Sprejemanje/dajanje, odpiranje/zapiranje, širjenje/krčenje so pojmi, primerljivi z dihanjem – vdih/izdih.
Namen dihanja je, da čim bolj učinkovito izmenjavamo pline med zrakom in krvjo v pljučih. Kisik iz zraka, ki je za človeka najpomembnejša snov, postane tako dostopen vsem telesnim celicam, ob prisotnosti kisika se v celicah sprošča energija, ki jo celice potrebujejo za svoje delovanje. Po drugi strani pa se iz telesa izloča ogljikov dioksid, ki je produkt celičnega metabolizma. Dihanje, če je ustrezno, omogoča ravnovesje v telesu in homeostazo v celicah. Od kakovosti dihanja je odvisno, kako se počutimo, kakšno je naše zdravje, imunska odpornost, stanje uma, kakšni so čustveni odzivi.
Kakšna pa je realna slika dihanja v večini primerov? Globoko, počasno neslišno trebušno dihanje ali dihanje z diafragmo je bolj domena dojenčkov in malih otrok, kot pa mladostnikov in odraslih. Zakaj pride do sprememb v načinu dihanja?
V življenju se že kot otroci srečamo z mnogimi situacijami, ki ustvarijo čustva, ki so za nas preveč boleča in se z njimi nočemo soočiti. In tako se naučimo, da zmanjšamo svojo občutljivost; to se zgodi, ko pričnemo dihati plitko oziroma zadržujemo dih. Zavarujemo se pred premočno jezo, strahom, žalostjo in krivico, na žalost pa tudi pred doživljanjem sreče, radosti, veselja in ljubezni. Zgodaj se naučimo tudi, da starejši, na primer starši, določenih čustev ne sprejemajo in odobravajo, da so določena čustva, sploh intenzivna, tako rekoč nesprejemljiva ali nezaželena. Pred izlivom takšnih čustev se kot rečeno zaščitimo z zadrževanjem dihanja.
Drugi razlog za odsotnost trebušnega dihanja, predvsem pri ženskah, je tudi prepričanje, kako moramo izgledati. Pri pravilnem dihanju se nam namreč trebuh poveča zaradi spuščanja prepone v trebušno votlino, kar se marsikomu ne zdi lepo. Spomnim se, da so nas v otroštvu učili: Trebuh noter, prsi ven! V resnici pa je bilo to namenjeno pokončni ravni drži.
In pri tretjem vzroku pridemo do vedno znova in znova omenjenega stresa. Človek se na stresno situacijo refleksno odzove. Seveda so refleksni odzivi lahko koristni, do problema pa pridemo, če so ti odzivi prepogosti zaradi stresnega načina življenja. Takrat se refleksa pogosto ne zavedamo več, izgubimo zavesten nadzor nad določenimi mišicami, naše telo dobi tudi specifično držo in gibanje. Refleks, ki močno vpliva na kvaliteto dihanja, je tako imenovan refleks rdeče luči (https://aeq.si/osnove_aeq/refleks_rdece_luci/). Normalno se nam aktivira ob nevarnosti in kot obramba pred nenadno spremembo. Napete trebušne in prsne mišice povzročijo, da se telo upogne naprej, tako zaščitimo vse vitalne organe. A leta nezavedno aktiviranega refleksa rdeče luči povzročijo, da postane dihanje plitko in nezadostno. Da se lahko najpomembnejša dihalna mišica – trebušna prepona – zadovoljivo premika in omogoča s tem zadostno ventilacijo, moramo imeti ustrezno telesno držo, trebušna prepona pa mora imeti v telesu ustrezno lego.
Z izvajanjem AEQ dihalnih vaj pričnemo tanjšati sedaj nepotreben mišični oklep v trupu. Mišice, ki jih imamo sicer večinoma kronično zakrčene, pričnemo čutiti razumeti, sproščati in daljšati, telesna drža postaja pravilnejša in tako vplivamo tudi na kakovost dihanja. Z izboljšanim dihanjem pa posledično izboljšamo tudi vse, prej omenjene postavke – od izboljšane imunske odpornosti, zdravja, večje količine energije, do izboljšanega delovanja uma in ustreznejšega čustvovanja. Povedano drugače, izboljša se nam kakovost življenja.
Skozi večletno delo učitelja AEQ metode® sem pri strankah opazoval stresno dihanje, tudi ko za to ni več vzroka. Tak dihalni vzorec se je skozi čas integriral v njihovo osebnost, one same ga niso zaznale.
Tekst je iz učbenika , ki ga prejmete na delavnici AEQ dihanja®
Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja
