Kot smo že omenili, prepričanja niso nujno pravilna ali napačna, resnična ali zgrešena, toda ne glede na njihovo vrednost prepričanja krožijo in potujejo iz ene generacije v drugo, dokler ne pridejo tudi do vas. Ko to veste in občutite posledice nepravilnih navad, se lahko zavestno odločite, da boste opustili vsa prepričanja in ravnanja, ki ne podpirajo vaših želja, in da jih boste nadomestili s prepričanji, ki vas bodo podprli pri doseganju boljše kontrole telesa in uma.

Zapomnite si, da misli vodijo k občutkom, ta vodijo k dejanjem, dejanja pa vodijo k rezultatom.

Z AEQ metodo® varno, nežno, razumsko in dolgoročno odpravljamo vzroke za kronične bolečine. 

To je izobraževalni proces, z njim sebe ‘prekvalificiramo’ ter zavestno spremenimo svoje obnašanje, držo in gibanje. Je aktivna, ne pasivna metoda, je uspešen način čutno-gibalnega organskega učenja, ki nas nauči odpraviti vzroke večine kroničnih bolečin v mišicah in gibalnih omejitev v življenju.

AEQ metoda® je nastala z nadgradnjo klinične somatike (iz lat. Clinice, znanost o zdravljenju ležečih, ter gr. Sôma, telo) je preučevanje some, pri čemer soma ni le to, kako sami v prvi osebi dojemamo svoje telo, temveč tudi to, kako ga nadzorujemo. Soma je skupek čutno-gibalnih funkcij, od katerih so nekatere zavestne in hotene (delujejo pod vplivom naše volje) ter smo se jih naučili, druge pa so tiste, ki smo se jih naučili kot otroci, pa nato nanje pozabili.

Vzrok za stanje kronično napetih mišic je izguba zavestnega občutka in nadzora nad mišičnim tonusom. Izgubimo možnost gib kadarkoli ustaviti in narediti nekaj povsem drugega. To stanje povzroči senzorno-motorična amnezija, ki se razvije kot posledica poškodb, navad in izpostavljenosti stresu. Mišice so se zaradi senzorno-motorične amnezije navadile biti napete in take nato tudi ostanejo, ne glede na to, kako jih poskušamo sproščati. Dolgoročno ne pomagajo niti raztezanje, masaža, kiropraktika ali tablete proti bolečinam. Če želimo težave odpraviti, moramo mišice, ki so se naučile biti napete, kot nepotrebno napete najprej občutiti in se naučiti, kako jih sprostiti.

AEQ metoda® pozna rešitve za spremembo neprekinjene  in nepotreben mišične napetosti. Omogoča jih skozi spremembe v naših možganih oziroma živčnem sistemu in njunem nadzoru nad mišicami in gibanjem. Možgani zaradi senzorno-motorične amnezije ne občutijo zakrčenost in preprosto pozabijo, kako zakrčeno mišico sprostiti, ko njena napetost in krčenje nista potrebna.

Medtem ko z večino metodami za lajšanje bolečin skušamo odpraviti bolečino na posameznem delu telesa (vrat, kolki, hrbet …), AEQ  metoda® razume, da je bolečina v telesu le sestavni del širšega vzorca naše disfunkcije. Ti vzorci odsevajo naše značilne odzive na stres, ki vključujejo (za)krčenje mišic. Senzorno-motorična amnezija (lahko uporabimo tudi izraz čutno-gibalna amnezija) in disfunkcije, ki jih ta povzroča, se manifestirajo v treh posebnih celostnih vzorcih gibanja, ki jih imenujemo refleks zelene luči (pojdi naprej), refleks rdeče luči (stoj, pojdi nazaj) in refleks travme (posledica poškodb).

Osnovni namen AEQ metode® je povečanje urejenosti (reda) pri krajšanju in daljšanju mišic, ki sodelujejo ali bi morale sodelovati pri gibu. Mišice v gibu sodelujejo na dva načina: s krajšanjem (kontrakcija) in daljšanjem (sproščanje). Pri vsakem še tako majhnem gibu bodo vse mišice morale sodelovati usklajeno in gib izvesti urejeno ter učinkovito. To je mogoče le, če ni prisotne senzorno-motorične amnezije.

Naloga možganov je, da mišice vodijo v pravilen gib s tem, ko usklajujejo njihovo sodelovanje v gibu. Zato je potrebno tudi dovolj dobro čutenje. Možgani tako v somi ustvarijo določen in potreben red. Skladno s stopnjo urejenosti lahko izvajamo bolj ali manj kompleksne gibe. Gib izvedemo lahkotno, neboleče, s prijetnim občutkom in brez odpora, če je stopnja naše urejenosti za gibe dovolj visoka. Če pa gib zahteva urejenost in stopnjo nadzora, ki jo naš živčno-muskulaturni sistem ne obvladuje, pa občutimo strah, odpor in potrebo po premagovanju naših meja, da bi gib vseeno izvedli. Tega pri otrocih nikoli ne vidimo, saj ne izvajajo gibov, na katere še niso pripravljeni, ampak ostajajo v območju prijetnega, ki jim kaže meje trenutnega znanja.

Otroke v odkrivanje veščin vodi radovednost, ki jim omogoča počasno progresivno povečevanje znanja brez borbe in premagovanja samih sebe. A kljub navidezni počasnosti otrokovega pristopa, da bi izboljšal razvoj novih veščin, njegovo učenje privede do napredka, ki pa ga odrasli ne zmorejo doseči niti s pridnostjo, trudom in premagovanjem samega sebe.