Veselje, radost, jeza, žalost, zaskrbljenost, strah,… čustva, s katerimi se odzivamo na dogajanja, ki se nam zdijo pomembna. In za vsa ta čustva lahko rečemo, da imajo telesno komponento, da se zrcalijo v telesu, vplivajo na teksturo mišic in njihovo napetost.

Ko se sprožijo močna čustva, pride do fizioloških reakcij. Poveča se delovanje simpatikusa, pospeši se nam utrip, poveča tlak, hitreje dihamo, preplavi nas adrenalin, telo-mišice so pripravljene na aktivnost (boj, beg). Te spremembe pravzaprav omogočajo, da se človek uspešneje sooči z nastalo situacijo. Včasih, ko so ljudje bežali pred medvedom ali šli v boj zaradi spora, je bilo vse to smiselno, čustva so imela evolucijsko funkcijo, ki je omogočala preživetje. V civilizirani družbi ta aktivacijska funkcija čustev večkrat škodi kot koristi. Ko smo na primer besni na šefa, ali pa se močno prestrašimo imamo enake telesne odzive kot so jih imeli ljudje nekoč, toda telesa več ne »sprostimo« z bojem ali begom in to sigurno ne vpliva nanj pozitivno.

V procesu socializacije se zelo kmalu naučimo pravil izražanja čustev. Naučimo se kdaj, kje in kako je primerno izražati čustva, kar je seveda odvisno od tega, kateri kulturi pripadamo, kakšen je naš spol, itd. Zato čustva velikokrat zanikamo, oziroma jih ne izrazimo. Tako ostanejo »zaklenjena« v telesu. Nezavedno zategnemo obrazne mišice okoli ust in oči, napnemo mišice vratu, prsnega koša, ram, trebuha in medenice. Telo postane napeto in togo, in veliko vprašanje je, ali bomo kasneje to napetost zavestno sprostili ali bomo še vedno v tenziji. Na čustva se lahko tudi navadimo in izgubimo občutek, da je telo še vedno v čustvenem vzorcu, čeprav zanj ni več potrebe. Na primer, dekle se razide s fantom in je zato dalj časa žalostna. A čas celi rane in čustvo izgine, toda telo je tako navajeno na ta čustven vzorec, da ona še vedno hodi s povešenimi rameni in s sklonjeno glavo. Posledice neizraženih čustev oziroma ujetosti v čustvenem vzorcu, čeprav zanj ni več potrebe, so lahko različne, od pretiranega odziva imunskega sistema, pospešene rasti tkiv, povišanega tlaka, do kronične utrujenosti in različnih bolečin, katerim ne najdemo pravega vzroka.

In vsega tega se danes večina sploh ne zaveda. Ne najdemo povezave med obolenjem ali bolečinami na eni strani in močnim čustvovanjem, ki smo ga mogoče doživeli pred nekaj leti, na drugi strani. Vendar pa korelacija obstaja in ko se tega zavemo, lahko tudi ukrepamo.

S pomočjo AEQ vaj® prepoznamo, občutimo napetosti v mišicah in jih znamo tudi sprostiti. Mišice, ki so bile mogoče že leta napete štiriindvajset ur na dan, podaljšamo in to doživljamo kot ugodje. Bolečine in ostala neprijetna stanja počasi izzvenijo. Velikokrat pa pride ob izvajanju vaj tudi do čustvenega čiščenja. Lahko se spomnimo in podoživimo neko, že davno pozabljeno neprijetno čustvo, spoznamo čustveni vzorec, ki smo ga razvili na osnovi njega in povezavo z na primer kroničnimi bolečinami v ramah.

Seveda smo v tej zgodbi v smislu odgovornosti sami. Naloga učitelja AEQ metode® je prenos znanja, le od nas pa je odvisno, če bomo redno izvajali vaje, če bomo tankočutni in se gibali počasi, čim bolj zavestno, če bomo res prisotni v trenutku, če bomo dejansko spoznali filozofijo te metode. Naše gibanje bo postalo zopet lahkotno, elegantno in učinkovito. V podzavesti bomo spremenili mišične vzorce, ki nam škodujejo. In ker um bolj zaupa telesu, ki se je zmožno boljše in kompleksnejše gibati, si bomo tudi sicer v življenju bolj zaupali in bili zmožni bolj kompleksnih izzivov.

Jasmina Rome Rodić, Učitelj AEQ metode® 2. stopnje