Pri gibanju sodeluje več mišic hkrati, zanj je odgovoren senzorno motorični sistem, ki temelji na sodelovanju (sinergiji) mišic agonistov in antagonistov.
Agonist je mišica, ki se v opazovanem gibu krči (krajša), antagonist je mišica, ki se v opazovanem gibu sprošča(daljša).
Normalno in učinkovito gibanje telesa zahteva skladno sodelovanje med napenjanjem agonista ter sproščanjem antagonista. Ko sklenemo izvesti določen gib, tudi če ga bomo napravili nezavedno, običajno kontroliramo mišice, potrebne za izvedbo giba. Obenem del možganov (mali možgani), kjer poteka koordinacija, poskrbi, da se antagonisti sprostijo. Povezanosti med mišicami, ki se krčijo, in med onimi, ki se sproščajo oziroma skladno s prvimi podaljšujejo, se učimo od vsega začetka našega življenja. Skozi gibanje se naučimo usklajevati motorične vzorce na način, ki nam omogoča uporabo najmanjšega potrebnega napora in največjo učinkovitost.
Dobra usklajenost je nujno potrebna že pri otroku, da se ta sploh nauči gibati in zmore usvajati vedno nove in nove gibe ter širiti razpon svojih gibalnih sposobnosti. Otrok ima na voljo relativno malo moči glede na telesno težo in njeno razporeditev (težka glava), zato nima druge izbire, kot da v igri raziskuje in se uči skladnega napenjanja agonistov ter sproščanja antagonistov. To je podlaga za razvoj inteligence, spomina, čustev in občutka za lastno telo. Ko opazujemo otroka pri gibanju, lahko zaznamo, da se premika lahkotno. Ob odraščanju in čedalje večjih zahtevah po usmerjanju pozornosti na okolje pa človek počasi zanemari občutek in zavedanje, kako telo občuti, razume in kontrolira. Nadzor prepušča refleksom in navadam, ne da bi se naučil preverjati učinkovitost in usklajenost delovanja.
Podobno se zgodi tudi, ko se poškodujemo ali težje zbolimo in se nam zaradi tega za nekaj časa spremeni način gibanja in življenja. Po nekaj tednih takšnega stanja spremenjeno gibanje in občutek ostaneta, kajti poškodba se zaceli ali bolezen pozdravi, ostane pa posledica v načinu gibanja in občutku – tega se niti ne zavedamo, saj smo se privadili na to spremembo skozi tipične somatske refleksne vzorce. Posledice vseh teh sprememb nas nato v naslednjih letih privedejo do kroničnih bolečin in obrab ter strukturnih sprememb v telesu, ki na prvi pogled nimajo nobene povezave. Zlom ključnice v mladosti nas, na primer, vodi do išiasa ali obrabe hrustanca v kolenu.
Zato je izjemno pomembno ohraniti sposobnost občutenja lastnega telesa in tudi opazovanje tega. To lahko ohranjamo s somatskimi gibi. Zavedati se samega sebe je izjemno prijetno, celo narcisoidno; pozoren si na samega sebe, z zavednim umom vstopaš v delovanje svojega telesa. Kdo pa si, da si tako pomemben? »Pomemben sem, kot so pomembni ljudje okrog mene, ki bi jih moral spoštovati in imeti rad kot samega sebe.« Zato bi moral vsakdo razmisliti o sebi, in spoznati sebe v globino ter negovati svojo duhovno bit, tako bo jasneje ugledal, kdo je sam in kdo so ljudje okrog njega.
Edini način odkrivanja lastne biti je, da raziskujemo, kako se čutimo, svoje telo, čustva in duha. Izvajanje gibov zavestno in z zavedanjem, da bi povečali občutke za gibe in mišice, ki v njih sodelujejo, nam koristijo tako za telo kot duha. Kontroliramo lahko tisto, česar se zavedamo; če zavedanje urimo, lahko kontroliramo stvari dosti bolje. To velja tudi, ko se gibamo nezavedno, kajti s somatskim raziskovanjem samega sebe programiramo in usklajujemo svoje delovanje zato, da to postane učinkoviteje.
Če si vzamemo čas in primerjamo gibanje otroka in odrasle osebe, bomo hitro opazili osnovno razliko: otrok opravi več gibanja z manjšo porabo energije kot odrasla oseba. Kako je mogoče, da odrasla oseba navkljub več izkušnjam, ki jih prinese dolgoletna hoja, hodi bolj trdo kot otrok, ki hodi šele nekaj let? Verjamem, da zaradi vpliva čutno gibalne amnezije, ki s seboj prinaša tudi pomanjkljiv zavesten nadzor nad gibanjem. Predstavljajte si moška, ki vsak na svojem koncu držita žago in žagata les. Eden predstavlja agonista, drugi antagonista, gibanje žage pa telesni gib. Če sodelujeta in se gibljeta z občutkom, kontrolirano in koordinirano, potem eden vleče, drugi pa skladno popušča. Opazovalec bi videl veliko gibanja in majhen napor moških. Dejanju podobno je gibanje otroka ali odrasle osebe z malo čutno gibalne amnezije in dobrim občutkom. Ko pa se zavestni občutek in kontrola za sodelovanje med moškima spremenita, to pomeni, da eden izmed moških vleče, drugi pa ne popušča, to pa privede do večjega napora in manjše kontrole. Opazovalec bi to videl kot več vloženega truda in manj premikanja med žaganjem. Gibanje bi bilo čedalje bolj podobno gibanju starejše osebe.
Takšno stanje je posledica senzorno motorične amnezije in brez spremembe zavedanja in občutka nad kontroliranjem agonista in sprostitvijo antagonista se ta napaka povečuje in čedalje bolj vpliva na naše gibanje in obnašanje. Gibanje občutimo kot težje, napornejše, omejeno, tako pa se tudi počutimo. Običajno dobimo občutek, da smo šibkejši in imamo manj kondicije, zaradi tega se začnemo še bolj truditi biti močnejši in hitrejši, a s tem samo povečujemo svoje težave in nepravilne občutke.
Korenita sprememba in odprava kroničnih bolečin ter omejitve gibanja je možna edino ob drugačnem pristopu. Z aktivno udeležbo klient sam opazi, začuti in ob učiteljevem vodenju tudi razume pomanjkljivosti v čutenju in kontroli telesa ter njegovih posameznih delov. Gibe se nauči izvajati z občutkom, zazna sodelovanje agonistov in antagonistov ter s tem zmanjša napor in težave, ki jih skozi ponavljanje povzroča neučinkovito gibanje in drža.
Na sliki vidimo tipičen primer agonista in antagonista. Možgani usmerjajo in ukazujejo mišicam, kaj naj naredijo. SMA ovira ta proces in naredi gibanje trše in manj učinkovito.
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja
