega februarja, ko me je na treningu veleslaloma grozno začel boleti hrbet. Bolečina je trajala in je po obisku terapevta nekoliko popustila, vendar me je na prvem treningu po dvotedenskem premoru zopet stisnilo na istem mestu, zato sem moral predčasno zaključiti sezono.

Odločil sem se, da poškodbo do konca saniram, s treningi pa začnem, ko ne bom imel več bolečin. Obiskal sem veliko terapevtov, vendar mi nobeden ni znal sto procentno pomagati. Potem mi je moj kondicijski trener Severin Lipovšek predstavil klinično somatiko in priporočal obisk pri Alešu. Ko sem prišel na terapijo sva se z Alešem sprva dolgo časa pogovarjala, s pomočjo primerov iz vsakdanjega življenja mi je razložil kaj sploh je AEQ klinična somatika in AEQ metoda® in kakšen je njen smisel.

Po razlagi me je Aleš začel učiti AEQ vaje® in mi pomagal pri pravilni izvedbi. Vaje so bile čisto nasprotje tega kar sem bil vajen pri treningih in načinu sodobnega življenja. Kasneje sem k Alešu hodil skoraj vsak mesec, doma sem redno izvajal poleg treningov tudi AEQ vaje®. Skozi čas sem občutil velik napredek v mojem gibanju, bilo je bolj lahkotno in povezano, bolečine v hrbtu pa so izginile.

Po vsakem obisku pri Alešu sem drugače gledal na svet. Začel sem razumeti, kaj pomeni in kaj nam sporoča bolečina. Bil sem vedno hitrejši, močnejši in bolj zanesljiv. Letošnjo sezono sem preživel brez kakršnih koli bolečin in rezultati so bili dobri. Še vedno redno delam vaje in stalno napredujem. S pomočjo AEQ metode® se je spremenilo mišljenje moje celotne družine in to ne samo na področju športa.

Vesel sem, da me je življenje pripeljalo do Aleša in AEQ metode®.

Tadej Paščinski, Kranj

Screenshot 2020-06-06 at 00.46.15

Moj pogled na AEQ metodo®

Učenje klinične somatike po AEQ metodi® je po mojem mnenju učenje življenja. Življenja v pravem pomenu besede. Ponovno. Tega, kar smo se že (na)učili, kar že znamo, a smo se hkrati naučili tudi prezirati; predvsem občutenja in zavedanja samega sebe.
Od jeseni 2016 dalje sem, zahvaljujoč svojemu prijatelju Janezu, ki je pač »moral« na eno od delavnic učenja somatskih gibov po AEQ metodi® in me je povabil s seboj, predana učenka. A ne kot v letih, ko je bilo mirno sedenje v šolskih klopeh in dokazovanje na hitro in površinsko pridobljenega znanja v lovu za še eno 5-ko (in na fakulteti za 10-ko) edino, kar je bilo pomembno. Sedaj se, kot večna učenka in učiteljica AEQ metode® 2. stopnje pod skrbnim, doslednim in ravno prav kritičnim očesom Aleša, učim učiti, učim čutiti, učim živeti.
V svojem dosedajšnjem življenju ne pomnim, kdaj sem svojo somo občutila tako veličastno, kot sedaj. Z učenjem se spoznavam, marsikaj obujam, tudi odkrivam na novo, skratka – radovedno raziskujem. V tem znam iz dneva v dan bolj uživati, ker si dejansko občutenje lastnega telesa vedno pogosteje dopuščam in s tem, da si občutke iskreno priznam, imam vedno manj težav.
Čeprav je marsikomu popolnoma nedojemljivo, a iz dna srca sem hvaležna, da sem svoje telo pred nekaj leti z nepopustljivim, gromozanskim in neustrašnim egom pripeljala do točke, da se je uprlo. Klonilo. Ne popolnoma, a dovolj, da do tedaj moji nepogrešljivi športni rekviziti ter z njimi doseženi zavidljivi uspehi ne krojijo več moje sreče in zadovoljstva (ki to, kot šele sedaj vidim, sploh nikoli nista iskreno bila). Za občutenje iskrenega ugodja in udobja v svojem življenju, za dobro razpoloženje, pristne odnose z ljudmi in užitkarstvo na vsakem koraku ne potrebujem več zajetne vsote denarja, skladišča raznovrstnih športnih rekvizitov in skupine ljudi, ki se mi s spoštovanjem želijo pridružiti pri adrenalinskih podvigih. Njihovo vlogo je prevzela moja SOMA; sposobnost občutenja lasnega telesa in okolice. Komčno si dopuščam priznavati, da sem ženska, se kot ženska ceniti, negovati, spoštovati. Dovolim si izžarevati to, kar sem, veselim se, da me okolica lahko spoznava v drugačni, v pravi luči. Osvobaja me občutek, da se lahko učim in vedno uspešneje razvijam pristne in iskrene, spoštovanja polne odnose z ljudmi, ki me obdajajo. Vedno pogosteje dopuščam in upam pokazati, kdo sem. Vse to zahvaljujoč AEQ metodi® in Alešu Ernstu, »očetu« AEQ metode®.
Vedno bolj ponosna sem na zmožnosti in sposobnosti tega izjemnega ustroja narave – človeka.
Na lastni koži vsak dan presenečena in presrečna občutim posledice AEQ metode® v svojem življenju. Česa vse smo zmožni ljudje s krepljenjem usklajenosti svojega uma in telesa – z vedno večjim zavedanjem samih sebe. Spremembe na fizičnem in psihološkem nivoju je težko opisati z besedami, občutki, ki ob njih prepravljajo človeka, pa so blagodejni in veličastni. Privoščim jih slehernemu človeku, tistemu, ki jih bo želel spoznavati in si jih privoščil spoznati, se z veseljem posvetim kot učiteljica somatskih gibov po AEQ metodi® 2. stopnje – od pomladi 2018 dalje.
Prisrčna hvala tebi, Aleš, in vsem, ki (se) skupaj in z veseljem učimo…
Screenshot 2020-06-06 at 00.47.16

Mnenje o AEQ metodi® Janja Gabrijel

Prve besede, ki pridejo na pamet so revolucionarno, globoko transformativno, zavestno, prizemljeno, pod nadzorom, skrb zase, ljubezen do sebe, samospoštovanje, sproščanje travm, sreča in globoka sprostitev.

Če ne bi poskusila in vložila truda v to metodo na dolgi rok bi moje življenje ostalo takšno kot je bilo in še slabše, to je nesrečno, v bolečinah, polno arogance, pod težkim stresom, z vrtenjem v začaranih krogih, brez povezave med umom in telesom, preobremenjeno, brez nadzora nad samim sabo, paralizirano od strahu, nezavedno dejstva da je bilo napeto telo občutiti kot »normalno«, siljenje same sebe močneje kot sem sposobna, pomanjkanje ljubezni do sebe, bivanje v glavi, pomanjkanje fokusa,…  Aleš me je naučil ogromno novega znanja v zadnjem 1,5 letu in mi pomagal razširiti obzorja dlje kot sem si kadarkoli mislila. Našla sem mir in prvič razumem kaj je to zaupanje. Če bi svoje telo primerjala z avtom sem v preteklosti vozila 300 km/uro in hkrati po poti lahkomiselno uničila vsak posamezen del motorja. Adrenalin mi je dajal občutek lažne moči. Danes vozim zelo počasi, s hitrostjo ob kateri se počutim udobno in ki mi omogoča videti vse lepe rože, drevesa, reke, konje, ptiče in ljudi na popotovanju. Ta vožnja mi omogoča da vzdržujem kontakt z ljudmi, da sem res prisotna za njih, se lahko povežem z njimi, jim ponudim varnost in ljubezen ter uživam trenutke skupaj z njimi. Zelo priporočam Aleša saj je čudovit mentor in učitelj, ima genialen um in fascinantno ga je videti kako nas vodi v popolnoma nov svet, vse to s spoštovanjem in ponižnostjo.

Moja zgodba ki me je vodila do AEQ metode® se je začela 2014, ko me je hudo uščipnilo v križu in nisem mogla hoditi 2 tedna, stara pa sem bila 28 let. Takrat sem bila brez službe skoraj 2,5 leti in sem šla čez zelo težko obdobje v svojem življenju, ki je vključevalo depresijo in globoke zaključke. Zgubila sem vse kar mi je veliko pomenilo, fanta, službo, denarne zaloge, možnost da študiram, nisem več čutila prave bližine s prijatelji,… Cel svet se mi je zrušil in edino kar sem bila zmožna storiti v tistih trenutkih je bilo to da sem se skrila v stanovanje in izolacijo kjer sem obupavala v enem velikem »niču«. Brez vizije, brez smisla, brez idej, kar je ostalo je bilo samo soočanje z jezo, strahom, žalostjo in zapuščenostjo vsak dan posebej. Imela sem precej težko otroštvo polno čustvene in mentalne zlorabe, nihče ni vedel kako se ukvarjati z mano in z mojimi intenzivnimi čustvi, me ljubiti in vzgajati saj niti niso znali ljubiti sebe, in vse to se je nalagalo in nalagalo vsa ta leta… Moji možgani so se še vedno divjali 300 km/uro, neprestano iskali rešitve, ideje in službe za razliko od mojega telesa ki je počasi začelo ustavljati in umirjati prvič v življenju. Čedalje več sem počivala saj ni bilo veliko za početi v majhnem mestu kjer sem takrat živela. Med mojim umom in telesom je obstajal ogromen prepad kar zdaj jasno vidim, saj vlagam zavesten trud v zmanjšanje le tega vsak dan posebej. Moja pot do popolnega sprejetja in predaje življenju se je začela. Bila sem zelo ranjeno in prestrašeno bitje saj mi nikoli ni nihče dal razloga da bi jim lahko zaupala in tako nikoli ni bilo programirano v mojih možganih kako se predati, zaupati in občutiti varnost. Poleg tega sem večinoma delala kot natakarica, ki je, kot je znano, zelo naporna in stresna služba.

Postopoma, skoraj po letu moje nezaposlenosti se je telo začelo umirjati bolj in bolj, kljub temu da se je moj ego temu divje upiral, in zaradi pomanjkanja telovadbe, ponavljajočih se gibov in shranjenih čustvenih travm v mišicah me je nekega dne tako močno in nepričakovano uščipnilo v križu da sem obstala v popolnem šoku. To je ena izmed najhujših bolečin ki jo lahko človek doživi saj tako boli in sploh ne popusti, ne moreš niti sedeti, niti stati, niti ležati, ne moreš nič brez da bi bolelo! Še vedno sem bila nezavedna tega kar se mi dogajalo in zato sem po parih dneh hotela vstati iz kavča kot bi ponavadi ampak sem se samo zrušila na tla v ekstremni bolečini s popolnoma nič telesne moči. Bila sem globoko prestrašena. Tresla sem od strahu, panike in bolečine kot v grozljivki. Morala sem se soočiti z enim izmed mojih najhujših strahov: biti nemočna. Popolnoma sem prebledela in vse kar sem verjela tisti trenutek da to je pa zdaj konec, vse kar lahko še storim da pokličem rešilca. Strah me je porinil čez rob. Vsa zloraba ki sem jo doživljala mi je povzročila mentalno in čustveno bolezen ki se je akumulirala v mojih mišicah in v umu ter sčasoma popačila moj pogled na realnost. Imela sem srečo da mi je ob strani stala mama, ki je skrbela zame in pomagala preživeti najhujše obdobje mojega življenja. Dala mi je čustveno podporo in mirno prisotnost ki sem jo rabila ter masirala boleč križ. Bila je prisotna zame medtem ko nihče drug sploh ni vedel niti ne bi razumel kaj se dogajalo. Dala mi je »prostor« oz. varno »posodo« da sem lahko izrazila vse kar se je skrivalo v moji podzavesti. Morala sem se soočiti s težkimi potlačenimi stvarmi, s katerimi se nisem mogla v preteklosti ker se nikoli nisem počutila dovolj varno in spoštovano, da bi lahko bila to kar sem. Morala sem tudi odrasti in se naučiti prevzeti odgovornost za svoje življenje ter postati čustveno neodvisna kar je bilo težko saj se nisem bila zmožna prizemljiti za dolgo.

Potem ko je bolečina popustila čez nekaj tednov sem se odločila da se bom bolj izobrazila o svojem telesu in o tem kar se mi je zgodilo. Globoko me je pretreslo in postalo mi je jasno da če ne bom rešila tega problema se bo vrnil še v hujši obliki. Naučila sem se Jogo in hodila na skupinski tečaj leto dni. Počutila sem se čudovito in svobodno, prvič čutila sem svoje telo, počutila sem se močno in fleksibilno ter živo! Bilo je fantastično dokler ni bilo več. Po letu dni ponavljanja istih vzorcev in siljenja same sebe daleč čez moje realne meje sposobnosti, samo zato da sem zadovoljila svoj ego, sem čutila več in več neudobja ter bolečin in ugotovila da ne zmorem slediti ostalim na tečaju kar me je popolnoma demotiviralo in zmedlo. Bila sem utrujena in pod stresom namesto da bi bila prizemljena in vesela. Naredila sem tako veliko napak vendar sem vztrajala in iskala naprej. Kasneje sem našla učiteljico Pilatesa z ogromno certifikati iz različnih področjih in na prvi pogled se mi je zdela polna znanja in vredna mojega časa. Bila sem obupana saj sem prekinila z vadbo Joge in sem resnično potrebovala nekoga da bi mi pomagal. Vse drugo je bila opcija razen to da se vrnem v tisto stanje nemočnega in šibkega telesa sesutega na tleh. Že po prvi terapiji z njo sem čutila da je moje telo uničeno in ekstremno preobremenjeno. Dala mi je veliko vaj naenkrat in moje telo tudi slučajno ni zmoglo tega, zato sem rabila več dni da sem si opomogla. Najprej sem mislila da sem nora! V resnici pa se samo nisem zavedala svojih fizičnih mej in nisem imela svoj ego pod nadzorom.  Takoj mi je bilo jasno da glede na to da ni bila sposobna oceniti da potrebujem drugačno terapijo, ni bila prava učiteljica zame. Nadležno iskanje se je nadaljevalo. Postajala sem bolj in bolj depresivna saj sem spet začela zgubljati zaupanje v ljudi. Bolečina se je vedno znova vračala in me opozarjala z rdečim alarmom. Vse kar sem hotela je biti srečna in zdrava. Rabila sem točno 2 leti od tistega incidenta s križem da sem našla Aleša. Šla sem na duhovno delavnico k Marjanu Ogorevcu in tam sem prvič slišala zanj. Več ljudi na delavnici ga je priporočilo in ne vem zakaj ampak nekaj mi je spet dalo upanje. Marjan je prav tako čudovit učitelj, celotna delavnica je bila fantastična in zato sem se odločila da bom zaupala njegovemu nasvetu. Aleša sem našla na Facebooku in mu obrazložila mojo situacijo, bil je zelo skrben, prijazen in pripravljen pomagati že takoj od začetka. Ponudil mi je veliko linkov in obrazložitev ter me nevsiljivo povabil da poskusim AEQ metodo®. Skočila sem v neznano, v nekaj zelo nepoznanega in popolnoma v nasprotju z mojimi prejšnjimi prepričanji, in ta mala odločitev je spremenila mojo življenjsko pot na tako korenit način da mi pridejo solze v oči ko samo pomislim – kje bi bila danes če se najine poti ne bi prekrižale?

AEQ metoda® je v popolnem nasprotju s tem kar smo kdajkoli prej videli ali doživeli. Je kot dinamična meditacija, zavestna vadba kjer povežeš svoj um in telo na način da pridobiš nazaj nadzor nad svojim življenjem. Naučiš se da je tvoje telo mehanizem ki potrebuje poštenega, zvestega, ljubečega, modrega in zrelega vodjo – tebe, za njegove zaposlene – tvoje mišice. Naša celotna družba ne odseva tega stanja. Kar odseva je bolezen, zloraba, pretirana agresija in iluzije, obnašamo se nasprotno od tega kar je dober vzgled ljubezni do sebe. To je potrebno spremeniti in AEQ metoda® je je ključ ki odpira ta vrata. Aleš prav tako vedno stane v stiku in te usmerja ter opominja kje so tvoji najpomembnejši cilji. Vedno je pripravljen ponuditi podporo in modro, prizemljeno mnenje. Nežno me je vodil čez celotno potovanje od samega začetka, ki je bilo zelo zahtevno in polno izzivov. V primerjavi z drugimi učitelji ki so mi vedno dali preveč vaj, mi je on dal na prvi terapiji samo eno. Eno! Ostalo je bila mentalna priprava na to kar me še čakalo, s ciljem da postanem zavestna moje situacije na popolnoma nov način. Prebere te kot odprto knjigo in točno ve kaj ti mora reči da zbudi tvoje zanimanje! Celoten proces gre zelo počasi z veliko zavestnih pogovorov in postopnih spremeb v posameznikovem destruktivnem in nerealnem obnašanju. Kmalu po prvi terapiji sem začutila ekstremno transformacijo v svojem telesu; kot da sem čakala celo življenje da mi nekdo pomaga prižgati luč na tem področju! Prvič v življenju sem začutila določene mišice in občutila resnično moč (ljubezen) namesto lažne moči (ego). Vstopila sem v popolnoma novo dimenzijo življenja, ki je kot jo razumem danes, zemeljsko, prizemljeno življenje. Edini način da najdeš mir, ljubezen, zaupanje in obilje je ko si na celoten na Zemlji. Pred tem sem bila bolj kot ne z obema nogama v zraku. Nisem mogla doseči to kar sem si želela, izraziti svoj resnični jaz in živeti avtentično, polno življenje. Živela sem skozi um in čustva, polna idej in strasti ampak brez oprijemljivih in dosegljivih rezultatov. Lovila sem svoj lasten rep v labirintu strahov, gradov v oblakih, popačenih slik o realnosti in veliko žalosti saj sem čutila na globljem nivoju da je moje »sanjsko« življenje zmuzljivo in fizično nedosegljivo. Postavljala sem debel zid med »sebe« in »življenje« zaradi vseh slabih preteklih izkušenj in ko se tako zapreš, poln blokad, napetosti in čustvenih ran to nezavedno projiciraš na svet in ljudi okrog tebe, skrivaš svoj pravi »jaz« medtem ko na ven ponosno nosiš »masko« arogance. Postaneš neavtentičen, lažen in zavrt, nepovezan z resničnimi, pomembnimi stvarmi kot so ljubezen, ranljivost, čustvena varnost, naravno pretočnimi čustvi in notranjim mirom.

Že po prvi terapiji se je vse to zame radikalno spremenilo, občutiti je bilo kot da bi strela udarila do jedra mojega bitja. Takoj sem občutila to novo povezavo um – telo, za razliko od prej ko sem bila prej bolj v stiku samo z duhovnim delom življenjske izkušnje; nikoli do takrat se nisem počutila »celo«, kot da me ni bilo zares tam, kot da je del mene izgubljen. Zdaj vem da sem pogrešala »sebe«, in pa kar je najpomembneje: nisem se mogla ljubiti ker se nisem mogla občutiti. Ne moreš ljubiti nekoga ki ga ne poznaš in ki je odsoten. Žarnice so se mi začele prižigati v glavi ena za drugo, bila sem preprosto šokirana nad spoznanji. Prav tako kar naenkrat nisem več čutila tiste utrujenosti ki sem jo čutila celo življenje. Celo moje telo je začelo drugače funkcionirati in hkrati se mi je s tem začelo odstirati popolnoma novo življenje kljub temu da se tega še nisem v polnosti zavedala. Občutila sem notranjo moč in povezanost s sedanjim trenutkom, z realnostjo prvič v življenju in to tako močno da sem dala odpoved v službi ki me je močno preobremenjevala in mi zadajala ekstremen stres 3 mesece kasneje! Kupila sem enosmerno karto v tujo državo, spakirala kovčke in se intuitivno podala nekam kjer sem imela več možnosti da si ustvarim boljše življenje zase. Kar naenkrat je bilo možno vse kar sem sanjala leta prej ampak nisem mogla dejansko storiti ker me je bilo strah. Tranzicija je bila zelo težka ampak definitivno mi ne bi uspelo brez znanja AEQ metode®. Morala sem ponotranjiti filozofijo in vaje AEQ metode® zato da sem lahko na zdrav in prizemljen način funkcionirala v novem, popolnoma drugačnem okolju, če ne bi se vrnila domov v isto situacijo kot sem bila prej. Moje telo prej ni bilo dovolj močno da bi preneslo te visoko stresne spremembe. Ustanovila sem tudi svoje podjetje, zdaj sem pisateljica in astrologinja in delam to kar res rada delam in je moja strast, prvič v svojem življenju! Prevzela sem odgovornost zase na vseh nivojih. Pišem svojo prvo knjigo in hkrati sem tako navdušena nad tem kar me še čaka! Naredila sem veliko duhovnega dela na sebi v zadnjih 10 letih ampak brez AEQ metode® bi mogla dati vso to mentalno in čustveno energijo v materialno obliko na kvaliteten način ter biti prisotna sama s sabo, s svojimi izzivi in intenzivnimi čustvi. Kar se je še zgodilo, je bilo da so se vsa travmatični spomini ki so bili zaklenjeni in shranjeni v spečih mišicah prebudila ko sem začela biti pozorna na to kako pravilno krčiti in sproščati mišice. Kar nekaj situacij se je pripetilo kjer sem morala podoživeti in občutiti pretekle travmatične dogodke in če jih primerjam z dogodki ki sem jih doživela preden sem se naučila AEQ metode®, je razlika v predelovanju le-teh korenita. Moje razumevanje in moje zavedanje se je dvignilo na popolnoma nov nivo kajti razlika je očitna če deluješ iz stanja ljubezni, miru in sproščenosti ali pa če deluješ iz stanja strahu, agresije in napetosti.

V preteklosti sem bila pod stresom vsak dan in kar naprej. Naravno sem precej nagnjena k tesnobi in anksioznosti in brez redne skrbi zase in ljubezni do sebe padem v isti vzorec. To je moja realnost. Ampak zdaj se pravočasno zavem ko se tesnoba začne pojavljati in jo takoj odpravim z vajami. Takoj vem da moram umiriti telo in um in to je moja prioriteta. Prav tako sem ponovno začela delati Jogo in kombiniram oboje skupaj, hkrati pa sem začela spet teči po zelo dolgi pavzi in se počutim fantastično! Zdaj spoštujem svoje meje, to pa se prav tako zrcali kako postavljam meje v odnosih. Vse je povezano! Joge ne delam več preko svojih zmožnosti samo zato ker moj ego misli da lahko ali pa zato ker to delajo vsi ostali in se s tem uničujejo. Ne, vaje delam v svojem, zelo počasnem ritmu na način ki mi ustreza in ob katerem uživam, osnove za vse kar delam pa izhajajo iz AEQ metodne® filozofije in prakse. Učim se tudi kako dihati s polnimi pljuči saj so bila moja pljuča in prsni koš potlačena in skrčena dolga leta zaradi pretežkih čustvenih bremen in travm ki jih nisem zmogla predelati kot otrok. Dobesedno sem potlačila celo svojo osebnost ker nisem bila sprejeta za to kdo sem. Naučila sem se da sem dobila pozornost ljubljenih oseb samo tako da sem jim bila všeč, torej po njihovih standardih. Z Aleševo pomočjo sem ozavestila veliko stvari prav tako pa mi je vlil poguma in me usmeril kam moram iti. Skrivala sem se v oklepu celo življenju in ostala zataknjena v tem vzorcu in zdaj, pri 32 letih končno, ljubeče in nežno odpiram svoje telo ter svojo osebnost zato da lahko začnem deliti svoje talente s svetom! Moj križ je popolnoma okreval, nisem več kar brez potrebe napeta, svoje gibanje imam pod nadzorom, zavedam se svojega telesa in ga poslušam kaj potrebuje, bolj sem fleksibilna in vem kako preprečiti kronične bolečine! In še en velik čudež ki se je zgodil? Ker sem prenehala zlorabljati svoje telo so začeli novi ljudje prihajati v moje življenje ki mi zrcalijo to dejstvo nazaj in lahko uganete kako se obnašajo do mene? Da, zasipavajo me z brezpogojno ljubeznijo, skrbjo in spoštovanjem prav tako kot se zasipavam sama.

Hvala Thomas Hanna, ustanovitelj metode Hanna Somatika in hvala Aleš Ernst, ki si razvil to metodo v AEQ metodo®!

Tvoja večno hvaležna učenka,

Janja Gabrijel

Screenshot 2020-06-06 at 00.48.00

Mnenje o AEQ metodi® Lenart Noč

S klinično somatiko sem se seznanil v začetku poletja 2015 (sredi kolesarske sezone).

Imel sem in še imam težave z rotacijo medenice, prikrajšavo ene noge in s tem posledično eno stran telesa močno obremenjeno. KS mi je pomagala, da sem postopoma začel ločevati posamezne mišice med seboj in jih poskušal takrat, ko jih ne potrebujem ne uporabljati. Res je, da se stanje še ni povsem saniralo. Razlog za to pa je v tem, da sem s KS začel prepozno in sredi sezone. Hkrati pa ne uporabljam več starih metod raztegovanja ampak samo še KS.

Moje mnenje je, da mi je KS močno pomagala pri zmanjšanju bolečine, pri razumevanju(ne še povsem) samega sebe, in da vse kar se dogaja v telesu in s telesom se ne sme izvajati na silo, obenem pa verjamem, da če bom nadgradil moje delo z g. Ernst-om v zimskem obdobju bo leto 2016 še manj boleče.

Lenart Noč gorski kolesar

Screenshot 2020-06-06 at 00.49.52

Mnenje o AEQ metodi® Andreja Ogorevc

Klinična somatika na CAMINUNo, pa smo tam. Po jutranjem ožemanju krpe, 10kg na rame in GO. Pa začne boleti desni kolk, pa pod desnim kolenom, pa… začnejo delati možgani in sprostim vse mišice, katerih ne rabim, pozdravim lep Dan in veselo naprej. Za mano je 58km v treh dneh, bolečin pa vse manj, le dva žulja sem pridelala včeraj, danes pa več ne vem zanje.

Mnenje o AEQ metodi® Goga

Do klinične somatike me je pripeljala bolečina.

Bolečina na levi strani hrbta in pod levo lopatico, ki je iz leta v leto postajala vse močnejša in neznosnejša. V zadnjih mesecih se je začela širiti tudi v levi kolk in nogo. Masaže, kiropraktika,osteopatija so mi lajšale trenutno situacijo ampak niso dale dolgoročnejših rezultatov.

Preučila sem Alešovo internetno stran in vse se mi je zdelo zelo logično. Bolečina se pojavi zaradi senzorno motorne bolečine, ki jo skozi somatske vaje počasi in zavestno menjamo, ter spreminjamo svoje podzavestne vzorce in se učimo sprostiti mišice ki povzročajo bolečino. Že po prvi terapiji je bolečina popustila in po povratku iz Brežic sem začutila ogromno olajšanje, ker sem spoznala in obiskala Aleša. Nisem pa računala na to kako bo učenje klinične somatike vplivalo na moje življenje, odnose v družini in poslovne odnose. Pred njo sem živela v stalni napetosti , naglici in stresu.

Popolnoma nepotrebno, ampak samo tako sem znala. Skozi izvajanje somatskih vaj sem se vedno bolj zavedala življenja in vzorcev po katerih delujem. Z boljšim razumevanjem in izvajanjem gibov sem pa bila tudi vedno boljša v spremembah vzorcev za katere sem spoznala da mi ne koristijo.

Po dveh mesecih ne občutim več bolečino, samo občasno napetost in zategovanje, naučila sem se veliko bolje vsakodnevno reševati pomembne stvari in ločujem pomembno od nujnega. Živim veliko bolj sproščeno in varno, mirno in srečno. To je privedlo do tega da bomo ponovno postala starša, Ja prihaja nov dojenček Danes lahko svoje življenje resnično delim na pred klinično somatiko in po njej…

Hvala ti Aleš

Goga, Zagreb

Screenshot 2020-06-06 at 00.51.29

Mnenje o AEQ metodi® Nataša

Pri mojih 32 letih je moje življenje vodila kronična bolečina križa.

Življenje mi je iz aktivnega spremenila v pasivno. Trpela so vsa področja: karierno, športno, družabno in privatno. Prišla sem do faze, kjer me je za dobro jutro pozdravila huda bolečina v križu, katera se je čez dan samo še stopnjevala. Velikokrat pa mi niti ni dopuščala, da se obujem ali vozim avto. Moje življenje je postalo polno omejitev.

Zdravstvo mi ni ponujalo realne rešitve, zato sem jo začela iskati drugje; reiki, ponovna povezava in različna energetska zdravljenja. Vendar vse neuspešno. Ko sem izvedela za klinično somatiko sem prišla na terapijo k Alešu. Sedaj je minilo šele slabe tri mesece od prvega obiska in moje življenje se vrača. Bolečina izginja. Izboljšuje pa se tudi moje življenje. Z vajami klinične somatike ponovno povezujem svoj um in telo. Aleš mi je pomagal odkriti moje podzavestne vzorce, nekaj pa jih še vedno odkrivam sama skozi vaje. Vse bolj se zavedam svojega telesa in misli.

V veliko pomoč mi je bila tudi knjiga klinične somatike, za katero menim da je odlično dopolnilo k terapijam in za domačo samopomoč. Knjigo bi priporočala, da je prebere vsak pred terapijami, saj bo tako lažje razumel kaj klinična somatika je. Čas terapije bo potekal bolj kvalitetno, saj bo osnove te vede že poznal. S tem mu bo ostalo več časa za pogovor z Alešom in račlenitev njegovih karakternih ovir, ki so vzrok za nastale bolečine, saj ima Aleš poleg klinične somatike tudi ogromno vedenja o življenjskih modrosti.

Vsekakor pa je sedaj knjiga tudi moj priročnik za domačo prvo pomoč saj lahko z opisom in prikazom vaj odstranjujem tudi druge bolečine, kot so npr. glavobol in menstrualni krči. Vaje pomagajo!

Neskončno sem hvaležna Alešu, da me je sprejel in mi pokazal pot, kako si vrnem svoje življenje nazaj. Hvala ti!

Nataša, Ljubljana

Mnenje o AEQ metodi® Mileva

Oktobra lani sem se prvič srečala z vajami klinične somatike na delavnici v Nabrežini.

Najbolj izrazite obremenitve sem v tistem času občutila v prebavi in v nekakšni okorelosti v hoji. Vse to so seveda spremljale razne bolj ali manj izrazite bolečine, predvsem v kolkih, kolenih, stopalih pa tudi v ramenih in med lopaticama. Tudi splošne mišične bolečine so me večkrat spremljale posebno po fizičnem delu ali vadbi. Pri prebavi pa sem imela že dolga leta težave: od želodca navzdol, do konca…z raznimi bolj ali manj izrazitimi, ponavljajočimi se simptomi.

Vaje sem začela izvajati postopoma. Kar nekaj časa je minilo, da sem uspela zadržati pozornost na gibu. Kmalu sem občutila več prožnosti pri hoji, premiki v prebavilih pa so med vajami postali stalnica. Tako sem se postopoma lotila še drugih vaj, ki sem jih dobila po e-pošti.

V poletnem času se mi je večkrat zgodilo, da nisem mogla spati,zaradi motenj v trebuhu. Pa sem kar ponoči opravila vaje in potem…mirno zaspala. Sedaj, ko sem se po enem letu spet udeležila delavnice, sem osvežila in še poglobila ves pristop. Seveda sedaj dojemam drugače kot lani: občutim povečano mero pozornosti, zavedanja telesa in dogajanja v njem. Veliko bolje se tudi zavedam , kako se ob določenem dogodku telo odzove in lahko ustrezno ukrepam. Moje gibanje je po enem letu bolj lahkotno, imam mnogo več moči in občutka pri delu in obremenitvi telesa. Tako ne tratim energije in jo koristno usmerjam.

Bolečine v telesu so izginile. Ko se občasno pojavijo, se z njimi ukvarjam na drugačen način. Hoja mi je v veselje, delo doma in na vrtu prav tako, ker me ne utruja in vem kdaj je tega dovolj. Opazila sem, da v zadnjem času pozabljam doma pohodne palice in v resnici jih ne pogrešam. Prebava se mi je zelo izboljšala, tako da motnje, če se pojavijo tudi zelo hitro izginejo. Zavedam pa se, da se moram s svojim telesom in občutki dalje vztrajno in zavestno ukvarjati.

Hvala in lep pozdrav Mileva, Nabrežina

Screenshot 2020-06-06 at 00.53.14

Mnenje o AEQ metodi® Miha

Malo poročanja o dogajanju…

Moj napredek je še vedno zelo opazen iz tedna v teden. Kar ne morem verjeti, da se še ni upočasnil kljub temu, da sem bistveno zmanjšal obseg vaj in zavestno pazim, da ne pritiskam. Morda pa ravno zaradi tega.

V bistvu sem začel kombinirati posamezne gibe iz različnih vaj ker mi to zelo prija. Vsak teden zmorem bistveno več in gibljivost in lahkotnost se mi povečuje, tako da lahko preizkusim zelo različne gibe o katerih se mi prej sploh ni sanjalo, da so možni. Očitno sem bil dolga leta zelo zakrčen, da se mi to dogaja in čutim, da sem prišel zelo blizu rešitve glavnih problemov.

V bistvu gre takole: ko se mi odpre nova gibljivost se mi nekoliko podre ravnovesje in kakšen dan ne vem kako se pravilno držati, nastanejo manjše bolečine na različnih koncih. Pri vsakodnevnem gibanju zato začnem zavestno izkoriščati nove dimenzije in jih počasi osvojim tako, da postanejo del običajnega gibanja. Pri tem nujno poskrbim za čimbolj raznovrstno gibanje, da v čim več zelo različnih situacijah izkoristim nove zmožnosti, da mi tako še bolj povečajo koordinacijo.

Tako sem šel na turno smuko, si ponovno nadel nordijske rolerje in hodil po raznovrstnem terenu z različno strmimi klanci navzdol in navzgor. Takšna dejavnost mi zelo pomaga, da se ponovno uravnovesim in v nekaj dneh se mi počutje izredno izboljša. Potem se mi že spet odpre naprej in tako gre dalje.

Trenutno sem po dooolgih letih brez bolečin v hrbtu in počutje je izjemno. Vse se je nekako naravnalo in imam občutek, da lahko še zelo napredujem ter odpravim še določene težave v skrajnih legah. Res izjemno. Kot zanimivost naj povem, da sem smučal kot utrgan ter z izjemnim užitkom in lahkotno ter izvajal pritiske na robnike z boki tako, kot jih prej nisem mogel in sploh nisem vedel, da je to možno. Ko sem hodil v hrib sem imel tako prožen korak, da sem gor občasno celo tekel skoraj brez truda. Verjetno sem imel nakopičeno energijo v prej neprožnih mišicah, ki se je sedaj sprostila. Bilo je tako noro, da ne more trajati.

Kakorkoli, vem, da tako ne bo šlo v nedogled ampak vsa zadeva me sedaj še dodatno zanima ker mi prinaša tako izjemne rezultate. Odpira se mi veliko povezanih vprašanj, ki jih bom še naprej z veseljem raziskoval.

Sem bil verjetno kar predolg, ampak navdušenje pač naredi svoje…

Mnenje o AEQ metodi® Ivana Buble

AEQ metodo® sem se spoznala v septembru 2014. Moje življenje takrat je navzven izgledalo perfektno, le v notranjosti sem čutila tesnobo in pritisk. Skolioza se je z leti vedno bolj odražala v moji drži in prijatelj mi je priporočil obisk pri Alešu.

Dober opazovalec kot Aleš Ernst je ob pogledu na mojo stojo v trenutku zaznal da moje življenje le ni takšno kot se zdi in takoj mu je bilo jasno da sem ovita v siv nepregleden oblak, zato sem čutila tesnobo. Zaznal je, da se vrtim v začaranem krogu mask, ki sem si jih nadela, zakrčeno telo, nenaravna drža, bolečina. V tem sivem oblaku sama nisem bila sposobna definirati kaj je narobe in sama si nisem mogla pomagati., navsezadnje sem nosila svojo masko, moja okolica prav tako. Potrebovala sem vodstvo, usmeritev na poti iz življenja mask in utvar.

Moja maska: srečno družinsko življenje, obkrožena z ljubečo družino in prijatelji, uspešna v službi, vzgoji otrok, športu, kaj bi lahko bilo narobe?

Detajli, kaj je bilo narobe, danes niso pomembni. Dejstvo je, da sem se dušila, da sem se trgala od duševne bolečine še bolj kot od fizične, kajti od teže duha, fizične bolečine nisem zaznala.  In bila sem žrtev, počutila sem se kot žrtev, obnašala sem se kot žrtev. Sem bila res žrtev? Ali krivec nastale situacije?

Z uporabo metode AEQ se je pričel proces zdravljenja, proces zavedanja, proces zaznavanja fizične bolečine, proces velikih korakov, sprememb. Maska je začela bledeti in tako so padale maske okolice in zavedanja da je življenje, katerega sem živela le utvara, je zahtevalo preobrat.

Počasi, zelo počasi se je z roko v roki izboljševalo duhovno in fizično stanje mojega telesa. Ne govorim o dnevih, mesecih, temveč o letih. Danes pišemo leto 2018. Moja pot ni končana. Moja pot je zdaj jasna, razumljiva, vsak dan z novimi izkušnjami in signali obogatena. Operiram z informacijami, katere zdaj lahko v pravi obliki razumem in imam možnost izbire korakov v življenju. Sprejemam odgovornost in nisem žrtev okolice, temveč del okolice s svojo zgodbo. Jasna slika mi daje znanje za sprejemanje odgovornosti za izbrane korake.

Metoda AEQ za mene pomeni odprtost do življenja, narave, vesolja. Življenje mi je bilo podarjeno, moja odprtost me vodi v smer sprejemanja daril (slabo= lekcija, dobro=nagrada). Občutek, ki ga ob zavedanju doživljam pa je sreča, ne glede na negativne situacije in energije, ki so na moji poti, neodvisno od pozitivnih situacij in energij ki pridejo kot balans negativnim. Vse negativno je moje učenje, pozitivno nagrada za dobro opravljen proces učenja. Oboje v razmerju. Sreča ni v doseganju samo pozitivnega, sreča je v razumevanju in sprejemanju obojega. Sreča je v tehtnici, ki stoji umerjena. Sreča je v tem, da uravnavam tehtnico z IGRO in ne NAPOROM.

AEQ metoda mi je pokazala smer, mi je pokazala kako živeti, me je naučila sprejemati podatke in naučila kako obdelati podatke.  AEQ metoda me je spremenila v osebo, ki je vsak dan bolj čustveno inteligentna, v osebo, s kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, v osebo, ki trenira in hrani svoje telo, tako kot to telo potrebuje, ki trenira svoj um toliko, kolikor je sposoben, ki trenira svoje srce v smeri da DA, da SPREJME, da LJUBI, srce ki ve kaj držati kaj spustiti.

Ljudje okoli mene so moji učitelji, so moje zrcalo. Ljudje, ki mi oddajajo negativne vibracije, me učijo kaj nisem, to sprejemam. Ljudje ki mi oddajajo pozitivne vibracije me učijo kaj sem. Ko se vibracije prevesijo v negativno, pomeni da je čas lekcije. Po sprejeti lekciji lahko vezi spustim in sem svobodna. AEQ metoda mi daje sposobnost da se učim iz negativnega, se gradim. Vsak dan je nov ciklus procesa, vsaka noč zaslužen počitek.

AEQ metoda zahteva dolgotrajen razvoj. Ni odgovor na vprašanja, ker ni enkratna, ni kratakotrajna, je metoda, s katero iz dneva v dan živiš, se gradiš in iščeš prave, boljše korake, boljše gibe, bolj usklajeno gibanje, življenje. Iskanje perfektnosti je neskončno. Ker perfektnosti ni, so le boljši in boljši in boljši koraki.

AEQ metoda povezovanja duha in telesa mi daje praktično sposobnost realizacije teorije, ki jo berem v bibliji, v knjigah o boljši samopodobi, v nasvetih mirnega in srečnega življenja. Čas ni enota, ki te poganja, okolica ni tista ki vpliva, na tebe, življenje ni okoli tebe, življenje si ti, kanal skozi katerega se pretaka energija. V povezanosti uma in telesa to čutiš, se zavedaš.

Z metodo AEQ povezujem ne le lasten um in telo, temveč tudi okolico. Sem zrcalo okolici, in povzročam, da padajo maske. Tu so otroci, čigar zgled sem, ki so moje zrcalo čistih gibov, prešernega nasmeha, kratke jeze, odpuščanja, kvalitete življenja odnosov.

Pa je tu ljubezen, tokrat brez maske. Enostavna, očiščena preteklosti, direktna, ki le daje, nič noče v zameno. Ob kateri spiš kot angel, si varen in obenem svoboden, ker ni tvoja sreča odvisna od prisotnosti le-te. Tvoja sreča je odvisna od tega trenutka, tu in sedaj.

Z AEQ metodo um in telo povezujem konstantno, aktivna povezava je odvisna od zunanjih impulzov. S povezavo si razjasnim informacijo, razumem impulz negativne energije, razumem darilo pozitivne energije, spoštujem vesolje, spoštujem samo sebe in doživljam mir in veselje tu in sedaj.

Ivana Buble, Čatež ob Savi

Screenshot 2020-06-06 at 01.06.02

Mnenje o AEQ metodi® Mišo Maljkovič

Kot zdravnik, ki je tudi fizično zelo aktiven, sem vedno veliko pozornosti namenjal preprečevanju poškodb in obvladovanju stresa. Moj prijatelj mi je priporočil, da poskusim nekatere fizične težave razrešiti z AEQ, ker je sam imel dobre izkušnje pri odpravi svojih težav. Prvi rezultati so se pokazali po nekaj mesecih redne vadbe in zdaj, leto kasneje, lahko trdim, da me je AEQ spremenila tako fizično kot psihično.

Moje fizične težave so popustile, občutek za moje telo se mi je zelo izboljšal, zdi se mi, da se lažje gibljem, bolj tekoče. Tudi moja telesna drža je boljša in na splošno se mi zdi, da je moje telo precej lažje. Pred šprtno aktivnostjo se več ne raztezam, saj imam občutek, da so moje mišice, tetive in vezi mehke, prožne. Tudi regeneracija po športu je hitrejša. Poleg tega sem tudi opazil, da se mi je izboljšala pozornost in da lažje sprejemam odločitve v vsakdanjem življenju. Moj um je jasen in v vsakem trenutku dneva sem fizično in psihično bolj prisoten, osredotočen, kot sem bil prej.

Miso Maljkovic

Screenshot 2020-06-06 at 01.07.12

Mnenje o AEQ metodi® Miha

Lep pozdrav,

oglašam se iz zadovoljstva ker mi se mi stanje z nadaljnjim izvajanjem vaj še vedno izboljšuje. Sicer sem sedaj prešel v fazo ko ne doživljam več tako drastičnih sprememb so pa le te bolj subtilne in kar je bistveno, še vedno se dogajajo. Sedaj lahko vaje izvajam popolnoma sproščeno in gladko ter s skoraj popolnim nadzorom in občutenjem. Nimam več bolečin in v skrajnih legah nimam več neugodnega občutka.

Sedaj spet vključujem nazaj vaje za povečanje fizične moči in kondicije, vendar z občutkom in vseskozi nadzorovano. Za somatične vaje porabim dnevno samo cca 15 min saj lahko ključne vaje izvedem tekoče.

Občasno še vedno precej eksperimentiram in se postavljam v različne zanimive lege ter iščem napredek. Vse skupaj včasih ni več podobno nobeni običajni vaji vendar so pomembni samo moji notranji občutki in iskanje novih možnosti napredka.

Moja kalcinacija na kolku me sedaj seveda zelo moti saj si samo predstavljam kaj bi bil šele sposoben delati če je ne bi bilo. Na žalost se ne zmanjšuje in mi tako še vedno blokira veliko gibanja. S tem se moram na žalost sprijazniti in poiskati način za odstranitev.

Izboljšane sposobnosti se mi še posebej poznajo pri smučanju saj tako lahkotno in pravilno še nisem smučal. Odkrivanje novih smučarskih sposobnosti je izjemen užitek, predvsem pa na koncu sploh nisem utrujen ker usmerjam gibanje v pravilno izvajanje, ki ne zahteva veliko moči, je pa zelo učinkovito.Brez kalcinacije bi takoj zamenjal kariero in šel za smučarskega vaditelja.

Vidim, da ima klinična somatika res izreden potencial in je v bistvu še popolnoma neizkoriščena. Sedaj jo vidim kot osnovno disciplino, ki bi jo moral vsak izvajati za doseganje maksimalnih rezultatov na drugih športnih področjih in v vsakdanjem življenju za normalno počutje. Ko se po spominu vračam nazaj ugotavljam koliko vaj za raztezanje sem naredil na vse mogoče in tudi boleče načine vendar na koncu z zelo malo ali nič učinka. In večinoma gre “znanost” še vedno v enako smer.

Sedaj začenjam imeti težave nekje drugje. Rad bi spremenil način življenja, ki me je pripeljal do tegob, ki jih sedaj rešujem. To pa je že druga zgodba, veliko bolj zahtevna, ki morda prinaša spremembo kariere in še kaj drugega. Ja, to je sedaj pravi izziv iskanja sebe morda nekje popolnoma drugje…

 

Mnenje o AEQ metodi® Zmanjšanje in odprava skolioze

Čeprav je lahko (pri nekaterih) skolioza povezana tudi z genetsko sliko, je zelo pomemben dejavnik pri idiopatski skoliozi okolje. Okolje se tu ne nanaša na drevesa in vodo okoli nas, temveč na stres, ki nas obkroža in ki povzroči razvoj takšnega stanja.

Vrnimo se k osnovam:

• Naši možgani nadzorujejo mišice.

• Mišice so pritrjene na kosti.

• Kosti se premikajo zaradi mišic; ko se mišica skrči oziroma raztegne, se premakne tudi kost, na katero je ta mišica pritrjena. (Razen pri bolezenskih procesih, kot je otroška paraliza, se kosti nikoli ne premikajo neodvisno od mišičnega gibanja).

• Naši možgani se na stres v okolju odzivajo z napenjanjem mišičnih skupin v posameznih vzorcih. Skoliozo običajno povzročijo poškodbe v mladosti Obravnaval sem tako posameznike, pri katerih je bila skolioza družinsko( genetsko) pogojena, še mnogo več pa tistih, ki so imeli to stanje edini v družini. Vsi so imeli skupni imenovalec: močan negativen čustven dogodek, travmatično nesrečo / zdrs / padec/ pred ali med adolescenco.

Mnogo žensk, pri katerih se je kasneje v življenju razvila blaga skolioza, je v mladosti doživelo travmatičen padec ali nesrečo oziroma jih je kasneje zaznamovalo desetletje skrbi za otroke: z leti so razvile svojevrstno ‘pručko’ na boku za otroka, ki so ga vedno dvigovale na isto stran medenice. Ko utrpimo poškodbo, naši možgani takoj zategnejo mišice pasu in obračalke trupa ter s tem preprečijo nadaljnje bolečine in poškodbe. Ta refleks lahko ustvari vzorec mišične napetosti, skladen z obliko skoliozne krivulje, ki je lahko blaga ali huda. Mnogi najstniki se vpričo takšne diagnoze odločijo za operacijo z vstavitvijo Harrington palic v hrbtenico, medtem ko drugi začnejo z redno vadbo in tehnikami raztezanja. Klinično somatsko izobraževanje je varen, enostaven in učinkovit način obravnave težav, povezanih s skoliozo. Lajša in odpravi tudi bolečine v hrbtu, povezane s tem stanjem.

Skozi aktivne terapije klinične somatike se boste naučili, kako sprostiti mišice, ki so obtičale v podzavestni povratni zanki senzorno-motorične amnezije. Senzorno-motorična amnezija je razlog, da na zavedni ravni pozabimo zaznavati in čutiti premikanje mišic. Z aktivno terapijo na novo umerimo senzorne in motorične centre v možganih, povečamo notranjo ozaveščenost o mišicah in se naučimo, kako jih sprostiti. Hkrati se pa pravilno naučimo izvajati somatske gibe in jih tudi razumemo da lahko obdržimo in povečamo sposobnost čutenja in nadzora nad mišičnimi kontrakcijami tudi v prihodnosti. Pravilna senzorno-motorična funkcija se na ta način obnavlja, kar uravnava skeletna neravnovesja ter jih počasi odpravi, telesu pa povrne pravilno držo.

Pred dobrim letom smo se soočili z zelo neprijetno diagnozo pri 13 letni hčeri, skolioza. Po prvem šoku, ko nam je ortoped povedal, da je to okvara hrbtenice, ki se jo ne da odpraviti in s katero bo hčera morala živeti, je sledil še večji šok. Specialist ortoped na Ortopedski kliniki je še enkrat pregledal hčerko in izmeril »ukrivljenost« njene hrbtenice ter nam povedal, da je njena hrbtenica ukrivljena pod kotom 42 stopinj, pri 45 stopinjski ukrivljenosti hrbtenice pa je že potreben kirurški poseg. Hči, ki je aktivna plesalka in športnica se je v zadnjih treh letih zelo pogosto srečevala z bolečinami v hrbtenici, posledično tudi hudimi bolečinami v kolenih.

Poskušali smo ji omiliti bolečine, vozili smo jo na masaže, preko spleta iskali načine kako odpraviti težave. Vendar so se bolečine stopnjevale iz treninga v trening. Kljub vsemu se nismo vdali v usodo in smo iskali rešitve in načine, kako pomagati hčeri tudi izven okvirjev klasične medicinske pomoči. Usoda je hotela, da se je mož srečal z Alešem Ernst in je njun pogovor nanesel na klinično somatiko. Zadeva se nam je zdela takoj zanimiva in kmalu smo poklicali Aleša, če bi se lahko naša hči oglasila pri njemu.

Že na prvem srečanju nam je Aleš v grobem povedal, da obstaja rešitev za hčerino težavo. In tako smo začeli z aktivnimi terapijami klinične somatike, kjer nam je Aleš razložil zakaj je prišlo do težav in ukrivljenosti hrbtenice in kako se spoprijeti s težavo. Kmalu smo skupaj s hčerko ugotovili, da je težava rešljiva, da ji vaje klinične somatike pomagajo ne samo pri »ravnanju« njene hrbtenice, in v boju z bolečinami, ampak so ji v veliko pomoč v življenju nasploh. Hči še vedno zelo aktivno pleše, bolečin v hrbtenici in kolenih praktično ni več, če se že pojavijo, jih s pravilnim izvajanjem somatskih vaj hitro odpravi.

Hči je neskončno hvaležna Alešu za vse nasvete , kajti že na oko, je njena hrbtenica bolj ravna, bolečin nima več, njena drža je pokončna, končno se dobro počuti v svojem telesu, ki ga s pomočjo somatskih vaj zna voditi. Poleg praktičnih vaj, pa je Aleš hčeri pomagal tudi z mnogimi življenjskimi modrostmi in nasveti, ki ji zelo koristijo na njeni plesno tekmovalni poti kot tudi pri čisto vsakdanjih odločitvah. Z največjim veseljem tudi ostali v družini izvajamo somatske vaje, prebiramo Aleševo knjigo »Lahkotno iz kroničnih bolečin« ter vsakemu, ki se sooča s podobnimi težavami svetujemo posvet z Alešem Ernst, učiteljem klinične somatike.

Družina Tabor, Brežice

 

Mnenje o AEQ metodi® Jure Poglajen

Mnogim zobozdravnikom diagnosticirajo Hernio disci L5-S1 zaradi položaja telesa med delom. Pred šestimi leti so jo tudi meni in sledila so leta bolečine, protibolečinskih tablet, obiskovanje najrazličnejših terapevtov, tu in tam hospitalizacija ter nenehen strah pred operacijo.

Vendar pa je to del preteklosti, saj sem vse našteto zamenjal za izvajanje vaj pri Alešu. Z njimi sem se naučil učinkovito usklajevati gibe, da z manj energije dosežem več učinka, več lahkotnosti in manj togosti. Izgubil se je jutranji občutek, da živiš v trideset let starejšem telesu.

Jure Poglajen El Dentista

Screenshot 2020-06-06 at 01.09.06

Mnenje o AEQ metodi® Neža Sintič

Zdravo, Aleš.

No, sploh ne vem, kje naj začnem. Najprej naj se vam zahvalim – za koristne nasvete, pa vero v pozitiven razplet, ko je sama nisem imela. Stanje se je nepopisno izboljšalo. Pred nekaj meseci, ko je že nekaj tekašnih korakov pustilo zelo boleče posledice, si nisem mogla predstavljati, da bom lahko že kmalu tekla, ne sicer še zelo dolgih razdalj, ampak 20 minut pa vendarle. Nikoli si nisem mislila, da me bo nekaj tako preprostega kot je 20-30 min teka tako osrečilo. Vem, da še nisem tam, na cilju in me čaka še veliko dela, ampak sem nekako pomirjena in srečna, ker vidim, da se vse skupaj premika v pravo smer. Danes sem pretekla “rekordno” dolžino (5 km), vmes sem se sicer enkrat ustavila, ker sem začutila zelo neprijeten občutek v predelu narastišča ahilove tetive, naredila sem nekaj somatskih vaj in s tekom nadaljevala, bolečina pa je izvenela. Po teku je leva ahilova tetiva še vedno nekoliko zadebeljena, vendar vem, da bo tudi to sčasoma in rednim zavestnim izvajanjem somatskih vaj minilo.

Veselim se že dne, ko bom lahko končno rekla, da je ta mora, ki se je verjetno zgodila z razlogom, za mano.

Hvala!

Neža Sintič

Neža je 11.1 2016 prišla na prvo aktivno terapijo zaradi dolgotrajne bolečine v hrbtu ter poškodbe Ahilove tetive. Pred tem se je 8 let aktivno ukvarjala z treniranjem atletike. Kljub večletnem trudu, da bi bolečino v ledvenem delu hrbta ter tetivah odpravila na različne načine je morala prekiniti aktivno ukvarjanje z atletiko in opustiti načrte za tekmovalno kariero v teku. Stara je 18 let.

Screenshot 2020-06-06 at 01.09.47

Mnenje o AEQ metodi® Tadeja Severkar

Odkar sem se pričela učiti AEQ Klinično somatiko, se je kvaliteta mojega življenja občutno izboljšala

Vseeno pa se močno zavedam, da sem še na poti in da moram še precej lastnega nereda popraviti v red. Kot vsake druge, sem se tudi te metode lotila z dobro mero skepticizma. Zato, ker je nekomu nekaj dobro, še ni nujno, da bo tudi meni. Vendar me je razlaga in predvsem sami poskusi izvajanja gibov prepričala!
Ena največjih in najbolj občutnih razlik med PREJ in POTEM je, da so se moji nekdaj redni obiski fizioterapevta zaključili. Bolečine v hrbtu se občasno še pojavijo, vendar precej manj pogosto in kakor sem prej skoraj vsak mesec potrebovala kiropraktično manipulacijo, sedaj sama znam s pravilnimi gibi preprečiti, da bi do zaklepa vretenc sploh prišlo. S fizioterapevtom se, odkar sem pričela s Klinično Somatiko, še nisva videla, slišala pa le, ko sem k njemu poslala sodelavca.
Moji koraki so postali mehkejši. Moja trikrat operirana kolena (poškodbe hrustanca) ne bolijo več. Pogosto opazujem in izboljšujem svoje gibe. Priznam, da gibov ne izvajam kot priporočeno 1/2 ure dnevno in tu še delam na redu. 
Oseba, ki je vedno živela ustvarjalen nered,

Tadeja Severkar, Luksemburg

Screenshot 2020-06-06 at 01.10.35

Mnenje o AEQ metodi® Larisa Vrbek

Razmišljanje udeleženke AEQ delavnic James Marjan Tomazina o tem kakšne izzive predstavlja sodoben način življenja.

Naše telo je ustvarjeno za gibanje. Naša telesa so ustvarjena za gibanje. Vsi občutimo kako blagodejno na naše počutje vplivajo sprehodi v naravi, druženje, športne igre s prijatelji, kolesarjenje, smučanje, plavanje, ples, hoja v hribe, tek, različne športne aktivnosti/panoge… Kot posamezniki in skupnost stojimo na enem izmed velikih razpotij. Vsi razumemo, da se bo izredno težko kolektivno spreobrniti, če se nas ne bo dotaknilo nekaj večjega. Danes je bolj kot kdajkoli prej potrebno, da zaščitimo naš planet in tudi vzajemno, delo na sebi, katerega smo nekje med valom hitrega življenja zanemarili.

Tempo, ki ga živimo, je hiter, zato želimo vzajemno pokazati, kako preprečiti debelost, povrniti zdrave energetske rezerve, kako se zopet pametno gibati, vzpostaviti hormonsko ravnotežje, spanje in prehrano. S strokovno in sistemsko usmeritvijo je potrebno konstantno ozaveščanje, da bomo ponovno osvojili zdrave življenjske navade. Med ljudmi se pojavljajo težave z utrujenostjo, izčrpanostjo, prekomerno telesno težo in tono drugih težav, ki so del našega vsakdana… Sama sem mnenja, da tako kot prijetne in tudi neprijetne izkušnje imajo svoj smisel in so nujne, da se razvijemo kot posamezniki v zrelo in samostojno osebnost.

Neprijetne izkušnje, porazi in življenjski udarci nam kažejo, kje so naše meje, ter nam kažejo ali jih lahko prestopimo ali nekje ob teh mejah postanemo v življenju. Vsekakor je cilj ne samo obstati, temveč strmeti k višjim ciljem v življenju. Vprašanje življenje, biti ali živeti življenje. Samo obstajati ali ga izkoriščati, v smislu izpopolnjevanja in strmenja k določenih stvarem, katere smo tekom valovanja tempa pogoltnili v življenju.

Neprijetne izkušnje nas učijo empatije do manj uspešnih, kot smo sami. Omogočajo nam postaviti okvir, znotraj katerega se počutimo varni. Varujejo nas pred nepotrebnimi tveganji. Hkrati nam osmislijo to, kar bi naj bila naša prioriteta, nas obudijo na pozitivizem, ki je lahko nekje potlačen. Nemogoče je na dolgi rok razumeti in ponotranjiti vse dobro, kar se nam dogaja, ne da bi imeli tudi neprijetne, slabe ali pretresljive izkušnje.

Prijetne ali pozitivne izkušnje nam prav tako omogočijo razvoj naše pozitivne samopodobe, občutka spoštovanja nas samih in lastne vrednosti. Ustvarjajo nabor vedenj, s katerimi se lahko lotevamo izzivov in na podlagi katerih lahko načrtujemo naša prihodnja vedenja. Omogočajo nam, da se pogumno lotevamo manj znanih, novih izzivov in pomagajo, da se z večjim razumevanjem in znanjem odzovemo pri presenečenjih.

Težko bomo verjeli, da so potresi, orkani, cunamiji, segrevanje ali ohlajevanje planeta, izumrtje mnogih živalskih in rastlinskih vrst, le pojavi, ki se dogajajo. Morda so to tudi procesi ponovnega ustvarjanja ravnovesja, harmonije, odzivanja na naša pretiravanja, nesonaravna početja.

Zopet se mi pojavlja vprašanje, koliko nam pomeni živeti v zdravem okolju, ali še sploh znamo ceniti moralne, etične vrednote, pridobivati vrline ali kreposti človeškega duha, vzdrževati moči življenjskih sil, harmonijo duše, smo prepoznali pomen tukajšnjega bivanja?

Kaj pa skušnjave, kot je hrana in smo jim izpostavljeni na vsakem koraku? Se jih zavedamo, poznamo njihov izvor in posledice, če se jim že ne zmoremo vedno upreti? Ljudje smo si različni, vendar še vseeno imamo vsi enake potrebe, posplošeno enako delovanje organizma, to so stvari, ki jih imamo vsi, ne zavedamo pa se vsi primarnega pomena samega gibanja, stvari, ki so bile nekoč primarnega pomena pri ljudeh in smo jih zanemarili. Vsekakor je vizija prihodnosti strmeti k potrebam ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vrnitvi k gibalnim vzorcem, vzorcem življenja, pomena, ki smo ga pozabili oz. je nekje potlačen globoko v naši zavesti.

In drugo vprašanje, nas bo znanost res zmogla rešiti iz ekoloških in zdravstvenih zagat, brezumnih posledic, ki smo jih vsi skupaj povzročili? Težko bi verjeli, kajti ni velike ločnice do prepada in brezna. Zato se mi zdi ena glavnih idej, povrniti ljudem smisel do gibanja, do preprostosti, radosti življenja in pozitivizma, ki je tako preprost le že z majhnimi koraki ozaveščanja in vedenja.

Na delavnici AEQ klinične somatike dne 25.3 v Slovenski Bistrici, sem zopet ozavestila, pomen gibalnih vzorcev, ki bi lahko bila ena ločnica za marsikoga. Navdušila me je preprostost in učinkovitost v odpravljanju širokega spektra težav. Skozi naravne gibe nas ta tehnika vodi v raziskovanje naše notranjosti, nas mehča, sprošča napetosti, odpravlja kronične bolečine, vzpostavlja naš zavestni nadzor nad telesom, širi zavedanje in zdravi naš jaz na vseh nivojih. Postanemo lahko kreativni gospodarji lastnega življenja in življenje postane lahkotno, strastno, radostno in smiselno.

Delavnica mi je prinesla globino in širino v razumevanju globjega pomena AEQ klinične somatike in tudi razumevanje vaj in njihove učinkovitosti na moje telo. Mislim, da so vaje uporabne ne le za našo lastno raziskovanje, temveč tudi kot skupinsko na različnih področjih našega življenja.

Vaje nam pripomorejo tudi pri drugih športih, pri tehnikah meditacije, življenje nam obarvajo z lahkotnostjo, užitkom in nam dajo nek pomen, zato je pomembno, da vaje pravilno izvajamo, da poslušamo in sledimo navodilom same izvedbe, da smo med samimi vajami sproščeni, za samo lažjo izvedbo lahko zapremo tudi oči. Na delavnici so mi bila všeč jasna navodila, jasno zaporedje, od lažjih do težjih vaj, tudi za popestritev izvedbe kakšna vaja, ki ni bila del samega plana. Sama izvajam vaje redno, včasih več, včasih manj, kakor se počutim in vem koliko sem tisti dan sposobna narediti.

Pred vajami se vedno počutim občutno manj lahkotno kot po samih vajah, kar se mi zdi pomembno, saj po vajah vidimo razliko, vpliv in koristnost na naše telo, počutimo se veliko bolj sproščene, vaje ne vplivajo samo na moje telo, temveč tudi na psihično počutje, saj se veliko lažje soočam z dejavnostmi tekom dneva, veliko bolj sem razumevajoča, sploh, v pogovoru z nekom, ki ga pestijo kakšne težave, saj izhajam iz stališča, ko se počutim super in iz stališča, ko se počutim veliko bolj telesno omejena s svojim telesom.

Vsekakor sem mnenja, da bo to tudi ena pomembnih tehnik v fizioterapiji, saj se tu ukvarjamo ne samo s posledico, temveč tudi z globljimi vzroki problema. Učimo se, da smo aktivno vključeni v reševanje svojega problema, preko izvajanja enostavnih in prijetnih gibov.

Izginejo napetosti, težki občutki, občutimo olajšanje in živahnost. Poleg vsega je to tehnika, ki jo lahko kot (bodoči) terapevti uporabljamo na sebi in tako izboljšamo kakovost svojega delovanja in življenja, skozi majhne in preproste stvari, ki jih lahko dodamo v vsakdan.

Učenje je eno izmed daril, ki smo ga dobili in znanje vedno premaga napor in delo. Samo delo ni dovolj, potrebno je tudi vedeti, kaj delamo, kajti brez znanja je ves napor zaman. Vsekakor sem mnenja, da vsak, ki se je pripravljen učiti ali narediti spremembo v življenju, lahko ima od somatskega gibanja samo korist in pozitivno stališče na podlagi zopet se naučiti živeti polno, lahkotno, življenje brez bolečin.

Screenshot 2020-06-06 at 01.12.17

Razmišljanje o klinični somatiki

AEQ klinična somatika – je to res le metoda, s katero ponovno učinkovito vzpostavimo povezavo med možgani in mišicami ter odpravimo senzorno-motorično amnezijo? Ali morda v sebi skriva še kaj več? Odgovor na drugo vprašanje je pritrdilen.

Deluje tudi na drugih nivojih, ki sicer niso tako opazni, kot je na primer spreminjanje gibalnih vzorcev.  Na začetku izvajanja AEQ vaj je učinek res morda bolj opazen in občuten na fizičnem nivoju, čeprav se pri nekaterih posameznikih lahko sprožijo tudi čustvene reakcije in emocionalno čiščenje. Oživijo lahko spomini na kakšne davno potlačene oziroma pozabljene travmatične dogodke. Tako lahko ozavestimo vzroke za marsikatere bolečine in neprijetnosti, ki se nam dogajajo v življenju. 

Z meseci rednega zavestnega ponavljanja, učenja in izboljševanja gibov pa nam principi AEQ klinične somatike postopoma zlezejo pod kožo. AEQ postane naš način življenja. Preko telesnih vaj lahko dojamemo pomembne življenjske lekcije, osebnostno rastemo in se tako lažje spoprijemamo z življenjskimi izzivi. 

Primerjava gibalnih vaj in vsakdanjega življenja privede do sledečih vzporednic: Pri vajah krajšamo le mišice, ki so nujno potrebne za gib, gib se učimo narediti čim bolj učinkovito, s čim manj porabljene energije. Izvajamo ga počasi, z občutkom, telo vse bolj čutimo, se učimo in gibanje izboljšujemo. 

Tako spoznavamo, da si v življenju nalagamo preveč stvari, tudi nepomembnih, se naučimo prepoznavati kaje je pomembno in kaj ne in tako bolj učinkovito živimo. Naše življenje, delovanje postaja lahkotnejše, postajamo bolj dojemljivi za stvari okoli nas, za soljudi in naravo. Naučimo se biti prijaznejši do sebe in prenehamo ali spremenimo pristop z dejavnostjo, ko začutimo, da nismo v redu, da se pojavijo napetosti, togost, neprijetna čustva. 

Vaje delamo pozorno, s čim boljšim fokusom in to prenašamo tudi v druge aktivnosti. Vse bolj znamo biti tukaj in zdaj. Naše telo postaja vse bolj gibko, temu sledi naš um, širimo okvire razmišljanja. Pri izvajanju vaj ne tekmujemo z drugimi, zato se tudi v življenju prenehamo primerjati z drugimi ljudmi in živimo z zavedanjem jaz sem jaz in ti si ti. Spoznamo, da smo za svoje življenje odgovorni sami.

AEQ somatske vaje omogočajo napredek na vseh nivojih bivanja. Mogoče se sliši preveč megalomansko, toda če ne poizkusiš, ne boš vedel. Življenje in odločitve pa so v tvojih rokah.

Jasmina Rome

Screenshot 2020-06-06 at 01.13.48

Skolioza

Junija 2016 smo po naključju odkrili, da ima naša takrat 11-letna hči skoliozo. Pregled in rentgenski posnetek je potrdil, da gre za 22-stopinjski pomik. Takoj so nam priporočili konzervativni tretma za skoliozo – ortozo, za katero so nam obrazložili, da lahko v najboljšem primeru, če jo bo hči nosila najmanj 12 ur na dan, samo zaustavi nadaljnje krivljenje hrbtenice, da pa ne obstaja nobena metoda, s katero bi se skolioza lahko popravila. Čeprav sem bila že od vsega začetka skeptična glede te metode, smo dali narediti ortozo, vendar pa smo poleg tega tudi razmišljali o drugih načinih reševanja težav skolioze, kjer ne bi bilo potrebno uporabljati, kot pravi naša hči, »srednjeveških mučilnih naprav«.  Za AEQ metodo in Aleša sem slišala od prijateljice, ki je z njegovo pomočjo reševala nekatere svoje zdravstvene težave in je tudi sama končala izobraževanje AEQ metode. Na njeno prigovarjanje sem kontaktirala Aleša in po spletu srečnih naključij kmalu dobila termin. Samo srečanje je bilo prijetna mešanica pogovora in vaj in po tem sva s hčerko,  opogumljeni krenili na avanturo z metodo.

Čeprav zahtevajo vaje precejšen mentalni napor zaradi osredotočanja na gibe, moji hčeri to ni povzročalo težav. Naslednje tri tedne je vztrajno izvajala vaje vsako jutro in zvečer, nato pa je sledilo novo srečanje z Alešem. Na žalost njene skolioze nismo slikali pred prvim tretmajem in tako nimamo »dokaza« o neverjetnem izboljšanju stanja, razlika je bila očitna, vidna že od daleč, tako v hčerini drži telesa kot tudi v sami ukrivljenosti hrbtenice. Nadaljnja srečanja so bila enak preplet novih informacij, utrjevanja že naučenega in dobrega razpoloženja. Z vsakim srečanjem je bila skolioza vidno manjša in je sedaj, 4 mesece in pol po prvem tretmaju, skoraj neopazna. Hči je bila nekaj tednov nazaj na šolskem sistematskem pregledu in zdravnica je komentirala, da je njena hrbtenica »super«.

AEQ metoda je imela velik vpliv na življenje naše hčerke, ne samo v smislu izravnavanja njene hrbtenice. Najbolj očitna sprememba je urejenost njene sobe. Sicer je na splošno zelo urejena oseba in je skrbela, da je bila njena soba urejena, vendar je za to potrebovala precej časa in truda. Kmalu po začetku vadbe pa je sobo urejala z lahkoto in skoraj brez napora. Prav tako sva obe opazili, da si lažje organizira šolske obveznosti.  Pred AEQ gibi ji je velika količina obveznosti predstavljala ogromen pritisk in takrat se sploh ni bila zmožna zorganizirati, da bi jih lahko vse opravila. Sedaj ji je to neprimerljivo lažje; še vedno se dogaja, da je pod stresom, vendar se skoraj takoj in brez težav izvleče iz stresne situacije in opravi, karkoli je potrebno. Imam občutek, da je na splošno bolj srečna, bolj zadovoljna in nekako bolj urejena, odkar vadi AEQ gibe.

Mimi Konig Barusic, Zaprešič

o AEQ metodi®

Pozdravljen Aleš

Obljubil sem, da se bom javil po enem tednu, kako mi gre. Ker mi pač ni šlo tako, kot bi mi lahko, sem odlašal.  A obljuba dela dolg.

Preveč stvari se je dogajalo v tem času. Ko sem se začel po delavnici ukvarjati sam s seboj s pomočjo SOMATIKE, sem imel nenadoma ogromno dela. Prišel sem tudi do “zanimivih” spoznanj:  – nič ni tako, kot se mi je zdelo, da je. – pri vajah sem doživljal toliko različnih občutkov, da nisem vedel, kaj naj z njimi. – vsak dan je drugačen, vedno nekaj novega.

Najbolj me je skrbelo, kako bo v službi po dopustu. Moje delo je pač gibljivo – osem ur sem več ali manj v gibanju, sedenja skoraj ni. Vmes je veliko dvigovanja, premikanja, ogromno prilik za nepravilno ravnanje in… še in še.

Prve dneve sem po nekaj urah dela padal iz enega stanja v drugega: od jutranje sproščenosti, do vračanja v stare forme zateglosti in utrujenosti mišic, ko nisem vedel kako, na kakšen način naj jih sprostim. Nihal sem med refleksi travme in zelene luči in… bilo je pestro. In ko me boli in sem zategnjen se namesto malice 10-15 minut posvečam vajam.

Potem pa le žarek upanja. Vedno bolj sem okreten v spodnjem delu trupa, gibljivost je povečana, v avtu se lahko brez težav zasukam nazaj z obratom (prej je delal samo vrat, pa še ta bolj tako-tako). Tudi na levi nogi se bolj okretno zavrtim, togost nadomešča gibljivost. Sicer se vzorec bolečine premika, to pa je odvisno od tega, kako dobro naredim vajo.

Med vajami se mi je sprožil celo refleks travme. Spomin na smrt v preteklosti in bojazen smrti ljubljene osebe v prihodnosti. V bistvu se je sprostil strah, čustvo, ko sem bil v nenehnem zakrčenem strahu in bojazni da bom izgubil otroka. Telo si zapomni to energetsko obliko in te spremlja, le da tega ne zaznamo. Vemo, a ne vemo kako. Telo pravzaprav ne ve kaj je res: odziva se tako na pravo nevarnost, kot namišljeno (stres). Lahko samo rečem, da so vaje sproščale dolgoletno zakrčenost, vsled katere se je sprožil impulz sprostitve. Jok, solze, hvaležnost za spoznanje…

Tudi zato nisem mogel delati sproščeno. Po teh dveh dogodkih so vaje šle neprimerno lažje, občutek se je izboljšal. Ne pomeni, da ga nisem lomil in delal na moč, sploh ne, ampak vedno več občutka imam. Žal (ali pa na srečo) lahko rečem, da ko nisem pozoren na gibe, v sekundi zamočim: s to razliko, da zdaj že vem, kdaj sem prestopil Rubikon.

Preizkušam meje, tako kot ročno vrtiš gumb za postajo na radiju: malo gor, malo dol, da najdeš čist zvok brez šumenja. Včasih se tudi prekucnem in hočem več. Saj mi je malo žal (tu sledi preklinjanje), ampak učenje na novo je dvojni proces: spoznati in pozabiti staro in ga nadomestiti z novim.

Sploh pa: v glavi mi roji kot v čebelnjaku. Naslednjo vajo v glavi premlevam cel dan, da bi jo sploh znal približno pravilno narediti. Zdaj me po kakšni vaji kaj boli, čutim napetost, cukanje (saj vem, ni treba na glas povedati, spet sem šel predaleč), ampak je občutek vendarle drugačen: prej nisem vedel, zdaj pa saj vem, kje sem ga polomil – in to je zame že bistvena razlika.

Vse je drugače. Ne znam opisati, ker sem v nekem procesu spremembe, ker se HOČEM spomniti vzrokov v preteklosti, da bi odpravil posledice v sedanjosti.

Pa kaj bi se pritoževal. Po več kot petintridesetih letih od poškodbe mišic, na katero se nisem oziral, po travmah za katere sploh nisem vedel, da izhajajo od tu, po dolgotrajnih stresih, ki so se nabirali, po obiskih raznih specialistov, ki so mi predpisovali tabletke, vaje za krepitev in moč mišic… lahko pa že še malo potrpim. Zdaj vsaj vem zakaj me boli. Prej tega nisem vedel. Je sicer rahlo neugodno, ko se z debelimi zimskimi rokavicami lotevaš vdevati nitko v šivankino uho, ampak AEQ klinična somatika je tista, ki mi je rokavice snela z rok in mi ponuja: OBČUTEK.

In to počnem, to je moja moč, ker HOČEM in tudi ZMOREM in tudi BOM naredil.

Čas pa mi ni več pomemben. Vaje delam zjutraj pred službo, ko pridem domov in zvečer pred spanjem. Včasih pa samo poležavam in se sproščam z dihanjem. Opazil sem tudi to, da sploh ne znam dihati in da če se posvetim dihanju 10 minut pred vajo, je vaja čisto drugačna, kot bi jo delal direktno.

Pa še to: osem ur na dan v službi imam priliko opazovati, kaj kako delam, kje se in na kakšen način vklapljajo napačni vzorci. In jih popravljam.

To pismo, ki sem ga pisal Vam kot odgovor je v bistvu moja izpoved samemu sebi, kot pismo ali dnevnik. Potrudil sem se povedati, kako mi gre, pa je nastalo to, kar sem napisal. Ko na glas poveš ali napišeš, kaj te teži, se sprosti energija, ki prinaša olajšanje, breme se sprosti, navlaka izgineva. Ljudje preprosto preveč bremen nosimo s seboj. Delam na tem, da jih odvržem.

Mislim, da tudi drugi “sotrpini” doživljajo podobne situacije. Vsak je imel svoj “križev pot”, tudi vam ni bilo z rožicami postlano, ko ste iskali novo pot.

Lahko rečem le to: v iskanju svoje odrešitve bolečin, sem odkril marsikaj. Posvetil sem se Reikiju, Radiesteziji, Bioenergiji, raznim tehnikam, ki so pomagale, ampak… da bi pomislil na telo, na mišice… to mi je pa bilo čisto mimo.

Sam sebi se zdiš kot nekdo, ki pol svojega življenja neutrudno išče očala, ki jih ima ves čas na nosu.

Res smo majhni v svojem razmišljanju, pa tako VELIKO VESOLJE nas obkroža.

Zaenkrat toliko. Če mi pa kaj ne bo šlo, bom prijazno zaprosil za nasvet.

 Lep pozdrav

Diagnoza: sum na ankilozirajoči spondilitis

Z bolečinami v hrbtu se srečujem že dlje časa. Danes ugotavljam, da mi jih je vedno bolj uspevalo utišati, kar pa ne pomeni da niso bile tam. Skozi učenje AEQ metode® pa spoznavam, da ko sem poizkusil preslišati bolečine v hrbtu, sem uspel preslišati tudi del sebe.

Bolečine so tekom življenje prihajale v različno dolgih časovnih intervalih, nato pa spet povsem izginile. Veliko sem se ukvarjal s športom in telo je bilo močno, vendar so bile mišice, ki so najpomembnejše zelo šibke, ker sem k športu pristopal na napačen način.

Pred dvema letoma so bile bolečine tako neznosne, da jih ni bilo mogoče utišati. Pojavljale so se predvsem ponoči (v križnem in prsnem delu), čez dan se je še nekako dalo zdržati. Osebni zdravnik me je napotil na rentgen, pregled krvi in MRI. Pregled krvi je pokazal pozitiven HLA-B27, MRI pa potrdila sum na ankilozirajoci spondilitis. Besedo, ki si jo težko zapomniš, še težje pa jo izgovoriš. Prvič, da sem šel o neki bolezni raziskovati po internetu in veliko je za prebrati, manj pa o tem kako k temu uspešno pristopiti. Klasična medicina trenutno k temu pristopa z protivnetnimi in protibolečinskimi tabletami. Po domače, Nakolfen – 2 na dan. Ko odpove želodec, ti jih baje zamenjajo. Kolegica me je naskrivaj (ker nisem član farmakološkega društva) spravila še na predavanje o spondilitisu, kjer se je samo se potrdilo tisto kar sem bral na internetu. V kratkem. Začne se z okorelostjo spodnjega dela hrbta ali križa, nadaljuje pa v zakostenevanje hrbtenice. Bolezni klasična medicina trenutno ne zna ozdraviti, s tableti pa lahko upočasnjujejo napredovanje in lajšajo simptome. Naklofen sem jemal eno leto nato pa je želodec sporočil, da jih ima dovolj in sem ga poslušal. Z osebnim zdravnikom sva se o tem precej pogovarjala in hvala bogu, da je pripravljen prisluhniti, da bi poizkusil se kakšno “alterntivno” metodo (čeprav ne vem koliko časa bomo za te metode se uporabljati izraz alternativna). Pove mi, da jih sicer ne pozna ampak, da me podpira naj preizkusim, vendar tudi pove, da mu je žal, ker si bom terapije moral plačevati iz lasnega žepa.

S AEQ metodo® sem se prvič srečal pred dvema letoma. Aleš ob prvem obisku ni kaj dosti govoril o tem kaj se da in kaj ne. Na nek način mi je to všeč, ker verjamem, da se vse da, če se hoče in na ta način klientu dopusti izbrati, če si to zares želi. In tako sva začela z vajami, katerim sva kasneje dala ime učenje, kar je, mimogrede, pravilen izraz. Skozi dveletno učenje se je dogajalo marsikaj. So obdobja ko napreduješ, se sprašuješ če se izplača in obdobja ko se ne premakneš nikamor. Poleg dela na telesu se tako učiš še potrpežljivosti, discipline, vztrajnosti in spoznavaš, da je tudi v življenju tako. Kar se tiče mene, sem opazil da je glavni problem v predelu medenice. Mišice v tem predelu so bile blokirane. Gibljivost medeničnega dela sem kompenziral z drugimi predeli, kar pojasnjuje bolečine tudi v drugih predelih hrbtenice. Lahko bi rekel, da so mišice v določenem trenutku ali obdobju otrpnile in si nato zapomnile, da je tako pravilno in boljše. Skozi zavestno učenje se učiš drugače. Ozaveščaš situacijo in z drobnimi premiki postavljaš nov kriterij pravilnosti. Z ozaveščanjem telesnega dela, pa istočasno ozaveščaš tudi svoj duhovni del, tako da se je tekom učenja, ki še traja, dogajalo marsikaj.

Danes lahko rečem, da se učim nove hoje, novega smučanja , novih izletov v hribe…. Moči in energije je več, ker so mišice bolj pravilno uporabljene, bolj sproščene in delujejo bolj optimalno. Skozi učenje AEQ metode® se spoznavaš s svojim telesom in preko njega tudi sam s seboj. Vedno bolj ti postaja jasno kako bi mišice morale delovati in zakaj se mora pri določenem gibu določena mišica podaljšati in druga skrajšati, tako da lahko vedno bolj raziskuješ in popravljaš samega sebe. Preko tega pa postajaš zavesten samega sebe tudi na drugih področjih. Danes je bolečina bistveno manjša oziroma včasih sploh ni prisotna. Drugi MRI pa bistveno boljši. Poleg tega se besedna zveza ankilozirajoči spondilitis v njem ne pojavlja več.

Ne trdim, da je AEQ metoda® edina metoda za zdravljenje spondilitisev, vendar če bo samo ena oseba s tovrstnimi težavami prebrala ta članek, se na podlagi tega odločila za klinično somatiko in težave ozdravila, bom srečen, tako, kot sem srečen za sebe.

Andrej Udovč, Kranj

Dušica Gabrijel

Ko sem prvič prebrala Aleševo knjigo “Lahkotno iz kroničnih bolečin”, sem le delno razumela pomen AEQ somatskih vaj.

Že več let sem imela težave s hrbtenico, fizioterapija in občasne vaje ob akutnih bolečinah so imele le kratkotrajen učinek, prav tako obiski pri kiropraktiku niso prinesli dolgoročnega učinka oziroma konec bolečin. Sedeče delo v službi in tudi premalo gibanja je prineslo slabšanje stanja. Leta škodljivih navad, preveč sedenja, premalo gibanja, tempa življenj in hitenja povzročijo, da postane telo zakrčeno in trdo. Na delavnici sem zelo pozorno poslušala Aleša, kako je predstavil vaje in povedal, da se na ta način lahko odpravi senzorno-motorična amnezija, razložil je pomen stanja optimalne sinergije in zavestnega občutka in nadzora. Že po prvih vajah sem začutila razliko. Vendar sem šele kasneje na individualnih terapijah razumela pomen AEQ klinične somatike.

Vsakodnevne vaje doma, v povezavi z vsemi informacijami, ki mi jih je podal Aleš, podkrepljene s pogovorom o pretklih dogodkih, so mi dale veliko odgovorov. Bolečina pokaže, kaj ni dobro početi, skozi vaje AEQ somatike se vedno bolj razume in spreminja ter odpravlja vzrok za bolečino. To pa se doseže z vedno več znanja in občutka, kaj je zakrčeno in kako se ta zakrčenost spremeni tam, kjer dejansko je.

Pri vajah se pozorno osredotočam na gibe in od začetka sem najprej namenoma šla do rahle bolečine, da sem sploh začutila mišice. Z umom je potrebno povezati gib z mišico, da je učinek. Sedaj takoj opazim, če kaj naredim prehitro ali s premalo pozornosti, zavestno opazujem in hkrati spremljam občutke, ki se pojavijo. Bolj ko so nežni in zavestni gibi, bolj je prijeten občutek v telesu. Pri raziskovanju sem iskala prav te občutke in ravno s tem postanejo vaje igra; mehka, sproščena igra s svojim telesom. Vsa ta širina sprememb, ki jo vedno bolj razumem in s tem nadziram, dvigne kvaliteto življenja in na več področjih čedalje več ravnovesja. Ko se začneš bolj sprejemati, je vedno bolj dostopno spreminjanje. Zavestno iščeš nežnejši in bolj poln občutkov način izboljševanja, kombiniraš občutke, ki jih dobiš iz telesa, z zavedanjem kaj želiš. Pomembna je zavestna komunikacija na vseh področjih.

Že dalj časa delam na sebi in na tem, da sem zavestna sedanjega trenutka, kaj in kako vidim ter razumem okolico, kako se odzivam, sedaj po AEQ klinični somatiki pa je to zavedanje še močnejše, podkrepljeno z močnimi občutki v telesu.

Najprej sem to zavedanje opazovala bolj z umom, v glavi, sedaj pa je um čedalje bolj povezan s telesom. Zaradi vaj in drugačnega občutka prihaja do sprememb v gibljivosti medenice, telo je mehkejše in bolj sproščeno. Povezanost medeničnega dna z zavestnim delom uma je zelo pomembna. Pozorna sem pri hoji, gibanju medenice skladno z rameni, hoja je bolj sproščena. Z vajami je prišlo tudi do močnejših reakcij, iz notranjosti so prišli strahovi, spomini, potlačena čustva, ozavestila sem nekaj stvari, na katere sem že pozabila ali pa jim nisem pripisovala velikega pomena.

Delam na tem, da sem v svojem centru, umirjena, da se osredotočam nase, na svoje občutke, odzive, na komunikacijo, na odnos do vsega. Veliko učenja in dvig kvalitete na podlagi izkušenj in modrosti. Vsi občutki v telesu, kroženje te prijetne energije in vse spremembe, ki sem jih začutila v telesu, so posledica povečanega zavedanja mišic in telesa ter skladno s tem večje sposobnosti daljšanja in krajšanja mišic ter sprostitve.

Pri vajah delam gibe še bolj počasi, igrivo in na način, da čutim lepe vibracije v telesu in se zavestno osredotočam na to, da iščem prijetne občutke. Zanimiv je občutek pri vajah, ko dejansko vidiš in čutiš sebe, da zavestno delaš te gibe, hkrati pa čutiš občutek. Pomembno je, da vaje delaš nežno in počasi in znotraj nebolečega obsega. Aleš pravi, da je to je pravilen napredek čutenja in s tem sprememb v čustvenih, gibalnih in vedenjskih vzorcih, kajti na osnovi občutkov in bolečine spreminjamo delovanje zavesti in s tem prihodnosti. Bolj se zavestno odzivam v različnih situacijah, hitro vidim realno sliko, začnem iskati rešitve problemov oziroma odzivanja v odnostih. Začutim sebe in svoj odziv, hitro prepoznam tudi obnašanje drugih in se ustavim, poskušam razumeti in se ne vpletam v druge oziroma v to, kar zame ni pomembno.

Aleš uči, da bolj ko čutimo svoje telo in znamo povezati um in telo, bolj vemo, kdo smo in kako smo. Samo tako vemo, kaj hočemo in kako to dosežemo. Bolj znamo usmeriti energijo v lažje doseganje ciljev, izpolnitev želja in zadovoljitev potreb. Drugače dojemamo situacije, posledično drugače odreagiramo. Ta način ti da možnost sprememb, ki temeljijo na tem, da vidiš širše in dejansko razumeš, kaj se dogaja. Ko pa je podkrepljeno z občutki, je pa zavedanje še bolj jasno. Razvija se občutenje lastnega telesa, to pa vodi v ravnovesje in več zdravja.

V procesu izvajanja vaj se sproščajo tudi čustvene blokade, to se je začelo najbolj močno dogajati po aktivaciji psoas mišic, ki se jim reče tudi “mišica duše”, od njih je odvisno ne le naše fizično, temveč tudi psihično počutje. Pri njihovem sproščanju namreč sprostimo fizične in čustvene travme. Skrčene mišice pošiljajo telesu signale, da je v nevarnosti. Aleš mi je na preprost in zelo učinkovit način podal informacije, da sem razumela, kaj in zakaj se mi določene rakcije v telesu sploh dogajajo.Tekom terapij mi je predlagal tudi nekaj knjig, v katerih sem dobila še večjo širino in razumevanje. Mišico psoas dejansko sprostimo šele, ko spremenimo odnos do sebe in tako nežnost in občutenost na vseh nivojih dodajamo v vsak dan.

Potlačena čustva se skozi tako spremembo do sebe in spremembo mišljenja o sebi in preteklosti sproščajo, jok pa je ena od oblik, kako zatrta in potlačena čustva sprostiti iz sebe. Nujno pa je, da zavestno razumeš, kaj se dogaja, da se ne zakleneš nazaj vase, ker potem nima dolgoročnega učinka. Sedaj se bolj zavedam telesa, mišic, hoje, pozorna sem na držo, telo je bolj mehko in sproščeno. Še vedno sem v procesu sprememb, vendar imam sedaj veliko informacij in vem, da je to prava stvar zame, bolečin skorajda ni več.

Hvala ti, Aleš za vse naučeno in da si mi pomagal pri vseh fizičnih in psihičnih spemembah. Jaz bi temu rekla prava psihosomatska terapija. Še veliko dela me čaka, ampak počasi, z zavestnimi gibi se daleč pride. To ni delo, ampak igra gibov, brez naprezanja, z lepimi občutki do zdravja in lahkotnega gibanja.

Dušica Gabrijel

Screenshot 2020-06-06 at 01.16.40

Snežana Radojičič

Če je življenje v nečem pravično, je to pri poravnavi računov za naš odnos, ki ga imamo do sebe, do svojega telesa kot tudi psihe. Vse, kar zanemarimo pri skrbi za telo in psiho z izgovorom, da ni pomembno, da nimamo časa za to – v naivnem prepričanju, da jo bomo odnesli nekaznovano – vse to nas sčasoma dohiti. Starejši ljudje bi rekli: za vse pride čas plačila, in to z obrestmi. Prej ali slej nam življenje izstavi do centa natančen račun.

Skoliozo so mi diagnosticirali pri trinajstih letih. Poslali so me na elektroterapije, potem pa sem izvajala vaje s fizioterapevtom. Elektroterapijo sem nekako prenašala, pri vajah pa sem odnehala že po drugi ali tretji terapiji. Ni mi bilo všeč, da se moram toliko naprezati in truditi, a svarila odraslih, da bom pri petdesetih imela velike težave, se me niso dotaknila. Kdo pa pri trinajstih razmišlja, kaj ga čaka pri petdesetih, ki je tako ali tako obdobje, ko se vsi umirijo.

Naslednja desetletja do ‘dobe, ko se vsi umirijo’, sem imela pretežno sedeče življenje z vmesnimi obdobji večje fizične aktivnosti (rekreativno kolesarjenje, planinarjenje, aerobika v dvorani). Nikoli me ni nič bolelo, samo včasih me je hrbet v ledvenem predelu z nejasnim neprijetnim občutkom opozarjal, da nekaj ni v redu. Vendar pa so skoraj vsi okoli mene imeli take ali še hujše težave: enostavno so se nekega jutra prebudili zakrčeni, polpokretni ali celo nepokretni. Verjela sem, da mora z leti priti tudi do takih težav. Prav tako sem verjela, da imam verjetno dobre predispozicije za take težave, kar me ni nikoli preveč motilo, saj je toliko ljudi okoli mene, celo precej mlajših, imelo težke in kronične težave. Ko sem bila stara nekaj čez štirideset sem se podala s kolesom okoli sveta. Že od samega začetka sem imela bolečine v desni roki. Včasih mi je roka otrpnila čez noč in sem zjutraj potrebovala tudi več kot pol ure razgibavanja, da sem jo ponovno vrnila v življenje. Mislila sem, da je težava v položaju na kolesu, vendar pa bolečina in zakrčenost nista popustili niti po neštetih spremembah položaja sedeža in balance. Sprijaznila sem se s tem, da je to pač ‘cena, ki jo plačujem, da sem lahko svoboden kolesarski nomad’.

Tudi hrbet je dajal signale, da nekaj ni v redu, a ne tako jasne in ne tako boleče. Težko sem dlje časa sedela na tleh brez naslona, občasno sem imela težave tudi pri vstajanju iz šotora. Jezilo me je, da se moj hrbet obnaša kot hrbet starih ljudi(medtem sem seveda ugotovila, da petdeseta niso niti približno leta za umiranje), kajti imela sem dovolj moči in energije, da prečkam Himalajo z natovorjenim kolesom. Zato sem te signale ignorirala. Ignorirala sem tudi zakrčenost v ledvenem predelu, ki sem jo občasno začutila po vožnji. In tudi to, da včasih nisem mogla niti na drugo stran kolesa, da sedem nanj. Potem pa sem se nekega jutra, in to – kakšna ironija! – ravno na pragu petdesete, prebudila z zakrčenim, bolnim hrbtom. To je bilo tekom moje ture na Pamirju, ki velja za sveti gral kolesarjev. Namesto osvajanja svetega grala, ki je bil že dolgo moj sanjski cilj, sem končala v bolnici n magnetni resonanci. Rezultati so pokazali, da imam hernijo diska.

Na ime Aleša Ernsta sem naletela po naključju, ko sem po internetu iskala rezultate za besedni zvezi ‘hernija diska in vožnja kolesa’. Najbolj me je skrbelo, kaj me čaka v prihodnosti, kakšna je napoved glede potovanj s kolesom in nomadskega načina življenja, v kar se je medtem spremenila moja avantura kolesarjenja okoli sveta. Vsevedno Google mi je predlagal stran s forumom, kjer je Aleš nekoliko let prej polemiziral o senzorno-motorni amneziji, klinični somatiki in neki metodi, ki jo je razvil sam in poimenoval AEQ. Meni je bil to popolnoma neznan teritorij in nikoli mu ne bi posvetila večjo pozornost, če ne bi bili izpostavljeni dve dejstvi: da je Aleš bivši kolesar in da njegova metoda daje neverjetne rezultate. Mnenja ljudi na forumih se ne da poneveriti in mnenja ljudi, ki so bili pri Alešu na terapijah, pričajo skoraj o čudežih.

Temeljito sem prebrala vse, kar mi je uspelo najti, obiskala sem tudi spletno stran AEQ in kontaktirala Aleša prek FB. Poslala sem mu svojo diagnozo skupaj z vprašanjem, za kako resno stvar gre in ali mi lahko pomaga. Dobila sem jedrnato, razumljivo in logično razlago o vzrokih za moje stanje in dve vaji za začetek. Navodila za ti dve vaji so bila daljša od vseh predhodnih razlag. Poleg tega pa je bilo tudi jasno napisano, da se klinična somatika, še posebej AEQ metoda, poučuje izključno v živo, ker je pri tej metodi skoraj vse pomembnejše kot samo mehansko ponavljanje gibov. Vendar pa sem jaz obtičala v osrednji Aziji, kjer so zdravniki v glavnem obtičali v dobi ‘vračev’ (kot se v ruščini imenuje zdravnik), z bolečinami, ki so mi komaj dopuščale dvajset korakov od hostla do trgovine. Se mi zdi, da se je Aleš zaradi tega odločil, da mi vseeno poskuša pomagati na daljavo.

Prvo, kar sem takoj razumela je, da AEQ metoda vključuje učenje o mehanizmih, ki nam omogočajo gibanje in življenje (preživetje) ter se odvijajo na relaciji možgani – živčno-mišični sistem. Dejstvo, da si tudi naše telo zapomni vse, ne samo fizične, temveč tudi čustvene strese, je bilo za nekoga, ki se je vse svoje življenje ukvarjal skoraj izključno samo z duhovnimi samospoznanji, veliko odkritje. Ko se vam pred očmi utrne tako očitna resnica, da se vprašate, kako je to mogoče, da tega niste videli in vedeli že prej.

Moja perspektiva se je naenkrat spremenila. Bilo je kot napoved, kaj je mogoče doseči, ko sem za nekaj trenutkov (s)hodila, kot da je prvič v življenju, oziroma kot sem to počela že davno nazaj, ko sem se učila hoditi. Občutila sem svoje gibe in se jih tekom izvajanja zavedala. Veselo in lahkotno, kot se verjetno hodi po oblakih. No, bilo je samo za kratek čas. Potrebno bo še veliko predanega dela, učenja in vaj, da bom to trajno obvladala.

A zdaj mi je bila ta pot jasna. Vedela sem, da sem našla pravo stvar.

Bolečina ni dobra. Bolečina se ne pojavi za to, da bi jo mi premagovali, šli prek nje kot z buldožerjem. Bolečina je opozorilo sistema, da delamo nekaj narobe in da sistem ne zmore več prenašati tega pritiska. Bolečina je predstavnik entropije, in če je ne uslišimo, vodi do izčrpanosti in poškodb.

Pri fizični ali čustveni bolečini se naše mišice zakrčijo in tonusi sistema se dvignejo, da lahko zdržimo pritisk. To je obrambna reakcija organizma. Vendar pa ko je nevarnost mimo, se morajo mišice sprostiti, in če se to ne zgodi, gibi obtičijo v refleksu travme in se sčasoma avtomatizirajo zaradi senzorno-motorne amnezije.

Potrebno je spremeniti odnos na relaciji um-podzavest-telo. Kajti fizika vedno premaga um.

S počasnim izvajanjem lahkih, enostavnih gibov, kot v upočasnjenem filmu, si lahko povrnemo občutek in nadzor nad mišicami, da vemo, kdaj jih je potrebno podaljšati (raztezanje) in kdaj skrajšati (sprostiti). Na tak način reprogramiramo možgane, ki začnejo v naše mišice ponovno pošiljati naše zavestne ukaze. …

AEQ metoda nas med drugim uči tudi to.

Noben čudež se ni zgodil čez noč. Vaje sem delala vsak dan. Vedno znova, prav tako sem brala razlage teh vaj, raziskovala klinično somatiko po internetu, a največ pozornosti sem namenila poslušanju svojega telesa. Stanje se je ne samo dnevno spreminjalo, tudi tekom istega dne. Začutila sem napredek, potem pa se je bolečina ponovno pojavila.

Aleš je z neskončno veliko potrpljenja, vedno mirno in pozorno, spremljal moje stanje skozi te svojevrstne dopisne terapije. Nekaj časa sem nezavedno imela distanco do njegove metode, namreč na mojih potovanjih sem srečala veliko tako imenovanih učiteljev, ki sem jih hitro spregledala. Ampak Aleš ni bil eden od njih. Z vsako novo razlago, novim odgovorom an moje vprašanje, se je razkrivalo veliko znanja in popolno obvladovanje teme, ki jo poučuje. Izkazalo se je tudi to, da je moj učitelj zelo pametna oseba, ki je premlel veliko pomembnih življenjskih resnic. In zato mu popolnoma zaupam.

Postopoma se mi je stanje izboljševalo. Po nekaj več kot mesecu dni sem že lahko prehodila dvajset kilometrov brez večjih težav. Hoja mi je še najbolj ustrezala, kar se mi je v bistvu zdelo kot paradoks, saj desetletja nazaj nisem mogla pešačiti dlje časa zaradi napetega občutka v spodnjem delu hrbta. AEQ nas uči, da je hoja naravni način gibanja. V zelo kratkem času po poškodbi mi je uspelo prehoditi tolikšno razdaljo, kar je neizpodbiten dokaz, da vaje pomagajo mojemu telesu, kot mi razumevanje, kaj se dogaja z mojim telesom, pomaga razumeti sebe in svet.

Zdaj jasno razumem, da je bila zaradi padca s kolesa pred desetimi leti moja celotna desna stran v refleksu travme. Takrat sem zaradi padca pristala v bolnišnici, kjer so mi operirali levi komolec. In razumem, zakaj mi je zaradi tega otrpnila desna roka. Razumem, kako so številne travme od otroštva naprej izzivale vse večjo napetost in povzročale entropijo v središču mojega telesa, najprej s skoliozo in potem s hernijo diska. Jaz sem tista, ki lahko omili posledice že nastale škode in tudi prepreči nove. Aleš mi je ‘samo’ pomagal, da dojamem način, kako se to naredi, in da ga čim bolj obvladam.

Po treh mesecih, ko se je moje stanje že zelo popravilo, sem si upala iti na precej zahteven treking. Morala bi nositi več kot deset kilogramov težak nahrbtnik in se vzpenjati po tisočerih stopnicah in prepešačiti kilometre spolzkih viaduktov nad brezni. Spraševala sem se, če bom zdržala ali pa me bodo bolečine in napetost v hrbtu prisilili k predaji.

In potem se zgodilo naslednje: telo je samo začelo hoditi na najbolj ekonomičen in brezbolečinski način, varčevalo je z energijo in bilo previdno, hkrati pa ohranjalo gibe neverjetno mehke. Zdaj se mi je bilo lažje vzpenjati po ozkih spolzkih stopnicah z vsem tovorom vred, kot pa prej hoditi po varni ravni površini. Vedela sem, da sem uspela – moje telo se je naučilo.

Ampak še ni končano. Dogovorila sem se za aktivno terapijo pri Alešu čez nekaj mesecev. Če mu je uspelo, da me vse to nauči prek interneta (kar se, pravi Aleš, v somatskih krogih smatra za nemogoče), potem sem prepričana, da bom lahko kmalu po terapijah (kar bom tam izvedela in se naučila) spet kolesarila. In da bo konec mojega kolesarskega potovanja okoli sveta zvenel nekako tako: „In tako je srečno in brez bolečin vrtela pedala do konca življenja, zahvaljujoč AEQ vajam, ki so postale njen sveti gral“.

Aleš, moj globoki priklon in najlepša hvala.

Snezana Radojicic, Sanqingshi,Kitajska

Screenshot 2020-06-06 at 01.18.24

Vesna Žist, Napoli, Italija

Do Aleša me je pripeljala moja stara znanka, bolečina v vratnem predelu hrbtenice. Vedela sem, da je posledica skolioze, a ker so me že v mladosti zdravniki poučili, da je skolioza neozdravljiva bolezen, sem se z njo nekako sprijaznila. Vse dokler niso bolečine postale dobesedno neznosne. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem v solzah zavoljo bolečin pisala Marjanu Ogorevcu in ga prosila, če mi lahko priporoči kakšnega dobrega kiropraktika. Bil je kratek in jedrnat: »Vesna, mislim, da bi bila zate AEQ metoda®, ki jo izvaja Aleš Ernst.« Od tega je devet mesecev in danes vem, da je bil to najboljši nasvet, ki sem ga kdaj koli dobila v svojem 44-letnem življenju. Kajti od takrat se mi je življenje postavilo na glavo. Pravzaprav pa se mi je pričelo postavljati na noge, saj je bilo skoraj od mojega rojstva postavljeno na glavo. Najhuje pa je to, da se tega sploh zavedala nisem. Živela sem v prepričanju, da je moja skolioza dedna bolezen, ki z mojim načinom čustvovanja, razmišljanja in delovanja nima prav veliko. Menda se je moja hrbtenica v mladosti zaradi dednega faktorja, hitre rasti in nošenja težke šolske torbe ukrivila. Fizioterapevti so mi rekli še, naj bom športno aktivna, če pa bodo bolečine prehude, ni greh tu in tam poseči pa kakšnih analgetikih. O povezavi s čustvi ali bognedaj travmami pa nikoli niti besede.

Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko mi je tovrstno povezavo med travmo, umom, mišicami in kostmi predstavil Aleš. Z zanimanjem sem vpijala vsako njegovo besedo in pred mano se je začel odpirati nov svet. Najboljše pri njegovi razlagi pa mi je bilo to, da je lahko prav vsako trditev z igrivo lahkoto, ki je tako zelo značilna za njegovo retoriko, tudi dokazal. Nobene mistike, nobenega tipanja v megli; pri Alešu ima vsak zakaj svoj zato. Če se odločiš, da boš zlagal sestavljanko po tehniki njegove AEQ metode®, si lahko siguren, da te nekje čakajo prav vsi manjkajoči koščki. Od tebe pa je odvisno, ali boš posegel po njih. In že po nekaj obiskih pri njemu se mi je pričelo svetlikati, kako zelo je moja življenjska sestavljanka raztreščena; koščki povsod, samo ne tam, kamor sodijo. Skozi pogovore sem začenjala spoznavati celotno sliko, ki mi je bila do takrat skrita. Nanjo me je opozarjala edino bolečina.

Postajalo mi je jasno, kaj se je dogajalo v otroštvu, da je pripeljalo do skolioze in kakšne mehanizme sem razvila, da sem lahko ohranjala stanje, v katerem sem bila. Začela sem razumevati vse bolj ali manj boleče situacije, v katerih sem se znašla skozi leta in odnose, v katere sem se zapletla. Zaradi aktivnih terapij in vsakodnevnega izvajanja AEQ vaj® so se moje dolga desetletja zaklenjene mišice, za katere zdaj vem, da jih je doletela mišična amnezija, pričele počasi »odklepati«. Z odklepanjem mišic pa so se pričela sproščati tudi moja potisnjena čustva. V praksi je to pomenilo jok, jok in še enkrat jok. Ker sem se že preden sem poznala Aleša aktivno ukvarjala z alternativnimi metodami, me jok ni prestrašil. Bil je dobrodošel, še toliko bolj pa zato, ker je bil pod Aleševim vodstvom vedno »varen«. Za razliko od prej, sem tokrat razumela vsako solzo, razumela sem, kaj jo je sprožilo in zakaj. To se mi zdi neznansko pomembno, saj daje občutek, da imaš vajeti v rokah. In ravno slednje sem doslej najbolj pogrešala pri metodah alternativne medicine – iti v globine lastnih senc in biti hkrati trdno v sedlu; imeti pred seboj jasen cilj in hkrati imeti vse potrebno znanje in razumevanje, kako do cilja priti.

Ni bilo vedno lahko premagati odpor, ki se je pojavljal vsakič, ko sem se odločila misliti, čutiti in delovati izven starih vzorcev. Ni bilo lahko, saj se mi je marsikdaj zdelo lažje pogledati proč kot se zazreti v lastno temo. A čeprav je bilo težko, je bilo po svoje spontano in neizogibno. Kajti po nekaj mesecih izvajanja vaj sem pričela čutiti lastno telo, posledično pa sem pričela čutiti svoje prave potrebe in želje. Previdno in počasi sem pričela odlagati maske. Najprej sama pred sabo, potem še pred drugimi. Bolj kot sem urejala svoj čustveni in miselni svet, bolj se je hkrati z njim urejalo moje zunanje življenje. Nekateri ljudje so se odmaknili, druge sem odmaknila sama. Kopico obveznosti sem opustila, saj sem spoznala, da me nikoli niso v resnici radostile. Radost pa je postala moja pomembna znanka in upam, da bova nekoč najboljši prijateljici. A zdaj vem, da se ne gre zanašati ne na zvezde ne na karmo, usodo ali srečo. Kam bom usmerjala svojo pozornost, čas in energijo, tam bodo sadovi, slednji pa bodo premo sorazmerni s količino vloženega.

Če se ozrem nazaj, zdaj vidim, da me izvajanje AEQ vaj® pravzaprav uči nečesa veliko večjega in pomembnejšega, uči me – izvajanja življenja. Tako kot sem pozorna na gib, sem pozorna na vse, kar počnem. In to počnem z zavedanjem in z občutkom, s pravo mero, brez naglice in nikoli na silo. Naučila sem se, kako zelo zna biti življenje lepše in lažje, če znaš poiskati ravnotežje in ostati v njem. Naučila sem se razmisliti preden delujem, pretehtati preden se odločim. Končno sem se naučila brez slabe vesti odložiti bremena, ki sem si jih vsa desetletja nalagala in vse težje nosila. Najbolj od vsega pa sem se naučila prisluhniti svojemu telesu, ki vedno govori. Ko me zdaj – sicer zelo redko a vendarle, z bolečino opozori, še kako razumem, kaj mi želi povedati. Ker razumem, lahko zadevo sprejmem in potem tudi spremenim.

Aleš, neizmerno sem ti hvaležna, da si mi pokazal, kako s AEQ vajami® urediti svoje svetove: čustveni, miselni in fizični. Zdaj vem, da le ko so vsi trije urejeni, lahko govorimo o pravi svobodi.

Vesna Žist, Napoli, Italija

Screenshot 2020-06-06 at 01.20.23

Janja R. Študentka

Izkušnja z AEQ metodo

AEQ metoda, proces učenja nadzora nad sabo. Postopek, ki spreminja pogled na lastno telo, način razmišljanja,videnja in čutenja. Proces, pri katerem začenjaš opažati majhne toda ogromne spremembe. Spoznavanje svojega telesa, čutenje le tega in zavesten nadzor nad njim je nekaj izjemnega. Ko si pripravljen videti sebe, si pripravljen na učenje. Sama menim, da ni lepšega odkritja, kot to, da imamo sposobnost da se učimo in dopolnjujemo in ko si pripravljen na ta proces se začnejo dogajati majhne, toda ogromne spremembe. In ker se vsak individualist deluje nanj na njegovi ravni. Lahko so to najbolj preproste ali pa zelo kompleksne spremembe, ki jih posameznik želi občutiti, kot na primer bolj lahkotno gibanje in opravljanje vsakodnevnih opravil, boljša organiziranost,sposobnost odločanja, spreminjanje vzorcev, ki smo jih prejeli iz otroštva in skozi življenje samo. AEQ omogoča posamezniku možnost sprememb, ki si jih želi v odnosu najprej do sebe ter v odnosu do drugih, seveda če si sam želi teh sprememb.

Z AEQ metodo sem spoznala ogromno in vem, da bo spoznanj še absolutno. Je orodje, ki na mentalnem nivoju deluje izjemno. Pomaga postopno odkrivati tista čustva, ki so bila potlačena, bodisi zaradi vzorcev, doživljanja travm, zunanjih faktorjev, ki jih vnašamo v telo, da bi ta čustva potlačili. Ker določena čustva potlačimo, izbruhnejo nato v preveliki količini in ker nanj nismo pripravljeni, se to odraža v številnih boleznih. Sama spoznavam na moji lastni izkušnji kako sploh preide do mentalnih »bolezni«. Zaradi določenega dogodka ali skupka le teh začnemo najprej zavedno, nato pa nezavedno tlačiti lastna občutenja. Vse se začne odražati postopoma. Najprej preide na akutne bolezni, ki se nato razvijajo v kronične bolezni in če sami ne začenjamo sprejemati oziroma spustiti lasnih občutenj se to razvija v mentalne bolezni, ki jih zdravstvo opiše kot anksioznost, napadi panike, huda tesnoba, depresivne epizode, panične motnje in podobno. Seveda je to moje laično spoznanje, ki ga počasi odkrivam z učenjem. S tem zapisom sem želela opozoriti na to, da je AEQ odlična preventivna dejavnost, ki lahko prepreči marsikatero mentalno bolezen ali pa jo začne postopoma odkrivati,spoznavati in odpravljati. Hiter tempo življenja in prevelika količina informacij pripelje posameznika, do hudih zmed povezanih z samim zdravljenjem mentalnih »bolezni«. V nekaj letih preizkušanja in radovednosti na tem področju sem preizkusila veliko načinov, tehnik in metod. AEQ je preprosta, a hkrati globoka, kompleksna ter izrazita tehnika, ki mi omogoča teoretične vprašanja in vedenja začutiti in odkrivati.

Janja R. študentka

Vesna Žist, Napoli, Italija

Do Aleša me je pripeljala moja stara znanka, bolečina v vratnem predelu hrbtenice. Vedela sem, da je posledica skolioze, a ker so me že v mladosti zdravniki poučili, da je skolioza neozdravljiva bolezen, sem se z njo nekako sprijaznila. Vse dokler niso bolečine postale dobesedno neznosne. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem v solzah zavoljo bolečin pisala Marjanu Ogorevcu in ga prosila, če mi lahko priporoči kakšnega dobrega kiropraktika. Bil je kratek in jedrnat: »Vesna, mislim, da bi bila zate AEQ metoda®, ki jo izvaja Aleš Ernst.« Od tega je devet mesecev in danes vem, da je bil to najboljši nasvet, ki sem ga kdaj koli dobila v svojem 44-letnem življenju. Kajti od takrat se mi je življenje postavilo na glavo. Pravzaprav pa se mi je pričelo postavljati na noge, saj je bilo skoraj od mojega rojstva postavljeno na glavo. Najhuje pa je to, da se tega sploh zavedala nisem. Živela sem v prepričanju, da je moja skolioza dedna bolezen, ki z mojim načinom čustvovanja, razmišljanja in delovanja nima prav veliko. Menda se je moja hrbtenica v mladosti zaradi dednega faktorja, hitre rasti in nošenja težke šolske torbe ukrivila. Fizioterapevti so mi rekli še, naj bom športno aktivna, če pa bodo bolečine prehude, ni greh tu in tam poseči pa kakšnih analgetikih. O povezavi s čustvi ali bognedaj travmami pa nikoli niti besede.

Zato sem bila toliko bolj presenečena, ko mi je tovrstno povezavo med travmo, umom, mišicami in kostmi predstavil Aleš. Z zanimanjem sem vpijala vsako njegovo besedo in pred mano se je začel odpirati nov svet. Najboljše pri njegovi razlagi pa mi je bilo to, da je lahko prav vsako trditev z igrivo lahkoto, ki je tako zelo značilna za njegovo retoriko, tudi dokazal. Nobene mistike, nobenega tipanja v megli; pri Alešu ima vsak zakaj svoj zato. Če se odločiš, da boš zlagal sestavljanko po tehniki njegove AEQ metode®, si lahko siguren, da te nekje čakajo prav vsi manjkajoči koščki. Od tebe pa je odvisno, ali boš posegel po njih. In že po nekaj obiskih pri njemu se mi je pričelo svetlikati, kako zelo je moja življenjska sestavljanka raztreščena; koščki povsod, samo ne tam, kamor sodijo. Skozi pogovore sem začenjala spoznavati celotno sliko, ki mi je bila do takrat skrita. Nanjo me je opozarjala edino bolečina.

Postajalo mi je jasno, kaj se je dogajalo v otroštvu, da je pripeljalo do skolioze in kakšne mehanizme sem razvila, da sem lahko ohranjala stanje, v katerem sem bila. Začela sem razumevati vse bolj ali manj boleče situacije, v katerih sem se znašla skozi leta in odnose, v katere sem se zapletla. Zaradi aktivnih terapij in vsakodnevnega izvajanja AEQ vaj® so se moje dolga desetletja zaklenjene mišice, za katere zdaj vem, da jih je doletela mišična amnezija, pričele počasi »odklepati«. Z odklepanjem mišic pa so se pričela sproščati tudi moja potisnjena čustva. V praksi je to pomenilo jok, jok in še enkrat jok. Ker sem se že preden sem poznala Aleša aktivno ukvarjala z alternativnimi metodami, me jok ni prestrašil. Bil je dobrodošel, še toliko bolj pa zato, ker je bil pod Aleševim vodstvom vedno »varen«. Za razliko od prej, sem tokrat razumela vsako solzo, razumela sem, kaj jo je sprožilo in zakaj. To se mi zdi neznansko pomembno, saj daje občutek, da imaš vajeti v rokah. In ravno slednje sem doslej najbolj pogrešala pri metodah alternativne medicine – iti v globine lastnih senc in biti hkrati trdno v sedlu; imeti pred seboj jasen cilj in hkrati imeti vse potrebno znanje in razumevanje, kako do cilja priti.

Ni bilo vedno lahko premagati odpor, ki se je pojavljal vsakič, ko sem se odločila misliti, čutiti in delovati izven starih vzorcev. Ni bilo lahko, saj se mi je marsikdaj zdelo lažje pogledati proč kot se zazreti v lastno temo. A čeprav je bilo težko, je bilo po svoje spontano in neizogibno. Kajti po nekaj mesecih izvajanja vaj sem pričela čutiti lastno telo, posledično pa sem pričela čutiti svoje prave potrebe in želje. Previdno in počasi sem pričela odlagati maske. Najprej sama pred sabo, potem še pred drugimi. Bolj kot sem urejala svoj čustveni in miselni svet, bolj se je hkrati z njim urejalo moje zunanje življenje. Nekateri ljudje so se odmaknili, druge sem odmaknila sama. Kopico obveznosti sem opustila, saj sem spoznala, da me nikoli niso v resnici radostile. Radost pa je postala moja pomembna znanka in upam, da bova nekoč najboljši prijateljici. A zdaj vem, da se ne gre zanašati ne na zvezde ne na karmo, usodo ali srečo. Kam bom usmerjala svojo pozornost, čas in energijo, tam bodo sadovi, slednji pa bodo premo sorazmerni s količino vloženega.

Če se ozrem nazaj, zdaj vidim, da me izvajanje AEQ vaj® pravzaprav uči nečesa veliko večjega in pomembnejšega, uči me – izvajanja življenja. Tako kot sem pozorna na gib, sem pozorna na vse, kar počnem. In to počnem z zavedanjem in z občutkom, s pravo mero, brez naglice in nikoli na silo. Naučila sem se, kako zelo zna biti življenje lepše in lažje, če znaš poiskati ravnotežje in ostati v njem. Naučila sem se razmisliti preden delujem, pretehtati preden se odločim. Končno sem se naučila brez slabe vesti odložiti bremena, ki sem si jih vsa desetletja nalagala in vse težje nosila. Najbolj od vsega pa sem se naučila prisluhniti svojemu telesu, ki vedno govori. Ko me zdaj – sicer zelo redko a vendarle, z bolečino opozori, še kako razumem, kaj mi želi povedati. Ker razumem, lahko zadevo sprejmem in potem tudi spremenim.

Aleš, neizmerno sem ti hvaležna, da si mi pokazal, kako s AEQ vajami® urediti svoje svetove: čustveni, miselni in fizični. Zdaj vem, da le ko so vsi trije urejeni, lahko govorimo o pravi svobodi.

Vesna Žist, Napoli, Italija

Screenshot 2020-06-06 at 01.20.23