Mnenja o spletnih programih AEQ metode®

Pozdravljen Aleš,
počasi se zaključuje moj prvi program…
Z vašo pomočjo sem na dobri poti spoznavanja sebe.
Se zavedam da je pred menoj še veliko,veliko potrebne vztrajnosti da pridem vsaj do približno željenih rezultatov. (Močno upam da mi uspe, saj ravno vztrajnost je moja šibka točka )
Same vaje imajo na mene zelo dober učinek, čeprav se verjetno navzven tega ne vidi, čutim pa znotraj sebe, kar je trenutno najpomembnejše.
Najbolj čutim da se bo moj oklep začel počasi taliti pri vaji dihanje z prekinitvijo, kjer mi čisto malo manjka da privrejo moja čustva na dan in s tem mislim da bo tudi zavedanje vsega večje, lažje in boljše.
Ostale vaje delujejo name zelo sproščajoče in se v glavnem počutim dobro. Počasi spoznavam kako deluje naš sistem in čutim povezavo. Najbolj lahko izpostavim zakrčenost desne ritnice in navzdol tako pri vajah kot preko dneva ko delam kaj drugega.
Zdaj v zadnjem tednu opazim da me čez dan občasno spremljajo kake manjše bolečine ki pridejo in grejo..glava, kolena,vrat, zebe, vroče….največ težav imam z oblivi v glavo, ki se pojavijo kar iz lepega.
Pa me zanima ali je razlog teh bolečin zaradi napačnega izvajanja vaj ali gre pri teh bolečinah za zavedanje nečesa novega kar mi do sedaj ni bilo znano saj sem že celo življenje trda kot skala in zatiram svoje občutke. Sprva mi ni bilo dovoljeno izražati sebe, svoja mišljenja, čustva… kasneje pa sem se naučila to vse dobro prikrivati in opazovati življenje samo iz strani in nisem nikdar želela izraziti sebe kot osebo.
Sedaj sem v obdobju ko želim izboljšati svojo življenjsko energijo, svoje počutje, zdravje , svoje odnose , želim zadihati s polnimi pljuči.. in sem resnično vesela da sem našla vas program s pomočjo katerega se vsak dan počutim bolje.
Zato je dobrodošla vsaka vaša kritika, pojasnilo,kot tudi kakšna pohvala.
Se že veselim nove delavnice dihanja.

Iskrene čestitke za vaše delo in lep pozdrav,

Zdravo Aleš

po 30 dnevnem programu za zgornji del trupa mi je danes zginila kifoza. Zjutraj, ko sem vstala, se potipala za vratom, ker sem imela drugačen občutek, nisem mogla verjeti, da nimam kurjega vratu, ni več tiste izbokline ali pa je tako zmanjšana, da se drugače občuti. So se mišice tako sprostile, da se je ta kost ulegla nazaj oz. kaj se je zgodilo? Je to sploh mogoče ali sanjam🤣?

Pa opažam, da se vsako jutro sedaj zbujam z zatečenim telesom, sploh zapestja, prsti na rokah, v obraz veke in pod očmi, pa tudi gležnji in stopala s prsti. Zakaj?

Hvala za zelo poučno delavnico Aleš, za znanje, ki ga nikjer drugje v takšni obliki nisem dobila, kljub 20 letnemu iskanju rešitve za moje zdravstvene težave. Čisto prehitro je minilo naše večernje druženje in z veseljem čakam delavnico o dihanju.

Lep pozdrav

Hvala za poslano, ter hvala za poučno delavnico.

Na programu sem prepoznala kar nekaj novosti v sebi in o sebi.
Pred uvodnim predavanjem sem kar nenadoma ‘zbolela’ bila sem tako zelo švoh, da ne pomnim kdaj sem se tako za nič počutila, se je podzavest burno odzvala na spremembe. Prve tedne na delavnicah sem čutila grozen hlad, mraz, začutila sem kako grozno se počutim, ko me tako zebe, da je to prava groza, tako, da sem po delavnici šla pod vroč tuš, da sem se stabilizirala. Proti koncu pa sem se počasi ogrevala, pri stoječih vajah sem se kar fino zakurila in se včasih kar spotila. Super izkušnja, ker stoje nisem še delala vaj, verjetno nisem zaupala mojim nogam, oz me je bilo strah stati na lastnih nogah. Ob telesnih spremembah so prišla na dan tudi nova spoznanja kdo sem, koliko vršim pritisk na sebe, koliko občutka krivde imam v sebi, bolje sem videla tudi mojo okolico, kje in kako dovolim da me ponižujejo, zlorabljajo in sem to nekaterim tudi na glas povedala, sprva je bil odpor, napad nazaj, čez par dni, ko je druga stran sploh razumela kaj sem povedala, smo se pogovorili in uredili trenutno neskladje, začutila sem koliko več moči imajo moje besede, ko so podkrepljene s telesnim odzivom, in ko si dovolim povedat tudi negativne stvari in se ne ustrašim in zaprem in se ne dovolim zmest napadalcu. Zaznam ko sem šibka in to začutim, si vzamem več časa, da razmislim in čez čas povem kvalitetno nazaj, ker se še isti trenutek ne zmorem zbrat toliko, da bi se lahko kvalitetno zagovarjala, ampak vklapljam ego, ki ni še usposobljen za kvaliteto. Ugotovila sem, da preveč časa vlagam v urejanje drugih in premalo v urejanje sebe, tako da bom tudi na tem področju počasi spreminjala občutek, da jaz nisem pomembna,…
Opazila sem koliko imam še možnosti napredka, da sem prej šla kar mimo npr. napete prsne mišice, ki je nisem mogla do konca sprostit, me je jezila pa sem malo pohitela pa je bilo ‘rešeno’ a ne urejeno, sedaj počasi vlagam pozornost v takšne dele sebe in spreminjam, grem v detajle.
Program mi je vsekakor dala nove globine, nove dimenzije, naučila sem se veliko novega o sebi.

Lep pozdrav

Spoštovani,
Zahvaljujem se vam za poslan 2. del učbenika in sporočam povratno informacijo o učinku sodelovanja na 30 dnevnem programu AEQ metode za zgornji del trupa:


-uspelo mi je osvojiti dovolj jasno zaznavo kakšna je razlika, če so mišice zakrčene ali pa sproščene in občutiti kako »živ« je del, ki je sproščen


-z razumevanjem pa se je sprožil tudi preblisk upanja, da je mogoče postopoma doseči izboljšanje, zato sem tudi po zaključku programa dovolj motivirana, da nadaljujem z vajami in spremembami, pri čemer mi bodo navodila za posamezne vaje, ki smo jih prejeli v pisni obliki v veliko pomoč


-skozi program sem tudi ugotovila, kje so področja, ki bodo zahtevala dodatne vaje, konkretno je to pri meni vrat, s katerim sem pri večini vaj porabljala (po nepotrebnem) preveliko količino energije, tukaj me čaka še veliko dela ….


-»najtrši oreh« pa pri meni predstavlja topa bolečina levo v ledvenem delu hrbtenice, ki neprekinjeno traja že skoraj 6 let in me na obdobja povsem onemogoči za običajno delovanje – tukaj sem v času trajanja programa uspela med ostalim ugotoviti, da v stoječem stanju moja drža povzroča konstantno zakrčenost ledvenega dela hrbta, tako, da me tudi na tem področju čaka veliko dela ……


-se pa zavedam, da sem na začetku teka na dolge proge in da bo potrebno investirati veliko svojega časa in volje, da pride do sprememb in posledično izboljšanja stanja


Program me je vsebinsko v celoti presenetil v pozitivnem smislu, kljub temu, da je velikokrat »zabolelo«
Lepo vas pozdravljam

Pozdravljeni!

Hvala za poslan material. Hkrati želim sporočiti, da sem navdušena nad AEQ vajami. Začela sem se zavedati, da mora delati na tem, da spet začutim in spoznam svoje telo. Bila sem presenečena, da sem totalno izgubila stik s seboj oz. s svojim telesom. Nikoli ne bi sama, brez vodenja, tako počasi in z zavedanjem šla skozi vajo … vedno preveč hitim, vmes pozabljam na dihanje, gibe izvajam sunkovito, brez občutka. No, do zdaj,😉ko sem se končno od vas naučila in se seveda še učim, da se moram ustaviti; po končani delavnici vsak dan namenim vsaj pol ure AEQ vajam in se počutim vedno bolje.

Sem se pa ves čas v času delavnic spraševala, zakaj nekateri udeleženci ob ali po vajah doživljajo tako močna čustva, hkrati ste tudi vi ves čas govorili, da bomo prej ali slej ugotovili, kaj nam povzroča senzo-motorno amnezijo – to se mi je zdela znanstvena fantastika. Zadnje dni pa tudi sama opažam, da se začenjam zavedati, kako zelo podrejena sem (bila) v določenih situacijah, kako sem stvari potlačila v smislu, saj ljudi tako ali tako ne bom spremenila. Ugotovila sem, da se premalo cenim, da hočem vse urediti sama, ker pač zmorem (tako me je učila mama, da moramo biti ženske močne, da moramo garati, sicer nas bodo imeli za lenobe, kar pa je nedopustno), da se ne pustim razvajati, da ne znam biti “ženska” … in ljudje okrog mene so se tega navadili. Očitno se počasi prebujam …😉

Se mi pa dogaja, da spet na plan prihajajo stare tegobe – bolečine v križu, ki so sicer hitreje minile kot v preteklosti, zadnje dni pa srbenje vek, kar se mi je dogajalo v času osnovne šole.🙆Vrat imam pa še naprej močno zategnjen, glavo izredno težko dvigujem od tal, od vsega mi je najtežje pri zapiranju rože na tleh dvigniti glavo – tu očitno rabim še veliko vaje. Neprestano sanjam o mladosti in času najstništva, sanje so zelo intenzivne.

Z vajami bom nadaljevala, potem bom videla, kako bo s počutjem … verjetno pa se vidimo spet na delavnici za spodnji del hrbta.

 

Pozdravljen Aleš

 
Moja udeležba na vajah dihanja in zgornjega dela telesa je še en korak bližje k sebi.
Čeprav sem bila vajena “Ne poslušati svojega telesa”se sedaj bolj zavedam, kako zakrčene so moje mišice vratu, obraza, hrbta ter ramen. Zavedam se koliko bremen sem nosila na svojih plečih. Ampak, počasi se moje zavedanje spreminja.
Z vajami, ki jih delam rada,pa tudi mi ustrezajo, ker se delajo počasi z osredotočanjem na telo. Dolgo časa sem potrebovala, da sem zaznala, katere mišice se krajšajo, katere pa daljšajo. Zavedam se, če hočem narediti gib hitreje, da postanem nervozna, takrat se oglasi podzavest. Pomislim, umiri, upočasni in kako lahko narediš gib drugače. In posledično, bolj se zavedam kaj delam manj me je strah.
 
Vem, da z vajami dobivam “počasi”nazaj svoje občutke.
Že nekateri gibi so mehkejši, sem veliko bolj mirna in sproščena. Odločitve so veliko lažje.
 
Najlepša hvala Aleš za vse prijazne odgovore in izčrpene razlage,ter nasvete. Če bom začutila, da mi kaj ne gre, se pa udeležim, še kakšnega programa ali individualnega posveta.
 
Lepo vas pozdravljam
 
30-dnevni program AEQ metode za zgornji del trupa mi je bil zelo všeč. Morda še bolj kot 30 dnevi program AEQ dihanja, čeprav se mi zdi, da je program dihanja najbolj osnoven. Po programu zgornji del čutim precejšnjo razgibanost v zgornjem delu telesa. Vse vaje so mi bile všečne, koristne, skoraj ljube. Velikega pomena je red vadb, dvakrat dnevno vodenje pospeši zavestno delo na sebi.
 
Posebej sem užival v roži stoje in v vajah za vrat in glavo. Kot da sem prvič v življenju zares razmigal vratne mišice. Vesel sem, da se je programu pridružila žena in vesel sem, da nadaljujejo z dihanjem žena in še sin ter hči. Tudi se o vsebina precej doma pogovarjamo. Tekom obeh programom vsem ozavestil, kako pomembna je miofascialna povezanost telesa in kako sta naš čustveni svet in telesni, mišični svet dobesedno prepletena, spojena. Da, počutim se bolj živega zgoraj. Tekom dneva vsaj enkrat naredim neko vajo, še najrajši dihalne module, ker se mi na ta način ogrejejo noge. Zagotovo je najbolj očiten doprinos obeh programov učinek na moje noge. Učinek se je pričel kazati po približno 6 tednih programa. Noge še niso v celoti tople, vendar je 70% bolje. Skoraj ne nosim več volnenih nogavic. Predvsem pa imam orodje – redna vadba dihanja spremeni občutek mraza v toploto v nogah. Božansko lepo je – kot bi bil v savni ali na Jadranu, ko je zunaj 35. Kakšnih drugih drastičnih sprememb pri sebi do okolice ne opažam, morda še največ je to, da bolj jasno in večkrat izrazim jezo do žene (kar sva se tudi dogovorila, da to sedaj lahko pričakuje). No, to je vendarle velik premik, saj se moram za to še vedno zavestno odločiti.
 
Prepričan sem, da bo udeležba več članov naše družine na vaših programih še izboljšala počutje in vzdušje, zavedanje vsakega posameznika v naši družini, prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja in čutenja. Pri nas že sedaj nimamo ovir za pogovor o katerikoli temi. Zelo smo domači z izražanjem čustev in pogovoru o njih. Otrokom sva tudi jasno povedala, da lahko vedno izražajo jezo do naju in do najinih dejanj, tudi postavljanja meja in reda, čeprav ni rečeno, da na koncu ne bo obveljala moja usmeritev, navodilo. 
 
Pozitiven učinek moje udeležbe je tudi novo pridobljeno znanje, ki ga posredujete. Vaš pristop do človeka je drugačen kot moj psihoterapevtski način, hkrati se dotikava istih vsebin v človeku. In tudi usmeritev na rezultate pri klientih je precej podobna, le pot je drugačna. Tako da združujem vaše besede, znanje in način dela z mojim pristopom. Jeseni se vpišem še na izobraževanje za učitelja prve stopnje, da pridobim dodatno znanje in dovoljenje za uporabo AEQ metod (kolikor pač I. stopnja omogoča, dovoljuje). Posledica udeležbe na obeh delavnicah je moje spoznavanje klinične somatike, fascije in telesnega spomina v fascijah. Ni veliko znanstvenih člankov (z raziskavo) na to temo, nekaj jih je pa čudovito padlo na moj način dela in na spoznavanje samega sebe. Združevanje AEQ metode in telesno orientirane psihoterapije je prav gotovo velik dobrobit za klient. 
 
Bodite dobro!  Janez Logar

 

Pozdravljeni,
 
Zahvaljujem se vam za vodenje super program. Z veseljem sem vsak dan vadila in poslušala vaše napotke, znanje, izkušnje in komentarje. 
 
Od pričetka vaj se kar dogaja:
 
– Že po prvih dneh vadbe sem imela bolečine, podobno kot “muskerfiber”, z vajami za vrat so postale še močnejše. Se je dalo preživeti brez tablet in lepo ste razložili, da lahko to pričakujemo. Pri Roži so se malo zmanjšale, pri trebušnjaku so se povečale. Bolečine imam še zdaj. Vaje sem 3 dni prenehala delati (verjetno sem pretiravala), danes jih začnem vaditi naprej.
 
– Glede občutkov je bila prava zmeda skozi vadbo. Pojavili so se zelo intenzivni občutki, ki so nihali iz pozitivnih v negativne. Po vadbi Trebušnjak, pa je bila en dan zelo močna žalost in naslednji dan zelo močna tesnoba. Komaj sem čakala, da pridem domov iz službe in se zjočem. Med jokom sem pisala seznam zakaj sem žalostna, kaj me je prizadelo….Napisala sem polno stvari, vse kar mi je prišlo na misel.
 
Vse skupaj občutim tako, kot, da bi treščila na tla in se končno streznila in dojela:
– Kako se nisem sprejemala, imela rada, si nisem zaupala, nisem upala postavit zase, se raje umaknila, se pomanjšala….in potem se vsakič znova  jezila nase, ker sem si to dovolila.
 
Ja, pokazala se mi je jasnost. Sprejemam to spoznanje in ugotavljam iz kje vse izvira. Vesela sem in počutim se pomirjeno, ker verjamem, da lahko to spremenim, da je možno. Po dolgem času imam tak občutek razigranosti, vere, kot takrat, ko smo maja zaključevali pouk in bili v pričakovanju počitnic 😀.
 
Moj namen je:
– najprej se želim sprejeti, da sem ok takšna kot sem,
– želim zaupati sebi in življenju,
– želim biti usklajena,
– želim živeti sproščeno, pretočno, ustvarjalno…skratka živeti.
 
Načrt:
– vsak dan vadba, dihanje,
– opazovanje in analiza mojih občutkov – kaj vse bo še prišlo na plano, jih sprejeti,
– opazovanje in analiza, kako se odzivam, ravnam v različnih situacijah.
 
Zavedam se, da sem živela stalno v nekem strahu, da ne bom nič prav naredila. V bistvu karkoli sem naredila sem sama sebe prepričala, da ni ok. Prav res, kakšna spoznanja.
 
Vaš program mi je dal jasnost in potegnil iz nekje voljo in vero. Zdaj pa korak po koraku naprej. 
Verjamem, da se še kakšne vaše delavnice udeležim.
 
Hvala vam in vas lepo pozdravljam,

Srečanje z AEQ metodo

Našla sem AEQ in vodene delavnice preko spleta po naključju. Pa je to res?

V življenju zgodijo trenutki, ki te popeljejo na novo pot – je to slučaj ali naključje?

V mojem primeru se je zgodilo na-ključ-je. Pri naključju je tako, da širšo sliko vidiš kasneje. Na prvi pogled ni nič tako, kot je videti. Meni je vključitev v 30. dnevno AEQ delavnico za spodnji del telesa, odprlo nova vrata v moj svet. Hvaležna sem za prvi namig in še veliko bolj Alešu z zanimivo, jasno in na trenutke humorno vodenje delavnice. Aleševa potrpežljivost, pri odgovarjanju na vprašanja sodelujočih, je osupljiva. Je odkrit in direkten. Hvala, programu in ustanovitelju programa, naj vas ne zavede. Ključen je vaš prispevek. Na trenutke ni lahko je pa vsekakor osvobajajoče.

Srečno ekipi, ki vodi program in vsem, ki se jim boste še pridružili.

Mojca 

Pozdravljeni, žal se zadnjih dveh srečanj nisem mogla udeležiti…a sem naredila vaje sama. Zame je bila zelo zanimiva izkušnja. Z vašo razlago so se mi odpirala razmišljanja…sam način – povezati telo in um mi ni bilo tuje, sem že večkrat sodelovala pri delavnicah BMC-ja, a moram rečt, da ste me pripeljali precej na “globoko”.

Še močnejšo izkušnjo pa sem doživela po drugi terapiji pri vaši učenki.
Bolečina v mišici, ki je bila pogostokrat v krču je bila prisotna ves dan, utrujenost je bila nenormalno velika, slabost, žalost…
A sem te občutke sprejela, jih priznala, pustila da so in predvsem se nisem silila k delu in si vzela potrebni čas za počitek, tudi otroke in moža sem obvestila o svojem stanju in sem ohranila stik s sabo.
Bolj se zavedam trenutnih občutkov, več začutim, se zavedam. Vem kaj bi in si upam priznati, kar mi je novo…
 
Skratka obisk vaše delavnice mi je prinesla veliko novih občutkov, zaznav…veliko sproženih spominov, predvsem pa pogum za sprejemanje same sebe.
 
Vse dobro in hvala! 

 


Pozdravljeni, Aleš,
najlepša hvala za učbenik in tudi za kvalitetno vodenje programa AEQ.

Za AEQ metodo mi je povedala hčerka, ko sem ji omenila, da se mi mravljinčenje iz leve rame proti vratu stopnjuje, pa tudi karpalni kanal se mi je pred leti pojavil. Že nekaj let se mi pojavlja nadležno srbenje okrog leve lopatice, kjer imam menda vkleščen živec. Da sem zakrčena v vratu in ramenih pa že dolgo vem: “Zdaj si v penziji in imaš čas, bolje ti ne bo, bo samo slabše”. N

Sčasoma mi je postalo jasno, da je AEQ tudi vrsta čustvenega čiščenja in da lahko vpliva na čustveno zrelost, oz. na odkrivanje kdo v resnici sem, ko znam biti spontana. In sem se podala na pot. Mislim da mi je pred tem veliko pomagalo že skoraj 20 letno ukvarjanje z reikijem, drugače bi bili čustveni šoki ali neke vrste regresije, ki jih doživljam ob vajah in v življenju, veliko močnejši.

So pa že tudi prve pozitivne spremembe:
– mravljinčenja na levi strani od rame proti vratu skoraj ni več, razen pri izvedbi kakšne vaje z vratom,
– srbenje okrog leve lopatice se je bistveno zmanjšalo.
– včasih se zbudim zjutraj tako polna energije, da kar prepevam.
– prej zaznam zakaj se odzivam tako kot se in lahko odreagiram. Primer: na nedeljskem izletu s še enim parom sem že hotela postati slabe volje, saj se je z bivšim možem skoraj vsako druženje končalo katastrofalno. Ko pa sem ugotovila, da postajam slabe volje zaradi preteklih dogodkov in da sedanji trenutek res ne bi smel biti več povezan s tistimi pred toliko leti, je moja slaba volja izpuhtela in nihče ni pokvaril prijetnega vzdušja.

Sicer imava še veliko za razčistiti z vsaj eno od mojih hčera in mogoče prideva čez kakšno leto k vam na “poravnavo”.

Verjetno pa se bom udeležila še kakšne od vaših spletnih delavnic.

Hvala za vaše zavzeto vodenje vaj ter za izčrpne odgovore.

Srečno,

V

 

Aleš, pozdravljeni,

Najlepša hvala za poslane module dihanja.
Vse to, kar ste nam dali je pot do velikih sprememb, če bomo delali in delali po zdravi pameti, kot ste napisali.
Sem vesela, da sem bila vključena v program.
Težko je bilo, se mi je upiralo, a tako to gre, razumem, sem se opazovala…
Moja največja sprememba je, da sem začutila svoje noge. Spreminjam vedenje spodvijanja nog…opazim ničkolikokrat na dan in boli, ko jih postavim spet in spet nazaj na tla.
To so take stvari, da dobiš solze v oči…od veselja, hvaležnosti, pa čeprav je tako zelo težko….
Iskrena hvala za vse!
Simona

Dragi Aleš,
 
občutek imam, da sem z učenjem dihanja pri vas pridobila eno izmed najmočnejših orodjih v življenju, ki mi bo zelo pomagalo pri reševanju tako trenutnih kot kasnejših izzivov in bo z menoj do mojega zadnjega diha na Zemlji. Po 30-dnevnem programom dihanja sem iz telesa dobila prve izredno pomembne informacije, kako izredno zakrčeno je moje telo in kakšno stisko doživljam tako pri globokem vdihu kot izdihu, sedaj v nadaljnjem 30-dnevnem programu za zgornji del trupa pa sem začela rahlo sproščati zgornje hrbtne, prsne, ramenske in vratne mišice. Posledica tega je bila, da sem skoraj vsako vsako vajo čutila žarjenje mišic ob hrbtenici in občasno močno jezo preko celotnega dneva. Sama sem se smrtno bala jeze, saj je doma mama nekontrolirano in neučinkovito izražala jezo, posledično sem pa tak način prezirala in jezo v sebi v kali zatrla. Zaradi sproščanja mišic sem jo pa tokrat lahko občutila, zaradi vaših vsakodnevnih razlag pa sem jo znala sprejeti, predelati in najti v njej pravo sporočilo ter moč, da sem začela urejati dva zelo pomembna odnosa v mojem življenju. Zelo sem hvaležna vaših svaril, da moramo paziti, komu usmerimo svojo jezo, saj je velikokrat namenjena napačnim ljudem. Ta svarila so mi segla globoko v srce in posledično odnose urejam na korekten način, medtem ko je najbolj toksičen odnos s starši še na čakanju, da se stvari izkristalizirajo…
 
Ker sem vam in metodi izredno zaupala, sem se lahko bolj odprla. Zaznavam, da nisem več lutka, ki igra po pravilih drugih, vendar prebujajoča se oseba, ki je začela čutiti in se zavedati, kaj si želi in kje so meje, do katere želim, da gredo drugi. Trenutno čutim, da ne najdem besed, s katerimi bi lahko izrazila neizmerno hvaležnost za celotno izkušnjo, pridobljeno znanje in sporočila iz telesa. Naučila sem se zelo pomembne korake, kako iz bube nastati metulj. Vem, da sem še vedno globoko v kokonu, a trenutki, ko sem ozrla svobodno letenje so bili veličastni. Zato se vam iskreno zahvaljujem za ponovni čudovit program, ki me je pa dodatno prebudil in naučil pomembnih življenjskih lekcij. 
 
Špela
 

Živijo

Marca je minilo 1 leto od prvega obiska terapije pri Alešu. Preden sem začela z AEQ vajami, so bile bolečine v nogah neznose. Težave mi je povzročal predvsem levi kolk. Včasih je bilo tako hudo, da nisem mogla stopiti na nogo. Po operaciji levega kolka se stanje ni spremenilo, na trenutke je bilo celo slabše. Ortoped je predlagal blokado v operiranem levem kolku ter operacijo v desnem. Vesela sem, da sem se v tistem obdobju spoznala s psihosomatiko in se za ta poseg nisem odločila. AEQ vaje mi pomagajo, da imam večji nadzor nad svojim telesom in bolje povezujem vpliv čustev in dogodkov iz okolice na moje telo. Veliko bolje občutim spremembe mišičnega tonusa in če še kdaj pride do nepotrebnega zategovanja mišic, bodisi v nogah ali kje drugje v telesu, večinoma to lahko odpravim. Sedaj z veseljem lahko pritrdim, da dnevi minevajo brez bolečin, ki so bile prej stalnica. Izboljšuje se tudi moje dihanje, kar vpliva na splošno počutje.
Pot do sem ni bila lahka in proces še vedno traja. Zelo sem zadovoljna, ker mi je uspelo narediti ogromno v smeri mojega dobrega počutja.

lep pozdrav, Eva

 

Pozdravljen Aleš,
moje ugotovitve, občutki, spoznanja skozi Program učenja AEQ dihanja.

V ta program sem se vključila, ker sem skozi učenje vaj v prejšnjih programih ugotovila, občutila kako zelo sem zakrčena, začela se učiti sproščanja mišic, jih začutiti in se osredotočiti na pravilno izvajanje vaj ter vodenje. Pri tem pa spoznala kako je pomembno pravilno dihanje, kar pa moje ni bilo, skozi nos. Moje dihanje je bilo plitko, popačeno, uporabljala sem hiperventilacijo, kar ste mi povedal, da je to način dihanja, ki ga izvajam in ponoči večkrat diham skozi usta, kar mi je povzročalo težave.

Ker sta bila prejšnja programa odlična, dobro, strokovno pripravljena in vodena, obogatena z vašim znanjem in izkušnjami na naša vsakodnevna številna vprašanja, nasveti in mojimi ugotovitvami kaj vse potrebujem za svoje zdravje, kje so številni vzroki za moje težave, da si zmanjšam SMA, kako si pomagam, da se povrnem v ravnovesje, si izboljšam čustveno inteligenco.

V začetku programa pri učenju dihanja sem težko pravilno izvajala vaje, sprostila prsni koš, vdihnila vanj, si pomagala z rameni, globoko, polno vdihnila in izdihnila ter sledila metronomu. Kmalu so se začeli pojavljati čudni tesnobni občutki, na dan so prihajala močna čustva iz otroštva, že v učenju prvega modula, pa jok, nespečnost, glavoboli, skratka moje telo se je začelo sproščati, sproščati potlačena čustva v otroštvu in tista, ki sem jih kasneje pridobila. Učenje pravilnega dihanja mi je bil najbolj udaren, čustveno sproščujoč program. Začela sem se spreminjati, zavedati sebe, svojega telesa… Skozi učenje vaj 6-ih modulov sem pridobila znanje dihalnih tehnik, katerih se zdaj še učim in si skozi vaje izboljšujem svoje dihanje.

Počasi napredujem, saj je kakšen dan, ko se telo, podzavest preveč vmeša, oslabi ali onemogoči izvajanje vaj. Sicer pa so težave dolgotrajne.

Vesela sem, da sem vstopila v svet AEQ- ja , si z vami Aleš, z vašim učenjem, znanjem, vodenjem odpravljam, zmanjšujem SMA – kronične težave, katere medicina, ne zna, ne zmore. Zato z vso hvaležnostjo in zanimanjem nadaljujem v novem programu.
Bravo Aleš, ste pravi strokovnjak. Hvala za vsak nasvet, odgovor. Uspeva mi, sem na pravi poti in tudi hčerka.


Marija Tekavec

Dober dan,
 
Težko vam dam povratno info o učinkih sodelovanja v 30-dnevnem programu AEQ dihanja. Takoj sem se vpisal na zgornji del in težko razmejim med prvo in drugo delavnico.
 
Na delavnico dihanja sem prišel zaradi darila. Bolj iz radovednosti, saj me zanima vse kar je v povezavi z mojim telesom. Zelo dobro sem vas slišal, da prihajajo spremembe počasi. Moj edini zavestni problem so mrzle noge. Te še vztrajajo, čeprav po mnogih vajah opažam, da postanejo tople. Kar mi je v neizmerno veselje. Ta premik, čeprav le majhen in občasen, mi daje upanje za dodatne vaje, za novo delavnico, ki se je udeležujem.
 
Na vaših delavnicah spoznavam sebe kot se še nisem. Toliko preproste anatomije. In da smo tako zelo nesproščeni oz. se ne zavedamo, da smo v senzomotorični amneziji. Vzroki so mi zaradi študija in poklica znani. Do sedaj sem se pretežno osredotočal le na introspektivni pristop do telesa, zanemarjal propriocepcijo in skoraj nič vedel o senzomotorični amneziji. Vse kar razlagate in nas učite deluje zelo logično.  Kot da dobivam točno tisto znanje, ki sem ga pogrešal.
 
Z veseljem nadaljujem delavnico in spoznavam sebe. Hvala vam. In vam čestitam za razvoj metode AEQ. 
 
lp  janez 

Kar pa se bolečin tiče, sem trenutno še vedno v dobri fazi, precej boljši kot pred vpisom na vaš program za spodnji del trupa. Po zaključku program so se sicer najprej nekaj časa nadaljevale še bolečine v desni nogi kadar sem bila v položaju mirovanja leže na hrbtu s stegnjenimi nogami in rokami. Praktično nemogoče mi je bilo zdržati cca 25 minut leže, ne da ne bi začutila v nekaj minutah ležanja močne bolečine v desni nogi. Zanimivo je bilo tudi to, da se mi zdelo parkrat, da bi bila bolečina manjša ali pa neopazna, če se ne bi pozornost “sama od sebe” po zavzetju položaja leže, preusmerila na misel: Kaj bo pa danes s to nogo? In takoj ko sem bila pozorna na nogo, je bolečina začela “vstajati” in se večati. Ko bolečina narašča, vem, da zakrčim mišice, da bi manj čutila bolečino, a tega zavestno še ne znam in ne morem preprečiti.

Že samo s premikom na bok s pokrčenimi koleni, pa je bolečina počasi spet izginila in ležanje ( ali spanje preko noči) na boku ni bila težava.

Največjo razliko prej/potem opažam tudi v večji gibljivosti zg.dela trupa, konkretno pri rotacijah trupa v levo in desno. Ne pomnim kdaj sem nazadnje lahko tako zelo obrnila trup v stran kot lahko to naredim od delavnice dalje. KOt sem vam enkrat že omenila, je občutek tak, kot da bi se mi “odklenil” trup, oziroma verjetno je popustila (delno) zakrčenost v predelu trebuha. Za ta predel do delavnice niti slučano nisem vedela, da imam tako napetega in večino dneva sem držala oz.potiskala trebuh noter, napenjala trebušne mišice, namesto, da bi trebuh sprostila in lahkotno zadihala. Se sicer seveda še zdaj ujamem tekom dneva kako trebuh vlečem noter in plitko zategnjeno diham, a zdaj to vsaj začutim in potem zavestno popustim in globje zadiham…

Krasno, hvala.
 
Sicer pa zelo dobro, hvala. Zgornji del hrbta je veliko prožnejši, bolečine, ki so ostale od padca pred leti, se opazno zmanjšujejo. Zelo se pozna tudi na spodnjem delu hrbta in v križu, danes zvečer sem na primer prvič ležala na hrbtu s stegnjenimi nogami brez kakršnekoli bolečine v hrbtu, kar sem pravzaprav opazila šele, ko sem že malo ležala in se mi je zazdelo nekaj čudno. Lažje vrtnarim, lažje se sklanjam in pri daljših sprehodih, kjer je bil na koncu ledveni del precej trd, je tega veliko manj. Skratka, občutna razlika na bolje, če primerjam s počutjem pred dvema mesecema. Zelo, zelo fajn in sem zelo zadovoljna z rezultatom.
 
Lep večer 
 

Aleš,

Z velikim spoštovanjem se vam zahvaljujem za vsa prejeta znanja in spoznanja, ki sem jih bila deležna v teku vašega 30 dnevnega programa. Sedaj je na vrsti še veliko dela z moje strani. Se pa še kdaj pridružim na programu, ko bo potrebno znanje nadgraditi ali pa obnoviti.

Lep pozdrav

Pozdravljeni,

hvala za vse poslane materiale, ki lepo dopolnjujejo izvajanje modula. Zame je bil modul točno to, kar sem iskala v tem obdobju. Napetosti v telesu popuščajo in z njimi nekatere bolečine, na primer v križu ob ležanju na hrbtu s stegnjenimi nogami, bolečine za desno lopatico in nad levim bokom, ki so ostale kot posledica padca direkt “na ploh” na asfalt pred nekaj leti, glava se bistri. Za moj ustroj sta bila tempo in ritem vaj ravno pravšnja, dovolj novega in dovolj ponavljanja, da se je po enem mesecu telo privadilo. Kot sami ponavljate je to never ending story, ob vsaki ponovitvi se dogaja kaj drugega in se občutijo spremembe in včasih napetosti ali sproščanja, ki jih recimo nekaj dni prej ni bilo mogoče začutiti. Moja podzavest je zelo zadovoljna z vajami, z dihalnimi moduli pa malo manj, ampak se prijazno pogajam z njo, tako da se ne upira preveč – vsaj zaenkrat. Dihalne prekinitve se trenutno gibljejo med 8 in 14 sekund, odvisno od dneva, vaj, ki sem jih izvedla pred tem in razpoloženja. Sicer pri njih čutim morda neke vrste strah, morda je trenutno še najbližji opis, da pred odrekanjem. Včasih si predstavljam, da ležim v plitvi vodi na dnu in gledam skozi vodo navzgor proti soncu, morje me rahlo ziblje, jaz pa zvedavo opazujem gibanje vode nad sabo in se počutim povsem mirno in varno, takrat lahko prekinitev podaljšam tudi do 20 sekund.

Občasno se je pojavila telesna utrujenost, tako da sem si vzela tudi dovolj počitka, in vedno pogosteje čutim tudi gibanje energije pod kožo, zlasti po nogah in čez prsni koš, kar je zelo fajn. In čudovito mi je, da delam s telesom od znotraj navzven, kot pravite, ne pa z dodatnim obremenjevanjem že tako obremenjenih mišic.

Čeprav sem malo oklevala pred prijavo, ker nisem bila gotova, ali si želim naložiti enomesečno obveznost dvakrat na dan, je mesec minil, kot bi mignil in ni bilo absolutno nobenega upora po nekaj časa, ampak sem prilagodila tudi ostalo temu ritmu.

Zadovoljna sem, da sem najprej naredila dihalni modul in zdaj nadaljujem z zgornjim delom trupa, ker sem že pri prvem modulu veliko izvedela in se naućila, poleg tega se mi zdi dihanje bolj osnovno in mi je zdaj v podporo tudi pri tem modulu.

Kar pa se tiče delovanj in izražanja čustev, pa me to podpira pri tem, kar sem že zastavila, in opažam, da z manj zadrževanja ter bolj umirjeno in jasno skomuniciram, kar bi rada. Ampak tudi tukaj gre za tek na dolge proge in vse dokler vidim napredek v želeni smeri glede na počutje in razmere pred pol leta, sem zadovoljna.

Aleš, pozdravljeni,
 
rada bi vam napisala nekaj mojih vtisov s programa AEQ dihanje, v katerem sem bila udeležena v večernem terminu.
 
Tekom celotnega programa sem občutila različne spremembe na različnih ravneh – pojavili so se spomini iz zgodnjega otroštva (nekateri zelo živo) in tudi iz obdobja cca. 15 let nazaj. Zanimivo je, da se iz vmesnega časa spomini (še?) niso pojavili. Skozi vaje sem nadalje začudena opazovala odzive svojega telesa, ki jih nisem pričakovala. Moje telo je resnično spregovorilo. In večinoma mi ni bilo prav nič všeč to, kar je povedalo. Ozavestila sem, da s svojim telesom pogosto ravnam zelo mačehovsko – mora me ubogati takrat in tako, kot jaz z močjo svoje volje želim. Trenutno še ne vem, kako ravnati drugače. Čudim se tudi temu, koliko močnega strahu, jeze in žalosti nosim v sebi. Tvoje razlage mi pogosto odzvanjajo v ušesih in občasno kar slišim kakšen stavek, ki v meni sproži določeno reakcijo – v obliki spomina, kot opomnik v dani situaciji, da lahko ravnam drugače ali kot razlaga določenega čustva ali vedenja.
 
Rada bi poudarila, da sem izkusila različne metode, s pomočjo katerih sem želela spremeniti sebe – psihoterapija, čuječnost, vodene skupinske meditacije. Morda želja po spremembi ni bila tako močna kot je sedaj, morda pa gre za metodo, ki resnično deluje v smeri aktivne spremembe in ne le na ravni tega, da svoje vzorce zaznaš in jih poskušaš sprejeti. Verjetno pa gre za kombinacijo obojega 🙂 In še zlasti za to, da s pomočjo AEQ metode po mojem mnenju, res greš v jedro težave in jo skušaš razumeti z vidika njene funkcije. Dejstvo, da je AEQ metoda tako zelo telesna, fizična, konkretna, mislim, da me je to premaknilo. Kako bi si lahko ob tako jasnem telesnem odzivu oz. neodzivu še sploh zatiskala oči? 
 
Seveda je pot dolga. Opažam, da pogosto še kar ne želim stati na obeh nogah oz. stopalih ter jih odmikam. A predolgo sem to počela. Opažam, da mi okolica kaže, da sem vse do sedanjega trenutka v svojem jedru ohranila in skrbno čuvala podobo sebe, ki je nemočna in močno odvisna od potrditev Velikih Drugih. Poleg tega pa pogosto ta podoba še čisti – bom kar sočna – njihovo lastno sranje – preko tega, da v odnosu z njimi ustvarja takšne pogoje, ki preprečujejo, da bi se z njim tudi soočili. To svojo lastnost prevzemanja skrbi za dobro počutje drugih pa sem si povrh vsega razlagala kot svojo prednost v smislu širokosrčnosti in dobrote (močan vzorec staršev). 
 
Sedaj čutim globoko sočutje do tega majhnega otroka,  ki si je na pleča naložil skrb za dobro počutje vseh v petčlanski družini (letalo mama, podmornica oče, dve precej starejši sestri, od katerih je ena izrazit upornik v družini, druga pa podmornica na 2000 m pod vodo). K temu dodam še močno vpletenost staršev v svoji primarni družini. In potem sledi logično vprašanje: Kako naj bi si sploh upala izraziti se? Kako naj bi na to sploh pomislila? Starša sta še šibila pod lastnimi čustvenimi bremeni, jaz pa sem jima ”obljubila, da z mano ne bosta imela težav”. To sem obljubila tudi sebi in to obljubo zvesto držim vse do danes. Težko jo izpuščam. Težko priznam, da imam sama težave. Da sem jaz za druge težava? Kot da mi manjka ena pomembna meja med seboj in drugimi, ker sem bila tako zelo zlita s staršema, da se nisem videla ven iz tega odnosa. 
 
To so moja trenutna odkritja, do katerih sem prišla s pomočjo vaj AEQ dihanja, obogatenih z vašo razlago. Priznam, pogosto ni bilo prijetno slišati ”surove resnice”, ki je vsekakor niste nič olepšali – nič dodali in nič izpustili, temveč filigransko natančno ubesedili. Nisem vajena takšnega načina komuniciranja. Obenem pa naj poudarim, da je bila komunikacija vselej zelo spošljiva. Vodenje je bilo absolutno strokovno in ravno prav ”ljudsko” v primerih in občasno v besedišču, da smo lahko razlago povsem konkretno razumeli in se pogosto tudi nasmejali (sicer malo grenko;) Iskrene čestitke in globoka hvala!
 

 

Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,

Ales pozdravljen,

Program meni je bila res prijetno presenecenje in predvsem razlaga oz pogleda na tezave iz cisto druge perspektive. Upam da bom principe dojel v polnosti da se bo podzavest lahko spreminjala. Sedaj po enem tednu tudi vidim da je nekaj delati sam nekaj pa ko si nas vodil, skozi vaje… Definitivno je prisotnost mentorja v zacetku zelo pomembna… Trenutno imam najvec tezav, pri osredotocanju ali na stetje metronoma ali obcutenje dolocenega dela telesa… Kako zaznavam kaj cutim, ne cutim… V splosnem cutim da bo potrebno verjetno kar precej vaje in dela… Vendar z optimizmom…kot sem dejal upam da dojamem in prenesem v zivljenje… Veselim se naslednjih delavnic in srecanja.
 
Hvala se enkrat.
 
Lep dan se naprej,
 
Gasper

Pozdravljeni Aleš,

na Facebooku sem videla, da kdaj objavite mnenja udeležencev glede delavnice in glede na svojo hvaležnost do vašega vodenja, sem ga iskreno želela izraziti.

Sama ne morem izraziti dovolj hvaležnosti, ki ga čutim do vašega 30-dnevnega programa dihanja. Zavedala sem se, da potrebujem nekaj, kar mi bo pomagalo pri večjem zavedanju telesa in čustev, druge metode pa so bile zame prehitre ali preveč abstraktne, saj je bilo moje zaznavanje telesa premajhno, zakrčenost prevelika in ogromna podzavestna želja, da bi bila le v razumu.

Res lahko rečem, da je zame AEQ metoda tisti manjkajoči košček, ki sem ga iskala. Morda mi je tako všeč, ker telo končno dobi pozornost, um pa je pri tem zaposlen, saj lahko analizira in je tu in sedaj. Na začetku me je presenetilo, kako hitro mi je minilo 30 minut vaj in kako sem se jih vsak dan veselila. Prav tako me je že prve dni pretreslo, kako močna čustva lahko občutim le z enim »preprostim« izdihom.

Srce vaj pa so bile vaše razlage, ki so mi izjemno pomagale, da začenjam razumeti, zakaj se telo odziva, kakor se. Izredno mi je všeč vaša realnost, da ne obljubljate hitrih sprememb in pomembnosti tako spreminjanja vedenja kot tudi, da ne delamo preveč intenzivno, pa naj gre to za vaje, delo, šport, spremembe ali kaj drugega. Ko mi je uspelo spremeniti vedenje v določeni situaciji in sem na večerni vaji opazila, da lahko naredim dve stvari z lahkoto, kar je bilo dan prej nemogoče, sem občutila resničnost vaših besed na svoji koži.

Iskreno najlepša hvala, saj se močno zavedam, da moje življenje s tem vedenjem nikoli več ne bo kot je bilo. Čeprav sem se prej trudila spremeniti določene vzorce, ni šlo, sedaj pa so se mi odprla vrata, skozi katera si želim hoditi počasi, a vztrajno naprej in v svoje globine. Z DNA SRCA – HVALA!

 

Špela

Aleš, pozdravljeni!

 

Sem morala prav pomisliti, kako sem in kako se po spomladanskih opravilih zunaj počutim v primerjavi z lani. Saj veste, spremembe na bolje običajno manj in kasneje opazimo kot na slabše…

Danes sem 4 ure obrezovala in privezovala brajdo, vse nad višino ramen, pa v levi rami ne čutim nobenih bolečin, v desni (desničarka) pa zmerno bolečino. Ja, precejšnja sprememba! J

Glede na to, da sem imela pred 6 leti zamrznjeno in 3 mesece popolnoma nepremično desno ramo zaradi 12 mm kalcinata v sklepu in kalcinacije v levi rami, sem prav ponosna nase in na svoje današnje počutje!

Res se pozna in obrestuje vsakodnevno izvajanje AEQ vaj od oktobra lani, delo z učiteljem AEQ Samom iz Kranja in udeležba na vaših Zoom delavnicah z vsemi vašimi napotki in razlagami.

Poleg tega še dodatno prebijanje podzavestnih vzorcev in čustev, ki jih v meni sproža AEQ metoda, spremljam in ozaveščam tudi skozi meditacije.

Spoznanja o sebi posledično skušam prenašati v svoje življenje, v spremembo vedenja in odzivanja na vplive iz okolja ter urejanje mojih odnosov. Predvsem najprej odnosa s sabo.

Bolečine v križu so manjše, prav tako kronične bolečine v obeh kolenih, zaradi katerih mi je grozila operacija meniskusa in sem sploh iskala »alternativno« rešitev ter lani jeseni hvalabogu našla vašo metodo.

Danes bolečine v kolenih kljub večurnem delu zunaj skoraj niso več prisotne (desna malce, tudi sicer je cela desna stran slabša), kljub napornemu dnevu (še pokanje in selitev na drugo lokacijo).

Samo me je pred 10 dnevi pohvalil, da imam pomlajeno telo in da sem ga pri hoji po stopnicah že skoraj malo priganjala. Tudi kratka sapa na vrhu stopnic po delavnici dihanja ni bila več tako kratka kot oktobra. No, malo za šalo, malo zares.

Sicer sta se mi v tem času rameni poravnali bolj nazaj, medenica pa naprej, kar pomeni bolj pokončno držo namesto nagnjenosti naprej.

Višji lok hrbta na desni strani in dvignjena medenica na desni sta se skoraj poravnala s tlemi. Pri ležanju na hrbtu mi že dolgo ni več treba podlagati podpore pod kolena, temveč lahko ležim s stegnjenimi nogami in polovico noči že lahko prespim na hrbtu.

Kronična zakrčenost trebuha je bila tako huda, da ga dva meseca po pričetku vaj sploh še nisem čutila (totalna histerektomija pred 5 leti).

Posledično je bila prisotna kronična zakrčenost kolen in kronična bolečina v njih. Nisem čutila stegenskih mišic, sploh notranjih, ker so bile ves čas napete. Zdaj vse to že čutim in tudi deloma uspem sprostiti, zato so bolečine v kolenih bistveno manjše.

Prej nisem mogla brez bolečin prehoditi niti kilometra, kar me je spravljalo v obup. Zdaj skoraj brez problemov prehodim že 3,5 kilometra. Nepredstavljivo, kakšno olajšanje in sprememba! Kot bi mi nekdo vrnil življenje!

Tesnoba in depresija se umikata volji do življenja, saj se bolečine po celem telesu postopoma umirjajo (diagnoza fibromialgija). Ponovno čutim svoje telo, ki postaja zopet živo.

 

Čeprav sem še vedno toga,  vem, da bom še napredovala, saj mi že ta sprememba vrača zavedanje, da s predanostjo in rednim izvajanjem AEQ vaj in dihanja, zmorem še več.

Da ni moja prognoza invalidski voziček, temveč slej ko prej veliko bolj vitalno telo, v katerem se ne bom počutila 15 let starejšo kot sem.

Terjajo pa te spremembe res trdno voljo in veliko vloženega časa ter energije v redno izvajanje ter posledično razumevanje same sebe in vzrokov za zakrčenost v telesu ter sproščanje tam zamrznjenih podzavestnih in čustvenih vzorcev iz preteklosti, kar mi prej samo skozi meditacije, brez povezave s telesom, ni bilo mogoče. Napredek me vzpodbuja k veliki predanosti in disciplini pri vsakodnevnem izvajanju vaj in dihalnih modulov, kar je tudi za moj karakter velika sprememba.

So pa vse vaše delavnice zame zelo intenzivne, ker imam zelo močno intuicijo in se mi iz podzavesti sprošča toliko vzorcev in prepoznanj o sebi in svoji preteklosti, ki nezavedno vpliva na mojo sedanjost, da mi je včasih res naporno slediti. Sploh zaradi tempa 2x dnevno že drugi mesec, ko nimam časa v resnici vedno ponotranjiti ali predelati, kar se dogaja v meni. Dostikrat namenoma pustim tako in samo opazujem prebujene občutke in telo, ne želim še dodatno brskati in raziskovati, da se mi podzavest spet ne upre in kaj ne ušpiči (padec vznak na glavo decembra, ko se mi je porušilo in celo poslabšalo vse, kar sem do takrat napredovala, ker je bilo očitno preveč in prehitro).

Večkrat sem v sebi že zaslišala stavek, pa ga z iskreno zahvalo, občudovanjem vas samih, širine vašega znanja ter vašega dela, pa tudi potrpežljivosti, s katero nas vodite skozi vaje in razumevanje naših reakcij in zablokiranih podzavestnih vzorcev, z veseljem zaupam še vam: »AEQ mi je rešil in vrnil Življenje!«

Že komaj čakam tudi prvo osebno »terapevtsko« srečanje z vami v maju, čeprav vem, da bodo spet »potresi«. A bom lahko naprej gradila na novih, zdravih temeljih.

To, da sem lahko delala z vašim učencem – učiteljem AEQ in prisostvovala vašim delavnicam preko Zooma, doživljam kot velik blagoslov, ker sem tako v času, ko sem čakala na prvi termin pri vas, že precej premaknila in bom do vas prišla že vsaj malo »zmehčana«, z veliko večjim razumevanjem procesov v sebi in bo najino delo tako lahko neke vrste nadgradnja, ne delo iz samega začetka.

Veselim se vseh premikov na bolje, ki me s pomočjo AEQ še čakajo.

Svobode gibanja brez bolečin in manj stresnega ter čustvenega odzivanja na okolje.

Globokega vdiha in izdiha Življenja.

Hvala, da STE.

 

Anita

Zdravo Aleš! 

 
Ubesedila bom dogajajne  pred in med 30 dnevnim programom AEQ dihanja.
 
Imam atopijski dermatitis. V iskanju, kako si naj pomagam, ker me neznosno srbi in nisem več sposobna za normalno delo, pri 50 letih, naletim na AEQ klinično somatiko in na g. Aleša.
 

Rabim stalno vodenje,mi pove Aleš. Se ne zavedam. Poda mi statistiko,da sem mu v treh mesecih ,od kar sodelujeva, poslala čez 100 mejlov. Uf, to je res veliko.


Močno se zavem odvisnosti od mnenja drugega o sebi, zavem se občutka negotovosti, osamljenosti in zapuščenosti.
Dovolim si ta občutek, mešanico občutkov, čeprav je zelo težka, v telesu me premetava levo in desno, imam občutek izgube ravnotežja, na trenutke.
 
Po prvem obisku pri Alešu, pred tremi meseci me daje depresija, imam samomorilne misli. Aleš pove, da se v meni skriva ubijalski bes, močna jeza, ki terja utrujanje, ker bi sicer lahko butnila na plano. Povezana je z vzorci, ki sem jih pridobila v otroštvu. Zato tudi srbi. Dobim dve vaji za delo doma. Delam, vadim, se slabo počutim in pišem mejle. Ales vedno odgovori. 
 
Odlocim se, da se vključim v program AEQ dihanja, ki traja en mesec. 
 
Ob dihalnih protokolih in AEQ vajah,ki smo jih en mesec vsak večer izvajali, se vedno pomirim.
 
Aleš poda odgovore na naša vprašanja. V začetku ga težko razumem,  čeorav govori jasno ,izčrpno in počasi. Dobimo tudi izčrpno literaturo, ki je ob večkratnem branju, zame  vedno bolj razumljiva.
 Ob koncu enomesecnega programa, mi postaja počasi jasno,da imam zelo zakrčeno telo in s tem slab stik z realnostjo, zato je tudi razumevanje razlag oteženo. Fizika mi je bila vedno zanimiva,a nekako težko razumljiva, takšen obcutek sem imela tudi na zacetku, pri Aleševih razlagah. Razlage v zvezi s preteklostjo, otroštvom, starši, predniki, so mi bolj domače in razumljive.
Ko delam AEQ vaje ugotovim,da sploh ne čutim,kje so mišice podaljšane,kje skrajšane, čutim le bolečino in zategovanje. Bolečine sem navajena in ona je znak za napetost. Sama mišica ni znak za napetost,je ena mešanica občutkov.
Po koncu programa zaznam, da se mi je zelo odprl prsni koš in da lažje diham na nos. Prej sem večino časa imela poln nos in dihala na usta. Celo celo noč že prespim z zalepljenimi usti in dobro spim.
Urejati sem začela zame najbolj obremenjujoč odnos, odnos s hčerko. Opažam več odločnosti pri sebi. Imam več življenjske energije in veselim se zopet dela v službi. Pred tem programom sem imela obcutek, da ne zmorem in strahove,kako bom zmogla.
Koža je lepa in vedno več casa me ne srbi.
Nadaljevala bom vadbo doma in se v prihodnosti še sigurno udeležila kakšne individualne terapije in ali delavnice. 
Zdaj si bom dala čas, saj nas je Aleš naučil, da naj se spreminjamo počasi,sicer nas naša lastna podzavest lopne po glavi.
 
Hvala Aleš, opravljaš pomembno delo za človeštvo, saj  skoraj ni vec človeka, ki bil zdrav in zadovoljen, s tvojo pomočjo, pa se počasi zgodi ravno to, človek postane zdrav in zadovoljen.
 
Še enkrat hvala za potrpežljivost, tvoj čas in za dragoceno znanje, ki ga širiš med nas.
 
Špela

KOMBINIRANA KRATKA MNENJA

 

Opazil sem zadnje čase da imam recimo pred vajo totalno zaprt nos… obe nosnici potem pa se čez vajo nos dejansko odpre in se dihalna pot sprosti dober občutek glede na to da se nisem “useknil”

Aleš – hvala! Super program, hitro je minilo, neizmerno hvaležen.

hvala lepa za odlično izkušnjo. nadaljujemo jutri 🙂

Tudi jaz se pridružujem HVALAAAA jutri naprej 🙂

Tole zdajle je bilo spet odlično! Bolečina v hrbtu po nocojšnjih vajah je skoraj izginila!

Delam vaje, čeprav še velikokrat nepravilno ampak čutim, da sem na dobri poti, čez dan spreminjam in opazujem odnose, a zelo počasi, vendar bolečine sedajle po štetju med izdihom skoraj nisem čutil.

Rad bi bil evforičen vendar se bom veselil počasi, zato se učim zelo, zelo počasi veseliti tega napredka. HVALA!!!

Hvaležna za novo -drugačno raziskovanje svojega telesa.

Hvala, super je bilo! Jutri pa naprej, srečno vsem.

Hvala za še eno odlično vodeno delavnico, polno je bilo aha momentov.

Glede na to da se je skozi celi mesec obrnil “bližnjisvet” proti meni sem z težavo ampak z veseljem prihajal na vaje in ni mi žal zgodile in se dogajajo se spremembe 🙂 Aleš hvala

Hvala za zanimivo in poučno vodenje ter veliko dobrih nasvetov.

Jaz sem pa opazil, da se mi je živčnost ob dihalni prekinitvi potencirala, ob enem pa tudi malo napredka pri dolžini sekund. Pohvale tudi z moje strani glede programa, odlična izkušnja.

Srčna HVALA za vso pomoč pri odklepanju telesa, odpravljanju bolečin in spreminjanju življenja! Da lahko spet vdihnem! Hvala za vso strokovnost, potrpežljivost in širino ter globino vodenja… Odlično!

Najlepša hvala za vsa odgovorjena vprašanja in vodenje nazaj k sebi ter svojim potencialom. Lepšamo skupaj svet skozi spoznavanje samih sebe 🙂 SUPER JE!

Najlepša hvala tudi od mene. Prvič odkar pomnim lahko vdihnem in prvič po letih lahko sproščeno ležim na hrbtu. Hvala, da ste in da delite svoje znanje!

HVALA za vse “vav” trenutke in vso pomoč!!! 🙂

Iskrena hvala. Bilo je naporno a zelo poučno in izjemno zanimivo…

Pohvale tudi z moje strani za vso strokovnost, direktnost, iskrenost, potrpežljivost in vložen čas za vse nas. Cenim in spoštujem.

Najlepša hvala za vse. Lp Uroš

Hvala vam! Se vidimo 🙂

 

Živjo Aleš,

vaje izvajam redno, 6-7x na teden na način, da jih ne ponavljam oziroma ne izvajam na enak način. Delam različne kombinacije zaporedij in tudi ne vedno na obeh straneh telesa enako. Kadar občutim, da mi katera vaje zapaše bolj, da bi jo izvedla, se največkrat odločim, da naredim drugo. Tekom vaje sem pozorna na dihanje, hitrost izvajanja in se še kdaj zalotim, da kakšen gib naredim prehitro. Prav tako sem pozorna na osredotočenost, da mi mislijo ne begajo drugam ob izvajanju vaje.

Opazila sem, da je drža bolj pokončna (včasih se moram še vedno opomnit), čelo manj nagubano, celotno telo večkrat sprostim, amplituda dihanja je večja oziroma manj zadržana, na določene dražljaje oziroma situacije / reakcije iz okolja se odzovem bolj mirno, razumevajoče, neobsojajoče, čutno / empatično, a hkrati z jasno mejo / mero.

Glava me je po malem skos dajala cca 10 dni, ni se nič razvilo, je bil pa tak pekoč občutek ali pa kot da bi se hotelo razvit v migreno in se ni. V službi sem lahko delala, pasali so mi sprehodi. Naredila sem vaje, predihala in je šlo. 2x sem vzela tudi svečko proti bolečinam in je bilo vse v redu. Ko sem to naredila nazadnje, ni bilo učinka.

Sončen pozdrav iz Ljubljane :),

Renata

Pozdravljen Aleš,
 
rada bi ti napisala občutke o delavnici. Mislim, da je to lahko vsaj moja zahvala tebi, ki mi/nam pomagaš. 🙂
Vesela sem, da sem lahko po najinih individualnih terapijah, ki so trajale nekaj časa, takoj prešla na delavnico. Že pri terapijah sem izvedela veliko o sebi. Veliko stvari sem vedela in zaznavala, le nanje sem gledala drugače in nisem znala reševati problemov oz. spreminjati vzorcev.

Delavnica je bila zame podvig predvsem v držanju neke rutine 2 x na dan ob istem času. Ob njej sem začutila večjo varnost, počutila sem se mirno in končno sem sprejela, da je to moj čas in samo zame. V vsem tem času, sem spoznala, kako se lahko s svojo mirno, osredotočeno in naravnano energijo spreminjajo nehote tudi odnosi doma. Kako pravijo že ” Happy wife, happy life”. Malo heca in malo zares. Spoznala sem tudi, da lahko čutim telo na drugačen način, se z njim bolj povežem, ko se umirim in s temi vajami postajam bolj mirna in osredotočena. Sedaj se učim in mi gre že dobro, da se ustavim, da se ne krivim, če nekaj ne zmorem, da si vzamem čas zase,da lahko tudi počasi povem kakšno stvari. Predvsem pa opažam, da sem v sebi bolj mirna in da mi to res ugaja. Da vse kar sem počela prej, me je zelo hitro izčrpalo, ker je bilo tudi zame vse to prehitro.
 
Vem, da mi bo šlo tudi vse zelo dobro, ko bom dokončala drugi mesec delavnice in nadaljevala vaje sama, da bodo postale moja rutina.
 
Iskreno hvala za vso tvojo pomoč in razlage.
 
Mateja

Mnenje – 30 dnevna AEQ delavnica – spodnji del

Zame je, do sedaj, 30 dnevna delavnica najboljše možno učenje AEQ vaj. Ob dobri in pravilni razlagi za boljše razumevanje vzrokov zakrčenosti telesa, dobijo vaje večjo globino. Razumevanje se iz dneva v dan boljša, kar omogoča lahkotnejše gibanje telesa. Ker program traja 30 dni, je v tem času mogoče urejati ne samo odnosa do telesa temveč tudi odnos do okolice. Učinkovitost se kaže v zmanjšanju porabe energije za enako ali bolje opravljeno delo. V času programa telo posodabljamo življenjskim razmeram v sedanjosti, z razumenjem preteklih izkušenj. Na delavnici sem na začetku povečal, potem zmanjšal in na koncu odpravil ponavljajočo se bolešino v ritnici in stegnu (išias). 30 dnevni program priporočam vsem, ki želijo spoznati vzroke za nezmožnost pravilnega delovanja človeškega telesa, ki na dolgi rok prinesejo kronična vnetja in kronične bolečine. Dobro se je zavedati, da na hitro ne bomo dosegli željenih sprememb; na hitro lahko stanje k večjemu poslabšamo.

Miha

Pozdravljen Aleš,
 
Odlična naložba, ta vaš program. Res, da jemljem po kapljicah, kot da bi mi vsake toliko pritekla solza žalosti in bolečine, ki so se leta nabirala v meni. Čutim, da bo do izboljšanja še dolga pot, a se trudim in vsak dan bolj ali manj delam vaje.
Zelo jasno ste podajali napotke za izvedbo vaj. Kot sem že enkrat povedala,  imate veliko znanja in meni je zelo blizu vaš način dela. Spoznala sem, da ni dovolj, če starše vzameš take kot so. Da se vse nabira v podzavesti, še pomislila nisem. Vsak dan ste nam odpirali oči in povedali dejstva za zmanjševanje naših težav.
 
Se veselim individualnega srečanja. Ravno pravi čas bo, saj si želim do takrat sama priti do določenih spoznanj.
 
Še se bom oglasila in hvala še enkrat.
 
Lepo vas pozdravljam

G. Aleš, zdravo

pošiljam Vam moja opažanja o spremembah na delavnici po dnevih:

1.-4. dan bolj utrujena; po vajah omotičena

7.-8. dan občutek, da sem brez energije; bolečina po telesu (pod desnim rebrom in v pljučih);
glavobol, brezvoljnost (dosti sem spala čez dan)

10.-11. bolj napete hrbtne mišice (zjutraj ko ustanem); volčja lakota

12.-13. neuobičajene bolečine (desna roka, pod desnim rebrom)

14. dan vse me je bolelo (hrbet, levi kolk, vratni del hrbtenice); utrujena in brez volje;
spomnila sem se,da nas je mati vedno preganjala, da smo vse delali na hitro in da
sem se počutila krivo če sem počivala

15. dan bolečina in trd vrat; zjutraj me vse boli in imam trd križ; volčja lakota; spomnila sem se
dogodka iz otroštva in občutka sramu in nepravičnosti zaradi učitelja tehničnega pouka

19. dan zelo utrujena (spala 10 ur ponoči in še čez dan)

21. dan spomnila sem se občutka iz otroštva, da me moja mati ni želela ker sem žensko. Zaradi tega sem
vse delala kot fantek (da bi dobila njeno ljubezen). Zato sem verjetno blokirala svojo žensko energijo
in zaradi tega tudi kolke (ker je zibanje kolkov pomenilo žensko energijo)

22. dan spala sem zelo dolgo; močna bolečina v glavi; slabo počutje; brez energije. Rekla sem sebi: “danes bom
počivala”, no po tej misli sem se počutila slabo. Ko sem se vprašala “zakaj se tako počutim?” dobila
sem ta odgovor: “Če nisem aktivna, nisem korisna. Če nisem korisna, nisem dobra in nisem vredna
pozornosti in ljubezni”. Cel dan sem spala in imela močne bolečine v telesu in glavi (kot gripa).

24. dan zjutraj, za časa vaje – občutek slabost in bruhanja. Zvečer bolečine v ledvicah, oz. okoli njih.

26. dan levo koleno – ostra in nenadna bolečina z notranje strani (par sekund)

27. dan zbudila sem se utrujena in ukočena (trda). Že pred jutranjo vadbo in posebej v času vaje, mi je
ratalo slabo in šlo na bruhanje. Po vaji sem bila tako slaba, da nisem upala stat na nogah. Zato sem
spala še dve ure.

29. dan utrujenost; brezvoljnost.

Mnenje o spremembah, ki sem jih dosegla pri sebi:

– bolj se zavedam svojega telesa, delov in mest kjer nisem sproščena,
– bolj se zavedam in sem pozorna na hojo in gibanje,
– že v času delavnice sem se začela zbujati zjutraj brez ure (kar nisem doživela sigurno 40 let) in se
zbudim bolj spočita,
– po delavnici čutim več energije in tudi samozaupanja.

Hvala še enkrat za odlično delavnico.
Hvala tudi za včerajšnji posnetek AEQ dihanja – sem že pogledala.

Lep pozdrav,

Spoštovani in cenjeni gospod Ernst!

Že po prvih vajah ste pridobili moje popolno zaupanje. V današnji poplavi vsakršnega šarlatanstva je vaša metoda ob vašem predanem vodenju na vsakem koraku zanesljiva in predvsem zelo argumentirana. Včasih sem si ob različnih vprašanjih rekel, da na to in to ne boste zmogli odgovoriti, a je bil vaš odgovor vsakokrat prepričljiv in predvsem poučen, za nekatere morda tudi neprijeten. In še nekaj: red pri vašem delu se prenaša na vaše klijente.

Občutek imam, da sem v dveh mesecih lepo napredoval. Moja zavest vse bolj obvladuje mojo membrano. Neodgovorjena ostaja le bolečina zadaj desno v črevni kosti v medenici. Trikrat mi je med vajami v tej “ploščici” močno škrtnilo, celo počilo. Pojavila pa se je še ena “nevšečnost”. V tem času mi je le na levi nožni palec padel hrastov tramič. Zadevo sem saniral z obkladki iz gabeza in cveta. Ko se je zdelo, da je zadeva že dobra, se je iznenada, čez noč, ponovno pojavilo močno vnetje, oteklina in bolečina, ki je po dveh, treh dneh izginila. Ves čas nisem prenehal z vašimi vajami. A glej si ga, pred dvema dnevoma se je palec spet močno vnel s hudo bolečino, kar je docela nelogično. Na rentgenu je slika pokazala, da kost ni poškodovana, da ne gre za zlom itd.

Glede na vse, kar smo slišali od vas, si ne morem kaj, da ne bi verjel, da se skozi ta nožni palec “čistim”, “izvažam” svojo preteklost, in to v treh dejanjih – kot v dobri drami.

Z vajami pridno nadaljujem, ker čutim, da mi zelo koristijo. In da se z mano dogajajo stvari, ki bi se morale zgoditi že davno prej. A takrat na žalost še nisem srečal Aleša Ernsta.

Želim vam veliko zdravja, energije in uspeha pri vašem poslanstvu.

Prisrčen pozdrav, Janez

Pozdravljeni Aleš
 
Kar veliko let sem na poti iskanja samo sebe pri raznih terapevtih  in delavnicah. Pa še nisem prišla do želenega rezultata.
 
Zelo sem vesela, da me je pot pripeljala do “učitelja” z neizmerno veličino znanja, kot je Aleš. Še nikoli prej slišala za AEQ metodo.
 

Pa lahko rečem, da se kar spoprijateljujem z njo, saj so se nekateri učinki vaj že zaznali. Predvsem mi je všeč osredotočenje na telo, ki sem ga vseskozi tako prezirala. Lahko rečem, da se mi sproščajo različna čustva  kar med vajo. Tudi telo me včasih ne uboga, kot mu ukažem med vajo. Vem, da imam zakrčene mišice, ki pa jih je  bilo pred tem poznavanjem vaj še bolj zategovati se izčrpavati, saj, ko mi je še ostalo energije, sem jo potrošila do konca. Vedno več bolečin je bilo v telesu, saj mi ni dalo več miru, kaj bom v poznejših letih. Nezadovoljna kaj se dogaja z menoj. Potlačenih  čustev, jeze, strahu in besa.

 
Sedaj, že malo bolje zaznavam telo, ki mi včasih pove, da je potrebno odnehati, se odpočiti. Po nekaj letih lahko končno spim na desnem boku. Moja medenica je veliko bolj gibljiva, noge me ne bolijo toliko, kot prej. Tudi v hrib hodim bolj lahkotno. Vem, da je vsak dan drugačen pri počutju. Ampak to je proces, ki me navdihuje, saj občutim spremembe.
 
Hvala Aleš za natančna navodila, vse kar smo želeli smo lahko izvedeli.
 
Tončka

Aleš pozdravljen,

 
najprej napišem, da sem zelo vesela, da sem se odločila za priključitev vaši delavnici. Določeni rezultati so bili vidni že tekom delavnice, verjamem, da bodo z izvajanjem vaj vnaprej še toliko bolj in da bo enkrat prišlo do še boljše sproščenosti mišic, ki so se, verjetno močno že v otroštvu, potem pa še dodatno, zakrčile pred petimi leti zaradi obdobja močnega stresa. Takrat mi je otopelo preko noči tudi desno stopalo. a se, navkljub napotku ortopeda, da moram na operacijo hernije, zanjo nisem odločila in otopelo stopalo je po dolgotrajnih manualnih terapijah in sproščanjih spet “zaživelo”. Občasno sicer še čutim mravljince v njem, kot npr.pravkrat zdaj, a upam, da bodo sčasoma tudi ti izginili.
 
Vsekakor se vam bom čim prej spet pridružila na delavnici dihanja in ostalih v prihodnosti.
 
Lp

Aleš pozdravljen!

Meni je bila delavnica izjemno zanimiva. Začel sem je z hudimi bolečinami v križu. Že leto in pol se srečujem s tem problemom.

Bolj, ko smo se bližali koncu programa, bolj so mi v zavest prihajale vaše besede in razlage.

Svoj življenjski ritem sem upočasnil na minimum – ne morem verjeti, kako hitro sem živel, na polno, včasih brezglavo, brez razmislekov, kaj sledi.

Sedaj živim bistveno počasneje in stanje v telesu se mi spreminja – na bolje. Bolečine pojenjujejo zelo počasi, kar je v redu, kot pravite – vendar to se mi dogaja šele po enem mesecu v zadnjem tednu programa.

Veselim se obdobja, ko bom delal vaje sam in se postavil na svoje noge. Zavedam se da me čaka še mesece ukvarjanja s seboj, da pridem na zeleno vejo.

Me pa vedno bolj bolijo noge v stegnih. To si razlagam s tem, da šele zdaj vidim, kako sem preobremenil svoje telo, ne da bi to sploh vedel. Zdaj to vem in moram umiriti življenje.

Hvala za to.

Med programom se mi je segrevalo telo, sedaj je bolje. Nekje ne sredi sem mislil, da me bo presekalo hrbet na pol.

Komaj sem stal, sedel in ležal. Bolečine so bile neznosne. To se je umirilo po štirih dneh, ko sem šel na dopust.

Rezultat delavnice je, da sedaj hodim počasi, živim počasi, razmišljam počasi – vidim stvari, ki jih prej nisem videl. Vse bolj se ukvarjam tudi s svojo preteklostjo ampak v smislu odkrivanja zakaj se odzivam, kot se. To vključujem v sedanjost.

Ne nalagam si novih obveznosti, urim se v tem, da ljudem NE – to je po 50 letih življenja zelo težko. Če želim sebi dobro, je to nujno potrebno.

HVALA VAM ZA VSE SLIŠANO IN DOŽIVETO!

Včeraj  in danes sem delal vaje sam in to je delati precej težje, kot z vašim vodenjem. Delal sem vajo stranski obrat in me je po koncu bolel hrbet – ko sem delal z vašim vodenjem, me ni bolel. Hm…

Veselim se tudi naslednjega programa o dihanju.

 

Sebastian

OPAŽANJA:
Na delavnico sem se prijavila zaradi bolečin in nefunkcionalnosti desne roke, ki mi je zadnje tri leta onemogočala normalno življenje in opravljanje poklica. Imam tudi zbirko protruzij diskov hrbtenice, ki pa mi trenutno niso delali težave, saj sem zaradi neuspešnega reševanja težav z roko zdrsnila v depresijo in nisem kaj prida uporabljala telo oziroma se je gibalnost znižala na minimum.

Poskušala sem odmisliti bolečine, kar je seveda šlo na račun celotne otopelosti. Ko mi je nekdo omenil, da je tovrstni program že pomagal ljudem, ki so imeli podobne težave v mojem poklicu, sem se prijavila, vedela pa sem že od prejšnjih poskusov reševanja teh težav, da četudi bi rada rehabilitirala roko, je potrebno rehabilitirati celotno telo, tako da sem se prijavila na delavnico za spodnji del hrbta, ki je bila prva na voljo. Na delavnico sem prišla predvsem v upanju, da se najprej izvlečem ven iz depresivnega stanja. To mi je omogočila rednost, da je bil program organiziran tako, da smo se vsak dan ob isti uri zjutraj in zvečer priklopili na zoom. V prvi fazi mi je bilo to najpomembnejše, da sem našla program, ki poteka vsak dan in kjer je izvajalec na voljo za sprotna vprašanja in korekcije. Nič drugega nisem pričakovala niti spraševala pred programom. Ko smo prve dni začeli delati vaje, se mi je zdelo čudno, da bi bilo kaj učinka od tako malih premikov, tako da sem mislila, da bo to bolj meditacija in zato sem bila zadovoljna, da imam nekaj kjer se lahko umirim in skoraj zaspim zraven. No hitro sem ugotovila, da to ni namen teh vaj. Potem je sledil teden, ko so se začele nazaj pojavljati bolečine, ki so izzvenele že nekaj časa nazaj. Te bolečine so tekom programa spreminjale lokacijo, intenziteto.

Če primerjam s programi, ki sem jih dala čez do sedaj drugje, sem tukaj vsak dan dobila več poguma za premike, za katere sem v predhodnih fizioterapijah dobila občutek, da bolje, da jih ne izvajam več, če ne želim končati na nevrokirurški ali ortopedski mizi. Kar je govoril Aleš med programom, je imelo smisel, vendar prenesti v vsakdanje življenje ni tako lahko. S premiki medenice je prišlo tudi večje zavedanje vedenja in odnosov in s tem večja stopnja frustracije, da določenih stvari ne želim več v svojem življenju in čutim tudi nekaj poguma za izpeljavo. Vendar se zavedam, da sem na začetku poti. Kar je veliko, glede na to, koliko časa že iščem način, da bi ostala aktivna oziroma to postala nazaj. Konkretne rezultate, ki jih opažam po zaključku 30 dnevnega programa zjutraj in zvečer so: bolj odločna hoja, bolj zravnana drža, hitro večanje stopnje frustriranosti, ko ne prenesem več ljudi, ki jim zaenkrat še ne znam postaviti meje, sploh ker sedaj še bolj pritiskajo na moje meje, občasno zavedanje stiskanja nepotrebnih mišic zaradi odnosov, opažanje kako enostavno pozabim dihati, ko me frustrirajo stvari. Tega prej nisem opazila, vedela sem da so določene mišice tako zakrčene, da sem včasih jokala od bolečin, nisem pa čutila ko se zakrčijo. To sedaj občasno že znam prepoznati.

Čeprav bo pot dolga, je bilo v skupini še 30 ljudi s katerimi deliš to pot. Zato je vse skupaj lažje in bolj opogumljajoče. Poleg tega pa lahko desno roko sedaj uporabljam že za nekaj ur tipkanja dnevno in nekaj malega svojega rednega dela. In to dela za katerega sem mislila, da ga ne bom nikoli več opravljala in sem mu posvetila polovico svojega življenja.

Mojca

Spostovani Aleš,

 
hvala, da ste vaše znanje delili z nami.
 
Vsak večer sem uživala v vajah. Uživala v tem, da sem se povezala s svojim telesom.Bila v tem trenutku. Sama, umirjena. Vem, da je to tisto, kar potrebujem.
 
 22 let raziskujem sebe, odpiram vrata svoji duši. Razumem vaše besede, žal pa razumeti še ne pomeni narediti. Danes sem se na mail AEQ prjavila na delavnico odprave bolečin v zgornjem delu telesa. Tu je moja bolečina. Povezava prsnega koša, obeh lopatic in naprej v roki. Tu sem se stisnila v življenju. Pojavlja se pri istih gibih, ko v rokah držim metlo, grablje ali lopato za kidanje. Čutim, da to delam preveč z močjo-jezo 😀
 
Poskušam obrniti roki, pa gre prepočasi.Jasno mi je, da želim spremeniti VEDENJE.
 
Izhaja,da bi vse v življenju rada naredila, vse dala.Vzrok, da sem opažena.
 
V mladosti boječa, najraje v kotu (bolna mamica, oče nas zapustil.) Vsi so me imeli radi, samo sama ne. Zato sem se dokazovala.
 
Zdaj v pokoju uživam v naravi, v svojem delu na vrtu, v gozdu.Spustila sem za seboj osebno zgodovino, otroka in vnuki preskrbljeni. Zdaj sem na vrsti JAZ, očiščena preteklosti.
 
Vem, da bom z vašo pomočjo AEQ metode odprla svojo dušo in srce na stežaj in bolečina bo izzvenela.
 
Hvala iz srca, da obstajate in pomagate toliko ljudem.
 
Irena T.

Pozdravljen Aleš,

 
vaje delam vsak dan in marsikaj je že drugače. Moja medenica je bila zelo zakrčena, ampak gre na bolje. Zdaj mi je celo uspelo, da sem toliko sprostila mišice v spodnjem delu križa in trebuha, da se mi je na desni strani spustila membrana v medenico, kar še nikoli nisem tako čutila. Zdaj bi pa rada to uskladila še na levi strani medenice, kje pa čutim kot, da je pri boku in kolku vse zavito in stisnjeno, zato še ne gre.
 
Je pa celo telo res tako povezano in ne morem verjet, da zdravniki obravnavajo vedno samo tisti del, ki boli, kar pri kronični bolečini sploh ni vzrok za bolečino. Npr. ena stvar zaradi katere sem več let hodila okrog zdravnikov, ker me je tako bolelo in nič ni pomagalo…zdaj sem sama opazila, da ko samo ležim na hrbtu in obračam nogo na noter in ven, se mi sprošča zakrčenost pod lopatico. Točno čutim mišico, ki poteka od kolkov do predela reber. Skratka, hvala ker ste;)
 
hvala in lp

Pozdravljeni,


želim vam samo sporočiti, da sem izjemno hvaležna za AEQ delavnico. Delam majhne, a neverjetne premike. Ponosna sem. Že pred časom sem namreč ugotovila, da nekako ne znam, ne uspem aktivirat določenih mišic na stegnu. No, tekom delavnice sem ugotovila, da je takšnih mišic, ki jih ne “čutim” bistveno več. In prav vesela sem, ko opazujem, da je vsak dan malce boljše stanje. Leva noga je predvsem tista “ta lena” in to povsem sovpada z mojim otroštvom in odnosom z mamo (dejansko je bila super mama, a nanjo se res nisem mogla zanesti, ker je bila vedno na razpolago bolnemu bratu (si lahko preedstavljate, da tudi on čuti te posledice še danes – je velik otrok)).


Skratka, vesela sem, da sem prišla do tegale programa.


Me pa čaka še veliko dela in se veselim še preostalih 14 dni!

Lep pozdrav,

Helena

Aleš, pozdravljeni,
 
hvala za prijazno sporočilo.
 
Z vajami klinične somatike sem se prvič srečala na potovanju z M. Ogorevcem pa kasneje bolj zares na Ižu, ko sem iskala pot iz zakrčenosti zgornjega dela hrbta. Mišice sem imela tako zakrčene, da je bil dvig rok boleč. Potem sem vaje redno izvajala in moje telo se je do neke mere zmehčalo. Spoznala sem tudi, da prvi izvor tiči za desno lopatico zadaj. Tam imam tudi ukrivljeno hrbtenico in me še zdaj občasno boli.
 
Po delavnici o vplivu čustev na telo sem imela močan odziv v telesu, povečan pretok, predvsem desne strani. Sprostila so se tudi določena čustva in do mene so prišli spomini. Zdaj še bolj opažam, kako zelo različni sta leva in desna polovica telesa. Leva je dolga in na tleh, medtem ko je desna kratka in kot bi bila malo dvignjena. No vsaj tako ju zaznam.
 
Izvajanje vaj in logiko, ki smo jo spoznali na delavnici dojemam tako, da je v nekaterih delih mojega telesa zastala čustvena energija (bolečina), ki vpliva na držo telesa, na misli, na to kako dojemam okolico. Z izvajanjem vaj to lahko zaznam in osvobodim telo. Tako lahko postane gibanje drugačno, lahkotnejše. Predvsem pa mi vaje omogočajo vpogled v to, kaj se skriva v nezavednem in omogočajo, da  predrugačim vzorce, ki morda niso najboljši niti zame niti za moje najbližje.
 
Vaje delam občasno, po občutku, priključim jih redni joga vadbi takrat, ko se počutim bolj mirno in koncentrirano. Samostojno izvajanje je zame manj intenzivno kot na delavnici oz. ob vodeni vadbi. Pri samostojnem izvajanju pa je intenziteta odvisna od tega, kako dobro lahko usmerim pozornost. 
 
Delavnica mi je prinesla veliko odgovorov. Že dalj časa opažam, da moja “forma” ni odvisna od fizične kondicije, ampak vse kaj drugega. In tako sploh ne razumem zakaj se enkrat z lahkoto gibljem, včasih me pa čisto poklapa. In enkrat čutim tu bolečino enkrat tam pa če se premaknem na kakšno drugo mesto je ni več oz. če zamenjam družbo. Skratka, svoboda gibanja je zame zelo pomembna, zato bi se predvsem rada naučila, kako je telo čim manj obremenjeno in čim bolj lahkotno.
 
