Glavni namen učenja boljše kontrole mišic je doseganje mojstrstva. Kontrola mišic vključuje veliko več kot le izboljševanje sposobnosti kontrakcije mišice. Vključuje povečanje sposobnosti sprostitve (daljšanja) mišic, ki je enako  pomembna kot njihova kontrakcija. Omogoča izboljšanje selektivnega nadzora nad mišicami ter posledično razvoj in izboljšanje selektivne uporabe mišic, ki so potrebne za izvedbo giba na najprimernejši način (agonist/antagonist).

Tako povečamo učinkovitost porabe energije na dveh nivojih. Pri prvem energijo za kontrakcijo usmerimo samo v agoniste, v drugem nivoju osvobodimo mišice, ki bi se morale v tem istem gibu  podaljšati za doseganje urejene, pravilne mojstrske izvedbe gibanja. Tako povečujemo učinkovitost pretvorbe energije v delo in s tem zmanjšamo entropijo.

Kontrola mišic omogoča telesno kontrolo, ki je pomemben faktor uspeha v vseh tekmovalnih športih kot tudi na drugih področjih. Uspešnost v športu temelji na sposobnostih telesa, da naredi to, kar želimo ali potrebujemo. Kontrola mišic in telesa je skrivnost uspeha ter osnova veščin, ki zahtevajo visoko koordinacijo in usklajenost.

Za boljšo predstavo primerjajmo vrhunskega golfista in začetnika. Mojster izvede udarec gladko in ritmično ter doseže veliko razdaljo in neverjetno natančnost brez opaznega telesnega napora. Telo nadzoruje, najboljši rezultat doseže z najmanj možnega truda.

Začetnik je nervozen ter napet, za udarec uporabi predvsem roki namesto celega telesa ter doseže temu primeren rezultat. Le z rednim učenjem gibanja in vadbo udarcev bo sčasoma napredoval. Vsak učitelj golfa vam lahko pove, da je učencev golfa, ki ne zmorejo kontrole nad mišicami in telesom, čedalje več. Ne znajo doseči željenega giba, prenesti teže z ene na drugo nogo ali vsaj oponašati gibov učitelja. Podobne primere lahko najdemo pri vseh športnih; zaradi zmanjšane vloge učenja se izguba nadzora samo še povečuje.

Koristnost učenja nadzora nad mišicami ni omejeno samo na šport. Največji učinek ima na živčno-mišični sistem in čustva. Naučimo se umirjanja, ko je to najpotrebnejše. Vse gibanje, ki povečuje in izboljšuje sodelovanje uma in telesa, je dobro in koristno delo. Kontrola mišic je osnova za boljši samonadzor in samozavest, kar je še posebej pomembno, če želiš in si upaš prevzeti odgovornost za dejanje v odločilnem trenutku. Um telesu, ki ga ima pod nadzorom in ga občuti, zaupa, ve, česa je zmožno celotno telo in si dovoli več.

Boljši nadzor mišic omogoča boljši nadzor nad čustvi, obnašanjem, navadami in osebnostjo. Moč volje se krepi na način, na kakršnega se krepi moč telesa, skozi inteligentno uporabo, učenje domiselnost in razvoj.

Običajno športnik dojema svoje mišice kot sredstvo za izvajanje dela ter reševanje želja in potreb skozi trud. To pa mišice utruja, namesto da bi jih krepilo. Da bi bile močnejše rabijo pravilno razmerje med delom in obnovo. Ker se pa to razmerje zaradi vpliva entropije skozi čas spreminja, ga je mogoče kontrolirati in izboljševati  skozi pametno vadbo in pozornost. Treniranje, ki vključuje veliko truda in malo učenja, s svojim avtomatizmom in primarno podzavestnim nadzorom sicer omogoča hiter napredek, ki pa kmalu doseže svoj konec.  Ob pozornem spremljanju razvoja mišic in moči pri delavcih ali športnikih opazite, da vadba in trening prineseta dobre rezultate samo dokler je glavnina pozornosti usmerjena v mišice. Če je um osredotočen na samo delo, ki ga opravljamo, in na njegov rezultat, se napredek na neki točki kmalu ustavi. Da bi dosegli največji učinek vadbe ali dela, je nujno, da je um osredotočen na mišice in gibe, ki vadbo ali delo izvajajo.

