Vpliv dihanja na športne dosežke

Če je športnikov cilj bodisi premagati konkurente bodisi, da se s športom ukvarjajo zaradi ugleda bodisi umiritve notranje napetosti, bo ta naredil vse potrebno za dosego cilja. Poglejmo, katerim nevarnostim se izpostavlja in kako se jim bo zoperstavil tudi s pomočjo pravilnega dihanja.

Za dosego cilja se bo športnik podvrgel napornejšim treningom, posledice bodo bolečine ali  neprijetni telesni občutki. Ravnovesje med vadbo in treningom se bo porušilo in vloženemu naporu ne bo sledila učinkovitost. Zaradi prepričanja, da je bolečina potrditev za pravilnost treninga, mu ta ne predstavlja opozorila. Ko se ozre po drugih, vidi, da trenirajo enako, bolečina je normalna spremljevalka, torej ne vidi potrebe po spremembi. Kronične bolečine, obrabe in ponavljajoče se poškodbe se kopičijo. A to ne sledi premisi, da naj bi šport bil zdrav duh v zdravem telesu. Potreba super ega je prevelika, vpliv telesa na um premajhen.

Metoda AEQ vsebuje tudi način dihanja, ki izboljšuje športnikove sposobnosti in pozornost na gibanje. To vpliva tudi na nezavedne notranje povezave, športnik pravilnost in samozavedanje ponotranji. Ob tem mora uravnoteži trening in počitek. Ob vsem naštetem bo lažje uspel. Za primeren športni razvoj je dihanje zelo pomembeno. Razumevanje fizioloških in kemičnih procesov, ki jih omogoča dihanje, je enako pomembno, kot poznavanje primernega načina prehranjevanja ali pa tehnike in pravil športa, ki ga želimo bolje obvladovati. Dihanje je enakovredno gibanju, je gibanje, in zato njegovo kvaliteto in primernost določa usklajenost sprememb mišičnih tonusov primarnih in sekundarnih dihalnih mišic ter zmožnost zavedanja trenutnega načina dihanja.

Pretok zraka skozi dihalni sistem naj bo usklajen s trenutnim gibalnim naporom.

Z vadbo dihanja športnik postaja vse bolj zmožen upravljati dihanje; zmanjšuje pretiravanje na treningih, zato je možnost poškodb in bolečin znatno manjša. Z dihalnimi vajami se lahko primerno pripravi na dvig obremenitve, s primernim dihanjem se hitreje umiri po končanem naporu ter se tako bolje pripravi na naslednjega.

Večanje vloge telesne zavesti je bistvo drugačnega pristopa.

Tudi pod obremenitvami športnikovo gibanje postane lahko sproščeno. Občutki nelagodja, bolečine in ugodja definirajo odnose med obremenitvami, potrebnimi za dosego željenega cilja, telesnimi zmogljivostmi in gibalno inteligenco/znanjem/organsko organiziranostjo.

  1. Če je telesna obremenitev nad zmogljivostmi in gibalno inteligenco, se nered povečuje in čutimo čedalje močnejšo bolečino, ki opozarja na čedalje močnejšo in škodljivo entropijo. Če trmasto vztrajamo pri premagovanju samih sebe in prebijanju mej, nered vodi v poškodbe in obrabe. V tej jakosti obremenitve vedno dihamo skozi usta.
  2. Če je telesna obremenitev manjša od naših zmožnosti, a nad gibalno inteligenco/znanjem/organsko organiziranostjo, občutimo trud, čutimo nelagodje ter utrujenost, ta občutek opišemo kot »zmoremo«. Dihanje je mešano (sploh če se zavedamo pomena dihanja skozi nos), vdih je skozi usta, izdih skozi nos, ali pa se moramo dobro nadzorovati, da ohranimo polno nosno dihanje.
  3. Če je telesna obremenitev znotraj naših zmožnosti oziroma je zahtevnost manjša kot naša trenutna gibalna inteligenca/znanje/organska organiziranost, gibanje občutimo kot prijetno, lahkotno, igrivo. Občutek opišemo kot »znamo«. Občutimo obvladovanje dogajanja, mojstrstvo in užitek. Brez težav dihamo skozi nos.

 Če hočemo doseči vrhunske rezultate, moramo povečevati gibalno inteligenco, znanje, ter organsko organiziranost, preplet vseh treh nam pomaga dvigniti zmogljivosti. Šele nato sledi dvig obremenitev. Gibalno inteligenco dvignemo s AEQ vajami in vestnim, zavestnim pristopom k vadbi, delu in gibanju, seveda ko je to možno. Do skrajnih zmogljivosti gremo na testiranju, tekmovanju ali v okoliščinah, kjer gre za preživetje. Ta sistem omogoča doseganje mojstrstva na izbranih področjih ter bližanje svojim najvišjim genetsko pogojenim sposobnostim. Ta pristop zahteva bistveno več časa, znanja in razuma, kot pristop skozi trud in bolečino, ki sicer omogoča hiter napredek, a z zelo omejenim in čedalje težje dosegljivim vrhom. Podobno kot če bi se učili voziti avto samo v prvi prestavi. Sistem velja na vseh področjih življenja. Čustvih, medsebojnih odnosih, poslovanju podjetij, materialnem stanju, šolanju in drugje. Ob analizi rezultatov, občutkov ter počutja lahko vidimo, kje smo, na kakšen način pristopamo k izpolnjevanju želja in dolžnosti ter korigiramo potrebno za boljšo učinkovitost.

Dr. Maurice Cottle, ustanovitelj Ameriškega rinološkega društva, navaja 30 nosnih funkcij, od katerih so prav vse pomembne in dopolnjujejo vlogo pljuč, srca in drugih organov. Nosna votlina igra osrednjo vlogo v fiziologiji dihanja. Filtrira, ogreva in vlaži vdihani zrak. To omogoči, da ima zrak, ko pride v pljuča, ustrezno temperaturo in zato zadostno preskrbo telesa s kisikom. Dihanje skozi nos v budnem stanju predstavlja v primerjavi dihanja skozi usta približno polovico več upora za tok zraka. Posledica je za petino višji privzem kisika zaradi višje vrednosti CO2 v krvi. Dihanje skozi nos ogreje in navlaži zrak ter preprečuje izsušitev sluznice, odstrani znatno količino patogenov ter dvigne koncentracijo dušikovega oksida v pljučih in krvi.

Pri vadbi, manj napornih vajah in drugih običajnih aktivnostih raje dihajte skozi nos. Primerno razmerje pri vzdržljivostnih športih je 80 odstotkov gibanja z zaprtimi usti in redno delo na večanju dihalne prekinitve. Do 20 odstotkov pa izvajajte intervalne treninge visoke intenzivnosti ob dihanju skozi usta. Te izvajate samo takrat, ko se počutite močno, dobro čutite telo in si jih želite. To razmerje je odvisno tudi od psihofizičnega stanja športnika, športa s katerim se ukvarja in letnega časa.

Med tekmovanjem ob primerni pripravljenosti večino časa ni nobene potrebe po globokih vdihih, prav tako ne po namernem zadrževanju teh. Če pogosto dihamo nepravilno, nam to jasno kaže, da naša pripravljenost ni primerna zahtevam tekmovanja ali nasprotnikov in takrat je verjetnost poškodbe občutno višja. Pomembno je ohranjati sproščen občutek v telesu ter dihati glede na potrebo. Če to ni mogoče, mora urejevanje dihanja imeti prednost.  Tekmovanje ni čas, da bi se športnik osredotočal na to, kako dobro ali kako slabo diha, temveč bi moral biti popolnoma osredotočen na tekmovanje. Zato je urjenje dihanja potrebno vsakodnevno, ključna pri tem je nižja povprečana mišična zakrčenost, ki omogoča višjo dihalno prekinitev.

Rekreacijski športniki, ki ne sodelujejo na tekmovanjih in ne izvajajo težjih vaj, imajo lažjo nalogo pri splošnemu vzdrževanju dihanja skozi nos. Običajno dihajo slabše, predvsem zato ker se s športom ukvarjajo, da bi iz sebe odstranili nervozo in napetost. Če je tako, potem naj športnik pazi, da do svojega telesa ne razvija sovražnega odnosa. Analiza motivov in dosedanjih vplivov športa na fizično in psihično počutje omogoča spoznanja o potrebi vpeljave sprememb, ki bodo omogočile neškodljiv napredek in zadovoljstvo.

Preberite še:

Za dosego cilja se bo športnik podvrgel napornejšim treningom, posledice bodo bolečine ali  neprijetni telesni občutki. Ravnovesje med vadbo in treningom se bo porušilo in vloženemu naporu ne bo sledila učinkovitost.