Vesela bom kakšnega nasveta ali obvestila o delavnicah.
 
Lep teden,
Marjeta
 

Aleš, pozdravljeni,

program je jasen, logičen, kar gre pripisati dobri in osmišljeni razlagi, ki jo udeleženci dobijo. Ti prav tako ozavestijo pomen uravnoteženosti in harmonije v življenju, v kateri čas igra neprecenljivo vlogo. Vodene vaje te ob določeni uri “prisilijo”, da si vzameš čas za stik s svojim telesom, kar prinaša določena spoznanja …


Hvala in lepo bodite, se kmalu vidimo.

Spoštovani,

delavnica je bila odlična. Predvsem so se me dotaknili vaši komentarji. Najtežje mi je spreminjat vedenje, ampak z zavedanjem kaj sploh počnem, lahko začnem prevzemat odgovornost za svoje življenje v resnicoljubnosti do sebe, kar je dostikrat boleče.
Vaje kar redno izvajam, včasih kakšen dan izpustim. Včasih delam preveč intenzivno, potem me naslednji dan, kaj boli. Iščem ravnovesje- ravno prav.

Lep večer vam želim,
 

Vaje, ki jih delamo ta teden se mi zdi, da so mi zmanjšale bolečine v kolenih, v kolkih pa so bolečine močnejše največ, ko grem zvečer spat.So dnevi, ko so bolečine manjše,pride pa dan, ko se stanje kar malo poslabša.Tako kot ste rekel danes,da so to tudi reakcije,Drugače sem bolj umirjena in bolje zaznavam telo. Je pa tudi res, da sem predvčerajšnim pomivala posodo in mi je spodletelo in me je dva dni zelo moteče bolel prst. Danes je že bolje. Bo treba res pazit in biti bolj pozoren. Drugače sem bolje in tudi na psihičnem področju se bolje počutim. Vaje ki jih delamo so mi v veselje in sem zadovoljna, da sem se odločila za ta program.

Natalija

Visok nivo znanja, razumen in empatičen način vodenja, z jasno in vedno logično razlago stanj in situacij, so moje prve misli ob g. Alešu Ernestu. 30 – dnevni program po metodi AEQ mi je dal bogato popotnico za vsak dan od prvega dne izvajanja vaj. Prav s pomočjo aktivnih terapij, izvajanja vaj v okviru programa po metodi AEQ in pod vodstvom vodje AEQ šolanja, g. Aleša Ernsta sem najprej skozi drobne spremembe, kot so držanje dogovorjenih rokov, točnost, manj obljubljanja in ustrežljivosti ter želene prijaznosti, uspela začeti spoštovati sebe, se sprejemati tudi s hibami in si dajati priložnosti brez obsojanja, naučiti reči ne in postavljati meje brez slabe vesti ali občutka krivde, komunicirati transparentno in z resnico, četudi včasih z neprijetnimi posledicami, si vzeti čas zase in ga pustiti tudi drugim, zvišati pozornost in natančnost. Pri svojih odločitvah sem bolj odločna in drzna. Namesto prestrašena in/ali jezna. V odnosih bolj strpna in manj obsojajoča ter razumna. Pričakovanja do drugih sem uspela zmanjšati in ozavestiti, da je smer mojega življenja v največji meri odvisna od mene. Kljub temu živeti sebe in v skladu s sabo ter na način, ki je dober zame in za širše dobro. Moj vsakdan je postal bolj umirjen, moje telo bolj gibčno, misli in dejanja pa pozitivna.

Zdravo,

Ob vsakodnevni udeležbi na delavnici odprave išiasa končno dojemam cilje in namene vaj. Opažam, da imam kronično zakrčene notranje in zadnje stegenske mišice na desni nogi ter desno stran trebuha, kar prej nisem tako jasno zaznal. Skozi vaje mi uspe vedno bolj sprostiti te dele telesa, čaka me pa še veliko vložka zavedanja in časa ter sprememb, da bom prišel do sproščenosti v tem delu.

Z odmrznitvijo teh mišic vzporedno poteka zelo intenziven čustveni proces, čutim veliko jeze, žalosti in potrtosti, tudi z ženo so bolj “napeti” odnosi, saj gre tudi sama skozi procese ob meni. Intenziteta teh občutkov se je stopnjevala do torka, ko sem dva dni čutil izjemno potrtost in stanje brez življenjske energije.

Sem pa bil ta dva dneva sproščen v telesu in nisem čutil nobenih bolečin.

Po dveh dneh trajanja sem se teh občutkov potrtosti in slabega psihičnega počutja ustrašil, telo je zopet šlo nazaj v zakrčenost, sedaj čutim velike bolečine v desni strani, psihično pa sem veliko boljše, rekel bi celo, da sem dobre volje – kljub močnim bolečinam.

Rad bi še pohvalil program, tvoje vodenje vaj je zelo razumevajoče in sila natančno, opozorila glede tega, na kaj naj bomo pozorni in razlage pred začetki ter po koncu pa so itak vredne suhega zlata 🙂

lp,

Aleš

Pozdravljen Aleš,
 
ne samo vaje, ampak tole učenje mi postaja vse bolj všeč, ker vse bolj razumem pomen tega kar se dogaja v telesu. Odkrila sem že ogromno stvari, ki jih zdravniki niso v vseh letih, kar hodim po pregledih zaradi bolečin. Vam napišem en primer…Nazadnje sem prišla do vzroka zakaj npr. tudi, ko samo kuham težko stojim in delam vse hitro, da se čimprej lahko uležem. Po op. raka dojke se mi je očitno prsni koš tako zarotiral, da mi otežuje dihanje. Na levi strani, kjer je bila op. tudi bezgavk, je preveč odprt in na drugi strani konstantno stisnjen. Zdaj, ko sem to začutila, lahko z znanjem, ki sem ga dobila od vas, to usklajujem. Še posebej pa moram biti pozorna, da na tisti strani, kjer je prsni koš stisnjen, da pri izdihu ne stisnem preveč, sicer se mišice težje razširijo pri vdihu, ker imam občutek kot bi bile iz neke goste snovi – lave ali medu;).Skratka, skozi vaje, sem ozavestila ogromno vsega in to poskušam prenesti v hojo, sedenje, komunikacijo…čeprav gre počasi, je napredek viden. 
 
Vaje delam vsak dan, nikakor pa ni isto, kot če jih vi vodite. Največkrat sem prehitra in ko to zaznam, ponovim na počasneje in večje zavedanje.
 
Tako zelo je zame pomembno tudi vse kar ste povedali v povezavi z zakrčenimi mišicami in zamrznjenimi energijami oz.potlačenimi čustvi. Čeprav nisem imela nikoli tega občutka, zdaj vidim, da je pri meni veliko tega.Ko pridem marca do vas, boste mogli še marsikatero stvar ponoviti;) Nisem si vsega zapomnila, predvsem je zame tako pomemben tisti prvi del druge delavnice, ko ste res tako smiselno razlagali to povezavo o potencialni in kinetični energiji itd.. Nekatere stvari prej opazim pri drugih in potem se vprašam kaj je tu moje ter na ta način ugotovim ter počasi spreminjam gibanje, vedenje. Ko hodim samo razmišljam kateri del vaje paše v gib oz. korak in poskušam to izvesti tudi stoje. Veliko je tega za misliti, ker se bo treba vsak gib naučiti na novo, toliko je teh neskladij in zakrčitev v eno in drugo stran. Verjamem pa, da bom tudi to uredila.
 
Lahko noč,
Tanja 
Aleš živjo.
 

Po 14 dneh, ko se je končal 30-dnevni program vaje še vedno izvajam. Brez tvojega vodenja in usmerjanja je težje, saj mora biti moja zavest bolj aktivna. Sedaj nisem samo v vlogi učenca, ki sledi in opazuje, temveč sem tudi v vlogi “učitelja”, ki vajo kreira in daje navodila, kaj je potrebno naredit. Povedano drugače, ko vajo delam sama, niti približno ni tako učinkovita, kot ko sem jo delala s tabo. Poskušam se spomnit vseh usmeritev in navodil, ki si nam jih govoril. Včasih si navodila govorim na glas, da se slišim, saj se mi zdi, da tako bolje ohranjam pozornost.

Zelo mi je ostal v spominu začetek in konec vaj, ko smo trikrat globoko vdihnili, razširili prsni koš, podaljšali trebuh ter pri izdihu sprostili hrbet in ga rahlo potisnili v tla.

Če sem ob začetku programa imela občutek, da vaje delam dobro in z občutkom, se je proti koncu programa izkazalo, da temu ni tako. Pri gibih sem poleg zahtevane mišice aktivirala še množico drugih mišic, za katere ni bilo nobene potrebe, da sodelujejo pri gibu. Spoznanje je bilo najprej šokantno, potem pa razveseljujoče, saj je to pomenilo, da telo bolj čutim in ga lahko spreminjam. Ter da je program dosegel svoj namen … več čutenja in povezanosti telesa z umom.

Prvi teden programa sem opazila, da mi čelo pritiska na obrvi, le-te pa na veke. Posledično se zdi, da so oči manjše. Sedaj opazim, da je teža obrvi na veke vsake toliko časa manjša in da je moj pogled bolj odprt, da oči lažje odprem do konca. Spet drugič, ko se pogledam v ogledalo, vidim, da je levo oko manjše od desnega. Prej temu ne bi posvečala nobene pozornosti oziroma bi rekla, “tako pač je”, sedaj pa vem, da so to kronično zakrčene mišice, ki spreminjajo mojo podobo. In da lahko to spremenim (brez plastične operacije 😀).

Hvala za predano znanje in podporo v programu in za vse razlage, ki so mi širile spoznanja, kako pomembno je čutiti telo in biti povezan z njim.

Lep pozdrav, Petra

Spoštovani gospod Aleš Ernst!

Vaje delam in se učim vsak dan. Samostojno izvajanje vaj me zelo napelje k razmišljanju o dogajanju v telesu in odnosih. Večkrat pa z razglabljanjem nikamor ne pridem. Kar nekaj časa ob vajah pa je moralo preteči, da sem opazila neuravnovešenosti in celo bolečine v telesu. Za nekatere sploh nisem vedela do zdaj.

Zelo sem vam hvaležna za vaše AEQ vaje in metodo, ki ste jo razvili in jo velikodušno ter z ogromnim znanjem in razumevanjem delite z nami! Zavedam se, da je pred mano še zelo veliko dela z AEQ vajami, ki jih rada izvajam. Pripomnila bi še to, da sem z vajami vnesla v svoje življenje tudi ritem,  da jih delam ob istem času dneva (k temu je pripomogla tudi korona, ker lahko delam od doma), in že zdaj, čeprav šele na začetku, čutim večjo umirjenost.

 S prisrčnimi pozdravi,

 Anita

Mnenje

Visok nivo znanja, razumen in empatičen način vodenja, z jasno in vedno logično razlago stanj in situacij, so moje prve misli ob g. Alešu Ernestu. 30 – dnevni program po metodi AEQ mi je dal bogato popotnico za vsak dan od prvega dne izvajanja vaj. Prav s pomočjo aktivnih terapij, izvajanja vaj v okviru programa po metodi AEQ in pod vodstvom vodje AEQ šolanja, g. Aleša Ernsta sem najprej skozi drobne spremembe, kot so držanje dogovorjenih rokov, točnost, manj obljubljanja in ustrežljivosti ter želene prijaznosti, uspela začeti spoštovati sebe, se sprejemati tudi s hibami in si dajati priložnosti brez obsojanja, naučiti reči ne in postavljati meje brez slabe vesti ali občutka krivde, komunicirati transparentno in z resnico, četudi včasih z neprijetnimi posledicami, si vzeti čas zase in ga pustiti tudi drugim, zvišati pozornost in natančnost. Pri svojih odločitvah sem bolj odločna in drzna. Namesto prestrašena in/ali jezna. V odnosih bolj strpna in manj obsojajoča ter razumna. Pričakovanja do drugih sem uspela zmanjšati in ozavestiti, da je smer mojega življenja v največji meri odvisna od mene. Kljub temu živeti sebe in v skladu s sabo ter na način, ki je dober zame in za širše dobro. Moj vsakdan je postal bolj umirjen, moje telo bolj gibčno, misli in dejanja pa pozitivna.

Aleš živjo.

Nekaj sem ti sicer že napisala, a tokrat je to bolj povzetek prvega tedna sodelovanja pri programu.

Za 30-dnevni program vodenja vaj sem se odločila, ker se mi je zdelo, da bom na ta način bolj redno in z večjo prisotnostjo izvajala vaje. Ko sem namreč sama izvajala vaje, sem kar nekaj časa porabila za branje. Potem sem to poskušala izvesti. Pri branju sem si poskušala zapomnit čimveč stvari, da bi jih potem lahko ob vaji uporabila, kar mi je odvračalo pozornost od občutkov. Vajo sem si hotela čimprej v celoti zapomnit, da mi ne bi bilo potrebno več brat. S tem sem prehitevala korake in izgubljala voljo pri izvajanju vaj.

 

Z Aleševim (učiteljevim) vodenjem se osredotočam samo na njegovo razlago. Prepustim se vodenju in se ukvarjam samo s svojim telesom in občutki. Med vodenjem me opozarja na stiskanje nepotrebnih mišic, z vprašanji vzpodbuja raziskovanje in možne poti, ki bi privedle do lažje izvedbe vaje. Dvajset minut je ravno dovolj, da dobim iz vaje informacije, ki jih lahko čez dan predelam in mogoče celo uporabim vpri vsakdanjih opravilih. Aleševi (učiteljevi) odgovori na vprašanja po koncu vaje mi dodatno osvetlijo opažanja, ki jih občutim sama ali drugi udeleženci programa in nakažejo vzroke, ki so pripeljali do bolečin ali težje izvedbe vaje (dvig noge ali glave).

 

V prvem tednu vodenja vaj sem spoznala, da je vodenje z učiteljem veliko bolj učinkovito, kot če to počnem sama. Da imam veliko delov telesa, ki jih ne čutim ali ne znam povezat. Da ne smem postavit vprašanja pred vajo, ker se potem težko umirim za samo poslušanje navodil učitelja. Da zategujem desno stran vratu, ne glede na to, kaj v telesu stiskam ali premikam … medenico, peto, rame … in da vratu ne znam (ne morem) sprostit. Začutila sem tudi, da mi čelo pritiska na obrvi. Ter da si mi ni težko dvakrat na dan vzeti 20 minut za izvajanje vaj.

Lep pozdrav,

Petra

Pozdravljeni g. Aleš!
 
Vaje izvajam redno, žal le enkrat dnevno. Logika metode se mi zdi izjemna, zadnjič sem med izvajanjem vaje doživela pravi uvid glede družinskih odnosov.
Samostojno izvajanje se seveda razlikuje – na delavnici se vaja izvede vsakič malo drugače.
Jaz si najprej preberem navodila za celo vajo in potem izvajam po korakih, kot so opisani. Ko si vajo zapomniš,  je lažje in se tudi bolje fokusiraš na vse potrebno. 
Lahko rečem, da mi je metoda zlezla pod kožo in se nameravam udeležiti se kakšne vaše delavnice. Ker vi nimate časa za individualni termin, bom po vsej verjetnosti šla k vaši učenki, malo na kontrolo
izvajanja vaj in terapijo.
 
Lepo vas pozdravljam!
Brigita

Pozdravljen Aleš,

rada bi se vam iskreno zahvalila za to, kar sem doživela v tem mesecu. Všeč so mi vaše neposredne in odkritosrčne razlage stanja. Moja opažanja po enem mesecu vaj so naslednja. Bolečina v križu je izginila. Tudi po enourni hoji, je ne čutim. Začela sem bolj uživati pri hoji in ponovno začutila tisto pristno “otroškost” gibanja. Prvič v življenju sem mi je zgodilo, da sem se, tudi če se mi ne ljubi, sposobna pripraviti do tega, da sama doma izvajam vaje. Zaenkrat mi še uspeva. Veliko dela imam še z zakrčenostjo mišic v vratu, vendar je veliko bolje. Že to, da se večkrat v dnevu spomnim in sama korigiram držo ter sproščam mišice v vratu, je velik uspeh zame. Zdaj tudi vem, da mi pri katerikoli gibalni dejavnosti ni potrebno angažirati čisto vseh velikih telesnih mišic. Tretji teden izvajanja vaj sem zelo slabo spala in imela občutek, da celo noč sanjam. Ta teden pa spim zelo dobro. Uspeva mi tudi to, da si vzamem čas za počitek brez slabe vesti, kadar to res potrebujem. Še bi lahko naštevala, vendar me čaka še kar nekaj odkrivanja …

Vesela sem, da sem vas “odkrila” in da je prišla “korona”:), saj sem imela možnost biti prisotna na delavnicah, ki ste jih vodili preko Zooma. Drugače bi bilo veliko težje.

Lep pozdrav
Petra Valentinčič

Živjo Aleš

Tretji teden programa je prinesel veliko sprememb v doživljanju. Sedaj sem prvič tako jasno zaznal blokade v vratu. Podobno se sedaj dogaja tudi glede celotnegega bočnega dela trupa, tako levi kot desni. V določenih položajih zmorem vrat dojemati le kot celoto in imam težav s tem, da ga v celoti zakrčim, čeprav bi mi bil gib lažji, če bi bil napet samo tisti del ki je potreben, preostali del pa sproščen. S trenutnim načinom ne morem izvajati finih gibov. Zdaj lahko zaznavam napor, ki je ob tem prisoten in čutim da me pri lahkotnejšem gibanju vratu ovira tudi visoka napetost v hrbtu in zadnjemu delu nog. Zdaj razumem zakaj sam doma nisem nikoli izvajal vaje kot je na primer Skodelica čaja in pa Roža. Vedno sem izbiral take vaje, pri katerih sem se izognil direktnemu soočenju s težavami v vratu. Pri Roži mi je težje zapiranje. Nekaj več lahkotnosti pa čutim pri odpiranju.

Glede bokov sem največ spoznal pri izvajanju Stranskega dviga in Dihalnemu zibanju trupa. Težko zaznam kakšen je tonus v bočnih mišicah. Pri gibu bokov aktiviram veliko sklopov mišic. Tako da poleg bočnih napnem tudi trebušne in hrbtne mišice. Vidim, da boljši nazdor nad boki omogoča, da lažje diham. Do sedaj sem pri dihanju med vajo več pozornosti posvečal mišicam v sprednjem delu trebuha in mišicam hrbta. Zdaj pa temu dodajam še premike v  bočnem delu.

V tem času sem izboljšal spanje. Postopoma opuščam kavo. Spat se odpravljam bolj zgodaj in ob podobni uri, zbujam se zgodaj. Ko se zbudim imam večjo željo po delu, kot pa pred začetkom tega programa, ko sem se nerad zbujal, saj sem mi je že misel na začetek dneva predstavljala breme.

Imam tudi več energije ampak čutim v sebi tendenco po tem, da pogosto ne vem kaj z njo početi in se jo želim znebiti preko vzorcev, ki sem jih razvil med odraščanjem. Nivo energije sem navajen zniževati z pretiranim delom (zakrčeno sedenje za računalnikom), samozadovoljevanje s pomočjo pornografije, ali pa obsesivno gledanje filmov, youtube posnetkov, poslušanje podcastov. Vse to v meni zniža energijo in voljo do življenja, ustvarja občutek praznine in krivde. Negativne posledice tega čutim že od nekdaj. Kar se pa je sedaj spremenilo, je to, da to vedenje sedaj pogosteje prepoznavam in mi je vse lažje poiskati primernejši način za uporabo viška energije. So pa ti vzorci v meni zelo zakoreninjeni in bom potreboval še nekaj časa, da bo prišlo do celostne spremembe v podzavesti. 

Hvala, da si me spodbudil k temu da zapišem svoja opažanja. Hitro pozabim do kakšni sprememb je že prišlo v vsem tem času. 

Klemen Žagar

Pred nekaj leti sem v oddaji na robu znanosti prvič poslušala Aleša Ernesta, ki je razlagal mehanizme našega telesa, zavesti in podzavesti ter razloge za razvoj senzorično-motorične amnezije. Spomnim se, da me je to precej zanimalo, saj sem takrat že čutila, da se ne morem znebiti neke napetosti v telesu, čeprav sem se ukvarjala s športom in bila pozorna na razmerje med dejavnostmi in počitkom. Zaradi pomanjkanja časa in drugih razlogov sem ta položaj zanemarila z mislijo, da se bo nekako rešila sama od sebe in da je to, kar počnem, dovolj. Na žalost sem razvila tudi kronično utrujenost in bila nenadoma potisnjena v slepo ulico, iz katere sem morala najti izhod. Ker se vse v življenju zgodi z razlogom, sem se spomnila te oddaje in se prijavila na program učenja AEQ.

Moram priznati, da me vse to sploh ni zanimalo in da sem samo hotela nadaljevati svoje življenje. Ker pa v življenju ni dobre takojšnje rešitve, sem spoznala, da je ta metoda pravzaprav zelo dobro orodje, ki ga moram znati dolgoročno uporabljati, če želim v življenju doseči ravnovesje. Pri premagovanju začetnega upora sem zelo hvaležna učitelju Alešu Ernestu za njegovo potrpljenje in velikodušno razlago, kako vse to deluje. Začetne reakcije in vpogledi niso bili prijetni, so pa jasno pokazali, kje so neravnovesja in kako se jim približati.

Zato sem vesela, ker je nekdo pripravil tako metodo, ki omogoča natančno določati vzroke težav in je pripravljen učiti vse, ki so odprti in se tega želijo ali se morajo naučiti kot tudi tudi tehnologijo, ki vse skupaj olajša in danes bolj dostopna. Obnova zaupanja v naše telo, naše notranje odnose in način, kako se odzivamo na okolje in iz okolja, se je izkazala za izjemno zapleteno stvar, ki jo z razumevanjem lahko obvladamo le korak za korakom. Kot primer lahko navedem samo občutke pred in po vadbi, ko se občutek telesne teže in vlek gravitacije bistveno spremeni. Moj jutranji pregled tega občutka daje povsem drugačen odraz življenja skozi ves dan. Ni mi treba takoj zjutraj prevzeti vseh bremen in jih nositi čez dan in vsak dan. Sedaj lahko grem in vzamem natanko toliko, kolikor je potrebno, ali lahko prenesem v določenem trenutku. Življenje tako postane tudi radostno in ne le breme ali ovira.

Način pristopa in vaje so me presenetili v mnogih pogledih in z najbolj nepričakovanih strani. Ne gre le za gibanje, temveč za vzpostavljanje komunikacije s samim seboj, ki jo v tem norem času v katerem živimo, zlahka izgubimo in tako ne živimo pravilno. To so odtenki, ki nam se izmikajo in sčasoma postajajo vse večji problem in nam vedno bolj kažejo, kje se motimo. Čeprav obračamo glavo in tega ne želimo videti, saj bi nas to končno ustavilo. Nezmožnost gibanja in bolečina sta enaki nezmožnosti lahkega življenja in tega nikakor ni lahko začutiti.

V 30-dnevnem programu se je odprlo več zavedanja o sebi kot v mnogo letih prej skupaj. V pristopu ni drame ali skrivnosti, a učenje spoštovanja osnovnih zakonov odpira nova vrata. Včasih je odpor proti povezovanju res velik, ker ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani in takrat resnično veliko pomeni prisotnost učitelja v tistem trenutku, od katerega zavestno prevzamemo odgovornost za svoje življenje in se bolje odpravimo na novo pot zavedat se in se učiti skozi vse življenje.

Sanja Bonaca, Pula.

Aleš pozdravljen,

po 30 dnevnem programu živim življenje kot pred programom, s to razliko, da sedaj vsakodnevne obveznosti opravljam manj obremenjeno in pustim, da marsikaj postorijo drugi. Če kaj ni narejeno, je to tudi v redu; se ne sekiram.
 
AEQ vaje mi postajajo dnevni ritual (jih dnevno delam), saj se potem počutm boljše psihično in fizično. Seveda verjamem in tako tudi pričakujem, da bom na daljši rok zmanjšala bolečine v kolenih, da bo hoja zopet bolj sproščena.
Uporabljam vaje na način, da si vajo pred izvedbo preberem in skušam med izvajanjem priklicati iz spomina vase usmeritve in razlage. Večkrat z vajo hitim, pri vašem vodenju, hitenja ni bilo. Prav tako so vaši odgovori na naša vprašanja pojasnjevali vzroke in posledice bolečin, občutkov… in to pogrešam.
 
Lep pozdrav,
Jelka

Pozdravljeni,
oproščam se za zamudo. Hvala za pozornost. Sem zadovoljna z učenjem, uspehom AEQ vaj, katere ste me učil in se jih učim.
Sproščanje telesa skozi vaje nisem poznala. Mislim in čutim, da že malce napredujem, bolj čutim in se zavedam svojega telesa in dihanja, usmerjam pozornost v tisto kar delam….. To je res nekaj novega, pozitivnega.
Razlika med vodenim in samostojnim izvajanjem vaj je velika. Meni je sicer dobro, ker sem še z vami v drugi delavnici, kjer se učim novih vaj.

Upam in želim si, da mi volja ne bo popustila – podzavest premočna, da bom še kasneje kar se da redno izvajala vaje in s tem odpravljalakronične bolečine in s tem povezane težave, katerih sem si jih kar precej, preveč pridelala in iskala vzroke vse drugje.
Največ težav imam po levi strani telesa- ženska energija.
Veliko sem se naučila tudi z vašimi dobrimi razlagami, komentarji in primerjavami pred in po vajah.
Vesela sem, da sem spoznala nekaj novega, dobrega za mene, ” svet ” AEQ vaj.

Želim vam lep dan,
Marija

 

Aleš, pozdravljeni,

po treh tednih izvajanja vodenih AEQ vaj opažam precej sprememb. Prej opazim, kdaj sem preveč delam in z delom preneham in se spočijem, namesto da bi nadaljeval z aktivnostmi. Kakšno uro ali celo več ur zaporedoma se gibljem bolj sproščeno in vitalno, manj impulzivno in posledično naporno.

Desna noga od presredka do kolena me manj boli kot me je, leva podlaket in predel na prsnem košu okoli pazduhe levo me po nekaj letih ne boli več, me je pa, ko se je sproščala napetost v mišicah in fasciji tri dni tu prežemala ostra pekoča bolečina, levo roko sedaj lahko normalno brez bolečin premikam v vse smeti, celo za hrbtom lahko roki sklenem z dlanmi okoli podlakti brez bolečine.

Moje dihanje je širše v trebuhu in v prsnem košu, ko sem pozoren, diham počasneje in bolj umirjeno, trebušne mišice imam nekoliko bolj sproščene, pri vdihu je amplituda premikanja popka in pleksusa opazno večja kot je bila, brez vlaganja več moči v ta del diha.

Hrbtne mišice so tudi nekoliko bolj sproščene, čeprav trenutno samo za odtenek. Leva trebušna mišica, za katero sem se šele preko vaj in razlag v polni meri zavedel, da odreagira na strah, je bolj sproščena, manj pogosto me boli.

Hodim bolj vitalno, med hojo bolj premikam medenico in trup v nasprotnih smereh, zaradi česar je hoja bolj užitkarska, čeprav so mišice okoli mojega desnega kolka še vedno zakrčene in med hojo čutim njihovo napetost in tudi napetost desnih stegenskih mišic in meč, obenem sem pa opazil, česar se prej nisem zavedal, da imam zakrčene tudi mišice nad desnim pasom.

V nekaj primerih sem v realnem času pričel prepoznavati, kdaj z mišicami na levi strani hrbta ustvarjam pri opravilih z levo roko preveč moči in pretirano napetost potem zavestno do opazne mere lahko sprostim, zaradi česar so akcije manj boleče oz. včasih sploh ne več. Levi del vratu me manjkrat boli kot me je, čeprav mi je dvig glave še vedno zelo boleč in še nisem jasno ugotovil, zakaj je temu tako oz. zakrčenost katerih mišic mi onemogoča lahkoten dvig glave, hrbtnih, še posebej zgornjih hrbtnih mišic še ne uspem dovolj sprostiti, čeprav nekoliko jih pa že lahko.

Zadnja dva tedna precej pogosteje kot prej doživljam čustva žalosti, jeze in hrepenenja. Napetost na levi strani prsnega koša je nekoliko popustila.

Hvaležen sem vam za jasnost in pomoč pri spreminjanju svoje podzavesti in telesa.

Pozdravljen Aleš!
 
Vaš program je res nekaj posebnega in meni zelo ustreza. Imate toliko znanja, da prav vsak lahko najde nekaj zase.
Na vaših vadbah sem našla toliko zase, da mi dela še nekaj časa ne bo zmanjkalo. Postopoma se bom udeležila vseh vaših programov. 
Hvaležna sem iz srca.
Ana 

Poleti sem prebrala vašo knjigo Lahkotno iz kroničnih bolečin, saj sem imela zelo hude bolečine v hrbtenici in sem komaj hodila, sploh pa sem težko ustala iz sedečega, še težje pa iz ležečega položaja. Za razumevanje vaj v knjigi sem potrebovala kar precej časa, saj je vsaka vaja zelo podrobno opisana in je izvajati vaje brez pomoči in vodenja bolj naporno. Zato sem bila zelo vesela, da ste nam ponudili možnost delavnice z izvajanjem AEQ vaj.. Nekaj vaših vaj sem sama že izvajala na osnovi knjige, ki sem jo prebrala, vendar je bilo to vaše vodenje in opis vaj čisto drugače, kot sem sama lahko “naštudirala”. Res so mi te vaše vaje tudi iz knjige že precej pomagale, vendar delavnica v živo je čisto nekaj drugega.
Imate veliko znanja, ki ste ga dosegli z lastnimi izkušnjami in ste sami šli preko vseh teh vaj, kar je seveda neprecenljivo. Vedno sem mislila, da se ne trudim dovolj v življenju in da moram preko občutij svojega telesa, da dosežem to, kar želim.
Čedalje bolj spoznavam, da je treba poslušati svoje občutke, jim nameniti svoj čas, biti bolj prijazen do svojega telesa.
Vaje bi priporočala vsakemu, ki ima težave z bolečinami.

Želim vam še veliko takšnih delavnic in hvala za vso predano znanje.
Lep pozdrav, Irena Gorenjak

Pozdrav, Aleš.

Ob vikendih je čas za družino in ne sedim za računalnikom. Moja služba pa zahteva delo z računalnikom, tako da si zdaj lahko vzamem čas za pisanje povzetka.

Časovni termin vaj mi tudi zelo ustreza: prav lepo je, da sta tudi otroka v tem času že v postelji in imam čas najprej zase, potem pa še z ženo. Jutranji termin pa zaradi službe ni možen.

Poizkusil sem že nekaj pristopov, vendar so te vaje in tudi rutina pri vajah, pokazale največ učinka. Ali pa vsaj obetajo največ, saj je pred mano še kar nekaj mesecev ali let spreminjanja. Več kot 40 let skrivanja se ne razkrije v nekaj tednih.

Vaje so vsekakor drugačne. Drugačne od tega, kar se učimo vse življenje: višje, hitreje, močneje. Premikanje delov telesa samo toliko, da se čutijo premiki in opazovanje, kako telo deluje, je pa nekaj novega. 

In telo ne posluša ukazov. Zanimivo. Posluša, ampak doda še kakšen premik, gib, napetost. Zavedanje tega dejstva samo po sebi mogoče ni toliko presenetljivo. Razen, ko razum poveže neupoštevanje navodil z informacijo, da je to zato, ker sem se naučil biti zakrčen. Zakrčen pa sem zato, ker sem skrival občutke. Katere občutke in kdaj je to bilo, še ne vem. Da pa čustvom in čutenjem ne pustim obstajati, oziroma jih ne priznam ali upoštevam, je pa v glavni razlog, zakaj sem se udeležil vaj.

Torej, približujem se bistvu svojih težav. Kar se kaže tudi v reakcijah. Nekaj prvih vaj je bilo še vse tako kot prej. Po nekaj dnevih se je začelo z intenzivnimi sanjami. Da bi nekaj noči zapored imel tako žive in doživete sanje, se ne spomnim. In bilo so kar pestre in zanimive. Zadnje dneve pa je nespečnost nadomestila sanje. Podzavest se zelo trudi, da čustva in preteklost ostanejo skrita. Večkrat pomislim na omenjeno v začetnem predavanju: ljudje postanemo zelo inovativni pri iskanju izgovorov, da te stvari ostanejo, kjer so.

Z radovednostjo pričakujem prihajajoče vaje.

 

Opažanja po 3 tednih izvajanja vaj

Po 3 tednih opažam spremembe na bolje, tudi spoprijateljila sem se z disciplino, tako da moje telo ne protestira več toliko, ko zjutraj bolj zgodaj vstaja. Vaja zvečer mi je še posebej pri srcu, ker me spravi v pomirjeno stanje pred spanjem.

Moj vrat je bistveno bolj zategnjen, kot sem mislila, kar je verjetno povezano s sprednjim prsnim in trebušnim delom. Vedno sem bila skoncentrirana na križ in hrbet, pri izvajanju rože in skodelice čaja, pa se je pokazalo, da glavo izjemno težko dvignem.  Sicer je vsakokrat malo bolje, ker vsakič prenesem v prakso več tvojih nasvetov glede dvigov. Kot da telo vsakič malo bolj sliši in upošteva navodila.

Me je pa presenetila izjemno močna blokada v hrbtu na desni strani pri lopatici in sicer me je včeraj bolelo cel dan, kot da mi telo sporoča, da ne morem vdihniti na polno, ker me je vsakič ko sem želela bolj globoko vdihniti in razširiti pljuča  po hrbtni strani usekalo ob lopatici.

Ta bolečina je danes še vedno  zelo prisotna, kot da se pretok energije ne spusti skozi. Zaradi tega me verjetno potem tudi komolci bolijo že več mesecev. Se pa zavedam, da sem med tistimi, ki lažje iztisnejo zrak ven iz pljuč, kot pa na polno vdihnejo življenje.

Skratka, bolj ko izvajam vaje, bolj se zavedam, da sem še precej  daleč od željenih rezultatov.  Ampak zadovoljna, da se premikam naprej, čeprav zelo počasi.

Lep pozdrav,

Moje mnenje o programu:

Program vodenje vaj preko Zoom-a priporočam vsakemu, ki si želi s pomočjo AEQ metode izboljšati svoje kronično stanje.

Šele na programu sem spoznala, da se sama prej izvajala vaje popolnoma napačno. Vaje sem delala prehitro, brez občutka,

med vajami sem premalo razmišljala kako vplivajo na moje telo,… Na vse to in še mnogo več nas je Aleš ob vodenju vaj opozarjaves mesec, dan za dnem. Vsaj nekaj od tega je ostalo, tako da bo naprej samostojno izvajanje vaj bolj prijetno in s pravim poudarkom.

Renata

Aleš pozdravljen!

Pošiljam vtise…

30-dnevni program z vodenjem je name naredil velik vtis. Drugačen občutek je, ko te učitelj vodi pri vajah. In enomesečni program ti ustvari rutino, da kasneje lahko sam izvajaš vaje. Veliko metod sem raziskala, vendar mi je vedno še nekaj manjkalo. Ko sem se prvič srečala z Aeq metodo, sem vedela, da je to tisto, kar potrebujem, kar potrebuje moje Telo. Ugotovila sem, da sem močno zakrčena, da ves čas stiskam mišice, katere ni potrebno, da je veliko jeze, žalosti in strahu v meni, ki vplivajo na moje vedenje in gibanje. Aeq metoda mi je pomagala, da spoznam svoje Telo, njegovo delovanje in njegove potrebe. Da je Telo tisto prvo, ki mi govori kaj nosim v sebi, v svoji globini, česa ne potrebujem več. In zdaj lahko z Aeq vajami, skupaj z spoznanjem spreminjam vedenje. Je proces in pot, za katero sem hvaležna, da sem stopila na njo. Hvaležna sem tebi Aleš, da so programi na voljo, da nam pomagaš. In da lahko rečem, da sem hvaležna svojemu Telesu, da je toliko zdržal, ker ga nisem znala cenit. Sem pa zadovoljna, da je zdaj drugače:).
 
Lp, Barbara

Zdravo !

Svoja opažanja in doživljanja povzamem takole:

30-dnevnega programa AEQ metode sem se udeležila z namenom odpraviti ali vsaj ublažiti bolečine v križu, vratu, kolenih in stopalih, ki sem jih z raznimi aktivnostmi pridelala v življenju. Tako sem mislila. Po uvodnem predavanju in prvih dneh vodenih vaj sem spoznala, da so vaje klinične somatike, ki sem jih poznala od prej visoko nadgrajene v AEQ metodo, ki posega globoko v izvor fizičnih bolečin.

Čeprav mi vloga in funkcija podzavesti ni neznana, se mi zdi povezava in vzročnost bolečin in dogajanj v podzavesti (lastni in kolektivni) osupljiva. Da bi kar najbolje opisala svoje doživljanje v zadnjih treh tednih, mi je bilo treba samo polistati dnevnik vsakokratnih zapisov, ki obsegajo od dveh vrstic na začetku  do dveh strani na dan v nadaljevanju. Iz njih veje cela paleta občutkov in razpoloženj – od začetnega, že znanega odpora, do navdušenja nad lastnim počutjem, potem izgubljam pozornost, jo ujamem, pa spet padec, razmišljanje o smislu tega početja, sledi premirje in stabilizacija.

Pisanje pomaga. Postopoma dobivam nazaj v upravljanje svoje lopatice, medenico, stopala, mišice. Dozdeva se mi, da se ukvarjam s popolnoma drugimi zadevami, kot sem nameravala in da je presenetljiva odsotnost bolečin v križu in vratu pravzaprav stranski produkt AEQ metode. Vmes pomislim na film E. Kusturice Underground, kjer ljudje 50 let živijo v podzemlju, izdelujejo orožje, misleč, da vojna še traja. Tako tudi podzavesti nihče ni povedal, da nevarnosti ni več in ji ni več treba braniti mojih okončin in drugih delov telesa oz., da naj svojo mašinerijo pospravi ali postavi drugam.

Problem ostaja spanje in jutranja vadba. Od nekdaj sem ljubiteljica nočnega branja in zdaj, ko mi ni treba več v službo, sem si dala duška. Kakopak, s tem izgubim jutra, to je pa tudi škoda. Trudim se iti prej spat in obrniti ritem, vendar sem ob enih, dveh še čisto budna. Zato jutranjo vadbo bolj kot ne samo oddelam. Moja pozornost je zjutraj plašna, frfotava ptica.

Včasih se mi tekom vadbe zdi, da dobivam ‘napačna’ navodila in da je nek gib nemogoče izvesti. Vse skupaj je podobno godbi na razglašenem instrumentu. Nato se v nekem trenutku  določen del telesa odmrzne in ga začutim kot svojega. Zavem se, da ni z navodili nič narobe.

Pred in  po vadbi imamo možnost postavljati vprašanja in dodatno  individualno razčiščevati nejasnosti. Opažam, da drugi udeleženci programa doživljajo podobno kot sama. Vprašanj je zdaj proti koncu programa vse manj, odgovori so postali predvidljivi, oz. jih večino že zna najti vsak sam pri sebi.

Seveda me skrbi, kako bom sama delala vaje po koncu programa. Zdaj že vem, da podzavest ne mara hitrih sprememb in šarjenja po sebi. Bistvo je v tem, da ob prvih odporih ne odnehaš, pač pa previdno in počasi poskusiš znova. In znova! Obenem se veselim tega raziskovanja in potovanja k sebi. AEQ metoda je pravo orodje in pravi kažipot pri tem !

Hvala in lep pozdrav, Zorka

 

Aleš živjo.

Moj tretji teden učenja po 30-dnevnem programu je bil do sedaj najtežji. Čutila sem utrujenost skozi cele dneve tega tedna, včasih bolj izrazito, včasih manj. Zelo sem čutila mišice zadnjih strani nog (kot muskelfiber). Spala sem vredu. Večkrat sedaj opazim, ko se zjutraj zbujam in sem še malo v dremežu, da stiskam zobe in zgornji del hrbta ter vrat. To je rahlo, nežno stiskanje, a ko se ga zavem in sprostim mišice, mi resnično odleže. Kot bi se pogreznila v posteljo, se zlila s podlago. Tudi čez dan večkrat opazim, da kakšno mišico stiskam po nepotrebnem. Kar pomeni, da je moje zavedanje telesa in pozornost nanj večja, bolj ga čutim in vem, kaj storiti, da napetost popusti.

Pri vajah se veliko dogaja. En dan se je pri obratu noge pojavila bolečina v desnem boku (od strani). Do sedaj me na desni strani ni še nikoli bolelo. Ob koncu vaje bolečine ni bilo več.

Pri obratu noge ne čutim teže boka, ki je pritisnjen (nagnjen) v tla. V bistvu ne zaznam niti teže boka, ki je dvignjen. Čutim, da je eden dvignjen, drugi nagnjen v tla, razlike v teži pa ne oz. ne vem, kako naj bi ta občutek zgledal. Čutim napetost mišic dvignjenega boka in sproščenost spuščenega boka. Za moje razumevanje (dojemanje) je dvignjen bok težji, tisti na tleh pa lažji.

Všeč mi je bilo, ko smo en dan delali vajo zibanje trupa namerno narobe, ko smo bok premikali s stiskanjem noge in ne pasu, ter ramo s stiskanjem roke in ne prsnega koša. Razlika v mehkejšem gibanju je bila očitna. Nisem pa pri tej vaji čutila vratu, ko naj bi ga napeli za dvig rame. Kot da ga nimam.

Pri vaji roža ob dvigu glave pretirano napnem sprednji del vratu. Glava je težka in ne pogruntam, kaj naredit, da bo lažje. Tudi če poskušam ledveni del naredit težji in prenest težo glave v ta del ali še bolj stisnit trebuh, ne gre. Kot da otrdim in ne morem naredit niti za milimeter nobenega giba več. Tudi če poskušam manj dvignit glavo, ni nič bolje.

Me pa te stvari ne jezijo. Ni mi še čisto vse jasno, ne znam še povezat, a mi je to raziskovanje telesa všeč. Rada bi ga spoznala, hočem da mi pove vse, kar mu v preteklosti ni bilo všeč in se je moral prilagodit. Zdaj tudi spreminjam svoj pogled na sestro, za katero me je jezilo, da me ne pokliče oziroma me pokliče vsake kvatre. Z mojim prihodom na svet je veliko izgubila in to verjetno nosi s sabo že celo življenje. Ko bo prilika, se bova o tem pogovorili. Malo moram še delat na integriteti.

 

Moja opažanja v 1. tednu

Pozdravljeni,

V začetku sem seveda, kot pridna deklica, peto in ramena z vso močjo in vsemi možnimi mišicami pritisnila močno v tla in dvignila medenico visoko v zrak. Na desni strani hrbtnih mišic v višini lopatice, me je zarezalo, kot bi me zabodli z nožem. Aktivirale so se vse mišice na telesu, šele nato sem z vašim opozorilom, postopoma popuščala, tiste, ki jih nisem potrebovala.

Kadar desno ramo pritisnem v tla, še vedno sodelujejo zgornje mišice na roki.

Preden aktiviram levo stran, se moram opomniti, da moram sprostiti desno stran, ker se mi še vedno aktivira, predvsem hrbet in rama. Na desni strani telesa imam na splošno več težav, med dojenjem sem imela mastitis v desni dojki, nožni palec, idr. Vem, da je to povezano z očetom, ki je bil in še vedno je čustveno nedostopen. Poznam vzroke in se s tem, vsaj zavestno, poskušam čim manj obremenjevati.

Pri vajah, ki jih izvajamo zadnje tri dni, pa imam velike težave z usmerjanjem pozornosti na mišice, ki jih moram aktivirati in koordinacijo in z dvigovanjem glave. Spodnja čeljust in vrat me tako bolita, da popustim vse mišice, ne morem samo spustiti vratu. Prvič še gre, pri tretjem poskusu pa moram po nekaj sekundah spustiti glavo.

Zelo enostavno pa mi je bilo včeraj, ko smo aktivirali zgornje mišice, hrbet, … V tem primeru, pa se glava skoraj sama dvigne. Opažam res veliko razliko. Od nekdaj se s prsti na rokah ne dotaknem tal ob iztegnjenih kolenih.

Rekli ste da gre za refleks zelene luči: Od nekdaj ne čutim čustvene podpore staršev in imam občutek, da ne smem nikogar prositi za pomoč, saj s tem izražam nemoč, kar pa v naši družbi in službi ni zaželjeno.

Že dva dni pa tudi sanjam o ljudeh, ki sem jih po mojem mnenju prizadela, ker sem sledila svojemu srcu. Zbudim se z bolečino in zategnjenim zgornjim delom hrbta. Na splošno me v življenju velikokrat spremljajo močni občutki krivde.  Zato so moje odločitve in delovanje velikokrat usmerjene tako, da bom jaz občutila čim manj krivde …

Tako, toliko o mojem razumevanju situacije, občutkih in opažanjih ob izvajanju vaj.

Hvaležna sem vam za vodenje in vse informacije, ki jih delite z nami.

Lep pozdrav

Pozdravljeni,

Najprej naj napišem, da sem zelo vesela, da sem se v delavnico vključila. Ugotovila sem, da sem sama vaje izvajala popolnoma napačno. Na začetku, ko sem vajo še spoznavala, sem si govorila kaj je potrebno storiti, kot sem prebrala v poslanem opisu vaj. Ko pa sem vajo dojel, sem jo v glavnem izvajala avtomatično, kot vsako drugo telovadbo. Pomembno mi je bilo, da sem vaje delala 20 min in naredila sem mnogo preveč ponovitev, ker sem vaje izvajala prehitro.

Ko sedaj po nekaj dneh delavnice moje vaje delam sama, si ves čas govorim kaj moram narediti, tudi malo menjam vrstni red, tako da ta ni avtomatičen. Vaje izvajam počasi in z mislijo in 20 minut mine kot bi mignil.

Ugotovila sem tudi, da sem prej pritiske na podlago izvajala na vso moč. Vzrok je verjetno, da res slabo čutim svoje telo, pa sem želela s silo to doseči. Sedaj se trudim, da so pritiski izvedeni z občutkom, čim manj kot je potrebno, tako da nisem preveč napeta. Včasih imam v sredini vaje potem občutek, da npr. rama sploh ni več napeta, a potem, ko sproščam, čutim, da sem tudi ramo lahko sprostila (torej je rahel pritisk obstajal).

Moj velik problem je, da slabo čutim. Ko ležim na tleh in skušam čutiti svoje telo, mi to predstavlja velik problem.

Še huje pa je, ko vprašate za razliko… npr. kako pred vajo, kako po vaji, … tu popolnoma zamrznem.

Imam tudi občutek, da ko enkrat končno nekaj čutim, npr. kje je moje telo prilepljeno na podlago in kje ne, ta občutek kar vlečem naprej, pa če je to res ali pa ne.

Lep pozdrav

Pozdravljeni,

moja spoznanja in razmisleki.

– Pri prvi vaji se mi je zdelo na začetku, da ko delam na L strani, da držim hkrati še D polovico. Z D stranjo telesa imam namreč težave (kolk, gleženj in nazadnje se je oglašalo tudi koleno).

Danes ko sem naredila to vajo, sem opazila,  ko delam to vajo na D strani, da čutim D stran vratu.

– Zamislila sem se, če premalo rotiram svoje telo (boke) medtem ko hodim? Ker me po daljši hoji, pohodih bolijo podmedenične mišice.

– Večkrat sem poskušala hoditi bolj vzravnano in z odprtim prsnim košem – sicer vem, da hodim skrčeno v zg.delu prsnega koša in da glavo nosim preveč naprej. To sem opazila po fotografijah.

– Druga vaja je super! To, da držim vseskozi zadnji del vratu malo napet, tudi ko ležim (!) sem ugotovila že prej. Ugotovila sem, da ko smo na hrbtu, je meni kar težko držati glavo gor – rabim dosti časa, da zadnji del zares sprostim. In po teh vajah je res dober občutek, ker deluje težka in nekaj v glavi se sprosti. Vem da je tudi povezana napetost zadnjega dela vratu in zadnji del čeljusti in neba.

Nazadnje se mi je zdelo, ko smo dvigovali ramena navzgor, da je glava kar višja in težka, ne da je v isti ravnini s telesom.

Danes sem pri zobarju ugotovila, ko mi je malo povrtal, da takoj stisnem zadnji del vratu – od strahu se zakrčim. Zadnjič sem na sestanku ugotovila, da če popravim svojo držo, malo odprem prsni koš, potegnem ramena dol, da sem bolj v svojem centru in bolj mirna. Navadno potegnem ramena navzgor in glavo naprej. Tega se zavedam, a ponavadi kar vztrajam v tej pozi.

-Zdi se mi tudi, da kdaj držim trebuh napet, in da ga poskušam zdaj zavestno sprostit z dihom.

To so moja opažanja. Aha pa pomaga mi, da si rečem – kako lahko hodim tako, da bom čim bolj sproščena po vsem telesu.

Sicer imam, kot sem napisala težave z D stranjo telesa – 10 let nazaj sem si med plesom neko vez? nategnila v kolku in od takrat sem nekako narobe skompenzirala gibanje. Vem, da ko stojim pred pultom, avtomatsko D stran povlečem navzgor. Ko ležim na tleh na hrbtu, je desna stran stopala veliko manj zarotirana navzven kot leva. Približno leto rešujem te težave – ker me je bolel kolk pri hoji navzgor, po stopnicah. Hkrati imam v obeh gležnjih bolečine, več v desnem. Trenutno ne morem nositi skoraj nobenih čevljev, najbolje mi je, ko sem poleti v ravnih sandalih (takrat skoraj izginejo bolečine).

Hvala, prijeten pozdrav

Pozdravljeni g. Aleš!

V prvem tednu izvajanja vaj sem opazila kar nekaj novih zaznav o svojem telesu in svojem delovanju/počutju.

Najbolj očitna sprememba je bila, ko sem se usedla zjutraj pred računalnik, da pričnem z delom in so misli bile jasne. Zložene so bile v vrstni red. To me je presenetilo, saj sem skoraj celo leto imela stalen občutek, da ne vem kje začeti in sem delala 5 stvari po malo in nobene dokončala. Prestavljala in pisala opomnike za naslednji dan, pa naslednji… Po 1 tednu pa sem skoraj 5 opomnikov odkljukala v enem dnevu.

Druga opažena sprememba pa je bila večja umirjenost pri pregovarjanju z otroci. Opazila sem, da ko sem prosila za kakšen opravek/nalogo in se je začelo pregovarjanje, sem na to mirno odreagirala in da je ta umirjenost trajala. Ni popustila oz. me ni zajela jeza in predvsem hitenje. Saj grem sami sebi na živce, ko se slišim, da ponavljam besede “no, hitro,hitro”. Me nervira ta občutek priganjanja in hitenja. To mi je tudi pri tem koronskem času najbolj všeč, da ni občutka konstantnega norenja. Čeprav si že prej nismo popoldneve zorganizirali/napolnili z dejavnostmi. Smo bili kar na igriščuli doma.

Kot sem že zadnjič pred vajo povedala, sem pa imela en dan hud glavobol in dobila herpes. Pri sami izvedbi vaj, najbolj očitno zaznam razliko pri dvigovanju medenice – kako logično in lahkotno gre leva stran gor, desna je pa vsa trda in bi ostala kar na tleh. Ter zelo težko držim vrat dvignjen, dobim občutek kot da imam beton okoli njega. Čeprav sem pri včerajšnji vaji imela že boljši občutek, je bil že malo lažji.

Sem pa po vsaki vaji bolj sproščena, občutek imam, da se je telo razlezlo po tleh.

En lep dan želim!

Odkar sem začela z delavnico, me prvič po cca 5, 6? letih ne boli neznosno cel hrbet in rama (sploh ne) med vadenjem violine. Predvsem lahko zaigram celotno 15-minutno (zelo zahtevno) skladbo in po tem nisem utrujena in nimam blokade predvsem v levi rami ali podlakti (leve in desne roke), včasih me le še malo boli križ, ampak ne zmeraj. Sem pa opazila, da ko sedim in ležim, težko ostanem v enem položaju dolgo časa, predvsem ko ležim na boku, ker skoz razmišljam o tem, da preveč napenjam mišice(kolk in stegno) in me to moti, skratka veliko bolj se zavedam delovanja v telesu.

Ko se zbudim, nimam polomljenega telesa in zategnjenih ram, eden izmed najbolj zoprnih problemov, ki ga imam že leta. Lahko spim na levem boku brez bolečin, kar ni bila opcija že dolgo časa (zaradi leve rame). Tudi ko nosim vreče iz trgovine ali violino na ramah, mi to ne predstavlja takega problema kot v preteklosti. Razen zadnje dva dni, ko je bilo med vajami očitno bolj napeto za rame (se mi zdi), imam prvič od začetka delavnice spet zakrčene mišice v rami. Če povzamem dosedanje občutke-odkar so se cca 2016 začele  konstantne bolečine v ramah, rokah, lopaticah, vratu, ob ključnici, celemu hrbtu, tudi kolkih pogosto, nisem imela toliko upanja (in nisem verjela v terapije, še septembra ne), da se lahko moje stanje izboljša. Nedvomno lahko samo v enem tednu – od začetka vaj – delam stvari približno 85% časa brez bolečin.

Z izjemo zakrčenosti zadnje dva dni, ki ni pretirana, se nedvomno po vsaki vaji počutim vedno bolje.

Hvala za vse

Prvi teden vsakodnevnega izvajanja vaj – zjutraj in zvečer

Predvsem je čas namenjen vodenju vaj-maksimalno 30 minut zelo dobra izbira, saj mi omogoča, da lahko sprejemam informacije  z globljim zavedanjem. Ker jih tudi ni preveč, jih moj zavestni del lahko sprocesira, brez, da bi padla pod stres.

Program rednega vodenega izvajanja preko zooma me je prisilil, da sem šla ven iz cone udobja, v kateri sem si predhodno sama določala čas in tudi večkrat izpustila izvajanje vaje, ker se je tako odločil moj nezavedni del, čeprav bi mi vaje zelo koristile.

Čeprav sem bila že kar na privatnih terapijah  pri tebi, se mi zdi, da moja zavest šele sedaj sliši in globje razume, zakaj je za mene ključno pravilno in redno izvajanje vaj, kar me vodi v  zmanjšanje bolečin in zategnjenosti.

Redno izvajanje mi tudi bolj jasno kaže moje stanje, povezanost bolečin v komolcih z vratom in križem, ter tudi zategnjenostjo mišic na zadnji strani nog. Ravno tako nezmožnost dvigniti glavo, mi je jasno pokazala, da imam hrbtne mišice preveč zategnjene.

Zadnje dve noči tudi zavestno ugotavljam, ko se zjutraj zbudim, da imam bolečine v vratu, ker ga imam ponoči verjetno preveč zategnjenega.

Na čustvenem področju sem ugotovila v tem tednu, da sem veliko bolj občutljiva in zmanjšal se mi je tudi prag tolerance.

Toliko po prvem tednu, se že veselim drugega tedna.

Moj um bi sicer želel imeti eno jutro pauzo, predvsem v nedeljo, da bi lahko malo dlje spala, tako da bo 30 dni kar izziv.

Lep pozdrav,

Pozdravljen Aleš.

Najprej sem zaznala, da pri pritisku pete v tla ne čutim meč in zadnjih dveh prstov na levi nogi. Prav tako je bila na začetku leva noga v zraku zelo težka. Pretirano sem  pri vaji napenjala tudi ritne mišice. Vse to se pri vajah in tudi gibanju izboljšuje.

Včeraj sem imela zelo razširjen trebuh in težje sem vdihnila. Danes pa se je trebuh spustil in opažam, da sta vrat in prsni koš bolj povezana, kar še nikoli nisem občutila na tak način. Zmeraj me je nekako vleklo v vratu zadaj, danes pa opažam, da lahko z vratom naredim čisto drugačen gib in ga zadaj sprostim, pri čemer se čuti povezava do križa. Tudi predel med lopaticama bolj občutim, pri čemer me na desni strani, kjer sta rama in lopatica malo povešeni, spet bolj boli. Na levi strani sem imela op. podpazdušnih bezgavk in me zarastline vlečejo, vendar tudi v tem predelu mišice postajajo bolj prožne.

Ne znam še dobro ločiti stopala od noge, vendar je tudi pri tem že boljši občutek. Ko sem to raziskovala stopalo tudi stoje, sem ugotovila, da v bistvu tudi samih stopal ne čutim prav dobro na tleh.

Prsni koš se pri vdihu veliko bolj razširi na vse strani (kot bi odprla dežnik), kot se je pred 1 tednom. Tudi pri dihalnih protokolih AEQ je drugačen občutek, bolj poln.

Nekako mi še ne gre dobro spuščanje membrane v medenični del, vendar  opažam, da se tudi ta del že širi (ko sem prvič začela z vajami, sem čutila kot bi bila čez trebuh pripeta z nekim trdim prtom, zdaj je vse to že veliko boljše in prožno). Vdih in izdih sta bolj povezana in zdaj veliko bolj lahko iztisnem zrak pri izdihu. Nisem pa še ugotovila kaj naredim neusklajeno, ko se mi občasno pri izdihu nagne glava nazaj, kot bi se mi šele takrat odprle dihalne poti.

Res sem navdušena nad vajami in vami, ki ste točno v pravem trenutku razpisali to delavnico.

Pred letom in pol sem bila na vaši delavnici v Šiški in potem sem začela z vajami AEQ. Kljub temu, da moje gibanje še ni lahkotno, sem v tem času v bistvu naredila velik napredek, saj sem bila pred letom in pol bolj kot en ukalupljen ulitek in je bilo gibanje že tako zelo omejeno, bolečine pa neznosne. Lani decembra pa sem prišla do točke, ko se mi je zdelo, da nekako ne napredujem več in sem si prav zaželela malo pomoči. In evo vas na FB z objavo te delavnice 😉

Čudoviti ste, da to vaše znanje delite med nas in odgovarjate na vprašanja.

Lp

Zdravo !

Z metodo AEQ sem se srečala prvič pred petimi leti, odpor do nekaterih vaj (glavobol, vrtoglavica) me je odvrnil od vadbe. Zdaj slišim, da je to pogost pojav in zakaj se to dogaja. Šele v tem programu sem globlje dojela, za kaj gre pri vsej stvari. Glavni pomislek v prvem tednu je naslednji – preveč sem osredotočena na AEQ vsebine (zjutraj/zvečer, članki, učbenik, še kakšna ponovitev vaje, razmišljanje…) zaradi česar zanemarjam druge aktivnosti in opravila. To tudi ni dobro. Najti moram srednjo pot med obojim.

Težave prvih dni so se zmanjšale (glavobol, vrtoglavica, utrujenost), ostaja pa trzavica v okončinah pri sprostitvi nog/rok.

Ne ločim med posameznimi deli telesa. (Kaj je rama? Premakneš lopatico? Zgornji in spodnji del trebuha? Zgornji in spodnji del vratu?

Kako dihaš samo v levo ali samo v desno stran prsnega koša ? Pri izdihu do praznega me sili na kašljanje.

Vaje v zadnjih treh dneh se mi zdijo težke, proti koncu vaje navodilom ne sledim več, ne morem ugašati stikal, ker nekatera niti prižgana niso.

Vaja z dvigom glave mi je nevzdržna, boli vrat, pečejo lopatice.

Razlaga o valgusni deformaciji mi ni blizu. Jaz mislim, da imam to v glavnem zaradi 30 let nošenja štiklov, plus dodatnih nekaj let tesnih plezalnih čevljev. Jasno mi je, da samo z vajo kosti ne morem zravnati, bi pa rada proces vsaj ustavila. Deformacija še ni za operacijo, močno pa vpliva na ravnotežje, pa luknje v superge mi dela.

Bi prosila še za mnenje o dogodku izpred enega leta. Na sprehodu v Mostecu sem na trim stezi prijela za kroge in se obesila nanje. To pogosto naredim, ker mi paše razteg hrbtenice. Z nogami sem stala na tleh, samo raztegnila sem se. Potem me je zmanjkalo, ena sekunda filma mi manjka, znašla sem se na tleh, z obrazom sem treščila v podlago, da so mi odletela očala. Verjetno najprej na kolena in roke, ker hujše poškodbe ni bilo. Še danes ne vem, kaj je to bilo. Me je pa zdaj strah počet razne reči po hosti…

AEQ – do zdaj sem mislila, da se poimenovanje metode nanaša na tvoje inicialke. Naključij ni, a ne…

Lep pozdrav in hvala!

Spoštovani Aleš Ernst,

hvaležna sem, da obiskujem vašo delavnico vodenih vaj po zaslugi hčerke. Ugotovila sem, da  jih nujno potrebujem, ker imam težave, katerih se ne znam in ne vem kako rešiti , zmanjšati ali zaustaviti. Za nekatere sem vedela, da imajo izvor že iz otroštva, potem pa stres in stres.

Navdušena sem nad vajami, vašimi znanjem in odgovori na zastavljena vprašanja.

Vedela sem, da sta moji desna in leva stran telesa ne enaki, kar se mi je dozdevalo in sem opažala, da se mi spreminjata, nastajale so deformacije rast kosti, sklepov, odebelitve nog, s tem širitev telesa.  Neuspešno obiskujem zdravnike.

Ne vem, ne znam , kako izdati ven, iz sebe, iz telesa nakopičeno, jezo, strah…..  čustva. Vem, da je zastarano.

Srčno upam in si želim, da mi bodo te vaše AEQ  vodene vaje pomagale.

V tem času, kar delam te vaje, se še bolj zavedam svojega telesa, kako pomembni so detajli, mali premiki telesa, ki jih s pozornostjo naredim, kolikor lahko, preveč močno napenjam mišice, kar čutim naslednji dan.  Opazila sem, kako prsni koš bolj odpiram, polnim ali z izdihom izpraznim, čeprav lažje skozi usta.

Včeraj popoldan , ko sem delala vajo, ob premiku noge,  me je v levo nogo, v mečo  ” zgrabil ” krč, kar se mi občasno dogaja.

Za kakšno informacijo, se vam zahvaljujem.

Pozdrav,

Moji občutki ob vodenju vaj

Občutkov je bilo ogromno. Mogoče začnem kar s prvim: dvom. Ali je to re to, kar potrebujem, ali to res rabim saj se ne spopadam s kroničnimi bolečinami.

Sedaj pa je občutkov toliko, da ne vem kje naj začnem oz. katerega naj analizira. Za to bom poskušala upoštevati vaš nasvet in ne bom nase prevzela novega pritiska, da moram vse takoj razumeti in rešiti, ampak si bom vzela čas.

Prvi občutki so bili, da ne morem sprostiti vrat, ampak to ni bilo zame nič novega, potem pa so prišli novi občutki, da ne čutim napetosti v zgornjih mišicah rok, kljub temu, da so napete. Med tem sem to se mi je dogajalo do srede. Ob enem pa sem kar naenkrat občutila, da imam za vse kar delam dovolj časa in da mi ni potrebno hiteti, ker mi bo uspelo, to je bil zelo dober občutek, ki pa ga mogoče sedaj ne občutim več tako zelo. Potem sem začela čutiti napetost v trebuhu, ki še kar traja in jo poskušam sprostiti, ker je zelo neprijetna. Pri vaji skodelica sem imela občutek mravljincev ali mrtvenja,ne znam točno določiti okoli ust,…

Kot vidite, je vse precej noro in kaotično, ampak verjamem, da to služi nečemu boljšemu, kar še pride  oz. da se ve postavi na pravo mesto, kot mora biti.

Hvala za vse, tole je res zanimiv izziv in ni mi žal, da sem se podala v  to.

Aleš živjo.

Nekaj sem ti sicer že napisala, a tokrat je to bolj povzetek prvega tedna sodelovanja pri programu.

Za 30-dnevni program vodenja vaj sem se odločila, ker se mi je zdelo, da bom na ta način bolj redno in z večjo prisotnostjo izvajala vaje. Ko sem namreč sama izvajala vaje, sem kar nekaj časa porabila za branje. Potem sem to poskušala izvesti. Pri branju sem si poskušala zapomnit čimveč stvari, da bi jih potem lahko ob vaji uporabila, kar mi je odvračalo pozornost od občutkov. Vajo sem si hotela čimprej v celoti zapomnit, da mi ne bi bilo potrebno več brat. S tem sem prehitevala korake in izgubljala voljo pri izvajanju vaj.

Z Aleševim (učiteljevim) vodenjem se osredotočam samo na njegovo razlago. Prepustim se vodenju in se ukvarjam samo s svojim telesom in občutki. Med vodenjem me opozarja na stiskanje nepotrebnih mišic, z vprašanji vzpodbuja raziskovanje in možne poti, ki bi privedle do lažje izvedbe vaje. Dvajset minut je ravno dovolj, da dobim iz vaje informacije, ki jih lahko čez dan predelam in mogoče celo uporabim vpri vsakdanjih opravilih. Aleševi (učiteljevi) odgovori na vprašanja po koncu vaje mi dodatno osvetlijo opažanja, ki jih občutim sama ali drugi udeleženci programa in nakažejo vzroke, ki so pripeljali do bolečin ali težje izvedbe vaje (dvig noge ali glave).

V prvem tednu vodenja vaj sem spoznala, da je vodenje z učiteljem veliko bolj učinkovito, kot če to počnem sama. Da imam veliko delov telesa, ki jih ne čutim ali ne znam povezat. Da ne smem postavit vprašanja pred vajo, ker se potem težko umirim za samo poslušanje navodil učitelja. Da zategujem desno stran vratu, ne glede na to, kaj v telesu stiskam ali premikam … medenico, peto, rame … in da vratu ne znam (ne morem) sprostit. Začutila sem tudi, da mi čelo pritiska na obrvi. Ter da si mi ni težko dvakrat na dan vzeti 20 minut za izvajanje vaj.

Lep pozdrav,

Pozdravljen, Aleš,

ker je danes zmanjkalo časa za vprašanja, se javljam kar tukaj. Že po prvem dnevu vaj sem opazila in občutila spremembe v sebi. Prvih nekaj dni so na plano prihajala čustva, opazila sem da sem imela čustvene izlive in se spraševala, čemu je tako. Zanimivo je, da se mi zdi, da so moji občutki in čustvovanje postali bolj jasni, kot da bi jih lahko bolj jasno razumela in začutila. Včeraj pa sem začutila celo fizične spremembe v sebi, saj me je ves dan spremljal glavobol. Ki pa ni bil takšen kot jih imam občasno. Občutiti je bilo, kot da bi nekaj hotelo priti iz mene, iz moje glave. Res nenavadno.

V glavnem, za delavnico sem se odločila predvsem, ker že dlje časa opažam, da imam izredno zategnjeno desno mečo in imam že nekaj let težave z bolečinami v desnem delu hrbta. Pravzaprav se mi zdi, da se je postopoma zategnjenost počasi širila iz noge po desni strani navzgor do glave. Prav tako imam že od nasjtniških let halukse na stopalih. Seveda je bolj izrazito na desnem stopalu. Zavedam se, da je vse to povezano. Zato se tudi počasi poskušam ukvarjati z vzroki, ki se skrivajo za to mojo zategnjenost in njenimi posledicami. Če sem vas prav razumela in tudi sama podobno ugotavljam, se delni razlog skriva v odnosu z očetom (desna stran), deloma pa ker sem v mladosti imela ves čas občutek, da moram rešiti svet in nosila vso težo, vse težave sveta in domačega okolja na svojih plečih, posledično pa sem začela krčiti meča.

Če bo pri kakšni vaji, kaj še posebej uporabno za mojo specifično situacijo, ali pa če imate kakšne posebne nasvete zame, se lepo priporočam. In že vnaprej zahvaljujem.

Lep sončen dan,

S kontinuiranim izvajanjem vaj AEQ, s kratkimi in natančnimi navodili za izvedbo vaje, z opisi vaj ter s pojasnjevanjem in utemeljevanjem vaj, sem vajam lahko sledila in jih v smislu pravilne izvedb tudi izboljševala. V telesu sem dnevno zaznavala spremembe: takoj po jutranji vaji kot neko olajšanje in sprostitev posameznih delov telesa, zmanjšale so se bolečine predvsem v sklepih. Okrog 10 ure sem začutila utrujenost tako, da sem se vlegla in za kakšno uro zaspala (praviloma prej čez dan nisem ležala, niti spala). Po večerni vaji sem prvih 10 dni hodila spat ob običajni uri, to je med 22.30 in 11.30 uro, potem pa sem zaspala in se vedno zaspim med 21.30 in 22.00. Večina noči je nemirnih ( se veliko obračam, pretegujem, jamram, ker se mi v telesu kar nekaj premika, mi postaja vroče, me srbi, boli, špika, imam nemirne (živčne) noge ipd.)

Konkretno izboljšanje stanja zaznavam v naslednjem: bolečine v kolenih in v ledvenem delu hrbtenice so se bistveno zmanjšale. Nimam več bolečine v levem kolku in mišici stegnenice, ki sem jo imela nekaj let. Nekoliko se mi je izboljšala hoja in ravnotežje.

Dnevno grem na sprehod in prav danes sem cca 400 m v hrib,  prehodila brez počitka in z bistveno manjšo zadihanostjo (prej sem na tej isti poti in razdalji imela do 3 kratke počitke, da sem lahko potem normalno dihala in hodila naprej).

30 dnevni program ste zelo dobro zasnovali in sem vam zato zelo hvaležna.

Lep pozdrav.

Pozdravljen, Aleš,

pošiljam opis svoje izkušnje po prvem tednu opravljanja vaj.

Že prvi dan po začetku vaj sem opazila, da sem reagirala bolj impulzivno, kot da bi iz mene hotelo čustvo hitro priti na plano. V takih trenutkih sem se opazovala in vprašala, zakaj je temu tako, za kakšno čustvo gre, od kje prihaja. Le po nekaj dneh, sem dobila občutek, da so moja čustva veliko bolj jasna, čista, kristalna. težko opišem, a kot da jih lahko bol jasno zaznavam in prepoznam.

Tretji dan opravljanja vaj sem imela glavobol, ki pa ni bil podoben običajnim glavobolom. Bolelo me je drugje kot ponavadi in tudi občutek je bil drugačen. Kot da bi mi nekaj želelo priti iz glave.

Pri opravljanju vaj sem opazila, da imam desno stran telesa veliko bolj zategnjeno in da želim z desno stranjo opravljati vse gibe, tudi tiste, ki so namenjeni za levo stran. Zato pri vajah na levi preverim, če imam desno sproščeno oziroma če je kaj prenapeto na desni, kar ne bi smelo biti. Pri prvih vajah sta se mi zdela desna noga in roka po občutku večji, zdaj imam vedno bolj občutek, da sta leva in desna stran podobni. Še vedno pa pretirano pomagam levi  z desno stranjo.

Najtežje mi je bila do sedaj vaja z dvigovanjem glave. (Ne ta danes, ampak tisti, ki smo ju delali prejšnjič. Danes sem imela občutno več kontrole nad dvigovanjem). Ob izvajanju tistih dveh vaj mi je tudi postalo malo slabo.

A največji napredek se mi zdi, da sem opazila, odkar vem, da moje bolečine na desni strani hrbta in zategnjenost po zadnji desni strani izhajajo iz pretirane zategnenjosti trebuha. Odkar sem pozorna na trebuh, vedno preverim, če je napet in ga poskušam sprostiti. Danes sem celo opazila, da sem tekom dneva naredila gib, za katerega sem skoraj podzavestno pričakovala, da bom začutila zategnjenost v hrbtu, pa me je presenetil občutek odsotnosti zategnjenosti. Kot da bi bila že avtomatsko navajena, da imam prisotno zategnjenost v hrbtu in če bi se pri gibu pojavila, je ne bi niti zaznala. Sem pa namesto tega presenečena opazila, da je ni bilo.

Opažam, da je čustvo strahu že od nekdaj močno prisotno pri meni. Zato ga poskušam opazovati, raziskovati in si dovoliti, da ga plast za plastjo začutim.

Lep pozdrav,

Spoštovani gospod Ernst!

 

Že ko sem prebral vašo knjigo, ki mi jo je prinesel dedek Mraz, sem videl, da gre za zelo resno zadevo.

Ob vašem uvodnem predavanju pa sem dobil še veliko zaupanje v vas, kar se zdaj kaže vsak dan posebej na vajah. Vaše vodenje je prepričljivo, vaši odgovori na vprašanja matematično natančni.

Mislim, da ste pri vseh nas ustvarili veliko mero zaupanja, zato  vaje delamo z veseljem pa tudi z vero, da se bomo rešili teh podzavestnih zavor. Vesel sem, da sem prek prijateljev izvedel za vas in da imam že zdaj priložnost  biti na tem tečaju.

Želim vam veliko uspeha pri vašem delu in trdnega zdravja!

 

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

 

Moja dosedanja izkušnja:

Vzrok mojih težav, vse od omotic do kroničnih bolečin sem ugotovila nekaj let nazaj. Vsaj mislim tako. Vendar sem šele z AEQ metodo spoznala, da se to ni začelo 8 let nazaj, ampak je bila takrat le pika na i. Začelo se je že v otroštvu. Kar prej niti pomislila nisem. Z AEQ znanjem sem tudi spoznala, da sem besedo stres dojemala zelo splošno. Stres ima veliko alinej.

Stanje je bilo v teh treh tednih malo boljše, zadnje dni pa je spet slabše. Večje bolečine v hrbtu in včerajšnja čista izguba ravnotežja, kar pa se je do sedaj zgodilo le 2x ali 3x. Zakaj mislim, da je prišlo do tega? Takšna večja nihanja so ponavadi, ko so dnevi prenaporni in telo enostavno ne zmore večjega napora.

Po treh tednih pa se med vajami bolj zavedam določenih delov telesa, kot sem se na prvi dan AEQ vaj.

 

Lp,

Aleš pozdravljen,

v času 3-tedenske vadbe sem napredovala v smislu, da sem uspela ne samo ozavestiti in se zavedati, temveč tudi ponotranjiti določena stanja, zavedanja, drža ipd. – ne sprašujem se več ali je kaj prav ali narobe in nisem v dilemi ali se ne borim z občutkom slabe vesti, da sem morda jaz kaj kriva ali narobe naredila; bolj sem samozavestna in se spoštujem ter dam to vedeti tudi okolici, bolj sem strpna oziroma manj ali kasneje začutim jezo, prizadenost, občutek slabe vesti, manjkrat sem “opomnim” za slabo držo – je že bolj naravno postala “pravilnejša”, nisem pod pritiskom ali sem dovolj in dovolj intenzivno športala (da sem na koncu utrujena ali čutim bolečine), ne napolnjujem več urnika ne sebi, ne otrokom da je treba skos nekaj početi ali kam iti, vzamem si več časa zase in biti s sabo, opravil ne prestavljam oziroma se potrudim naresti sproti in tudi povem kaj in do kdaj bom lahko oziroma če ne morem.

Hvaležna sem tebi in sebi :).

Fajn bodi,

Kod mene su vidljive promjene u fizičkom smislu, da mi je tijelo mirnije, ali glava puna ko balon.

U četvrtak nakon vaj sam imala izrazito puno energije. Do 23.30 sam bila budna, inače sam u 22sata u krevetu. I da bolje spavam. Do pet ili šest ujutro bez buđenja tokom noći.Sad sam u jako teškom razdoblju života zbog bolesti mojih bližnjih iz obitelji za koje brinem,prijave kćeri na faks u dvije države što se sve duplo radi,škola koja je on line. Jedan odabir je Slovenija. Pored toga ja imama dva duboka granuloma na donjoj i gornjoj čeljusti, pa me dentalni patolog jako prestrašio. Uz Aeq sve to lakše savladavam, jer navečer kad legnem na pod, već se bolje osjećam. I pitam se kako ću sama izvoditi vaje? Kad radim vaje imam osjećaj kad se sprostimo da mi cijelo tijelo ide dolje, teško mi je opisati, ali ke dobar osjećaj.

 

Pozdravljeni!

Za vaše delo sem izvedela od prijateljice, ki je hodila k eni od vaših učenk. Poudarjala je predvsem spremembo osebnosti, do katere pride z izvajanjem vaše metode.

To pišem, ker sama na fizičnem telesu nisem imela hujših težav. Edino, kar se mi je dogajalo je bila bolečina v ritnicah,  pa še ta je bila posledica poškodbe – zdrsa na blatnem terenu zaradi potega psa. Imela sem bolečine v desni ritnici,  čeprav sem v življenju opažala večjo zategnjenost na levi strani. V službi pretežno sedim, najhuje je bilo avtomobilu med vožnjo. Bownova terapija, prilagojeno sedenje,..in bolečina se je prestavila v levo ritnico. To vse traja že vsaj 7 let.

No, sedaj ko sem vas večkrat poslušala, se zavedam še drugih težav, ki jih kar nekako ignoriram: v preteklosti bolečine v kolenu, karpalni živec na obeh rokah operiran, kalcinacija rame, ki se je nekako uredila sama od sebe.

Prvega poročila nisem napisala, ker na fizičnem nivoju nisem opazila večjih sprememb. Sedaj se mi dozdeva, da bolečina nekoliko izzveneva. To lahko povem danes, ko sem celo dopoldne v službi, pa me ne boli.

Toliko zaenkrat.

Sicer vas zelo občudujem, kako ste vse to ugotovili, povezali,…. in sem hvaležna, da me je življenje pripeljalo do vas.

Lepo vas pozdravljam!

Pozdrav, Aleš

Poizkusil sem že nekaj pristopov, vendar so te vaje in tudi rutina pri vajah, pokazale največ učinka. Ali pa vsaj obetajo največ, saj je pred mano še kar nekaj mesecev ali let spreminjanja. Več kot 40 let skrivanja se ne razkrije v nekaj tednih.

Vaje so vsekakor drugačne. Drugačne od tega, kar se učimo vse življenje: višje, hitreje, močneje. Premikanje delov telesa samo toliko, da se čutijo premiki in opazovanje, kako telo deluje, je pa nekaj novega. 

In telo ne posluša ukazov. Zanimivo. Posluša, ampak doda še kakšen premik, gib, napetost. Zavedanje tega dejstva samo po sebi mogoče ni toliko presenetljivo. Razen, ko razum poveže neupoštevanje navodil z informacijo, da je to zato, ker sem se naučil biti zakrčen. Zakrčen pa sem zato, ker sem skrival občutke. Katere občutke in kdaj je to bilo, še ne vem. Da pa čustvom in čutenjem ne pustim obstajati, oziroma jih ne priznam ali upoštevam, je pa v glavni razlog, zakaj sem se udeležil vaj. Torej, približujem se bistvu svojih težav. Kar se kaže tudi v reakcijah. Nekaj prvih vaj je bilo še vse tako kot prej. Po nekaj dnevih se je začelo z intenzivnimi sanjami. Da bi nekaj noči zapored imel tako žive in doživete sanje, se ne spomnim. In bilo so kar pestre in zanimive. Zadnje dneve pa je nespečnost nadomestila sanje. Podzavest se zelo trudi, da čustva in preteklost ostanejo skrita. Večkrat pomislim na omenjeno v začetnem predavanju: ljudje postanemo zelo inovativni pri iskanju izgovorov, da te stvari ostanejo, kjer so.

Z radovednostjo pričakujem prihajajoče vaje.

Pozdravljeni,

Z malo zamudo se javljam o občutkih, učinkih z izvajanjem, učenjem AEQ vaj. 

Zavedam se bolj svojega telesa, pomena sproščanja in polnega dihanja in  da se skoncentriram , usmerim pozornost.Vedela sem,  da  sem zakrčena, da pa tako močno, pa ne. Najtežje mi je dvignit glavo, sprostit vrat ne mogoče. Vaji šalca čaja in mislim, da je vaja zapiranje rože, najtežji. Želim in upam, da bom z vajami, vajami vsaj malo uspela. Prosila, bi vas, če mi lahko  pošljete posnetek te vaje ali pa da si jo sprintam.

Sicer sem utrujena, ker tudi slabo in malo spim, se prebujam,  zdaj še večkrat.  Vstajam  zdaj bolj zgodaj, kot sicer, zaspim pa preje težko, navajena sem  pozno hodit spat. 

Te vaše AEQ vaje,  katerih se učim, izvajam z vašim vodenjem, so odlične, sem navdušena!

Hvala,  lep dan.

OJ Aleš!

Na kratko bi lahko rekla: “Ni, da ni!”.

Vse od krčev, mozoljev, odpora, izbruhov jeze, toplih in hladnih valov energije, ozaveščanja trenutnega stanja…če omenim le glavne senzacije.

Zadovoljna. 

Lahko sledim in opazim tudi, kje bi bilo dobro še popustiti.

Počasi popuščam refleks zelene luči.

Ob tem pa se seveda sprašujem, kje je meja (pa ne občinska!) med preveč in premalo.

Verjetno me boš gledal še dva meseca, ker mi je tak način ukvarjanja s seboj trenutno OK in z lahkoto dostopen.

Super si! 

Hvala.

Pozdravljeni,

prve dva, tri dni, ko sem delala vajo, sem pri izdihu na koncu, ko sem bila brez zraka, občutila pravo grozo, strah, tesnobo, imela sem občutek, da bom kar umrla … Čutila sem toploto, ki se mi je širila iz trebuha po celem telesu in mravljince. Ko sem ponovno vdihnila in prišla do zraka, sem se včasih mogla kar usesti, srce mi je močno razbijalo. Sedaj je že boljše, laže izvajam vajo. Največji strah občutim pri prvi ponovitvi, z vsako ponovitvijo pa ga je manj in lahko že dalj časa zdržim brez zraka (včasih tudi 10 sek). Se pa velikokrat, ko držim izdih brez zraka rahlo tresem.  Sem pa opazila, da je moje dihanje po vaji globlje, bolj polno, več zraka pride v pljuča, prsni koš se bolj razširi.

Lp,