Za ilustracijo navedenega bom uporabil primer kovača, ki vrsto let dan za dnem vihti kladivo z isto roko. S to roko sčasoma naredi na tisoče istih gibov. Logika večine športnih strokovnjakov je, večkrat kot bo gib ponovljen, večji bo razvoj v gib vključenih mišic. Realno pa je rezultat lahko nasproten. Ne opazite bistvene razlike v razvitosti roke in ramena, ki vihti kladivo, od roke in ramena, ki tega ne počneta. Kako to razložiti? Kovačev um je osredotočen na delo, ki ga opravlja, in ne posveča nobene pozornosti na mišice, ki to delo izvajajo. Dokler se je dela učil (vajeništvo) in je moral biti zelo pozoren, kako udari s kladivom (pozornost na gib in ne samo na rezultat), je hitro večal mišično moč. Ko je postajal bolj in bolj vešč, se je ta razvoj ustavil, ker je pozornost usmerjal v rezultat in je gibe izvajal podzavestno.

Ko to poznamo, nam je jasneje, kako in zakaj omogoča učenje AEQ metode® bistveno lažji napredek pri rezultatih ob zmanjšanem vložku časa in truda, večji vestnosti in pozornosti in manjši pogostosti poškodb in porazov-napak. Bolj razumemo dejstvo, da trening in podzavestno izvajanje gibov in dela krepi možnost krčenja mišic, učenje in zavestna pozornost na izvedbo giba pa veča sposobnost daljšanja in sprostitve mišic. To je izjemno pomembno dejstvo, ker je sposobnost daljšanja mišic enako pomembna kot sposobnost krajšanja. Dokler ne znamo mišic, ki naj bi se v izvajanem gibu daljšale, obdržati mehkih in sproščenih, je pravilna uporaba mišic in mojstrsko učinkovito lahkotno gibanje nedosegljivo. To sposobnost kontrole mišic  lahko dobro vidite pri živalih, ki so lahko zelo napete, v naslednjem trenutku pa popolnoma sproščene (pes, ki laja na poštarja, pes, že v naslednjem trenutku pa se nam pusti pobožati).

Običajno povečanje moči poteka takole: Vzemimo osemnajstletnika, ki redno obiskuje fitnes center, da bi si oblikoval mišice in postal močnejši. Ima močno voljo in željo, da to doseže za vsako ceno. Prepričan je, da edino trdo delo, premagovanje sebe, razumevanje bolečine, potrditve pridnosti, marljivosti in požrtvovalnosti omogočajo dosego željenega cilja. Napredek je hiter in občuten. Po letu dni treniranja je videti, kot da se je napredek ustavil. Fant se začne preveč truditi, kar povzroči neučinkovitost, čedalje večjo razliko med obremenitvijo in znanjem, a tudi zmogljivosti se ne povečujejo več, saj bolečine povečujejo tonus v mišicah ter telo naredijo zategnjeno. To sicer opazi, a zaradi informacijskega vakuma pravih razlogov (pomanjkanje organskega znanja) ne najde, pozornost usmeri v dodatke k prehrani, menjavi vaj, trenerja ali rutine. Dejanski razlog premajhnega nadzora nad mišicami za izbrane obremenitve se ne izboljšuje. A še vedno trmasto vztraja, neglede na poškodbe in psihične krize, ter se ponovno vrača po nekajletnem premoru in ponavljanju istih napak, ob podobnih rezultatih.

Osnova napredka v športu je: najprej moram dovolj dobro nadzorovati mišice in nato izvajati delo s temi mišicami. Trening ob nerazumevanju pomena nadzora mišic običajno zdolgočasi um in onemogoči učenje nadzora nad gibi. Um bega in tava med avtomatiziranim izvajanjem vaj, ki mu beganje tudi omogoči, ter tako močno omeji izboljševanje učinkovitosti.

Pomembno je uporabiti izboljšano pozornost, ki jo daje uporaba akcije/reakcije na sposobnost usmerjanja pozornosti na gibe mišic. Tako se ohrani užitek in dober občutek ter motiviranost na vadbo, ki daje dolgoročne, boljše rezultate kot trud in boleče treniranje s slušalkami na ušesih.

Konstantno utrjevanje istih napak, neopaženih skozi trening, pripelje športnika do tega, da začne dvomiti v svoje sposobnosti, izgubi samozavest, se prej poškoduje in na koncu veliko prekmalu odneha.

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja