Otroci in dihanje

Otroci naj bi dihali pravilno, razen če so bolni ali bolehni. Medtem ko skoraj vsak novorojenček zadiha pravilno, pa le redki skozi zgodnje otroštvo obdržijo naravno dihanje. Večina za pravilno dihanje potrebno mišično koordinacijo izgubi že zgodaj. Ko izgubimo naravno dihanje in razvijemo kronično dihalno neučinkovitost, se spremeni tudi odnos do stresa in odziv nanj. Na stres odreagiramo pretirano, saj zaradi kronične zakrčenosti ne moremo sprostiti mišic, kar vodi v njihovo utrujenost in šibkost. Taka oseba pritisk okolice zaradi šibkosti strukture dojema močneje. To pa sčasoma vodi v psihofizične težave. Razvije se kronična zakrčenost mišic in preobčutljivost na Co2 v krvi.

Otroci so na stres še posebej občutljivi, sploh če je ta nenehen, saj povzroči kaos v nedozorelem respiratornem sistemu ter dovolj velike spremembe dihanja. To je vzrok spremembi osebnosti, smer življenja začne ustrezati zahtevam in navadam okolice. Velik del tega stresa prihaja iz nenehnega tekmovanja, ki je značilnost sodobne družbe. Še preden se novorojenček lahko privadi na telesno uravnavanje v določenem okolju, že pričakujemo, da čim prej odraste in staršem omogoči dovolj visoko učinkovitost, ki jo ti potrebujejo za normalno delovanje. Rast in razvoj otroka, ki zahtevata čas, brezskrbnost in mir, sta spremenjena v tekmovanje. Še posebej to velja za otrokovo izražanje čustev, ki najbolj moti visoko hitrost življenja staršev. Ni časa za umirjeno hranjenje, sobivanje in dovolj visoko sproščenost materinega telesa, da lahko mati zazna otrokove potrebe in jih izpolni na način ter v količini in času, ko jih otrok potrebuje.

Narava je razvoj otroka uredila tako, da je on tisti, ki določa, kaj potrebuje ter koliko in kdaj. Otrok v materinem telesu od matere prejema toliko, kolikor potrebuje in mu ona lahko nudi, enak odnos pa ohranjata še tudi po rojstvu, saj mati njegove potrebe zaznava intuitivno. Razlika je v tem, da med nosečnostjo ni ovir za komunikacijo med njima, ko pa je otrok ob materinem telesu, pa stanje kronične zakrčenosti skeletnega mišičevja matere omejuje in popači neverbalno komunikacijo med njima. V nerazvitih okoljih lahko to komunikacijo med materjo in otrokom še vedno jasno opazimo. Otrok se tam le redko joka in mati ve, kaj potrebuje. Pri nas pa prepogosto slišim mater, da leto dni starega otroka sprašuje, zakaj joka.

Zaradi zakrčenosti teles staršev mora otrok stopnjevati vpliv na okolico in lahko hitro postane problematičen. Pri starših izzove nevrotičen odziv, ki pa ni v skladu s tem, kar otrok potrebuje ali želi. Otrok tako postopoma dojame, da izražanje močnih čustev, za katere pa potrebuje pravilno dihanje, ni v njegovem interesu, saj izzovejo negativen odziv. Starši v paničnem poizkusu, da bi otroka umirili, napačno reagira in otrok kljub močnim dražjajem, ki jih pošilja v okolico, ne dobi potrebnega. S tem se mu slabša sposobnost izpolnjevanja svojih potreb prek izražanja, postaja miren, priden ter nezahteven, omrtvičen ali pa čezmerno aktiven, impulziven in besen.

Tak otrok ne more dihati dovolj učinkovito, saj je moral omejiti avtentičnost svojega izražanja v zameno za ohranitev odnosa, od katerega je življensko odvisen.

 

Aleš Ernst, avtor AEQ metode in avtor AEQ dihanja

Preberite še:

Otroci naj bi dihali pravilno, razen če so bolni ali bolehni. Medtem ko skoraj vsak novorojenček zadiha pravilno, pa le redki skozi zgodnje otroštvo obdržijo naravno dihanje. Večina za pravilno dihanje potrebno mišično koordinacijo izgubi že zgodaj.