Mnenja o delavnicah AEQ metode®

Mnenje

Visok nivo znanja, razumen in empatičen način vodenja, z jasno in vedno logično razlago stanj in situacij, so moje prve misli ob g. Alešu Ernestu. 30 – dnevni program po metodi AEQ mi je dal bogato popotnico za vsak dan od prvega dne izvajanja vaj. Prav s pomočjo aktivnih terapij, izvajanja vaj v okviru programa po metodi AEQ in pod vodstvom vodje AEQ šolanja, g. Aleša Ernsta sem najprej skozi drobne spremembe, kot so držanje dogovorjenih rokov, točnost, manj obljubljanja in ustrežljivosti ter želene prijaznosti, uspela začeti spoštovati sebe, se sprejemati tudi s hibami in si dajati priložnosti brez obsojanja, naučiti reči ne in postavljati meje brez slabe vesti ali občutka krivde, komunicirati transparentno in z resnico, četudi včasih z neprijetnimi posledicami, si vzeti čas zase in ga pustiti tudi drugim, zvišati pozornost in natančnost. Pri svojih odločitvah sem bolj odločna in drzna. Namesto prestrašena in/ali jezna. V odnosih bolj strpna in manj obsojajoča ter razumna. Pričakovanja do drugih sem uspela zmanjšati in ozavestiti, da je smer mojega življenja v največji meri odvisna od mene. Kljub temu živeti sebe in v skladu s sabo ter na način, ki je dober zame in za širše dobro. Moj vsakdan je postal bolj umirjen, moje telo bolj gibčno, misli in dejanja pa pozitivna.

Aleš živjo.

Nekaj sem ti sicer že napisala, a tokrat je to bolj povzetek prvega tedna sodelovanja pri programu.

Za 30-dnevni program vodenja vaj sem se odločila, ker se mi je zdelo, da bom na ta način bolj redno in z večjo prisotnostjo izvajala vaje. Ko sem namreč sama izvajala vaje, sem kar nekaj časa porabila za branje. Potem sem to poskušala izvesti. Pri branju sem si poskušala zapomnit čimveč stvari, da bi jih potem lahko ob vaji uporabila, kar mi je odvračalo pozornost od občutkov. Vajo sem si hotela čimprej v celoti zapomnit, da mi ne bi bilo potrebno več brat. S tem sem prehitevala korake in izgubljala voljo pri izvajanju vaj.

 

Z Aleševim (učiteljevim) vodenjem se osredotočam samo na njegovo razlago. Prepustim se vodenju in se ukvarjam samo s svojim telesom in občutki. Med vodenjem me opozarja na stiskanje nepotrebnih mišic, z vprašanji vzpodbuja raziskovanje in možne poti, ki bi privedle do lažje izvedbe vaje. Dvajset minut je ravno dovolj, da dobim iz vaje informacije, ki jih lahko čez dan predelam in mogoče celo uporabim vpri vsakdanjih opravilih. Aleševi (učiteljevi) odgovori na vprašanja po koncu vaje mi dodatno osvetlijo opažanja, ki jih občutim sama ali drugi udeleženci programa in nakažejo vzroke, ki so pripeljali do bolečin ali težje izvedbe vaje (dvig noge ali glave).

 

V prvem tednu vodenja vaj sem spoznala, da je vodenje z učiteljem veliko bolj učinkovito, kot če to počnem sama. Da imam veliko delov telesa, ki jih ne čutim ali ne znam povezat. Da ne smem postavit vprašanja pred vajo, ker se potem težko umirim za samo poslušanje navodil učitelja. Da zategujem desno stran vratu, ne glede na to, kaj v telesu stiskam ali premikam … medenico, peto, rame … in da vratu ne znam (ne morem) sprostit. Začutila sem tudi, da mi čelo pritiska na obrvi. Ter da si mi ni težko dvakrat na dan vzeti 20 minut za izvajanje vaj.

Lep pozdrav,

Petra

Živjo Aleš

Tretji teden programa je prinesel veliko sprememb v doživljanju. Sedaj sem prvič tako jasno zaznal blokade v vratu. Podobno se sedaj dogaja tudi glede celotnegega bočnega dela trupa, tako levi kot desni. V določenih položajih zmorem vrat dojemati le kot celoto in imam težav s tem, da ga v celoti zakrčim, čeprav bi mi bil gib lažji, če bi bil napet samo tisti del ki je potreben, preostali del pa sproščen. S trenutnim načinom ne morem izvajati finih gibov. Zdaj lahko zaznavam napor, ki je ob tem prisoten in čutim da me pri lahkotnejšem gibanju vratu ovira tudi visoka napetost v hrbtu in zadnjemu delu nog. Zdaj razumem zakaj sam doma nisem nikoli izvajal vaje kot je na primer Skodelica čaja in pa Roža. Vedno sem izbiral take vaje, pri katerih sem se izognil direktnemu soočenju s težavami v vratu. Pri Roži mi je težje zapiranje. Nekaj več lahkotnosti pa čutim pri odpiranju.

Glede bokov sem največ spoznal pri izvajanju Stranskega dviga in Dihalnemu zibanju trupa. Težko zaznam kakšen je tonus v bočnih mišicah. Pri gibu bokov aktiviram veliko sklopov mišic. Tako da poleg bočnih napnem tudi trebušne in hrbtne mišice. Vidim, da boljši nazdor nad boki omogoča, da lažje diham. Do sedaj sem pri dihanju med vajo več pozornosti posvečal mišicam v sprednjem delu trebuha in mišicam hrbta. Zdaj pa temu dodajam še premike v  bočnem delu.

V tem času sem izboljšal spanje. Postopoma opuščam kavo. Spat se odpravljam bolj zgodaj in ob podobni uri, zbujam se zgodaj. Ko se zbudim imam večjo željo po delu, kot pa pred začetkom tega programa, ko sem se nerad zbujal, saj sem mi je že misel na začetek dneva predstavljala breme.

Imam tudi več energije ampak čutim v sebi tendenco po tem, da pogosto ne vem kaj z njo početi in se jo želim znebiti preko vzorcev, ki sem jih razvil med odraščanjem. Nivo energije sem navajen zniževati z pretiranim delom (zakrčeno sedenje za računalnikom), samozadovoljevanje s pomočjo pornografije, ali pa obsesivno gledanje filmov, youtube posnetkov, poslušanje podcastov. Vse to v meni zniža energijo in voljo do življenja, ustvarja občutek praznine in krivde. Negativne posledice tega čutim že od nekdaj. Kar se pa je sedaj spremenilo, je to, da to vedenje sedaj pogosteje prepoznavam in mi je vse lažje poiskati primernejši način za uporabo viška energije. So pa ti vzorci v meni zelo zakoreninjeni in bom potreboval še nekaj časa, da bo prišlo do celostne spremembe v podzavesti. 

Hvala, da si me spodbudil k temu da zapišem svoja opažanja. Hitro pozabim do kakšni sprememb je že prišlo v vsem tem času. 

Klemen Žagar

Pred nekaj leti sem v oddaji na robu znanosti prvič poslušala Aleša Ernesta, ki je razlagal mehanizme našega telesa, zavesti in podzavesti ter razloge za razvoj senzorično-motorične amnezije. Spomnim se, da me je to precej zanimalo, saj sem takrat že čutila, da se ne morem znebiti neke napetosti v telesu, čeprav sem se ukvarjala s športom in bila pozorna na razmerje med dejavnostmi in počitkom. Zaradi pomanjkanja časa in drugih razlogov sem ta položaj zanemarila z mislijo, da se bo nekako rešila sama od sebe in da je to, kar počnem, dovolj. Na žalost sem razvila tudi kronično utrujenost in bila nenadoma potisnjena v slepo ulico, iz katere sem morala najti izhod. Ker se vse v življenju zgodi z razlogom, sem se spomnila te oddaje in se prijavila na program učenja AEQ.

Moram priznati, da me vse to sploh ni zanimalo in da sem samo hotela nadaljevati svoje življenje. Ker pa v življenju ni dobre takojšnje rešitve, sem spoznala, da je ta metoda pravzaprav zelo dobro orodje, ki ga moram znati dolgoročno uporabljati, če želim v življenju doseči ravnovesje. Pri premagovanju začetnega upora sem zelo hvaležna učitelju Alešu Ernestu za njegovo potrpljenje in velikodušno razlago, kako vse to deluje. Začetne reakcije in vpogledi niso bili prijetni, so pa jasno pokazali, kje so neravnovesja in kako se jim približati.

Zato sem vesela, ker je nekdo pripravil tako metodo, ki omogoča natančno določati vzroke težav in je pripravljen učiti vse, ki so odprti in se tega želijo ali se morajo naučiti kot tudi tudi tehnologijo, ki vse skupaj olajša in danes bolj dostopna. Obnova zaupanja v naše telo, naše notranje odnose in način, kako se odzivamo na okolje in iz okolja, se je izkazala za izjemno zapleteno stvar, ki jo z razumevanjem lahko obvladamo le korak za korakom. Kot primer lahko navedem samo občutke pred in po vadbi, ko se občutek telesne teže in vlek gravitacije bistveno spremeni. Moj jutranji pregled tega občutka daje povsem drugačen odraz življenja skozi ves dan. Ni mi treba takoj zjutraj prevzeti vseh bremen in jih nositi čez dan in vsak dan. Sedaj lahko grem in vzamem natanko toliko, kolikor je potrebno, ali lahko prenesem v določenem trenutku. Življenje tako postane tudi radostno in ne le breme ali ovira.

Način pristopa in vaje so me presenetili v mnogih pogledih in z najbolj nepričakovanih strani. Ne gre le za gibanje, temveč za vzpostavljanje komunikacije s samim seboj, ki jo v tem norem času v katerem živimo, zlahka izgubimo in tako ne živimo pravilno. To so odtenki, ki nam se izmikajo in sčasoma postajajo vse večji problem in nam vedno bolj kažejo, kje se motimo. Čeprav obračamo glavo in tega ne želimo videti, saj bi nas to končno ustavilo. Nezmožnost gibanja in bolečina sta enaki nezmožnosti lahkega življenja in tega nikakor ni lahko začutiti.

V 30-dnevnem programu se je odprlo več zavedanja o sebi kot v mnogo letih prej skupaj. V pristopu ni drame ali skrivnosti, a učenje spoštovanja osnovnih zakonov odpira nova vrata. Včasih je odpor proti povezovanju res velik, ker ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani in takrat resnično veliko pomeni prisotnost učitelja v tistem trenutku, od katerega zavestno prevzamemo odgovornost za svoje življenje in se bolje odpravimo na novo pot zavedat se in se učiti skozi vse življenje.

Sanja Bonaca, Pula.

Aleš, pozdravljeni,

po treh tednih izvajanja vodenih AEQ vaj opažam precej sprememb. Prej opazim, kdaj sem preveč delam in z delom preneham in se spočijem, namesto da bi nadaljeval z aktivnostmi. Kakšno uro ali celo več ur zaporedoma se gibljem bolj sproščeno in vitalno, manj impulzivno in posledično naporno.

Desna noga od presredka do kolena me manj boli kot me je, leva podlaket in predel na prsnem košu okoli pazduhe levo me po nekaj letih ne boli več, me je pa, ko se je sproščala napetost v mišicah in fasciji tri dni tu prežemala ostra pekoča bolečina, levo roko sedaj lahko normalno brez bolečin premikam v vse smeti, celo za hrbtom lahko roki sklenem z dlanmi okoli podlakti brez bolečine.

Moje dihanje je širše v trebuhu in v prsnem košu, ko sem pozoren, diham počasneje in bolj umirjeno, trebušne mišice imam nekoliko bolj sproščene, pri vdihu je amplituda premikanja popka in pleksusa opazno večja kot je bila, brez vlaganja več moči v ta del diha.

Hrbtne mišice so tudi nekoliko bolj sproščene, čeprav trenutno samo za odtenek. Leva trebušna mišica, za katero sem se šele preko vaj in razlag v polni meri zavedel, da odreagira na strah, je bolj sproščena, manj pogosto me boli.

Hodim bolj vitalno, med hojo bolj premikam medenico in trup v nasprotnih smereh, zaradi česar je hoja bolj užitkarska, čeprav so mišice okoli mojega desnega kolka še vedno zakrčene in med hojo čutim njihovo napetost in tudi napetost desnih stegenskih mišic in meč, obenem sem pa opazil, česar se prej nisem zavedal, da imam zakrčene tudi mišice nad desnim pasom.

V nekaj primerih sem v realnem času pričel prepoznavati, kdaj z mišicami na levi strani hrbta ustvarjam pri opravilih z levo roko preveč moči in pretirano napetost potem zavestno do opazne mere lahko sprostim, zaradi česar so akcije manj boleče oz. včasih sploh ne več. Levi del vratu me manjkrat boli kot me je, čeprav mi je dvig glave še vedno zelo boleč in še nisem jasno ugotovil, zakaj je temu tako oz. zakrčenost katerih mišic mi onemogoča lahkoten dvig glave, hrbtnih, še posebej zgornjih hrbtnih mišic še ne uspem dovolj sprostiti, čeprav nekoliko jih pa že lahko.

Zadnja dva tedna precej pogosteje kot prej doživljam čustva žalosti, jeze in hrepenenja. Napetost na levi strani prsnega koša je nekoliko popustila.

Hvaležen sem vam za jasnost in pomoč pri spreminjanju svoje podzavesti in telesa.

Pozdrav, Aleš.

Ob vikendih je čas za družino in ne sedim za računalnikom. Moja služba pa zahteva delo z računalnikom, tako da si zdaj lahko vzamem čas za pisanje povzetka.

Časovni termin vaj mi tudi zelo ustreza: prav lepo je, da sta tudi otroka v tem času že v postelji in imam čas najprej zase, potem pa še z ženo. Jutranji termin pa zaradi službe ni možen.

Poizkusil sem že nekaj pristopov, vendar so te vaje in tudi rutina pri vajah, pokazale največ učinka. Ali pa vsaj obetajo največ, saj je pred mano še kar nekaj mesecev ali let spreminjanja. Več kot 40 let skrivanja se ne razkrije v nekaj tednih.

Vaje so vsekakor drugačne. Drugačne od tega, kar se učimo vse življenje: višje, hitreje, močneje. Premikanje delov telesa samo toliko, da se čutijo premiki in opazovanje, kako telo deluje, je pa nekaj novega. 

In telo ne posluša ukazov. Zanimivo. Posluša, ampak doda še kakšen premik, gib, napetost. Zavedanje tega dejstva samo po sebi mogoče ni toliko presenetljivo. Razen, ko razum poveže neupoštevanje navodil z informacijo, da je to zato, ker sem se naučil biti zakrčen. Zakrčen pa sem zato, ker sem skrival občutke. Katere občutke in kdaj je to bilo, še ne vem. Da pa čustvom in čutenjem ne pustim obstajati, oziroma jih ne priznam ali upoštevam, je pa v glavni razlog, zakaj sem se udeležil vaj.

Torej, približujem se bistvu svojih težav. Kar se kaže tudi v reakcijah. Nekaj prvih vaj je bilo še vse tako kot prej. Po nekaj dnevih se je začelo z intenzivnimi sanjami. Da bi nekaj noči zapored imel tako žive in doživete sanje, se ne spomnim. In bilo so kar pestre in zanimive. Zadnje dneve pa je nespečnost nadomestila sanje. Podzavest se zelo trudi, da čustva in preteklost ostanejo skrita. Večkrat pomislim na omenjeno v začetnem predavanju: ljudje postanemo zelo inovativni pri iskanju izgovorov, da te stvari ostanejo, kjer so.

Z radovednostjo pričakujem prihajajoče vaje.

 

Opažanja po 3 tednih izvajanja vaj

Po 3 tednih opažam spremembe na bolje, tudi spoprijateljila sem se z disciplino, tako da moje telo ne protestira več toliko, ko zjutraj bolj zgodaj vstaja. Vaja zvečer mi je še posebej pri srcu, ker me spravi v pomirjeno stanje pred spanjem.

Moj vrat je bistveno bolj zategnjen, kot sem mislila, kar je verjetno povezano s sprednjim prsnim in trebušnim delom. Vedno sem bila skoncentrirana na križ in hrbet, pri izvajanju rože in skodelice čaja, pa se je pokazalo, da glavo izjemno težko dvignem.  Sicer je vsakokrat malo bolje, ker vsakič prenesem v prakso več tvojih nasvetov glede dvigov. Kot da telo vsakič malo bolj sliši in upošteva navodila.

Me je pa presenetila izjemno močna blokada v hrbtu na desni strani pri lopatici in sicer me je včeraj bolelo cel dan, kot da mi telo sporoča, da ne morem vdihniti na polno, ker me je vsakič ko sem želela bolj globoko vdihniti in razširiti pljuča  po hrbtni strani usekalo ob lopatici.

Ta bolečina je danes še vedno  zelo prisotna, kot da se pretok energije ne spusti skozi. Zaradi tega me verjetno potem tudi komolci bolijo že več mesecev. Se pa zavedam, da sem med tistimi, ki lažje iztisnejo zrak ven iz pljuč, kot pa na polno vdihnejo življenje.

Skratka, bolj ko izvajam vaje, bolj se zavedam, da sem še precej  daleč od željenih rezultatov.  Ampak zadovoljna, da se premikam naprej, čeprav zelo počasi.

Lep pozdrav,

Zdravo !

Svoja opažanja in doživljanja povzamem takole:

30-dnevnega programa AEQ metode sem se udeležila z namenom odpraviti ali vsaj ublažiti bolečine v križu, vratu, kolenih in stopalih, ki sem jih z raznimi aktivnostmi pridelala v življenju. Tako sem mislila. Po uvodnem predavanju in prvih dneh vodenih vaj sem spoznala, da so vaje klinične somatike, ki sem jih poznala od prej visoko nadgrajene v AEQ metodo, ki posega globoko v izvor fizičnih bolečin.

Čeprav mi vloga in funkcija podzavesti ni neznana, se mi zdi povezava in vzročnost bolečin in dogajanj v podzavesti (lastni in kolektivni) osupljiva. Da bi kar najbolje opisala svoje doživljanje v zadnjih treh tednih, mi je bilo treba samo polistati dnevnik vsakokratnih zapisov, ki obsegajo od dveh vrstic na začetku  do dveh strani na dan v nadaljevanju. Iz njih veje cela paleta občutkov in razpoloženj – od začetnega, že znanega odpora, do navdušenja nad lastnim počutjem, potem izgubljam pozornost, jo ujamem, pa spet padec, razmišljanje o smislu tega početja, sledi premirje in stabilizacija.

Pisanje pomaga. Postopoma dobivam nazaj v upravljanje svoje lopatice, medenico, stopala, mišice. Dozdeva se mi, da se ukvarjam s popolnoma drugimi zadevami, kot sem nameravala in da je presenetljiva odsotnost bolečin v križu in vratu pravzaprav stranski produkt AEQ metode. Vmes pomislim na film E. Kusturice Underground, kjer ljudje 50 let živijo v podzemlju, izdelujejo orožje, misleč, da vojna še traja. Tako tudi podzavesti nihče ni povedal, da nevarnosti ni več in ji ni več treba braniti mojih okončin in drugih delov telesa oz., da naj svojo mašinerijo pospravi ali postavi drugam.

Problem ostaja spanje in jutranja vadba. Od nekdaj sem ljubiteljica nočnega branja in zdaj, ko mi ni treba več v službo, sem si dala duška. Kakopak, s tem izgubim jutra, to je pa tudi škoda. Trudim se iti prej spat in obrniti ritem, vendar sem ob enih, dveh še čisto budna. Zato jutranjo vadbo bolj kot ne samo oddelam. Moja pozornost je zjutraj plašna, frfotava ptica.

Včasih se mi tekom vadbe zdi, da dobivam ‘napačna’ navodila in da je nek gib nemogoče izvesti. Vse skupaj je podobno godbi na razglašenem instrumentu. Nato se v nekem trenutku  določen del telesa odmrzne in ga začutim kot svojega. Zavem se, da ni z navodili nič narobe.

Pred in  po vadbi imamo možnost postavljati vprašanja in dodatno  individualno razčiščevati nejasnosti. Opažam, da drugi udeleženci programa doživljajo podobno kot sama. Vprašanj je zdaj proti koncu programa vse manj, odgovori so postali predvidljivi, oz. jih večino že zna najti vsak sam pri sebi.

Seveda me skrbi, kako bom sama delala vaje po koncu programa. Zdaj že vem, da podzavest ne mara hitrih sprememb in šarjenja po sebi. Bistvo je v tem, da ob prvih odporih ne odnehaš, pač pa previdno in počasi poskusiš znova. In znova! Obenem se veselim tega raziskovanja in potovanja k sebi. AEQ metoda je pravo orodje in pravi kažipot pri tem !

Hvala in lep pozdrav, Zorka

 

Aleš živjo.

Moj tretji teden učenja po 30-dnevnem programu je bil do sedaj najtežji. Čutila sem utrujenost skozi cele dneve tega tedna, včasih bolj izrazito, včasih manj. Zelo sem čutila mišice zadnjih strani nog (kot muskelfiber). Spala sem vredu. Večkrat sedaj opazim, ko se zjutraj zbujam in sem še malo v dremežu, da stiskam zobe in zgornji del hrbta ter vrat. To je rahlo, nežno stiskanje, a ko se ga zavem in sprostim mišice, mi resnično odleže. Kot bi se pogreznila v posteljo, se zlila s podlago. Tudi čez dan večkrat opazim, da kakšno mišico stiskam po nepotrebnem. Kar pomeni, da je moje zavedanje telesa in pozornost nanj večja, bolj ga čutim in vem, kaj storiti, da napetost popusti.

Pri vajah se veliko dogaja. En dan se je pri obratu noge pojavila bolečina v desnem boku (od strani). Do sedaj me na desni strani ni še nikoli bolelo. Ob koncu vaje bolečine ni bilo več.

Pri obratu noge ne čutim teže boka, ki je pritisnjen (nagnjen) v tla. V bistvu ne zaznam niti teže boka, ki je dvignjen. Čutim, da je eden dvignjen, drugi nagnjen v tla, razlike v teži pa ne oz. ne vem, kako naj bi ta občutek zgledal. Čutim napetost mišic dvignjenega boka in sproščenost spuščenega boka. Za moje razumevanje (dojemanje) je dvignjen bok težji, tisti na tleh pa lažji.

Všeč mi je bilo, ko smo en dan delali vajo zibanje trupa namerno narobe, ko smo bok premikali s stiskanjem noge in ne pasu, ter ramo s stiskanjem roke in ne prsnega koša. Razlika v mehkejšem gibanju je bila očitna. Nisem pa pri tej vaji čutila vratu, ko naj bi ga napeli za dvig rame. Kot da ga nimam.

Pri vaji roža ob dvigu glave pretirano napnem sprednji del vratu. Glava je težka in ne pogruntam, kaj naredit, da bo lažje. Tudi če poskušam ledveni del naredit težji in prenest težo glave v ta del ali še bolj stisnit trebuh, ne gre. Kot da otrdim in ne morem naredit niti za milimeter nobenega giba več. Tudi če poskušam manj dvignit glavo, ni nič bolje.

Me pa te stvari ne jezijo. Ni mi še čisto vse jasno, ne znam še povezat, a mi je to raziskovanje telesa všeč. Rada bi ga spoznala, hočem da mi pove vse, kar mu v preteklosti ni bilo všeč in se je moral prilagodit. Zdaj tudi spreminjam svoj pogled na sestro, za katero me je jezilo, da me ne pokliče oziroma me pokliče vsake kvatre. Z mojim prihodom na svet je veliko izgubila in to verjetno nosi s sabo že celo življenje. Ko bo prilika, se bova o tem pogovorili. Malo moram še delat na integriteti.

 

Moja opažanja v 1. tednu

Pozdravljeni,

V začetku sem seveda, kot pridna deklica, peto in ramena z vso močjo in vsemi možnimi mišicami pritisnila močno v tla in dvignila medenico visoko v zrak. Na desni strani hrbtnih mišic v višini lopatice, me je zarezalo, kot bi me zabodli z nožem. Aktivirale so se vse mišice na telesu, šele nato sem z vašim opozorilom, postopoma popuščala, tiste, ki jih nisem potrebovala.

Kadar desno ramo pritisnem v tla, še vedno sodelujejo zgornje mišice na roki.

Preden aktiviram levo stran, se moram opomniti, da moram sprostiti desno stran, ker se mi še vedno aktivira, predvsem hrbet in rama. Na desni strani telesa imam na splošno več težav, med dojenjem sem imela mastitis v desni dojki, nožni palec, idr. Vem, da je to povezano z očetom, ki je bil in še vedno je čustveno nedostopen. Poznam vzroke in se s tem, vsaj zavestno, poskušam čim manj obremenjevati.

Pri vajah, ki jih izvajamo zadnje tri dni, pa imam velike težave z usmerjanjem pozornosti na mišice, ki jih moram aktivirati in koordinacijo in z dvigovanjem glave. Spodnja čeljust in vrat me tako bolita, da popustim vse mišice, ne morem samo spustiti vratu. Prvič še gre, pri tretjem poskusu pa moram po nekaj sekundah spustiti glavo.

Zelo enostavno pa mi je bilo včeraj, ko smo aktivirali zgornje mišice, hrbet, … V tem primeru, pa se glava skoraj sama dvigne. Opažam res veliko razliko. Od nekdaj se s prsti na rokah ne dotaknem tal ob iztegnjenih kolenih.

Rekli ste da gre za refleks zelene luči: Od nekdaj ne čutim čustvene podpore staršev in imam občutek, da ne smem nikogar prositi za pomoč, saj s tem izražam nemoč, kar pa v naši družbi in službi ni zaželjeno.

Že dva dni pa tudi sanjam o ljudeh, ki sem jih po mojem mnenju prizadela, ker sem sledila svojemu srcu. Zbudim se z bolečino in zategnjenim zgornjim delom hrbta. Na splošno me v življenju velikokrat spremljajo močni občutki krivde.  Zato so moje odločitve in delovanje velikokrat usmerjene tako, da bom jaz občutila čim manj krivde …

Tako, toliko o mojem razumevanju situacije, občutkih in opažanjih ob izvajanju vaj.

Hvaležna sem vam za vodenje in vse informacije, ki jih delite z nami.

Lep pozdrav

Pozdravljeni,

Najprej naj napišem, da sem zelo vesela, da sem se v delavnico vključila. Ugotovila sem, da sem sama vaje izvajala popolnoma napačno. Na začetku, ko sem vajo še spoznavala, sem si govorila kaj je potrebno storiti, kot sem prebrala v poslanem opisu vaj. Ko pa sem vajo dojel, sem jo v glavnem izvajala avtomatično, kot vsako drugo telovadbo. Pomembno mi je bilo, da sem vaje delala 20 min in naredila sem mnogo preveč ponovitev, ker sem vaje izvajala prehitro.

Ko sedaj po nekaj dneh delavnice moje vaje delam sama, si ves čas govorim kaj moram narediti, tudi malo menjam vrstni red, tako da ta ni avtomatičen. Vaje izvajam počasi in z mislijo in 20 minut mine kot bi mignil.

Ugotovila sem tudi, da sem prej pritiske na podlago izvajala na vso moč. Vzrok je verjetno, da res slabo čutim svoje telo, pa sem želela s silo to doseči. Sedaj se trudim, da so pritiski izvedeni z občutkom, čim manj kot je potrebno, tako da nisem preveč napeta. Včasih imam v sredini vaje potem občutek, da npr. rama sploh ni več napeta, a potem, ko sproščam, čutim, da sem tudi ramo lahko sprostila (torej je rahel pritisk obstajal).

Moj velik problem je, da slabo čutim. Ko ležim na tleh in skušam čutiti svoje telo, mi to predstavlja velik problem.

Še huje pa je, ko vprašate za razliko… npr. kako pred vajo, kako po vaji, … tu popolnoma zamrznem.

Imam tudi občutek, da ko enkrat končno nekaj čutim, npr. kje je moje telo prilepljeno na podlago in kje ne, ta občutek kar vlečem naprej, pa če je to res ali pa ne.

Lep pozdrav

Pozdravljeni,

moja spoznanja in razmisleki.

– Pri prvi vaji se mi je zdelo na začetku, da ko delam na L strani, da držim hkrati še D polovico. Z D stranjo telesa imam namreč težave (kolk, gleženj in nazadnje se je oglašalo tudi koleno).

Danes ko sem naredila to vajo, sem opazila,  ko delam to vajo na D strani, da čutim D stran vratu.

– Zamislila sem se, če premalo rotiram svoje telo (boke) medtem ko hodim? Ker me po daljši hoji, pohodih bolijo podmedenične mišice.

– Večkrat sem poskušala hoditi bolj vzravnano in z odprtim prsnim košem – sicer vem, da hodim skrčeno v zg.delu prsnega koša in da glavo nosim preveč naprej. To sem opazila po fotografijah.

– Druga vaja je super! To, da držim vseskozi zadnji del vratu malo napet, tudi ko ležim (!) sem ugotovila že prej. Ugotovila sem, da ko smo na hrbtu, je meni kar težko držati glavo gor – rabim dosti časa, da zadnji del zares sprostim. In po teh vajah je res dober občutek, ker deluje težka in nekaj v glavi se sprosti. Vem da je tudi povezana napetost zadnjega dela vratu in zadnji del čeljusti in neba.

Nazadnje se mi je zdelo, ko smo dvigovali ramena navzgor, da je glava kar višja in težka, ne da je v isti ravnini s telesom.

Danes sem pri zobarju ugotovila, ko mi je malo povrtal, da takoj stisnem zadnji del vratu – od strahu se zakrčim. Zadnjič sem na sestanku ugotovila, da če popravim svojo držo, malo odprem prsni koš, potegnem ramena dol, da sem bolj v svojem centru in bolj mirna. Navadno potegnem ramena navzgor in glavo naprej. Tega se zavedam, a ponavadi kar vztrajam v tej pozi.

-Zdi se mi tudi, da kdaj držim trebuh napet, in da ga poskušam zdaj zavestno sprostit z dihom.

To so moja opažanja. Aha pa pomaga mi, da si rečem – kako lahko hodim tako, da bom čim bolj sproščena po vsem telesu.

Sicer imam, kot sem napisala težave z D stranjo telesa – 10 let nazaj sem si med plesom neko vez? nategnila v kolku in od takrat sem nekako narobe skompenzirala gibanje. Vem, da ko stojim pred pultom, avtomatsko D stran povlečem navzgor. Ko ležim na tleh na hrbtu, je desna stran stopala veliko manj zarotirana navzven kot leva. Približno leto rešujem te težave – ker me je bolel kolk pri hoji navzgor, po stopnicah. Hkrati imam v obeh gležnjih bolečine, več v desnem. Trenutno ne morem nositi skoraj nobenih čevljev, najbolje mi je, ko sem poleti v ravnih sandalih (takrat skoraj izginejo bolečine).

Hvala, prijeten pozdrav

Pozdravljeni g. Aleš!

V prvem tednu izvajanja vaj sem opazila kar nekaj novih zaznav o svojem telesu in svojem delovanju/počutju.

Najbolj očitna sprememba je bila, ko sem se usedla zjutraj pred računalnik, da pričnem z delom in so misli bile jasne. Zložene so bile v vrstni red. To me je presenetilo, saj sem skoraj celo leto imela stalen občutek, da ne vem kje začeti in sem delala 5 stvari po malo in nobene dokončala. Prestavljala in pisala opomnike za naslednji dan, pa naslednji… Po 1 tednu pa sem skoraj 5 opomnikov odkljukala v enem dnevu.

Druga opažena sprememba pa je bila večja umirjenost pri pregovarjanju z otroci. Opazila sem, da ko sem prosila za kakšen opravek/nalogo in se je začelo pregovarjanje, sem na to mirno odreagirala in da je ta umirjenost trajala. Ni popustila oz. me ni zajela jeza in predvsem hitenje. Saj grem sami sebi na živce, ko se slišim, da ponavljam besede “no, hitro,hitro”. Me nervira ta občutek priganjanja in hitenja. To mi je tudi pri tem koronskem času najbolj všeč, da ni občutka konstantnega norenja. Čeprav si že prej nismo popoldneve zorganizirali/napolnili z dejavnostmi. Smo bili kar na igriščuli doma.

Kot sem že zadnjič pred vajo povedala, sem pa imela en dan hud glavobol in dobila herpes. Pri sami izvedbi vaj, najbolj očitno zaznam razliko pri dvigovanju medenice – kako logično in lahkotno gre leva stran gor, desna je pa vsa trda in bi ostala kar na tleh. Ter zelo težko držim vrat dvignjen, dobim občutek kot da imam beton okoli njega. Čeprav sem pri včerajšnji vaji imela že boljši občutek, je bil že malo lažji.

Sem pa po vsaki vaji bolj sproščena, občutek imam, da se je telo razlezlo po tleh.

En lep dan želim!

Odkar sem začela z delavnico, me prvič po cca 5, 6? letih ne boli neznosno cel hrbet in rama (sploh ne) med vadenjem violine. Predvsem lahko zaigram celotno 15-minutno (zelo zahtevno) skladbo in po tem nisem utrujena in nimam blokade predvsem v levi rami ali podlakti (leve in desne roke), včasih me le še malo boli križ, ampak ne zmeraj. Sem pa opazila, da ko sedim in ležim, težko ostanem v enem položaju dolgo časa, predvsem ko ležim na boku, ker skoz razmišljam o tem, da preveč napenjam mišice(kolk in stegno) in me to moti, skratka veliko bolj se zavedam delovanja v telesu.

Ko se zbudim, nimam polomljenega telesa in zategnjenih ram, eden izmed najbolj zoprnih problemov, ki ga imam že leta. Lahko spim na levem boku brez bolečin, kar ni bila opcija že dolgo časa (zaradi leve rame). Tudi ko nosim vreče iz trgovine ali violino na ramah, mi to ne predstavlja takega problema kot v preteklosti. Razen zadnje dva dni, ko je bilo med vajami očitno bolj napeto za rame (se mi zdi), imam prvič od začetka delavnice spet zakrčene mišice v rami. Če povzamem dosedanje občutke-odkar so se cca 2016 začele  konstantne bolečine v ramah, rokah, lopaticah, vratu, ob ključnici, celemu hrbtu, tudi kolkih pogosto, nisem imela toliko upanja (in nisem verjela v terapije, še septembra ne), da se lahko moje stanje izboljša. Nedvomno lahko samo v enem tednu – od začetka vaj – delam stvari približno 85% časa brez bolečin.

Z izjemo zakrčenosti zadnje dva dni, ki ni pretirana, se nedvomno po vsaki vaji počutim vedno bolje.

Hvala za vse

Prvi teden vsakodnevnega izvajanja vaj – zjutraj in zvečer

Predvsem je čas namenjen vodenju vaj-maksimalno 30 minut zelo dobra izbira, saj mi omogoča, da lahko sprejemam informacije  z globljim zavedanjem. Ker jih tudi ni preveč, jih moj zavestni del lahko sprocesira, brez, da bi padla pod stres.

Program rednega vodenega izvajanja preko zooma me je prisilil, da sem šla ven iz cone udobja, v kateri sem si predhodno sama določala čas in tudi večkrat izpustila izvajanje vaje, ker se je tako odločil moj nezavedni del, čeprav bi mi vaje zelo koristile.

Čeprav sem bila že kar na privatnih terapijah  pri tebi, se mi zdi, da moja zavest šele sedaj sliši in globje razume, zakaj je za mene ključno pravilno in redno izvajanje vaj, kar me vodi v  zmanjšanje bolečin in zategnjenosti.

Redno izvajanje mi tudi bolj jasno kaže moje stanje, povezanost bolečin v komolcih z vratom in križem, ter tudi zategnjenostjo mišic na zadnji strani nog. Ravno tako nezmožnost dvigniti glavo, mi je jasno pokazala, da imam hrbtne mišice preveč zategnjene.

Zadnje dve noči tudi zavestno ugotavljam, ko se zjutraj zbudim, da imam bolečine v vratu, ker ga imam ponoči verjetno preveč zategnjenega.

Na čustvenem področju sem ugotovila v tem tednu, da sem veliko bolj občutljiva in zmanjšal se mi je tudi prag tolerance.

Toliko po prvem tednu, se že veselim drugega tedna.

Moj um bi sicer želel imeti eno jutro pauzo, predvsem v nedeljo, da bi lahko malo dlje spala, tako da bo 30 dni kar izziv.

Lep pozdrav,

Pozdravljen Aleš.

Najprej sem zaznala, da pri pritisku pete v tla ne čutim meč in zadnjih dveh prstov na levi nogi. Prav tako je bila na začetku leva noga v zraku zelo težka. Pretirano sem  pri vaji napenjala tudi ritne mišice. Vse to se pri vajah in tudi gibanju izboljšuje.

Včeraj sem imela zelo razširjen trebuh in težje sem vdihnila. Danes pa se je trebuh spustil in opažam, da sta vrat in prsni koš bolj povezana, kar še nikoli nisem občutila na tak način. Zmeraj me je nekako vleklo v vratu zadaj, danes pa opažam, da lahko z vratom naredim čisto drugačen gib in ga zadaj sprostim, pri čemer se čuti povezava do križa. Tudi predel med lopaticama bolj občutim, pri čemer me na desni strani, kjer sta rama in lopatica malo povešeni, spet bolj boli. Na levi strani sem imela op. podpazdušnih bezgavk in me zarastline vlečejo, vendar tudi v tem predelu mišice postajajo bolj prožne.

Ne znam še dobro ločiti stopala od noge, vendar je tudi pri tem že boljši občutek. Ko sem to raziskovala stopalo tudi stoje, sem ugotovila, da v bistvu tudi samih stopal ne čutim prav dobro na tleh.

Prsni koš se pri vdihu veliko bolj razširi na vse strani (kot bi odprla dežnik), kot se je pred 1 tednom. Tudi pri dihalnih protokolih AEQ je drugačen občutek, bolj poln.

Nekako mi še ne gre dobro spuščanje membrane v medenični del, vendar  opažam, da se tudi ta del že širi (ko sem prvič začela z vajami, sem čutila kot bi bila čez trebuh pripeta z nekim trdim prtom, zdaj je vse to že veliko boljše in prožno). Vdih in izdih sta bolj povezana in zdaj veliko bolj lahko iztisnem zrak pri izdihu. Nisem pa še ugotovila kaj naredim neusklajeno, ko se mi občasno pri izdihu nagne glava nazaj, kot bi se mi šele takrat odprle dihalne poti.

Res sem navdušena nad vajami in vami, ki ste točno v pravem trenutku razpisali to delavnico.

Pred letom in pol sem bila na vaši delavnici v Šiški in potem sem začela z vajami AEQ. Kljub temu, da moje gibanje še ni lahkotno, sem v tem času v bistvu naredila velik napredek, saj sem bila pred letom in pol bolj kot en ukalupljen ulitek in je bilo gibanje že tako zelo omejeno, bolečine pa neznosne. Lani decembra pa sem prišla do točke, ko se mi je zdelo, da nekako ne napredujem več in sem si prav zaželela malo pomoči. In evo vas na FB z objavo te delavnice 😉

Čudoviti ste, da to vaše znanje delite med nas in odgovarjate na vprašanja.

Lp

Zdravo !

Z metodo AEQ sem se srečala prvič pred petimi leti, odpor do nekaterih vaj (glavobol, vrtoglavica) me je odvrnil od vadbe. Zdaj slišim, da je to pogost pojav in zakaj se to dogaja. Šele v tem programu sem globlje dojela, za kaj gre pri vsej stvari. Glavni pomislek v prvem tednu je naslednji – preveč sem osredotočena na AEQ vsebine (zjutraj/zvečer, članki, učbenik, še kakšna ponovitev vaje, razmišljanje…) zaradi česar zanemarjam druge aktivnosti in opravila. To tudi ni dobro. Najti moram srednjo pot med obojim.

Težave prvih dni so se zmanjšale (glavobol, vrtoglavica, utrujenost), ostaja pa trzavica v okončinah pri sprostitvi nog/rok.

Ne ločim med posameznimi deli telesa. (Kaj je rama? Premakneš lopatico? Zgornji in spodnji del trebuha? Zgornji in spodnji del vratu?

Kako dihaš samo v levo ali samo v desno stran prsnega koša ? Pri izdihu do praznega me sili na kašljanje.

Vaje v zadnjih treh dneh se mi zdijo težke, proti koncu vaje navodilom ne sledim več, ne morem ugašati stikal, ker nekatera niti prižgana niso.

Vaja z dvigom glave mi je nevzdržna, boli vrat, pečejo lopatice.

Razlaga o valgusni deformaciji mi ni blizu. Jaz mislim, da imam to v glavnem zaradi 30 let nošenja štiklov, plus dodatnih nekaj let tesnih plezalnih čevljev. Jasno mi je, da samo z vajo kosti ne morem zravnati, bi pa rada proces vsaj ustavila. Deformacija še ni za operacijo, močno pa vpliva na ravnotežje, pa luknje v superge mi dela.

Bi prosila še za mnenje o dogodku izpred enega leta. Na sprehodu v Mostecu sem na trim stezi prijela za kroge in se obesila nanje. To pogosto naredim, ker mi paše razteg hrbtenice. Z nogami sem stala na tleh, samo raztegnila sem se. Potem me je zmanjkalo, ena sekunda filma mi manjka, znašla sem se na tleh, z obrazom sem treščila v podlago, da so mi odletela očala. Verjetno najprej na kolena in roke, ker hujše poškodbe ni bilo. Še danes ne vem, kaj je to bilo. Me je pa zdaj strah počet razne reči po hosti…

AEQ – do zdaj sem mislila, da se poimenovanje metode nanaša na tvoje inicialke. Naključij ni, a ne…

Lep pozdrav in hvala!

Spoštovani Aleš Ernst,

hvaležna sem, da obiskujem vašo delavnico vodenih vaj po zaslugi hčerke. Ugotovila sem, da  jih nujno potrebujem, ker imam težave, katerih se ne znam in ne vem kako rešiti , zmanjšati ali zaustaviti. Za nekatere sem vedela, da imajo izvor že iz otroštva, potem pa stres in stres.

Navdušena sem nad vajami, vašimi znanjem in odgovori na zastavljena vprašanja.

Vedela sem, da sta moji desna in leva stran telesa ne enaki, kar se mi je dozdevalo in sem opažala, da se mi spreminjata, nastajale so deformacije rast kosti, sklepov, odebelitve nog, s tem širitev telesa.  Neuspešno obiskujem zdravnike.

Ne vem, ne znam , kako izdati ven, iz sebe, iz telesa nakopičeno, jezo, strah…..  čustva. Vem, da je zastarano.

Srčno upam in si želim, da mi bodo te vaše AEQ  vodene vaje pomagale.

V tem času, kar delam te vaje, se še bolj zavedam svojega telesa, kako pomembni so detajli, mali premiki telesa, ki jih s pozornostjo naredim, kolikor lahko, preveč močno napenjam mišice, kar čutim naslednji dan.  Opazila sem, kako prsni koš bolj odpiram, polnim ali z izdihom izpraznim, čeprav lažje skozi usta.

Včeraj popoldan , ko sem delala vajo, ob premiku noge,  me je v levo nogo, v mečo  ” zgrabil ” krč, kar se mi občasno dogaja.

Za kakšno informacijo, se vam zahvaljujem.

Pozdrav,

Moji občutki ob vodenju vaj

Občutkov je bilo ogromno. Mogoče začnem kar s prvim: dvom. Ali je to re to, kar potrebujem, ali to res rabim saj se ne spopadam s kroničnimi bolečinami.

Sedaj pa je občutkov toliko, da ne vem kje naj začnem oz. katerega naj analizira. Za to bom poskušala upoštevati vaš nasvet in ne bom nase prevzela novega pritiska, da moram vse takoj razumeti in rešiti, ampak si bom vzela čas.

Prvi občutki so bili, da ne morem sprostiti vrat, ampak to ni bilo zame nič novega, potem pa so prišli novi občutki, da ne čutim napetosti v zgornjih mišicah rok, kljub temu, da so napete. Med tem sem to se mi je dogajalo do srede. Ob enem pa sem kar naenkrat občutila, da imam za vse kar delam dovolj časa in da mi ni potrebno hiteti, ker mi bo uspelo, to je bil zelo dober občutek, ki pa ga mogoče sedaj ne občutim več tako zelo. Potem sem začela čutiti napetost v trebuhu, ki še kar traja in jo poskušam sprostiti, ker je zelo neprijetna. Pri vaji skodelica sem imela občutek mravljincev ali mrtvenja,ne znam točno določiti okoli ust,…

Kot vidite, je vse precej noro in kaotično, ampak verjamem, da to služi nečemu boljšemu, kar še pride  oz. da se ve postavi na pravo mesto, kot mora biti.

Hvala za vse, tole je res zanimiv izziv in ni mi žal, da sem se podala v  to.

Aleš živjo.

Nekaj sem ti sicer že napisala, a tokrat je to bolj povzetek prvega tedna sodelovanja pri programu.

Za 30-dnevni program vodenja vaj sem se odločila, ker se mi je zdelo, da bom na ta način bolj redno in z večjo prisotnostjo izvajala vaje. Ko sem namreč sama izvajala vaje, sem kar nekaj časa porabila za branje. Potem sem to poskušala izvesti. Pri branju sem si poskušala zapomnit čimveč stvari, da bi jih potem lahko ob vaji uporabila, kar mi je odvračalo pozornost od občutkov. Vajo sem si hotela čimprej v celoti zapomnit, da mi ne bi bilo potrebno več brat. S tem sem prehitevala korake in izgubljala voljo pri izvajanju vaj.

Z Aleševim (učiteljevim) vodenjem se osredotočam samo na njegovo razlago. Prepustim se vodenju in se ukvarjam samo s svojim telesom in občutki. Med vodenjem me opozarja na stiskanje nepotrebnih mišic, z vprašanji vzpodbuja raziskovanje in možne poti, ki bi privedle do lažje izvedbe vaje. Dvajset minut je ravno dovolj, da dobim iz vaje informacije, ki jih lahko čez dan predelam in mogoče celo uporabim vpri vsakdanjih opravilih. Aleševi (učiteljevi) odgovori na vprašanja po koncu vaje mi dodatno osvetlijo opažanja, ki jih občutim sama ali drugi udeleženci programa in nakažejo vzroke, ki so pripeljali do bolečin ali težje izvedbe vaje (dvig noge ali glave).

V prvem tednu vodenja vaj sem spoznala, da je vodenje z učiteljem veliko bolj učinkovito, kot če to počnem sama. Da imam veliko delov telesa, ki jih ne čutim ali ne znam povezat. Da ne smem postavit vprašanja pred vajo, ker se potem težko umirim za samo poslušanje navodil učitelja. Da zategujem desno stran vratu, ne glede na to, kaj v telesu stiskam ali premikam … medenico, peto, rame … in da vratu ne znam (ne morem) sprostit. Začutila sem tudi, da mi čelo pritiska na obrvi. Ter da si mi ni težko dvakrat na dan vzeti 20 minut za izvajanje vaj.

Lep pozdrav,

Pozdravljen, Aleš,

ker je danes zmanjkalo časa za vprašanja, se javljam kar tukaj. Že po prvem dnevu vaj sem opazila in občutila spremembe v sebi. Prvih nekaj dni so na plano prihajala čustva, opazila sem da sem imela čustvene izlive in se spraševala, čemu je tako. Zanimivo je, da se mi zdi, da so moji občutki in čustvovanje postali bolj jasni, kot da bi jih lahko bolj jasno razumela in začutila. Včeraj pa sem začutila celo fizične spremembe v sebi, saj me je ves dan spremljal glavobol. Ki pa ni bil takšen kot jih imam občasno. Občutiti je bilo, kot da bi nekaj hotelo priti iz mene, iz moje glave. Res nenavadno.

V glavnem, za delavnico sem se odločila predvsem, ker že dlje časa opažam, da imam izredno zategnjeno desno mečo in imam že nekaj let težave z bolečinami v desnem delu hrbta. Pravzaprav se mi zdi, da se je postopoma zategnjenost počasi širila iz noge po desni strani navzgor do glave. Prav tako imam že od nasjtniških let halukse na stopalih. Seveda je bolj izrazito na desnem stopalu. Zavedam se, da je vse to povezano. Zato se tudi počasi poskušam ukvarjati z vzroki, ki se skrivajo za to mojo zategnjenost in njenimi posledicami. Če sem vas prav razumela in tudi sama podobno ugotavljam, se delni razlog skriva v odnosu z očetom (desna stran), deloma pa ker sem v mladosti imela ves čas občutek, da moram rešiti svet in nosila vso težo, vse težave sveta in domačega okolja na svojih plečih, posledično pa sem začela krčiti meča.

Če bo pri kakšni vaji, kaj še posebej uporabno za mojo specifično situacijo, ali pa če imate kakšne posebne nasvete zame, se lepo priporočam. In že vnaprej zahvaljujem.

Lep sončen dan,

S kontinuiranim izvajanjem vaj AEQ, s kratkimi in natančnimi navodili za izvedbo vaje, z opisi vaj ter s pojasnjevanjem in utemeljevanjem vaj, sem vajam lahko sledila in jih v smislu pravilne izvedb tudi izboljševala. V telesu sem dnevno zaznavala spremembe: takoj po jutranji vaji kot neko olajšanje in sprostitev posameznih delov telesa, zmanjšale so se bolečine predvsem v sklepih. Okrog 10 ure sem začutila utrujenost tako, da sem se vlegla in za kakšno uro zaspala (praviloma prej čez dan nisem ležala, niti spala). Po večerni vaji sem prvih 10 dni hodila spat ob običajni uri, to je med 22.30 in 11.30 uro, potem pa sem zaspala in se vedno zaspim med 21.30 in 22.00. Večina noči je nemirnih ( se veliko obračam, pretegujem, jamram, ker se mi v telesu kar nekaj premika, mi postaja vroče, me srbi, boli, špika, imam nemirne (živčne) noge ipd.)

Konkretno izboljšanje stanja zaznavam v naslednjem: bolečine v kolenih in v ledvenem delu hrbtenice so se bistveno zmanjšale. Nimam več bolečine v levem kolku in mišici stegnenice, ki sem jo imela nekaj let. Nekoliko se mi je izboljšala hoja in ravnotežje.

Dnevno grem na sprehod in prav danes sem cca 400 m v hrib,  prehodila brez počitka in z bistveno manjšo zadihanostjo (prej sem na tej isti poti in razdalji imela do 3 kratke počitke, da sem lahko potem normalno dihala in hodila naprej).

30 dnevni program ste zelo dobro zasnovali in sem vam zato zelo hvaležna.

Lep pozdrav.

Pozdravljen, Aleš,

pošiljam opis svoje izkušnje po prvem tednu opravljanja vaj.

Že prvi dan po začetku vaj sem opazila, da sem reagirala bolj impulzivno, kot da bi iz mene hotelo čustvo hitro priti na plano. V takih trenutkih sem se opazovala in vprašala, zakaj je temu tako, za kakšno čustvo gre, od kje prihaja. Le po nekaj dneh, sem dobila občutek, da so moja čustva veliko bolj jasna, čista, kristalna. težko opišem, a kot da jih lahko bol jasno zaznavam in prepoznam.

Tretji dan opravljanja vaj sem imela glavobol, ki pa ni bil podoben običajnim glavobolom. Bolelo me je drugje kot ponavadi in tudi občutek je bil drugačen. Kot da bi mi nekaj želelo priti iz glave.

Pri opravljanju vaj sem opazila, da imam desno stran telesa veliko bolj zategnjeno in da želim z desno stranjo opravljati vse gibe, tudi tiste, ki so namenjeni za levo stran. Zato pri vajah na levi preverim, če imam desno sproščeno oziroma če je kaj prenapeto na desni, kar ne bi smelo biti. Pri prvih vajah sta se mi zdela desna noga in roka po občutku večji, zdaj imam vedno bolj občutek, da sta leva in desna stran podobni. Še vedno pa pretirano pomagam levi  z desno stranjo.

Najtežje mi je bila do sedaj vaja z dvigovanjem glave. (Ne ta danes, ampak tisti, ki smo ju delali prejšnjič. Danes sem imela občutno več kontrole nad dvigovanjem). Ob izvajanju tistih dveh vaj mi je tudi postalo malo slabo.

A največji napredek se mi zdi, da sem opazila, odkar vem, da moje bolečine na desni strani hrbta in zategnjenost po zadnji desni strani izhajajo iz pretirane zategnenjosti trebuha. Odkar sem pozorna na trebuh, vedno preverim, če je napet in ga poskušam sprostiti. Danes sem celo opazila, da sem tekom dneva naredila gib, za katerega sem skoraj podzavestno pričakovala, da bom začutila zategnjenost v hrbtu, pa me je presenetil občutek odsotnosti zategnjenosti. Kot da bi bila že avtomatsko navajena, da imam prisotno zategnjenost v hrbtu in če bi se pri gibu pojavila, je ne bi niti zaznala. Sem pa namesto tega presenečena opazila, da je ni bilo.

Opažam, da je čustvo strahu že od nekdaj močno prisotno pri meni. Zato ga poskušam opazovati, raziskovati in si dovoliti, da ga plast za plastjo začutim.

Lep pozdrav,

Spoštovani gospod Ernst!

 

Že ko sem prebral vašo knjigo, ki mi jo je prinesel dedek Mraz, sem videl, da gre za zelo resno zadevo.

Ob vašem uvodnem predavanju pa sem dobil še veliko zaupanje v vas, kar se zdaj kaže vsak dan posebej na vajah. Vaše vodenje je prepričljivo, vaši odgovori na vprašanja matematično natančni.

Mislim, da ste pri vseh nas ustvarili veliko mero zaupanja, zato  vaje delamo z veseljem pa tudi z vero, da se bomo rešili teh podzavestnih zavor. Vesel sem, da sem prek prijateljev izvedel za vas in da imam že zdaj priložnost  biti na tem tečaju.

Želim vam veliko uspeha pri vašem delu in trdnega zdravja!

 

Lep pozdrav,

Pozdravljeni,

 

Moja dosedanja izkušnja:

Vzrok mojih težav, vse od omotic do kroničnih bolečin sem ugotovila nekaj let nazaj. Vsaj mislim tako. Vendar sem šele z AEQ metodo spoznala, da se to ni začelo 8 let nazaj, ampak je bila takrat le pika na i. Začelo se je že v otroštvu. Kar prej niti pomislila nisem. Z AEQ znanjem sem tudi spoznala, da sem besedo stres dojemala zelo splošno. Stres ima veliko alinej.

Stanje je bilo v teh treh tednih malo boljše, zadnje dni pa je spet slabše. Večje bolečine v hrbtu in včerajšnja čista izguba ravnotežja, kar pa se je do sedaj zgodilo le 2x ali 3x. Zakaj mislim, da je prišlo do tega? Takšna večja nihanja so ponavadi, ko so dnevi prenaporni in telo enostavno ne zmore večjega napora.

Po treh tednih pa se med vajami bolj zavedam določenih delov telesa, kot sem se na prvi dan AEQ vaj.

 

Lp,

Aleš pozdravljen,

v času 3-tedenske vadbe sem napredovala v smislu, da sem uspela ne samo ozavestiti in se zavedati, temveč tudi ponotranjiti določena stanja, zavedanja, drža ipd. – ne sprašujem se več ali je kaj prav ali narobe in nisem v dilemi ali se ne borim z občutkom slabe vesti, da sem morda jaz kaj kriva ali narobe naredila; bolj sem samozavestna in se spoštujem ter dam to vedeti tudi okolici, bolj sem strpna oziroma manj ali kasneje začutim jezo, prizadenost, občutek slabe vesti, manjkrat sem “opomnim” za slabo držo – je že bolj naravno postala “pravilnejša”, nisem pod pritiskom ali sem dovolj in dovolj intenzivno športala (da sem na koncu utrujena ali čutim bolečine), ne napolnjujem več urnika ne sebi, ne otrokom da je treba skos nekaj početi ali kam iti, vzamem si več časa zase in biti s sabo, opravil ne prestavljam oziroma se potrudim naresti sproti in tudi povem kaj in do kdaj bom lahko oziroma če ne morem.

Hvaležna sem tebi in sebi :).

Fajn bodi,

Kod mene su vidljive promjene u fizičkom smislu, da mi je tijelo mirnije, ali glava puna ko balon.

U četvrtak nakon vaj sam imala izrazito puno energije. Do 23.30 sam bila budna, inače sam u 22sata u krevetu. I da bolje spavam. Do pet ili šest ujutro bez buđenja tokom noći.Sad sam u jako teškom razdoblju života zbog bolesti mojih bližnjih iz obitelji za koje brinem,prijave kćeri na faks u dvije države što se sve duplo radi,škola koja je on line. Jedan odabir je Slovenija. Pored toga ja imama dva duboka granuloma na donjoj i gornjoj čeljusti, pa me dentalni patolog jako prestrašio. Uz Aeq sve to lakše savladavam, jer navečer kad legnem na pod, već se bolje osjećam. I pitam se kako ću sama izvoditi vaje? Kad radim vaje imam osjećaj kad se sprostimo da mi cijelo tijelo ide dolje, teško mi je opisati, ali ke dobar osjećaj.

 

Pozdravljeni!

Za vaše delo sem izvedela od prijateljice, ki je hodila k eni od vaših učenk. Poudarjala je predvsem spremembo osebnosti, do katere pride z izvajanjem vaše metode.

To pišem, ker sama na fizičnem telesu nisem imela hujših težav. Edino, kar se mi je dogajalo je bila bolečina v ritnicah,  pa še ta je bila posledica poškodbe – zdrsa na blatnem terenu zaradi potega psa. Imela sem bolečine v desni ritnici,  čeprav sem v življenju opažala večjo zategnjenost na levi strani. V službi pretežno sedim, najhuje je bilo avtomobilu med vožnjo. Bownova terapija, prilagojeno sedenje,..in bolečina se je prestavila v levo ritnico. To vse traja že vsaj 7 let.

No, sedaj ko sem vas večkrat poslušala, se zavedam še drugih težav, ki jih kar nekako ignoriram: v preteklosti bolečine v kolenu, karpalni živec na obeh rokah operiran, kalcinacija rame, ki se je nekako uredila sama od sebe.

Prvega poročila nisem napisala, ker na fizičnem nivoju nisem opazila večjih sprememb. Sedaj se mi dozdeva, da bolečina nekoliko izzveneva. To lahko povem danes, ko sem celo dopoldne v službi, pa me ne boli.

Toliko zaenkrat.

Sicer vas zelo občudujem, kako ste vse to ugotovili, povezali,…. in sem hvaležna, da me je življenje pripeljalo do vas.

Lepo vas pozdravljam!

Pozdrav, Aleš

Poizkusil sem že nekaj pristopov, vendar so te vaje in tudi rutina pri vajah, pokazale največ učinka. Ali pa vsaj obetajo največ, saj je pred mano še kar nekaj mesecev ali let spreminjanja. Več kot 40 let skrivanja se ne razkrije v nekaj tednih.

Vaje so vsekakor drugačne. Drugačne od tega, kar se učimo vse življenje: višje, hitreje, močneje. Premikanje delov telesa samo toliko, da se čutijo premiki in opazovanje, kako telo deluje, je pa nekaj novega. 

In telo ne posluša ukazov. Zanimivo. Posluša, ampak doda še kakšen premik, gib, napetost. Zavedanje tega dejstva samo po sebi mogoče ni toliko presenetljivo. Razen, ko razum poveže neupoštevanje navodil z informacijo, da je to zato, ker sem se naučil biti zakrčen. Zakrčen pa sem zato, ker sem skrival občutke. Katere občutke in kdaj je to bilo, še ne vem. Da pa čustvom in čutenjem ne pustim obstajati, oziroma jih ne priznam ali upoštevam, je pa v glavni razlog, zakaj sem se udeležil vaj. Torej, približujem se bistvu svojih težav. Kar se kaže tudi v reakcijah. Nekaj prvih vaj je bilo še vse tako kot prej. Po nekaj dnevih se je začelo z intenzivnimi sanjami. Da bi nekaj noči zapored imel tako žive in doživete sanje, se ne spomnim. In bilo so kar pestre in zanimive. Zadnje dneve pa je nespečnost nadomestila sanje. Podzavest se zelo trudi, da čustva in preteklost ostanejo skrita. Večkrat pomislim na omenjeno v začetnem predavanju: ljudje postanemo zelo inovativni pri iskanju izgovorov, da te stvari ostanejo, kjer so.

Z radovednostjo pričakujem prihajajoče vaje.

Pozdravljeni,

Z malo zamudo se javljam o občutkih, učinkih z izvajanjem, učenjem AEQ vaj. 

Zavedam se bolj svojega telesa, pomena sproščanja in polnega dihanja in  da se skoncentriram , usmerim pozornost.Vedela sem,  da  sem zakrčena, da pa tako močno, pa ne. Najtežje mi je dvignit glavo, sprostit vrat ne mogoče. Vaji šalca čaja in mislim, da je vaja zapiranje rože, najtežji. Želim in upam, da bom z vajami, vajami vsaj malo uspela. Prosila, bi vas, če mi lahko  pošljete posnetek te vaje ali pa da si jo sprintam.

Sicer sem utrujena, ker tudi slabo in malo spim, se prebujam,  zdaj še večkrat.  Vstajam  zdaj bolj zgodaj, kot sicer, zaspim pa preje težko, navajena sem  pozno hodit spat. 

Te vaše AEQ vaje,  katerih se učim, izvajam z vašim vodenjem, so odlične, sem navdušena!

Hvala,  lep dan.

OJ Aleš!

Na kratko bi lahko rekla: “Ni, da ni!”.

Vse od krčev, mozoljev, odpora, izbruhov jeze, toplih in hladnih valov energije, ozaveščanja trenutnega stanja…če omenim le glavne senzacije.

Zadovoljna. 

Lahko sledim in opazim tudi, kje bi bilo dobro še popustiti.

Počasi popuščam refleks zelene luči.

Ob tem pa se seveda sprašujem, kje je meja (pa ne občinska!) med preveč in premalo.

Verjetno me boš gledal še dva meseca, ker mi je tak način ukvarjanja s seboj trenutno OK in z lahkoto dostopen.

Super si! 

Hvala.

Pozdravljeni,

prve dva, tri dni, ko sem delala vajo, sem pri izdihu na koncu, ko sem bila brez zraka, občutila pravo grozo, strah, tesnobo, imela sem občutek, da bom kar umrla … Čutila sem toploto, ki se mi je širila iz trebuha po celem telesu in mravljince. Ko sem ponovno vdihnila in prišla do zraka, sem se včasih mogla kar usesti, srce mi je močno razbijalo. Sedaj je že boljše, laže izvajam vajo. Največji strah občutim pri prvi ponovitvi, z vsako ponovitvijo pa ga je manj in lahko že dalj časa zdržim brez zraka (včasih tudi 10 sek). Se pa velikokrat, ko držim izdih brez zraka rahlo tresem.  Sem pa opazila, da je moje dihanje po vaji globlje, bolj polno, več zraka pride v pljuča, prsni koš se bolj razširi.

Lp,